Usedi se in razmisli

 Pa smo spet skupaj. Malo vas zanemarjam, pa ne morem pomagati, ker imam vedno kaj za početi. Škarpo sem končal, sedaj pa se odpira drugo delo, ki je stalo zaradi nje. Morda se bo komu zdelo, da predolgo mečkam s to škarpo, a če povem, da je skoraj 70 metrov dolga, da delam popolnoma vse sam od zidanja, priprave kamnov, pospravljanja in pripravo orodja, da sem se boril na svoji poti z grmovjem, koprivami, rožami in trnjem, da sem stal na majavem odru, pod katerim so krožile v vedno manjših krogih sestradane race, me bo marsikdo razumel. S tem sem prihranil ogromno denarja, ki bi ga dal za zidarja, pa še razmigal sem se.

Ker veste, je sedaj zelo pomembno da migamo. Človek mora ostati čil, če bomo res delali do 65. leta. Ko se bomo upokojili pri tistih letih, nam bo delodajalec namesto odpravnine dal žaro. Čeprav, po današnjih trendih, bi jaz raje krsto iz naravnega lesa.. Je bolj zdrava. Ampak, mislim, da bo naš sindikat, katerega največje zmage segajo 20 let in več nazaj, ko je ozimnico Eta nabavil po nižjih cenah kot so bile po trgovinah, vseeno uspel zmanjšati starost pri upokojitvi za leto ali dve. Če ne za moške, pa vsaj za ženske. Vam privoščim, zaradi razlike med spoloma pri miganju.

 Moški smo pri športih uspešnejši kot ženske, ker nam telesna moč daje prednost pred njimi. Če pa se spomnim, ko smo v osnovni šoli igrali z dekleti nogomet in vedno izgubili, ta teza ne zdrži vode. Vse kar smo dobili so bile brce in modrice po nogah. Samo medklic. Nikoli ne bom razumel nogometaša, ki dirja po igrišču, se meče v najhujšem dežju v blato, ne more pa doma odnesti smeti eno nadstropje nižje v lepem vremenu. Ali pa tekača, ki preteče par kilometrov, do 200 metrov oddaljene trgovine gre pa z avtom. Morda bi nas premagale edino takrat, če bi kateri » slučajno » ušla naramnica pregloboko preko ramena, a še to bil bilo odvisno od velikosti profila.

Zadnjič smo se pogovarjali o teku in tu se je razvila debata, ki ta šport osvetljuje tudi v drugačni luči. Tudi če bi bila moški in ženska popolnoma enako grajena, ne bi bila ženska nikoli hitrejša od moškega. In stvar ni v mišicah, ne v genih, ne v neki fiziki ali kemiji, ne v kakem natolcevanju v smeri seksa in mazanja, pač pa v čisto navadni mehaniki. Vsak strojnik vam bi lahko potrdil to trditev, da so kroglični ležaji veliko boljši od drsnih.

Cel dan sem delal, prejle sem se umil, sedaj pa se moram pripraviti na pogreb. Ker sem bil fizikalec, mi bodo ponoči umirale roke.

 Veste, že dopoldan sem delal zaradi pogreba. Šel sem pomagat sorodnikom umrlega, da smo s skupnimi močmi pospravili okolico njegove hiše pred zimo. Živel je sam, a je lepo skrbel za hišo, tako da ni bilo dosti dela, bilo pa je težko. Nositi 5 cm debele deske, ki jim ljubkovalno rečemo plohi in jih spuščati in dvigovati, je kar dobra telovadba. Pri njej nam je pomagala tudi osa, ki je pičila enega od telovadcev v prst, druge poškodbe, kot je moj stisnjeni prst, pa niso omembe vredne.

  Ko smo končali, smo bili povabljeni k sosedom, ki imajo kmečki turizem. Ker se poznamo, smo se pogovarjali tako o zdravju kot o umrlem in na koncu, ko je bilo treba plačati, je gospodar samo zamahnil z roko in dejal, da je to za umrlega. In to mi je dalo spet za misliti. Kaj je pomembno v človeškem življenju, da te ljudje cenijo za živega in se te spominjajo, ko te več ni. Kaj moraš narediti, da si nekaj posebnega? Morda to, kot je sedaj moda, da ti starši dajo čudno, nenavadno ime? A kot kaže ne, saj imamo čisto navadne Janeze v samem vrhu politike, razni Primoži in Brigite so v samem svetovnem športnem vrhu… Ime torej ni tisto. Kar poglejte ljudi okoli sebe, o katerih se govori. A se nekoga spominjate, ker je imel lepo ali nenavadno ime ali po tem, kaj je za živega naredil? Biti dober, plemenit, pomagati vsem okoli sebe ali biti lep, imeti vse in nič narediti?

 Lahko bi še nadaljeval, a se bojim, da bi koga užalil s svojim razmišljanjem o slovenski državni samozavesti. Nadaljeval bom raje pri umrlem in njegovih sorodnikih, ki sedaj čakajo na zapuščinsko obravnavo in dedovanje. Ker to lahko doleti vsakega od nas, če dovolj dolgo živi, pa naj si bodo to premičnine, nepremičnine ali tekoči račun, da o dolgovih ne govorimo. Ker sem jaz na svetu dovolj dolgo, sem nekaj podedoval tudi sam. A vas zanima kaj? Sive lase in slabe zobe.

Ste kaj igrali na Lotu? Pošteno povedano, jaz nisem, ker sem menda prelen, da bi se zapeljal do vplačilnega mesta in vplačal vsaj en listek. Pa tudi brez veze je, saj tako ali tako jaz ne zadenem drugega kot z glavo kaka nizka vrata ali strop. Srečnežu tudi nisem nič » fouš », saj se mu bo življenje precej spremenilo. Če se bo razvedelo kdo je dobitnik, bo imel takoj polno prijateljev in sorodnikov okoli sebe. Če sodim po sebi, ne bi mogel spati z vsem tem denarjem. Verjetno zato, ker ne bi vedel kako ga zapraviti. Če človek operira stalno samo z nekaj sto evri, mu tiste dodatne ničle na koncu delajo velike probleme. Verjetno pa bi se kar nekako navadil in ob pomoči naše bi nama kar uspelo zapraviti kak tisočak več od planiranega. Morda bi dala kak evro tudi v dobrodelne namene.

 Ko se s sodelavci pogovarjamo o raznih temah, nam razni vsakdanji drobni dogodki okoli nas le te speljejo na razne konce in kraje. Ko je bila v našem kraju gasilska veselica, smo o njej debatirali nekaj dni prej in še nekaj dni po njej. Ljudi zanima prizorišče, ansambel, datum, koliko je bilo lansko leto dobička od pijače, hrane in srečk… In tu se je pogovor zataknil ob zelo pomembno osebo našega kraja.

 Kot veste, za gasilce ne sme biti nikoli nič škoda. So ljudje, ki ti res pridejo prostovoljno na pomoč in to jim je treba povrniti kakor pač kdo zmore. Če ne drugače s kakim predmetom ali trgovsko robo za srečelov. Tudi jaz pri svoji firmi malo » zlobiram » za nekaj izdelkov in prav dobro se mi zdi, kako so najprej veseli gasilci, da imajo nekaj za srečelov, potem pa še človek, ki tisto stvar zadane.

 Pa niso vsi ljudje taki, da bi dali. Kot drugod, ima tudi naš kraj svojega šefa podzemlja. Obvladuje svoj teren in to s sinom in še nekaj pomočniki. Vsi vedo zanj, vsi vedo kaj dela, a nihče mu nič noče. Nudi razne vrste » uslug », ki jih potem tudi zaračuna. K njemu hodijo po pomoč tako preprosti ljudje kot imenitniki, pri njem pa so videli tudi policaje in občinske može. Čeprav neradi, čeprav bi vsak raje videl, da ga mu ne bi bilo treba nikoli obiskati. A nesreča sili ljudi tudi v taka dejanja.

 Tako je tekla debata o njem in nekdo je pripomnil, da on 100% ne bo podaril nobene stvari za gasilski srečelov. Verjetno tudi sami gasilci ne bi želeli njegove robe, niti kupci srečk ne bi bili veseli njegovih dobitkov. Ker veste, kdo pa bi na srečelovu rad dobil žaro ali copate od pogrebnega zavoda?

Najprej naj povem, da je poginil policijski pes pod krinko, naš Reks. Dano mu je bilo 12 let dokaj lepega pasjega življenja, ki se je pred kratkim izteklo. Ne bom vam opisoval kako in kaj, nadaljeval bom tam, kjer nas ljudje sprašujejo, kdaj bomo kupili ali dobili novega psa. Ne bomo ga. Ker se mi novi pes smili. Reks je živel na pol divje življenje za današnje dni, saj je bil malokrat na verigi, sprehajali smo ga brez vrvice in nikoli ni bil v pesjaku. Ker se da tudi drugače razmišljati, razmišljam v tej smeri, kako da tisti, ki ima rad psa, tega sprehaja samo na vrvici, ko pa je pes vendar žival kot mi in bi se rad prosto gibal? Kako da ga lastniki za 23 ur na dan držijo zaprtega v pesjaku na betonskih tleh ali v stanovanju? Bi vi imeli tako življenje? Da bi nekoga brezmejno ljubili, on pa bi za vas imel samo dvakrat po pol ure časa na dan, da vas pelje ven samo do tam kjer on hoče in ne več kot dva metra od njega? Vem kakšni so predpisi, a ti so napisani v človeško, ne v živalsko dobro. Lahko me popljuvate, a kot pravim, svet se lahko gleda tudi od drugod.

