Usedi se in razmisli

Ljudje, nekaj me zanima? A se vi kaj igrate? Seveda se ne, saj ste sami odrasli ljudje tu na blogu. To je za otroke in mladino.

Pa res? Kaj pa ste delali s tisto stvarjo v desni roki, ki se ji reče računalniška miška, ta čas po ekranu? Kaj se nič ne igrate z in na internetu? Nobenih kart, igric ali podobnega? Se tudi drugače ne igrate ne z otroci, hišnimi ljubljenčki ali partnerjem? Se ne poigravate z mislimi o tem in onem? Se ne igrate s svojim in življenjem drugih ob raznih neumnih igricah doma ali na cesti? Ko se kje dolgočasite in skušate zapraviti čas? Ko pišete blog? Ko tekmujete ali ste tekmovali v športu ali igrali na inštrument?

Če malo pomislite, se ljudje kar naprej igramo. Začnemo že takoj v otroštvu, se nato malo zresnimo, na stara leta pa spet pospešimo igro, saj naj nam bi šlo takrat spet na otročje. Ni čudno, da se otroci tako razumejo z babicami in dedki. Le da ponavadi babice bolj slabo sodelujejo pri nogometu. Jaz osebno nisem imel mnogo sreče s starimi starši, saj je bila edina igra z njimi grabljenje sena enih in obiskovanje osemdeset in večletnih sovrstnic drugih. To zadnjo staro mamo še vedno vidim, kako sta z eno od prijateljic popoldne sedeli na še toplem zidanem štedilniku in premlevali kdo je včeraj s kom in kaj se je zgodilo pred šestdesetimi leti.

Drugače pa sem imel jaz kar igračasto mladost. Najprej sem se igral z doma narejenimi igračami, ko smo malo odrasli, smo se s pregledovanjem sosedovih živih punčk, potem pa smo spet prešli na manj komplicirane igre. Loki in puščice so bili zakon, vozila, ki jih je poganjala elastika tudi, da o kolesih ne govorim. Ko smo z njimi noreli po makadamu, smo polagali na njem ovinke in sebe. Bilo nas je ravno dovolj, da smo počeli vse mogoče, od neumnosti do pametnih stvari, za katere se sploh ne spomnim, da smo jih. Sedaj smo veliki in se igramo z drugimi stvarmi, le da jim sedaj pravimo hobiji. Mimogrede, a veste, kaj imajo skupnega električni vlakec in ženske prsi? Za tiste, ki tega še ne veste - oboje je za otroke, a s temi stvarmi se najraje igrajo očiji. Ženske itak veste, da moški nikoli ne odrastemo, smo večni otroci in zato nekateri med nami nosijo brade. Da jim ne ustavi šolski avtobus.

Včasih pa nas v igro potisne napredna tehnologija. Skoraj vsi imamo napravico, ki jo kar naprej nosimo po rokah in jo kar naprej pogledujemo. Nekateri sploh ne moremo brez nje, saj se počutimo čisto izgubljeni, kot da nam nekaj manjka. Še pred časom so bili brez nje in sedaj se sprašujem, ob vsem tem, kar opažam in slišim danes, kako so sploh živeli brez nje. Tehnologija jo je zmanjšala na minimum, tistih nekaj gumbov in ekranček. Z njo se da početi marsikaj, že pred časom je bila zadnja novica, da se na njej da gledati tudi nekaj TV programov. In ta vranč mi je odpovedal pokorščino. Šla je baterija. V soboto popoldne, ko je tudi pri nas doma zmanjkalo elektrike.