  Druga stvar, ki me malo moti, so » napadi » rastlinojedcev ali vegetarijancev po slovensko, na nas vsejedce. Res, priznam, jem meso in to z užitkom. Če bi ga pojedel 1 kg na dan, bi to zneslo okoli 350 kg na leto, kar ustreza enemu biku. Priznam, kriv sem za smrt ene živali na tem svetu na leto. Sedaj pa poglejmo, koliko živali pa ubijemo vsejedci in vegetarijanci skupaj. Hočemo nafto, torej jo morajo črpati. Ste se že kdaj vprašali koliko živali pogine zaradi tega? Hočemo elektriko, torej gradijo za nas elektrarne, ki spet poskrbijo za smrtne žrtve med živalmi. Hočemo ceste, hočemo hiše, trgovine … Kjer koli se kaj zgradi, pomeni to nov pregon divjadi in zmanjšanja njihovega števila, če ne drugače pod streli lovcev, ker pregnana divjad povečuje potrebo po hrani, te pa je največ na poljih, kmetje se pritožujejo …

  Lahko bi napisal še kaj in še bolj na široko kot sem, pa bodi dovolj. Povzel bom s tem, da smo ljudje pri ljubezni do živali hinavci. Če imamo psa, mačko, konja, papigo ali kaj drugega, se štejemo za ljubitelja živali in s tem ljudi. A jaz pravim, da smo po svoje ljudomrzniki. Kdo bi na terasi osi ponudil sadje ali sok, kdo bi ob dveh ponoči komarju, ki piska nad ušesom, mirno pustil piti svojo kri in kdo bi podgani, ki bi planila izza omare, ponudil keks?

Pa ne me čudno gledat.

Svet je majhna vas, pravijo. Tisti, ki imajo dovolj denarja, da se lahko vozijo z letali od hiše do hiše. Ampak, v vsakem pregovoru ali šali je zrnce resnice. Tako je tudi tu. Vse te naprave na elektriko nam v hipu prinesejo novice iz vsega sveta, da smo na tekočem kako piha veter v Avstraliji, kakšno solato goji prva dama Amerike, kakšen celulit ima ta in ta igralka in novinar se s sliko sprašuje zakaj nima Viktoria pobritih nog. In vse to polahko, polahko prodira v naše možgane in s časom spreminjamo svoje mišljenje in navade. Res je tisto, da kdor ima v roki informacije ima največjo moč.

 Slovenci smo lahko ponosni na šege in navade, ki jih imamo. Pa smo res? Ozrite se malo okoli sebe. Kje se to vidi? Počakajte še malo, pa bodo okoli letele ameriške čarovnice, kmalu za njimi pa se bo v izložbe naselil rdeči kokakolamen, imenovan Božiček. Ker nam tako veleva čas in običaj? Pojdite malo po domovih in poglejte v lonce gospodinj, ki gledajo kuharske oddaje, kjer se predstavlja tuja kuhinja. Ali pa vprašajte male otroke, če znajo zapeti Na planincah ali Sijaj, sijaj sončece.

 Zakaj to pišem? Ker se me je dotaknilo nekaj iz zdravstva. Vsi verjetno veste za tisti stavek iz filma o Kekcu, da za vsako bolezen rožca raste. In naše babice so jih kar precej poznale. Danes pa najraje zavijemo v lekarno in kupimo tisto okroglo čudežno tabletko, ki ozdravi točno tisto bolezen, ki jo imamo, tudi čisto navaden prehlad. Kdo pa ima čas, da bo kuhal čaj za ledvice, mehur, prebavo …

 Ampak, pri nas, pri naši družini, je ta folklora še živa. Z domačim zdravilstvom. Dve leti nazaj mi je sodelavec povedal za divji kostanj, ki ga da pod jogi ali drugo ležišče. Okoli 6 do 8 jih je dovolj, da jih razporediš po celi dolžini telesa. Tako naj bi nase prevzel bolečino in z njim naj bi odpadle vse čudežne vzmetnice, ki omogočajo čudovito spanje. Čez eno leto je bil kostanj ves razpočen, pa ne vem ali od moje silne bolečine, ki naj bi jo prevzel nase, teže ali ker se je tako usušil. Moram pa priznati, da je res malo pomagalo. Poskusite lahko še vi, saj bo vsak čas začel padati iz ježevk. Tudi naša je bila zadovoljna, sploh sedaj, ko jo napadam bolj spalno kot spolno. Ponoči se namreč zaradi bolečega križa včasih tako vrtim, da ne more spati poleg mene.

 Ker pa mora človek poskusiti tudi alternativne vire domače lekarne, smo prešli na gozdno praprot. Naša in tašča sta ga šle nabirat v gozd in po dobri uri sta ga pripeljali cel prtljažnik našega avtočka. Še več kot dve uri sta ga trgali in tlačili v vreče iz blaga, katere smo zvečer položili v posteljo in se ulegli nanje. Ljubi ljudje, vem da nobeno zdravilo ni ravno sladko in tudi to ni bilo, a to je bilo še posebej izstopajoče. Najprej, bilo je vlažno, ker naj bi tisti sok iz praproti deloval zdravilno. Vsaj tako je naročila našima dvema rožarica iz vasi, da tako lažje potegne strupe in bolečine iz telesa. Pri meni je bilo ravno obratno, saj me je po neprespani noči križ bolel kot že dolgo ne in šele les v naslonjalu službenega stola mi je povrnil mir v predel telesa, ki se nahaja nad 20 cm nad področjem, kjer hrbet izgubi pošteno ime. Moja koža je dišala po travi in praproti, a se v službi zaradi tega ni nihče oziral za menoj, ker so mislili, da imam spet kako novo milo, kot tisto zadnjič s sivko. Naša je doma cel dan zračila posteljo in pižame, da se je dalo naslednjo noč ponoviti vajo.

 Po parih seansah se je hrbet navadil na mučenje, zaspanost je naredila svoje, a čez čas se je praprot izcedila in začela šumeti po tisti vreči. Ker sem bolj rahlega spanca, me je začelo to motiti. Sem se počutil skoraj kot da bi spal na senu. Naj vas takoj mine romantika, da bi vi spali tam. Jaz sem tako med počitnicami pri stari mami spal osem let po en mesec na senu in dobro poznam to razkošje. Saj mehko je, a kaj ko vsakič, ko se obrneš ti ali kdo drug, zašumi vse okoli tebe, pa tudi vsak šum je za nepoznavalca mogoč prihod najnevarnejše zverine. Za na seno pa se tudi ne uporablja » nedeljske » odeje, tako da ima ta luknje okoli in okoli in skozi vsako sili kaka bilka naravnost v usta, nos ali uho. Zaradi tega šumenja sem se torej zatekel k drastičnim ukrepom. V ušesa sem si vtaknil čepke.

 Sedaj lahko povem, da je vse skupaj delovalo. Dvakrat bi kmalu zamudil službo, ker zjutraj nisem slišal budilke.

Red je red, tudi če je slab. Tako je treba po nalogu kadrovske službe od časa do časa oditi na pregled k zdravniku. To je tisti pregled, ko greš tja zdrav, nazaj se pa vrneš z zelo slabimi novicami, da si skoraj na smrt bolan. Pa jaz nisem med tistimi. Ko sem domov dobil izvide, sem videl, da imam skoraj premalo holesterola, sladkorja pa samo toliko, da še za obliznit nisem dober. Edino kar ni dobro je to, da imam preveč 10 kretenov. Pritisk je v redu, sluh tudi, edino vid me zafrkava na eno oko, zato ni čudno, da sem prebral narobe na izvidu, da imam preveč kretenov in ne kreatininov.
Tistega ki zanima kaj je to za en vranč, naj si to odtipka na Googlu, ostalim pa povem, da mi je zdravnica dala to za pregledat, ker sem nekoč imel napad ledvičnih kamnov. Pa niti niso bili kamni, ker si jih nismo mogli s svojo plačo privoščiti, je bil samo navaden pesek. A dovolj hud, da sem bil od bolečin v trenutku tako premočen, da si nisem mogel sam ob treh ponoči sleči majico, dihal sem pa kot zadihan pes in to po 1 centimeter. V zdravstvenem domu je prijela šele tretja injekcija proti bolečinam in to ob pol šestih zjutraj. Ko sem šel naslednji dan k svoji zdravnici, mi je na moje vprašanje povedala, da je samo bolečina zaradi trebušne slinavke hujša od tega. Torej, ženske, ne ve meni od porodnih bolečin. Mislim!

 Še nekaj me mori. Zaradi tistih desetih kretenov mi je zdravnica priporočila, da vsak dan popijem liter in pol tekočine. Še dobro, da je to samo priporočila. Kaj bi naredil potem, če bi se držal te mere in bi bil, recimo, zaradi potenja žejen bolj kot za liter in pol? Za tekočino pa vem da mora biti voda, ker je na internetu pisalo, da alko uničuje ledvice. A ne samo jetra?
Ko smo že ravno pri zdravju, kamnih in preventivi. Pred časom sem zidal škarpo iz kamnov. Ne tako lepo kot mojstri, ki klešejo en kamen toliko časa, da se jim ta odlično ne prilega ( jaz ga klešem toliko časa, da po svoje poči ), je pa trdno in uporabno, vidi tisto škarpo pa samo sem in tja kak ptič. Ampak, da vi vidite, kako sem bil po zidarsko odpravljen. Naš (ne)varnostni inženir bi me dal v službi  na disciplinsko. Pa ne zaradi rokavic, ki jih že tako skoraj ne nosim, pač pa zaradi kratkih hlač in rokavov, da o natikačih na boso nogo ne govorimo. Pa se nisem niti enkrat ne udaril ali opraskal ali kako drugače poškodoval. Pa ne zaradi tega, ker bi to znal, ampak morda bolj zaradi tega, ker me je čuval on.
Jaz sem zrasel v krščanskem okolju, dal sem ” skozi ” vse zakramente. Hehe, tu ponavadi vsi lažemo. Zadnjega še nisem dal in upam, da ga vsaj še nekaj časa ne bom, duhovnik pa tudi nisem. Ampak, kljub vsemu, bi Boga povabil na kak pir, da mi osebno razjasni ene dva, tri pojme, ker mi naš župnik tega ni znal in je s svojo filozofijo odplaval v … kaj pa jaz vem kam, a je vseeno videl, da mu ne verjamem. Nekateri pravijo, da nas čuvajo angeli. Morda res, a najbolj sem v primeru gradnje škarpe zaupal našemu Reksu, ki je vedno ležal med menoj in cesto, od koder bi lahko prišel kdo, ki bi me lahko, recimo, ukradel.

” Pridi k meni, če imaš čas. ” Sporočilo na mobilnemu telefonu kot sporočilo. Nič posebnega, če ne veš, kdo ga je komu poslal. In v tem grmu tiči Možakarjev zajec. Poslala mi ga je dvajsetletna mladenka, lepa, postavna, prava manekenka. Meni, petdesetletnemu odcvitavčku.
Saj veste, kako je z današnjimi telefoni. Pa ne tistimi, ki so privezani na vtičnico med stanovanji in iz katerih klici so veliko cenejši od tistih premikajočih se v torbicah, žepih, na vrvicah … Tako smo obsedeni z njimi, da bi prej pozabili doma partnerja in otroke, kot pa njih. Povsod smo dosegljivi in na razpolago tistemu, ki se je ravno takrat spomnil na nas in nas razveseli s piskanjem ali pa tudi razjezi. In tako je tudi to dekle oddalo svoje povabilo, ko se je spomnilo name.

To, kar bom sedaj napisal, ne bi nikoli napisal v blog, če ne bi za to vedela tudi naša. Ker je za to sporočilo zaslužna prav ona. Dobro pozna to dekle, ve kaj ” dela ” in mi je organizirala obisk pri njej.  S tem obiskom se bi ona razbremenila, meni pa bi naredila veliko veselje. In tako sem vsak dan čakal, kdaj bom prišel ” na vrsto “.

Ko gre človek k takim dekletom, se mora urediti. Po odgovoru na sporočilo me je kar neslo v kopalnico in po razsvinjanju kože sem nase vrgel svež tekstil. Malo sem se še poparfumiral in v avto. Doživel sem še to čast, da me je tja peljala naša, saj je morala opraviti še par nakupov, potem pa me je čakala, ko sva končala v njeni ” delavnici.

Ko sem prišel v njeno sobo, me je spustila notri, sama pa je smuknila v kopalnico in dejala, da takoj pride nazaj. Pa kaj bi vam pripovedoval, saj to sceno poznate iz filmov. Jaz sem se slekel do pasu in potegnil kratke hlače do polovice riti in jo čakal pri mizi. Ko je prišla nazaj, me je vprašala, če bi zlezel na mizo. Z velikim veseljem sem to storil, ona se je nagnila name in mi pri tem hlače potegnila še niže. Od vsega tega so se mi oči razširile in ko mi ga je vzela v obdelavo, sem občutil neizmerno ugodje. Vse je bilo drugače kot doma. Druga soba, druge roke, druga tehnika, pa tudi doma nisva z našo tega počela na mizi. Za nameček mi ga je še navlažila, da so njene roke lažje tekle po njem in ga gnetle, vlekle… Ko je bila pripravljena, se je še ona povspela na mizo in na široko pokleknila nadme. In jaz sem svojo glavo vtaknil v njeno luknjico…

Po polurni ” obdelavi ” sem gospodični ves vesel plačal in odšel s čudovitimi občutki in nasmejanim obrazom. Ko me je naša videla, se je začela mojemu videzu smejati. Ko sem jo vprašal, kaj je narobe s tem, da sem videti zadovoljen, je odgovorila da nič, le da sem videti malo smešen z obrisom luknje za glavo na masažni mizi na mojem obrazu.

Ljubi naši otroci. Naši sončki in naši vražički. Ko so majhni, ti ne dajo spati, ko so veliki, ti ne dajo živeti. Ampak, samo da so in da so zdravi. A še malo nakladam v tej smeri ali naj takoj nadaljujem proti cilju? Prav, proti cilju.
Midva z našo sva se poročila iz ljubezni. Ni bila namreč noseča. In v tistih časih je bilo to kar malo čudno. Me je sodelavka vprašala, tako, privoščljivo, da se moram, ker je naša noseča, kajneda? Ko sem ji odgovoril da še ni, me je vsa zaprepadena vprašala, zakaj se pa potem ženim. Tako je bilo takrat. Sedaj se ne poročajo, ker se jim to splača. Kar vprašajte tiste, ki živijo na koruzi in imajo vsaj enega otroka, za koliko vsak mesec oderejo državo, to smo mi, pri vrtcih, prehrani in ostalem. In jaz jim dam prav.
Takrat je bil prisoten še en fenomen. V starih časih je ženska nosila svojega otroka 9 mesecev. Ko sta se mlada dva poročila ( saj veste, da se moški oženi, ženska omoži, skupaj se pa poročita? ), so ženske že vnaprej izračunale, kdaj približno bo otrok rojen. No, v mojem času pa je bilo to drugače. Ženske so bile noseče samo štiri ali pet mesecev po možitvi, tako da ni nihče nič več vedel, kaj se dogaja. In v nestrokovnih krogih je bilo o tem mnogo privoščljive debate.
Ne bom vam opisoval kako je bilo pri nas z nosečnostjo, kako sem se odrezal pri prevozu v porodnišnico sem že opisoval, niti ne bom nakladal o tem, kako sem se počutil ob rojstvu svojih otrok… Nadaljeval bom v malo kasnejšem obdobju. Ker sva takrat čez dan delala stanovanje ( kaj sva zvečer, ni treba opisovati - isto kot vi ), nisem bil ravno dosti s prvorojencem. Mi ga je pa ravno zato naša dala s seboj, ko sem skakal po uradih in trgovinah. In, saj veste kako je, če živiš v kraju, kjer se skoraj vsi poznamo med seboj. To srečevanje z znanci in buci buci. Moški gledajo bolj v tebe kot v otroka, ženske pa ravno obratno. A vsem je ista ena lastnost - ugotavljanje, komu je otrok podoben. Ja, komu neki? Najbolj sam sebi, menda. Vsak delček obraza je bil od ene rodbine. Čez oči od naše, čez nos od mene, brada od naše, čelo moje, ušesa od naše, smeje se kot ti, laske od naše … Dokler ni prišel naslednji opisovalec, ki je vse videl v drugačnem zaporedju. Še dobro, da mi ni bilo treba odviti plenice, da bi videli ali se polula po naše ali po njihovo.
Pa je bila pred časom v službi spet ena debata o praznikih. Sodelavka je za žegnanje povabila svojo žlahto k sebi domov. In jih je prišlo kar nekaj. Po njeni strani par bratov in sester, po moževi prav tako in to vsi z družinami. Kako se bo današnji narod srečeval na stara leta, če imajo samo enega ali največ dva otroka, si lahko sami mislite. Šest, morda sedem ljudi in to bo vsa rodbina. Tako ta sodelavka vsa navdušena opisuje kako je bilo, kdo je vse bil, kaj je vse pripravila… Res je mojstrica, saj vsake toliko časa prinese ” ostanke ” z gostij in povem vam, človek resnično lahko samo hvali. Pa ti potem njena debata zavije v opisovanje enega fenomena v njihovi razširjeni družini. Opisovati začne bratovo ženo, svakinjo, in pa njeno šest let staro hči. Čisto v vsem naj bi si bili podobni. Ista pričeska, obraz, postava, hoja, celo jesti popolnoma enako, govoriti … Pa potem pripomnim jaz, da je za vse to kriv njen mož, dekličin oče. Saj za ženske smo itak vsega krivi moški. Ni namreč premešal genov. Samo ven pa not.