Saj veste, kaj se zgodi v takem primeru. Takoj sem šel na servis, v ponedeljek, ki je obenem tudi trgovina za te stvari. Res imajo veliko ponudbo različnih znamk in oblik. Pa kaj bi pravil, saj vse to poznate, tudi to, da se že od deleč loči, kaj je za ženske in kaj je za moške. Ker ni imel gneče, ups, gužve, je škatlico takoj odprl in zamenjal baterijo. Svoje je odslužila, čeprav samo za leto in pet mesecev. Vem da je malo, a verjetno je bila temu kriva tudi vlaga, ki je nekako prišla notri. Ta povzroča probleme. Že dolgo nazaj sem imel namreč problem s takim črnim mobitelom, ki je bil velik kot opeka, ki si jo moral kupiti od nekaterih fantov po mestih, da nisi bil tepen, če je nisi. Ni hotel delati, ker je bil malo vlažen. Pozabil sem ga na vrtu, obrnjenega s tipkami navzgor in zjutraj se je iz njega samo vlilo, ko sem ga obrnil. Očitno je ponoči malo deževalo. Sedaj je bila kriva zidava in potok, pa se je malo navlažilo vse skupaj. Pa je mojster hitro našel luknjico, jo namazal z neko mastjo, zaprl vse skupaj in mi na mojo željo še nastavil točno uro. Ker sem na to strašno občutljiv. Ekranček, ki je malo razpraskan, sva pustila pri miru, saj je njegova zamenjava brez potrebna zaradi dveh malih praskic.

Pa je bil mojster malo star in zato pozabljiv. Ko sem prišel domov in se ozrl na levo zapestje, sem opazil, da mi je ročno uro nastavil na poletni čas.

Zima kar ne pojenja. Mraz pa tudi ne. Nekaj časa sneži, nekaj časa je minus 15. In zato si bom moral kupiti čepke za v ušesa. Še boljši bi bili pa tisti glušniki iz formule. Normalnih, tistih takosmatih ne maram, saj bi bilo dovolj, da mi naša nekaj časa ne postriže dlak v ušesih, pa bi bil skoraj isti rezultat. Samo plastika za čez glavo bi še manjkala.

Ko se tako pogovarjam z ljudmi, jih kar zebe. Oblačijo si vse mogoče stvari, na glave tlačijo že dolgo pozabljene in od moljev skoraj načete kape, sem pa tja pa vidiš celo klobuke na glavah obeh spolov. Je pa zanimivo to, da skoraj nikjer ne vidiš rute, brez katere v moji mladosti ženska ni bila ženska. Je pa res, da vas ženske bolj zebe kot moške. Sploh v noge. Pa saj niti ni čudno, če jih imate ves čas pod nulo.

Danes sem se pogovarjal z znancem, ki je drugače sam in tik pred penzijo, zato jaz take ljudi spoštujem. Ker imajo ves čas samo zase in se lahko posvetijo svetovnim problemom z vso svojo starostno modrostjo. Pogovarjala sva se o mrazu, snegu in kurjavi. Tudi on nima problema s plinom, ker ta teden še ni jedel fižola. Mi je pa strokovno napovedal, da bo spet kak vranč na svetu. Je rekel, da še nikoli ni bilo nič dobrega, ko so bile vse oči obrnjene proti Rusiji.

Jaz te dni nimam težav z mrazom. Oblekel sem si svoje dolge gate. Nekateri jih še ne poznate, je bil pa cel šov v komentarjih, ko sem povedal pred dvema letoma na svojem blogu, da sem jih dobil za Miklavža. Pisanja je bilo skoraj toliko kot lansko leto, ko je bil v Ameriki izvoljen Obama. Morda se vam bo sedaj zdelo čudno, kako lahko primerjam gate in Obamo. Veste, moje gate so tudi črne, kot Obama. No, še malo bolj. Vseeno če so črne, me lepo grejejo. A kjer je dobra stran je tudi slaba. Ko grem na malo potrebo, me zaradi njih zapeče. Ko grem v službi na stranišče si odpnem zadrgo na hlačah, a kaj ko gate nimajo razporka, ki bi na plano spustila mojo zverinico ( sedaj ko je mraz ). Da bi si vse skupaj potegnil dol ne izgleda, ker ne vem kako bi bilo, da bi me kdo dobil s precej razširjenimi nogami in hlačami ter gatami okoli kolen. Tako pa z dvema prstoma sežem v odpeto zadrgo in sežem po gatah. A gate se tako lepo prilegajo mojemu teleščku, da poleg njih zagrabim še kak del svojega telesa in potegnem vse skupaj dol. Ker se ne depiliram in ne brijem, si lahko mislite kateri del telesa je to. Ponavadi mi uspe v drugem ali bog ne daj, v tretjem poskusu s precej nakremženim obrazom. Takoj imam sedaj, kljub recesiji, vedno do zadnjega kotička poln mehur.