Pri vsej tej vročini je pa res užitek in potreba, da se zvečer stuširaš. Saj je tako vroče in taka vlaga v zraku, da te kar obliva, kot da bi bili vsi v meni. Ali pa jaz v vas. Če ima pa kdo kaj proti tej vročini, naj si pa prebere kak blog izpred meseca ali malo več, ko se je kar počez pritoževalo nad slabim vremenom in se spraševalo, kdaj za vranča bo že prišlo tisto poletje. Tu ga imamo!
Jaz sem tak, da mi pri umivanju ne dišijo preveč razna tekoča mila. Navajen sem namreč na trdega. Ko ga primeš v roko in se podrgneš po celem telesu. Pri tem še vedno mislim na milo. Tam pa po mojih izkušnjah rabiš ali krtačo ali pa ribežen, da ostrgaš nesnago s sebe. Kaj pa bo naredila tista tekočina pri umazanem človeku? Poliješ, razmažeš, pri tem se razpeni in že je ni. Tako vedno kupim enaka mila, le zadnjič me je premotilo, da sem zamenjal firmo. Lepo, lično zapakirano, pa sem nesel domov kot mačka klobaso. Pa me je zvečer kmalu minilo vse navdušenje. Milo je bilo tako, kot da bi ga kdo od deleč zmetal skupaj. Nobene mehke oblike, celo hrapave robove je imelo, tako da sem najprej mislil, da je to dodatna oprema za strganje umazanije s človeka, kot pri metlici za avto pozimi, ko lahko s tistimi zobmi odstraniš poleg snega še led. Tudi dišalo ni tako kot prejšnja, bolj je vleklo na nafto kot na kaj drugega. Sem si mislil, da mi tako ne bo treba v tiste toplice, ki tudi smrdijo po nafti. Pa tudi teklo ni nikakor po koži, saj je pri delčku telesa, ki ni bil moker tako kot Nil, že zategovalo ročno zavoro in mi padalo pod noge. Ko sem se končno namilil in se potem še umil, sem se spral z vodo. Nikoli ne pretiravam s curkom iz tuša, vsaj okoli ušes ne, tako da mi še nikoli ni skozi nje pritekla voda v usta. Z vodo je treba varčevati zaradi onesnaženja, pa tudi zaradi tega, ker jo bodo začeli ljudje spet piti iz pip, ker je vsaj 1000 krat cenejša in tudi bolj zdrava kot tista iz trgovine.

Me je pa to milo malo spomnilo tudi na tisto milo pred davnimi časi, s katerim so ženske prale perilo s pralnim strojem na dva programa. Mislim, da se je imenovalo Orion ali nekaj takega. Nisem ravno močan v imenih, se pa spomnim mamine maže Opodeldok, ki je za revmo, a se je z njo oče mazal po glavi, kjer je imel ekcem. Pomagalo je obema, s tem, da je imel oče pobarvano lasišče v temno plavo vijoličnih odtenkih.
Ko sem se tako razkužil in je odplaknilo vso umazanijo v odtok, sem se obrisal in takoj poklical strokovno komisijo v osebi naše, da me prevoha. Pri tistem milu mi res ni bilo dosti jasno. Diši po sivki, se je oglasilo strokovno mnenje. Bil sem popolnoma potolažen. Bil sem čist, pa še molji me ne bodo pojedli.
Nato sledi oblačenje. Ker je vroče, spim sedaj brez mojih črnih dolgih gat, samo v kratkih in pohojeni mikici brez rokavov. Če že pride komar, da se ne bo trudil in iskal. Saj veste, tisto brenčanje okoli glave, ko išče mesto pristanka. Gate so pa gate, nobenih boksaric ne nosim. Ne prenesem bingljanja. Vse mora biti podprto. A si predstavljate, da mi začnejo družinski dragulji mahati sem in tja in gor in dol? In se pri tem embalaža povesi za par cm? Saj bi bila kmalu tolikšna, da bi se začelo vse skupaj vrteti in navijati kot ključi na vrvici okoli prsta na roki? Pa najprej v levo enkrat, pa v desno tudi, nazaj v levo že dvakrat … Bog ne daj te nesreče! Moje gate so kar so - gate.
Če že niso drugega, so pa vsaj raznih barv poleg bele. In zaradi belih gat je lahko človeku tudi nerodno. Na plaži. Kot sem že napovedal, sem šel res na morje. In se preoblačil na plaži, zavit v brisačo. Pa to ni nič takega, zaradi tega me ni bilo sram. Tudi če bi kaj pogledalo izpod brisače. A si predstavljate, kako veliko bi moral imeti, če bi nosil boksarice? Sicer pa ženske raje pogledate stran, ko se moški preoblači. Ker je tisto grdo. Sploh, če je majhno in če visi. Pa tudi zaradi tega me ne bi bilo sram, če bi bilo tako. Sram me je bilo zarado kave.
Na plaži je bil tudi lokal in ko je bila ura za to, smo šli tja na kavo. Ker damo malo nase, smo se vsaj malo oblekli čez kopalke. Pograbil sem svoje kratke hlače in korajžno zakoračil med ležečimi praženci. Kava je bila odlična, le kaj ko jaz ne znam uživati v njej in jo v trenutku polokam. Malo smo se še pomenili, potem pa smo jo mahnili nazaj med naše brisače. Za mizo smo še ugotavljali, da je zelo malo žensk zgoraj brez, pa je naša temu oporekala in me za dokaz peljala nazaj po drugi poti. Res sem videl dve gospodični, a kaj ko sta tudi one mene. Ko sem prišel v njuno bližino, me je nekaj pobožalo po peti. Naredil sem še korak ali dva, preden so možgani telesu ukazali, naj se obrne in pogleda, katera me je grabila za nogo. Pa me ni nobena. Tam so ležale moje bele gate, ki so mi padle izza kratkih hlač. Ko sem se preoblekel, sem jih vrgel v hlače, pri oblačenju pa sem jih spregledal in jih nosil okoli s seboj do mladenk, ki sta se mi sedaj smejali. Ne vem, če sta vedeli zakaj in kako so mi padle skozi hlačnico, a se s tem nisem obremenjeval. Dobro je bilo vsaj to, da sem bil tako zagoren v obraz, da se ni videla moja rdeča zadrega. Zagrabil sem tisto sramoto in jo na hitro potisnil v žep in odbrzel. Če me sedaj vprašate, sploh ne vem ali sta bili res zgoraj brez.

A veste, da sem na dopustu? In to doma? In da ne delam drugega kot da delam? Ja, dragi moji, tudi tak dopust je lahko dopust. In to prijeten, saj smo ogromno naredili. Če bi kdo rad shujšal in spal kot angelček, naj poskusi. Res pa je, da ti potem zmanjka časa za računalnik.
 Je pa to dopustniško delo lahko zelo nevarno. Pred leti sem si podrl drevo na glavo. Saj ni bilo hudega, le tisti vijolični šivi na glavi so me motili. Sem bil kot punčka z vijolično pentljo. Čez nekaj let sem tolkel z macolo po nekem železu, pa se je en košček odlomil in se prosto po Murphyu zapičil v mojo roko. Ko sem prinesel tisto železo z mano vred v Zdravstveni dom, me je zdravnica po čudni reakciji poslala v Ljubljano. Ko so mi ga tam potegnili iz roke, bilo je v velikosti kovanca za 2 evra, so me vprašali, zakaj mi ga ni vzela ven že zdravnica iz našega kraja. Moj odgovor je bil, da glede na njeno reakcijo ob mojem prihodu mislim, da bi sedaj oba ležala pred njimi. Po še nekaj pripombah in smehu so bili še tako prijazni, da so me cepili proti tetanusu, tako da me je potem bolelo še tisto. A je menda 15 let mir pred zastrupitvijo. Kar bomo pa šele videli.
 Te dni smo tudi nekaj betonirali. Saj veste kako je pri nas. Za vse je škoda denarja, samo za pesek in cement ne. Pa za kakšno železno mrežo za v beton se tudi najde kak evro. Tako sem te mreže položil po tleh in ker so prav rjavo grde, smo jih poskušali skriti v beton. Zelo uspešno, razen ene. Malo se je zavihala navzgor, ko je ležala na tleh, jaz sem jo pri kraju zapel s škornjem in jo pri tem ravno dovolj dvignil, da se je obesila na samokolnico, ki sem jo vlekel za seboj. Vse skupaj me je tako spotaknilo, da sem se zapodi v dvignjeno mrežo, ki me je porezala na petih mestih po desni nogi do krvi. To ji sploh ni bilo težko, če sem vseskozi v kratkih hlačah. Tašča je rekla, naj si grem rane zaliti z žganjem, ker pa naj bi cepivo proti tetanusu držali še nekaj let, sem se po betonaži raje spral notranje z enimi borovničkami.
 Od danes naprej bom pa res na dopustu. Potepal se bom po Sloveniji od morja do planin. Če me kdo kje vidi in me še ne pozna, naj me korajžno pocuka za kratki rokav. Poleg tega, da sem velik, na kratko postrižen in malo siv, dajte iskat še takega, ki je porezan po desni nogi. Častim kofe.

Si predstavljate, kako izgleda jezen petelin? Na glavi ima rdečo ” rožo “, krila pa da od sebe, da je s tistim perjem videti še enkrat širši kot je v resnici. Zaganja se v svojega sovražnika in komaj čaka, da bi ga kavsnil. No, nekaj podobnega sem pa jaz danez zvečer. Nisem tako zloben, sem čisto miren, nikomur ne bi nič naredil, no, kavsnil pa bi … Samo zunanji videz imam tak.

Danes dopoldan sem bil priden. Ves čas sem se vrtel okoli hiše, delal sem in pospravljal in se nevede nastavljal sončku. Tako me je osmodilo po čelu, da sem ves rdeč v glavo, kot petelin, pa še svetim se povrhu vsega, ker sem se namazal s kremo. Kdo bi si mislil, da je lahko sprehajanje psa in še 30 drugih del tako nevarno. Trenutno nas zaliva ravno pravi dežek, ki bo pobarval travo zopet na zeleno, a ne more odtehtati sončeve rdečine.

Tisti, ki ste me videli v živo veste, da jaz nisem ravno dolgolasec. Zadnjih nekaj let bi lahko celo rekel, da v roki sploh nisem imel glavnika. Moj zaščitni znak so postali kratki lasje in kakor hitro se začnejo zjutraj vihati sem in tja po glavi, preden grem v službo in se ne dajo več počesati z roko, postanem kar malo bolan. Rešitev za to bolezen poiščem pri medicinski sestri, ki jo drugače kličem kot našo in predpiše mi merico zdravil v obliki strojčka za striženje las.  Kako uživam v potovanju tiste brenčelice čez mojo glavo! Lahko bi se pustil striči 1 uro, pa kaj ko je pri tej moji lasni revščini konec že čez nekaj minut. Še malo finese, postriže še dlake po vratu in iz ušes in končano. Samo ne nocoj. Zagledala je moje obrvi, ki jo kot ponavadi, motijo. So prekošate in jih vsake toliko časa skrajša in razredči. Pri tem tarna kako so trde, jaz pa pravim da kakršno je rastišče, take so obrvi. Skoraj bi jih lahko posodil ježu, tako so močne in trde. V vsakem primeru pa ima tako ali tako jež vedno eno bodico več kot ježevka.

Ko smo že pri ježu, samo eno malenkost. Vidim namreč, kako propada naše narodno blago, to so pesmi, ki so jih včasih peli naši stari starši in še prej. Tako se spomnim pesmi o ježu, ki mi jo je povedala stara mama, a ni nikjer zabeležena, si pa zaradi svoje sporočilnosti zasluži, da bi jo dali v čitanke. Učenci se učijo mnoge manj pomembne pesmi, ta, ki pa bi res zaslužila, da se spet vrne v življenje, pa gre nekako takole:

Reva je reva, ježeva mati
koliko je revca mogla prestati.
Sedem je morala ježev roditi,
vsi so jo pošteno opraskali po riti.

No, se strinjate?

Ko se pri nas ponavadi strižemo, damo glavo skozi luknjo neke plahte, da nam zaščiti obleko. A če je poletje, je poletje in se strižemo brez plahte in obleke. Pri živem telesu in goli koži. In tako se vidi marsikaj. Takoj mi je skrajšala ljubezensko preprogo, da mi ne bi silila izpod srajce, ko pa sem malo dvignil roke, je storila en zločin proti človeštvu. S tistim vibratorjem za striženje se je zapodila pod mojo pazduho!

Priznam, sem moški in še nikoli v življenju se nisem ostrigel ali obril pod pazduho. Ko se tudi danes ne bi. Saj vem, da je človek zaradi tega bolj higieničen, manj smrdi … Naša me prepriča v čisto vsako neumnost in sva pri tem zelo usklajena. 25 let treninga prinese svoje. Pa saj najprej je bilo čisto v redu, dokler se nisem šel stuširat. Se mi zdi, da je bilo v tisti vodi tisoč britvic in vse so se zapičile pod pazduho. Vse, ki ste to kdaj že počele veste o čem govorim, le da je moja bolečina še hujša kot vaša. Ker sem moški. Sedaj imam roke odmaknjene od pazduhe in sem še enkrat širši kot ponavadi in ta tekst tipkam tako, da se cel premikam ob tipkovnici levo in desno za črkami.

Ko sem tako jamral, da me peče, me je naša vprašala, kako naj rešiva zadevo. Spomnil sem se tistih žensk, ki si med prste dajo vato, ko si lakirajo nohte. A porabiti en kilogram vate za moje bolečine se je naši zdelo nesmiselno. Pa daj tampone. Takoj je bila za to.

Sedaj se naša tušira. In mene je malo strah. Vem da bo prinesla tampone. In zato me je res strah. Vem, da bi se bilo dobro malo namazati pod pazduho. In če ona razmišlja enako… Upam, da ne bo prinesla rabljenih…

 Spoznala sva se pri njem doma. Predstavil naju je njegov oče in moram reči, da je bilo to srečanje bolj na silo, vsaj z moje strani. Ampak, včasih nimaš izbire, če si odvisen od časa, tradicije in okolja. Moram pa reči, da sem mu bila jaz takoj všeč in da me je bil vesel še pa še. Lahko rečem, da sem bila jaz zanj ljubezen na prvi pogled in to me je pri vsej tej stvari malo tolažilo.

 Takoj me je vzel za svojo. Lepo je ravnal z menoj in me vsepovsod vozil s seboj. Predstavil me je svojemu sorodstvu, prijateljem in sodelavcem. Nekateri so me imeli za lepotico, nekateri so me samo pogledali in si mislili svoje, no, pa tudi hinavci so bili kdaj poleg naju. Brez teh ne gre. Dajal mi je denar, tako da nikoli nisem bila brez njega, a kot taka nisem imela nobene pravice. Nikoli me ni vprašal za mnenje ali nasvet. Vedno je kupil in naredil vse po svoje, po svoji pameti.

 Z leti pa se je najin odnos začel ohlajevati. Nisem bila več lepa, mlada, začele so se mi pojavljati gube in celulit. Moja koža ni bila več mehka in gladka. Še vedno pa me je vsepovsod jemal s seboj, a je čedalje bolj začel hoditi v gostilno. Tam se sploh ni zmenil zame, včasih se je celo usedel name v svoji pijanski pogovorni vnemi. Name se je spomnil šele, ko je bilo treba iti domov. Takrat sem bila pa dobra! Prišlo je celo tako daleč, da me je nekoč pozabil v neki trgovini. Še dobro, da sem imela pri sebi njegove dokumente, da so ga poklicali nazaj.

 Potem pa je prišlo do spremembe. Kar naenkrat se je začel lepo oblačiti, se začel drugače obnašati. Postajala sem mu čedalje bolj pomembna, začel si me je prižemati na srce, ob tem pa zahteval od mene čedalje več denarja. Takoj sem vedela, kaj je po sredi. Ženska. In kaj je bilo prvo, ko me je videla? Da me mora zapustit, da moram od hiše!

 Ja vranč je, če si samo … No, kaj?

Hvala vam, ker ste pripravljeni poslušati mojo žalostno zgodba. Malokdo ima danes čas, da se ustavi, da malo postoji ali posedi, kot sedaj vi, pod mojimi vejami. Pa še to storijo ljudje največkrat takrat, ko ni vetra, ko ne morem zašumeti svoje zgodbe. Občudujejo me, kako sem lepa, a v moje srce ne vidijo. Z menoj delajo kot s svojim rodom, ko hodijo po ulicah mesta in opazijo samo zunanjost.

 Ne sprašujte me koliko sem stara, ker se dam to ne sprašuje. Za menoj je že nekaj let v tem parku, ko so me rosno mlado prinesli in posadili na to mesto. Bila sem tako šibka, da so mi dali oporo in pri tem moram pohvaliti možakarja, ki je skrbel zame, da sem zrasla v postavno dekle. Tistih otroških, srečnih dni ne bom nikoli pozabila. Igriva leta, polna najstniških pogovorov, bedenja pozno v noč … Veste, nisem bila vedno vrba žalujka. To ne postaneš kar tako. Nekaj se mora zgoditi. In meni se je. Kriva pa je veverica.

 Na jesen vam ogromno dreves podari vse kar ima. Svoje naslednike. Nekatere poberete vi, ogromno drugih pa živali. In tako je veverica od nekod prinesla želod in … zgodilo se je. Nedaleč od mene je pognalo drobno drevesce. Kako sem ga bila vesela. Imela sem novo družbo, se v vetru igrala z njim, mu pripovedovala pravljice, ga tolažila v temnih nočeh in mu vlivala upanje na boljše čase v mrzlih zimah. Mali hrastek pa je rasel, se poganjal v višino in postajal čedalje lepši. Ker je imel prostor, se je razrasel tudi v širino in začelo se je tisto, kar si niti v sanjah nisem predstavljala, da se bo kdaj meni zgodilo. Začel je siliti tiste veje vame. Saj sem ga imela rada, občudovala sem ga, dopadlo se mi je njegovo začetno božanje, ob katerem sem začudila rahel drget, a ko je začel svoje veje stezati pod mojo obleko, je bilo kar malo čudno. Saj veste, kakšni so moški. Izkoristijo te in gredo. Premagala sem svoj strah, svoje bojazni sem zamenjala za ljubezen in najine veje so se začele prepletati čedalje bolj. Ob tem mi je govoril, kako sem lepa, vitka, kako lepo plešem v vetru in pojem čudovite pesmi. Dokler ga nisem razkrinkala.

 Ko sva se tako ljubkovala dve ali tri leta, je hrast postal pravi moški, dozorel je. In takrat se je zgodilo. Prišel je njegov čas in prvič je pokazal kdo je. Bil pa je ženska! Ves ta čas je skrival svojo pravo identiteto. V resnici je bil lezbijka, ki se je strastno zaljubila vame in da me ne bi izgubila, si je nadela moško podobo. Ob tem odkritju so mi vse veje padle do tal in postala sem to, kar vidite, vrba žalujka. Prepričevala me je na vse možne načine, naj bom še naprej z njo, da se zanjo ni nič spremenilo, da me ima res rada, da bo lepo skrbela zame, naj se vseeno poročim z njo, saj so sedaj istospolne poroke že nekaj normalnega. Vsako leto je, kljub mojemu odločnemu ne, bolj silila vame, me prepričevala in objemala s svojimi vejami, jaz pa sem bila čedalje slabša, saj me je dušila čedalje bolj. To so opazili tudi drugi in tako je nekega dne možakar poklical gozdarje, ki so hrast podrli. Od njega je ostal samo še hribček, na katerem sedite vi.

 Taka je moja zgodba, vidite. Zakaj se je to zgodilo meni, da se je vame zaljubil tak hrast, ki je imel trd samo les?

Tako, minil je še en včerajšnji dan, za marsikoga nadležen, obupen, za nekoga poseben. Zame osebno je bil to zadnje, končal pa sem ga z glavo v školjki. Ne, ne, nisem pel Rigoletto, ali če prevedem v slovenščino, nisem klical jelenov. Sploh pa ne zaradi alkohola. Kje so časi, ko se je to dogajalo? Sedaj poleti spijem sem pa tja kako pivo, ampak, lepo vas prosim, a je to sploh kakšno poletje? Saj veste, kako je doma. Vsake toliko pride potreba in zaradi večkratnih potreb je bilo potreba zamenjati straniščno školjko. Ker smo imeli počen umivalnik. Pa da se barvno uskladi, da ni stranišče kot človek z dvema različnima nogavicama na nogah, smo kupili enak komplet.

 Sama menjava je potekala hitro in ob veliki pomoči, kot je pri meni že v navadi, gospoda Murphya. Od vseh malenkosti naj omenim samo to, da je potreba to delati z dokaj praznim želodcem, saj če si priklopljen na javno kanalizacijo, so vonji ob odstranitvi zamaška v obliki školjke zelo mešani. Ko montiraš kako stvar na novo, gre dokaj hitro, celo pri meni, a demontaža in ponovna namestitev na novo, ti pa dokaj velik prostor napolni do zadnjega kotička z opojnimi dišavami. Saj sem nekaj mašil, a kaj ko je nekaj drobnih trenutkov dovolj, da si obdan z rajskim vonjem. Ker pa tako ali tako nisi prinesel dovolj orodja s seboj, se z vsakim odpiranjem vrat ta nebeški zeleni smrad oplaja in naseli tudi druge, dokaj dostopne kotičke stanovanja. Hvala bogu je vreme poslalo tudi nekaj dokaj močnega vetra, tako da so odprta okna poskrbela za zračenje in razpihovanje. In ne boste verjeli, zvečer ni bilo nobenega komarja.

 Po svoji skromni navadi kratkih opisov vsega česar se lotim, bi dodal samo še to, da gredo tudi WC školjke v korak s časom. Pozna se jim, da so delane za današnji čas, čas recesije. Je sicer višja za dva centimetra, tako da naši skoraj bingljajo noge, ko se usede nanjo, a majhna drekluknja nakazuje, da ga bomo bolj na tanko » srali«.

 Da sem lažje prenesel vse te dišeče tegobe, mi je pomagala jeza. Tudi jaz sem bil namreč včeraj jezen, ne samo Tedi in Ines. Ena na zdravstvo, druga na šoferja, jaz pa na banko. Kako se lahko tako vtika v moje življenje. Dajem jim svoj denar, da ga hranijo in oplemenitijo. Zase bolj kot zame.Če si ga hočem sposoditi, me pa zarubijo z zavarovanjem in odobritvijo kredita, kateremu dodajo še nadčloveške obresti, kot zadnjega med zadnjimi. Ja, saj vem, da morajo tudi oni živeti, ampak res rabijo 18.000 evrov bruto plače na mesec in milijonske odpravnine? Z Mojim denarjem? Zakuhali so svetovno krizo, od države dobijo ogromno pomoči pod ugodnimi pogoji., tebe pa za posojilo skoraj slečejo, ko od tebe zahtevajo podatke in poroštva. In kar je najhuje, začeli so sodelovati z zdravstvom. Pregledujejo zdravstvene kartone ljudi, preden ti kar koli odobrijo. Zaščitijo se pred tem, da bi jim prehitro pobegnil na oni svet in oni bi ostali brez  svojih obrokov.

 A po kom to vem? Po sebi. Včeraj sem namreč prejel obvestilo, da so mi podaljšali limit na mojem osebnem računu. In po datumu sodeč so se morali pozanimati o mojem fizičnem in psihičnem zdravju. Res nisem več mlad, saj če sem bil lansko leto Abrahamovec, sem letos star 49 let. Do 100. A vseeno so bili menda kar zadovoljni z videnim, saj so mi limit podaljšali do 31. 12. 9998!

V naši družini je bila glasba vedno prisotna. Pred leti sem že pisal o tem, da smo imeli prvi v naši ulici radio in to celo tistega, z gramofonom na vrhu. Čeprav sta imela starša delavske plače, za to in za plošče ni bilo nikoli škoda denarja. Poslušali smo ga cele dni, spomnim se celo kje je bil najprej postavljen. Morda zato, ker sta starša na polički pod njim puščala drobiž, ki sem ga polahko privatiziral za sladoled. Ker nisem še poznal številk, sem ga ločil po barvi in tako sem dobro vedel, da se za rumeni kovanec dobi kepico, za srebrnega pa ne. Od takrat mi je še ostalo v spominu, ko sem moral iti spat brez debate ob osmih zvečer, ravno ko se je ob četrtkih začela za marsikaterega današnjega mladinca nerazumljivo takrat najbolj poslušana oddaja ” Četrtkov večer “. Smuknil sem pod odejo v posteljo in ko je oče odšel v kuhinjo, sem se jaz splazil na hodnik in se v mrazu tresel eno uro do konca oddaje.
Zaradi veselja do posluha in družinske potisne sile, sem se vpisal v glasbeno šolo. Ker se je pri meni vse dogajalo bolj na hitro, ker sem bil vedno bolj pri zadnjih, so bila vsa mesta pri harmoniki in kitari zasedena. Tako sem se vpisal v razred, kjer so igrali na neko leseno cev, ki ji pravijo klarinet. O, saj teorija je bila krasna, sem vsaj vedel kaj pomenijo tisti obešeni krogci na narisanih žicah, okrašeni z raznimi repki, a praksa je šepala, hočem reči, cvilila. Še tisto malo veselja, ki ga je bilo najti v četrtošolcu z napačnim glasbilom, je pregnal učitelj s svojim orodjem. Da vas podučim. Če hočeš igrati klarinet, mu moraš priviti leseni jeziček. Za to je profesor uporabljal mali izvijač ali nožič. In sva vadila. Jaz sem pihal, on je pa pel po notah - ta, ta, ti, ti, te, ti ,ta, ta… Da pa bi bolje sledil, je nekaj časa tolkel s tistim orodjem po notah, če se pa njegov ta, ta ni ujemal z mojim cviljenjem iz klarineta, pa po mojem ušesu. Iz samega strahu, kaj bi se zgodilo, če bi slučajno imel nož obrnjen narobe, sem končal po prvem in edinem glasbenem nastopu in naslovu. Tako imam samo en razred glasbene šole in dva cela uhlja, ki me začneta boleti takoj, ko kdo kaj zaigra narobe.
Ko se je otroškost poslavljala in je nasproti prihajala najstniška doba, smo seveda presedlali na rock. Divja glasba, dolgi lasje, črn špricer s Stilom in zakotni diskoti. Poznali smo vse ansamble, poznali … Ah, kaj bi nakladal. Isto je kot sedaj, saj se spreminja samo stil glasbe, poslušalci ostajamo isti in MI delamo zvezde, Mi smo zaslužni za njihovo popularnost, bogastvo, muhe in norosti. Hvala bogu nismo bili takrat nikoli tako nori, da bi šli cvilit na kak koncert, sem pa imel v šoli precej veliko rjavo torbo in nanjo so mi sošolci s kemikom napisali čisto vse tedaj znane ansamble. Kako sem bil imeniten!
Ampak, kljub vsej glasbi okoli nas, smo vedno imeli radi narodno pesem. Koliko smo prepeli kot dekleta in fantje tam pri dvajsetih in malo več. Spomnim se dogodka, ko smo šli z vlakom na obisk k prijateljem neke naše prijateljice. Vsedli smo se v kupe, prijateljica je slekla kitaro in začeli smo peti. Čez deset minut je bil ves hodnik poln ljudi, ki so nas poslušali ali pa so nam pritegnili v naših prizadevanjih. Ali pa če smo se vstavili kdaj v kaki gostilni, nam ni bilo treba nikoli naročati pijače. Na smeh mi gre pa tudi ob spominu, kako smo fantje hodili peti dekletom pod okno. Eno je na nas metalo cvetje iz svojega okna, drugi smo peli, pa se sploh ni prikazala, dokler si nismo skoraj zlomili vratov, ko nas je poklicala s čisto drugega okna in dejala, da se nam mami zahvaljuje za podoknico, tretji smo čisto po nesreči zapeli eno od kitic ” Kaj boš revca ti golfala, k nisi lepa, nisi zala “, pa nam ni zamerila, ker je vedela, da nismo za nalašč. Prav poseben spomin je pa na prijateljico, ki je imela okno nad njihovo gredo. Komaj smo se splazili mimo fižola in solate in pazili, da ne bi kaj pohodili v tisti temi. S seboj smo imeli tudi dva vajenca, saj je treba znanje prenašati na mlade. Po dveh zapetih pesmih in hvaležnemu pogledu dekleta z okna, se je spodaj na hodniku prižgala luč. Vajenca, ki sta čutila tremo in pritisk debija, sta zagnala paniko, da prihaja njen oče in v črednemu nagonu smo jima sledili tudi ostali. Kje vse so končali rajkli s fižolom, ki smo jih v temi pulili in vlačili za seboj, se ne spomnim točno, se pa spomnim pohojenega paradižnika na cesti in posledic na gredi, ki je naslednji dan izgledala kot po stampedu in kreganju prijateljice, da nas je hotel njen oče samo povabiti na pijačo.
Kaj hočemo, glasba je res nekaj čudovitega, poleg spominov ti da tudi tisto nekaj, vsak dan posebej. Sploh, če si iz tako glasbene družine kot jaz. Oče je igral čez 40 let pri pihalni godbi, mama pa je bila skladateljica. Kot zdravo kmečko dekle je po prihodu v dolino dve leti skladala deske na žagi.

 Pozdravljeni. Vrnil sem se z dopusta, sedaj pa vam bom natresel nekaj utrinkov z njega. Skušal bom biti kratek, ker vas nočem utrujati z opisovanjem mojega dopustovanja. To počnem vsakič, ko se vrnem v civilizacijo in bi utegnil biti komu nadležen. Opisovanje enega in istega početja, občutja, dopustniške rutine in vedno iste ženske, ki gre z menoj na dopust…No, da vas popravim v vaših grešnih mislih. Tisto zadnje, naša, je najboljše, ki se mi lahko zgodi na dopustu. Ker se ne bi drugače znal obnašati na bazenu.

 Ker dopoldan ne bi bil popoln, če ne bi še kaj naredil, sva s taščo betonirala. Samo 8 mešalcev. Tako se je mudilo, da je morala orodje umiti in pospraviti ona, jaz pa pod tuš in gremo.

 Sama pot je minila hitro.140 km samega edinega dežja je kar je kar stekla čez brisalce. Če k temu dodate še tovornjake, ki so mi dodatno prali vetrobransko steklo in napačno zavijanje v križišču in obračanju po desetih kilometrih, se nama ni na poti mnogo dogajalo. Za naju je bila nova, saj sva bila v teh toplicah prvič, tako da nama je za nazaj, ko sva jo že poznala, čas minil še enkrat hitreje.

 V hotelu so nama so dodelili sobo v najvišjem nadstropju. Bila je brez balkona, je pa imela čudovit razgled na sosednji hrib, ki se je začel vzpenjati takoj za hotelom in je bil tako strm, da sem si jaz, ki sem navajen vse gledati samo navzdol, skoraj zlomil vrat. Skoraj na vrhu hriba, takoj za smrekami, so domačije in vsaka ima s strmino nemalo težav. Ker je tako strmo in v hribih, fižol sadijo z mitraljezom, jabolka pa že na drevesu privežejo, da se potem, ko odpadejo, ne zvalijo v dolino pred hotel. Slišal sem celo, da oddajo ” Četrtkov večer ” poslušajo v soboto, na drogovih pa imajo bodečo žico, da jim elektrika ne zdrsne po hribu navzdol. Najbolj pa je zanimivo to, da so za te strme pašnike vzredili posebno vrsto krav, ki imajo desni dve nogi daljši, da lahko v strmini stojijo naravnost. Tako pravijo.

 Pohvaliti moram tudi osebje. Skoraj nikoli ne letujemo tako, da nam strežejo drugi, a vam povem, da kar godi. Že takoj na recepciji dobiš občutek, da so ljudje tu prijazni, kljub temu, da delajo vse petke in svetke in to začnejo, razen recepcije, ob šestih zjutraj. To vem po hišniku, ki je v soboto zjutraj, točno ob omenjenem času ( morda je celo gledal na uro kdaj bo točno šest ), začel pod našim oknom kositi travo s kosilnico na nitko.

 Ko prideš v neki kraj prvič, ti je vse zanimivo. Ogleduješ bazen, okolico, kako kaj dela … Najbolj zanimiv in poživljajoč je bil tuš poleg bazena, s katerim si spral s sebe vodo, ki so jo poleg tebe v bazenu uporabljali še drugi. Vklopil si ga z isto tipko kot je za hišni zvonec, je imel pa zelo zanimivo lastnost, dobro za prekrvitev. Ko se je avtomatsko zaprl, si še enkrat pritisnil na tipko in po dveh sekundah tople vode ti je serviral povsem mrzlo, nato pa spet toplo. Si mislite, kako smo skakali kot kobilice izpod njega?

 Je pa bil ta čas zelo dober za preživljanje aktivnega dopusta. Ravno, ko smo se namestili po zunanjih bazenih in ležalnikih okoli njih, se je usulo iz neba. Tako smo kar naprej hodili ven in noter in opazovali, kdaj bodo nehale padati kaplje od streh. Znanka, le kam lahko greš, da ne srečaš znanega človeka , je rekla, da je videla betežnega starčka, ki je komaj prišel do ležalnika, a je bil nazaj še enkrat hitreje. Dež je res dober pripomoček za terapijo. Ko je nagajivi veter raztrgal slabo sešite oblake nebeške šivilje brez okusa, saj je imela za krpanje neba samo tri barve zaplat, smo se spet zapodili ven, v toplo vodo, ki je pregloboko pogledala v kozarec klora. Enkrat pa smo imeli celo to srečo, da je pol ure sijalo sonce in smo bili vsi rdeči tam, kamor je smelo pokukati. Preden nas je dež spet pregnal pod streho, da nismo bili v bazenu mokri, smo gledali okoli 20 km oddaljene strele, ki so švigale v vse smeri.

 Moram pa še eno reči o starših, kako vzgajajo svoje otroke. Tobogan. Igrača za ljudi. A ko prideš do nje, se pred teboj gnete 10 ali več otrok, ki se hočejo spustiti navzdol. Pa zakaj ravno sedaj, ko sem se jaz odločil spustiti? Prej nobenega, potem nobenega, samo takrat kot jaz bi šli pa vsi. Ko bi se vsaj kakšen spomnil in me spustil naprej. Pa kaj še. Še po stopnicah so me prehitevali po levi in po desni. Nesramnost brez primere.

 Ob prihodu so mi v oči najbolj padli brbotalniki. Prostorčki, kjer je iz šob brizgala voda ali zrak, so bili vedno polni. Najbolj pa me je zanimalo, zakaj stare mame, tiste, bolj ta suhe in pa otroci, telovadijo z 10 kg težkimi utežmi. Šele potem mi je potegnilo. Ko sem se še jaz namestil tja, sem ugotovil, da je curek vode tako močan, da če nimaš vsaj 60 kg, te odnese v bazen. In tako si ljudje pomagajo … Vsi tisti pa, ki smo vzdržali z utežmi ali brez, smo morali potem paziti, da nam ni pritisk deformiral hrbtenico v cikcak obliko.

 Ponavadi se ne hvalim, a danes se bom. Ker sem na bazenu pokazal neverjetno junaštvo. Nihče ga ni videl, zaupal sem ga samo naši in ker je ona rekla, da je to res nekaj posebnega, vam ga bom zaupal. Rešil sem ugled toplic in njihov enodnevni zaslužek. Res velika stvar. Pa nisem zahteval nobenega povračila ali popustov. Ravno ko sem plaval, me je strašno začrvičilo in ko sem zbral vse svoje junaštvo, sem v bazenu prdnil. Res moraš biti junak za to, ko te driska. Lahko bi namreč na vrh priplavalo kaj drugega in tisto vsekakor ne bi bilo zdravilno blato.

 Pri vsem napisanem se bo morda našel kdo, ki me bo vprašal, zakaj ob vsem tem dogajanju sploh hodim na dopust. Zato, ker je na dopustu meni vedno tako lepo.

Danes sem mislil napisati nekaj veselega, nekaj sproščenega. Pa ne gre. Ves sem sesut. Ampak, to moram napisati, to mora iz mene.

 Na srečanju pri Kobilici me je ena od gospodičen vprašala, če je to kar pišem, vse res. Seveda je. Samo tisto za 1. aprila je bilo malo, hm, kako bi rekel, domišljijsko. Tako vam preko svojega pisanja zaupam kaj delam in kaj se na sploh dogaja v mojem življenju. Nikoli nisem nič prikrival, nikoli skrival, razgalil sem svojo dušo pred vami. Vedno vesel, vedno dobre volje. Danes pa sem popolnoma potolčen. Postal sem rogonosec. Po petindvajsetih letih zakonskega življenja.

 Vsak človek, ki je to kdaj doživel, ve kako se počutim. Kljuva mi v glavi, jaz pa sedim na kavču kot kup nesreče in premlevam in se sprašujem, kako se je to moralo zgoditi ravno meni. Tuhtam in razglabljam, se smilim sam sebi, čeprav vem, da to ne pomaga. Moral se bom prebiti skozi svojo nesrečo, oditi med ljudi, čeprav se mi že od deleč vidi, kako je z menoj. Prenašati bom moral njihove privoščljive poglede, vprašanja, čeprav se vsaka taka stvar razve tisti trenutek, ko se zgodi.

 Kje sem pogrešil? Morda sem premalo z našo in preveč delam? Če bi sedel za mizo in se z njo pogovarjal o najinih težavah, ne bi imel časa popravljati lesene šupe in se ne bi pri tem z glavo zabil v ročaj dvigalke. In to tako, da mi je takoj sredi čela zrasla velika buška, cel rog. Pa to ni bilo dovolj. Prebil sem si še čelo in to tako, da je kri kapljala kot dež od njega, moja roka, s katero sem se držal za glavo pa je bila taka, kot da bi delal krvavice. Saj veste, glava je dobro prekrvljena, kot da bi bilo kaj v njej.

 Ob vsej bolečini me pa vseeno nekaj tolaži. Filmska natančnost. Ko v filmu koga ustrelijo v glavo, ga ne levo ali desno, ne zgoraj ali spodaj, pač pa točno v sredino.čela. In točno tam sem tudi jaz sebe z ročajem.

Najprej se vam moram opravičiti. Posnel sem fotografijo, a pri svojih fotografskih sposobnostih nisem najbolj spreten. Kot vidite tudi nisem izbrisal datuma. Če koga to moti naj ve, da tudi mene. Pa da ne boste mislili, da se zaradi tega kaj sekiram. Drugače bi naredil že dva samomora ali pa bi vsaj trikrat pobegnil od doma.

 In za kaj se pri vsej stvari gre? Na sliki so naše češnje, ki sedaj prav veselo zorijo in jih pridno trgamo in mi in prijatelji vsak večer, razen v sredo ni bilo nikogar blizu, ker so slišali mešalec, ko smo betonirali. Kot vidite so nekaj posebnega, saj so dvojne. Vzrok za tako stanje je Reks, ki jih je hodil pridno zalivat in markirat, ko so še rasle in so se pač prilagodile obliki zalivalke. Tako za drugo leto proti plačilu posodim psa tistemu, ki hoče podvojiti pridelek, kot se je to zgodilo letos pri nas. In to najboljšemu ponudniku.
Sem razmišljal, da bi še jaz zalival češnje, pa ne gre. Bi bili predebeli peclji.

Ležim tu, ves nikakršen in kot pravijo, nisem vreden niti, da bi me pes poscal. Nič od nič. Kam te pripelje starost! Prej ves sijoč, z mano so delali z rokavicami, potem pa z drugimi ostarelci ležim tu ves nebogljen …

Pa kako lepo življenje sem imel nekoč. Vedno sem bil v gostilni, tako rekoč priklopljen na pipico, opravljen v belo in vedno v moški družbi. Skoraj vsak se je ustavil pri meni, kaj zabrundal, zažvižgal ali zapel, tudi pokadil je takrat lahko še kakšno. In nikoli nisem bil žejen, vedno sem imel dovolj pijače. Okoli mene so hodili tudi precej pijani tipi, zato ni čudno, da sem bil mnogokrat poscan in pobruhan. Ko hočeš take zadržati na nogah, marsikoga tudi poškoduješ in tako sem jaz po nesreči razbil tri arkade in eno brado. Pa ni bilo nobene zamere. Kolikokrat so se možakarji olajšali v moji družbi in tako sem vedel skoraj za vsakega kolikšen spodnji organ ima.

K meni ženske niso hodile, niso me marale. Ne vem točno zakaj, a očitno sem se jim nekaj zameril. Takoj ko so me zagledale, so se obrnile in jo na hitro ucvrle, nekatere hihitajoče, z roko na ustih, nekatere vzvišeno. Niti šefova žena me ni imela rada, čeprav sem ravno zaradi nje bil ves čas v gostilni. Imel sem eno samo, ki je hodila večkrat k meni in malo skrbela zame, a me je samo božala in masirala s čudnimi olji, ki so smrdela kot sam vrag, a so pomagala. Poleg tega je ves čas preklinjala in govorila, kakšni prasci so moški. Vsake toliko časa mi je dala neke čudne, kisle bombone, ki pa so, to moram poudariti, zelo izboljšali moj zadah. Samo zaradi nje sem bil vedno odpravljen kot se spodobi.

A vsa ta leta gostilniškega življenja so pustila posledice. Starost naredi svoje, pojavijo se gube in gubice, v ustih se mi je nabiral kamen zaradi pijače, ki so ga nekako odstranili a pri tem delali drugo škodo, bil sem brez zob, zaradi pijače sem porumenel, pojavila se je osteoporoza… In tako sem nekega dne počil, popustil pod težo let.

Tako sedaj ležim med drugimi sotrpini, kot odslužen in počen moški. Pisoar.

Ta čas, ko sem se žalostil, sem imel vseeno eno oko vsake toliko časa prilepljeno na ekran. Ja, nič, vseeno vas je potrebno imeti malo pod kontrolo, da ni kakšnih neumnosti ta čas. Pa moram reči, da ste se kar lepo obnašali, pohvaljeni. Srbeli so me prsti, da bi kaj napisal v komentarje, a dana beseda je le dana beseda in zato se nisem nič oglašal. Videl sem tudi, da prosti spisi ves čas tečejo in nisem si mogel kaj, da ne bi malo razmišljal, v kaj bi se ” našemil “. Pa sem jo hitro našel. Berite.

Ime mi je Možakarjeva ura. Kje in kdaj sem se rodila ne vem, pa tudi Možakar, ki poskuša to ugotoviti iz napisov na meni, ne ve čisto točno, ker pri sebi nima očal za moje male črke. Močno sumim, da sem po rodu iz Hong Konga, čeprav imam lepo zaobljene oči. Nisem posvojena, lahko rečem da sem celo sužnja, saj me je Možakar kupil za ne prav veliko denarja. Služim mu že kar par let, koliko točno ne veva ne on, ne jaz, obstajajo pa neke letnice, ki jih na moj pokrovček napiše urar, ko mi menja moj srčni vspodbujevalec. Tako se lahko po dobri stari ženski navadi gladko zlažem koliko sem stara. Na roko mi gre tudi to, da sem sicer malo razpraskana, nimam pa zato nobene gube, ne celulita. Me pa nekaj čudi. Ob nakupu sem imela s seboj garancijo, vi, ljudje, pa je ob rojstvu ne dobite. V čem je trik?

Če je Možakar zadovoljen z menoj? Menda je, saj me je kupil po svojem okusu in kar je zanj najvažnejše, sem zelo točna. Veste, če se s kom zmeni za srečanje ob določeni uri, se bo tistega tudi držal, tudi če drugi zamudi. Imam kazalce, tako da takoj vidi kaj mu kažem, ker z deljenjem tistih utripajočih številk noče imeti nič opravka. Če je okence za datum zanj premajhno pa nisem jaz nič kriva, saj on slabo vidi, ne jaz. S seboj me jemlje vsepovsod in nikoli mu nisem v napoto. Morda samo kadar kaj prav divje maha in pri tem padam v nezavest in izgubim oprijem in se mu odpnem. Vsake toliko mi tudi s praškom opere kovinski pas in iz njega spravi svinjarijo in duh po njegovem potu. Pri tem mora biti pazljiv, saj takoj dobim solzno oko. Kot zadnjič po betonaži, ko je umival orodje in me je neprevidno polil, potem pa sem se pekla na radiatorju, da me je posušil. Redno mi menja baterije, a so ti časi vedno bolj pogosti. Menda imam poapnenje žil, a Možakar meni, da sem malo zapacana in bi me bilo treba malo prepihati. A imam kar precej sreče. Saj bi me morda kar sam, a je slišal za kolega, ki je to naredil, pa ni nikoli več našel ne kolesc in ne vzmeti, ki so veselo letele iz ure po vesoljstvu njegove garaže.

Kaj pa jaz? A bo kdo mene vprašal, če sem jaz zadovoljna z mojim gospodarjem? Sem in nisem. Saj lepo skrbi zame, a po drugi strani me pa sploh ne upošteva in se do mene čudno obnaša. To, da me daje dol z roke čez noč in ko gre pod tuš že razumem, a da sem cel vikend sama in cel dopust? Vse take dni me tudi povoha ne, potem pa me v nedeljo zvečer ves podivjan išče po poličkah in omaricah za ponedeljek zjutraj. Ker naj bi v službi brez mene bil popolnoma izgubljen. In potem sem še jaz kriva, da se pomikam tako počasi, ko kaj čaka in sem hip nato prehitra, ko se mu kam mudi. Naj se gre lepo solit! In ta njegova “uvidevnost”, ko v moji prisotnosti drugim razlaga o svoji prvi uri, ki jo je izgubil v gozdu. Saj vem, da človek prve ljubezni ne pozabi nikoli, a zakaj mora svojo travmo razlagati še drugim? Pa še na roko jo je moral navijati. Dobro, da se srečujem še z drugimi urami in se malo potiktakamo. Kar odleže, ko slišiš, da imajo druge ure podobne ali še hujše težave s svojimi lastniki in tako je poganjanje kazalcev mnogo lažje in tudi razumem par stvari mnogo bolje.

A nekaj pa vseeno ne razumem. Zakaj imajo ženske, ki se nikoli ne držijo dogovorjenega časa, uro na roki?