Je pa mraz povzročil eno nevšečnost, ki me bo drago stala. V skladišču imam radio, ki ne igra ravno nina nana glasbe, pa tudi potiho ga nimam, da ga lahko slišim od vsepovsod. A v ponedeljek zjutraj, ko sem ga užgal, je bil tiho. Vrtel sem tiste gumbe gor in dol in ga potem, ko ni hotel nikakor speljati, pustil pri miru. Danes sem šel pogledat kaj in kako je z njim in še vedno ne dela. In kar me je najbolj prestrašilo je bilo to, da je bil gumb za glasnost odvit do konca. Kajti, ugotovili smo, da je bilo pri nas v teh dneh tako mraz, da je zamrznil tudi glas radia. Dva dni je bil odvit do konca. Si predstavljate enega kričanja, ko bo nastopila odjuga? In zato moram iti po čepe za ušesa, da ne oglušim.

Končno se je začela predvolilna bitka, ki nam bo prinesla mnogo zanimivega. Pustimo končne rezultate, saj nam ti ne  prinesejo nikakršnih ugodnosti. Naj zmagajo eni ali drugi, vedno se bo plačevalo davke. In kot je rekla moja prijateljica je najboljše, da na volitvah zmagajo tisti, za katere nisi volil. Si lahko vsaj jezen nanje. In zame je politike še najbolje zadel Iztok Mlakar v njegovih dveh pesmicah - Politik Gvido in Ivo Balila. Predvsem pa za Slovence velja tisti rek - Dva Slovenca, tri stranke.

Bolj bi namreč omenil televizijska soočenja, ko se bodo kresala mnenja in se bo začelo pranje umazanega perila pred kamerami. Verjetno so nekaj mesecev zbirali podatke eden o drugemu in sedaj jih bodo na veselje gledalcev potegnili kot ase iz rokavov. To bo še zanimivo. In videli bomo ves nivo ljudi, ki nas bodo zastopali. Saj nekatere že poznamo, a vedno znova nas znajo presenetiti. O, saj bodo govorili tudi o tem, kaj nam bo poboljšalo življenje in v mislih na položaje bodo mislili predvsem nase, a glavni bodo nizki udarci.

Pa se jim ni niti za čudit. Saj prihajajo vendar iz širokih ljudskih množic, so eni izmed nas. Zanimivo je namreč, kako nizko se znamo spustiti mi.  Kako znamo v pogovoru  s človekom, ki  je ” nižji  ” od nas  stopiti nekaj klinov kulture pogovora navzdol. Vzemimo recimo snažilko in smetarja. Oba sta lahko še ne vem kako uspešna družinska človeka, boljša gobarja od nas, fotografa, kuharja, urejeno imata hišo in okolico da dol padeš, morda celo blogarja, a mi ju bomo sodili po poklicu. Prav tako se obnašamo do ljudi, ki se nam ne dopadejo. Tu na blogu smo skoraj vsi prijazni z vsakim, ker si nekoga predstavljamo idealnega, če bi se na nas obrnil s kako prošnjo na ulici, bi ga pa ignorirali. Morda bi to naredili celo z menoj, ker tudi jaz nisem idealen. Ne samo da lulam in kakam, ampak imam, če verjamete ali ne, celo plombe po zobeh.

Ta odnos morda najbolje prikazuje primer nekega direktorja, ki je svoje podrejene na nekem sestanku vprašal, kaj narediš, ko se pogovarjaš s snažilko. Vsi so v en glas trdili, da se moraš spustiti na njen nivo. In jim je razložil, da so vsi padli. Kot sem napisal že zgoraj, so žensko avtomatsko degradirali in s tem najbolj ponižali sebe, ne njo. Namesto da bi jo vzeli za sebi enakega, so padli ( po svojem prepričanju ) niže od nje in zato se morajo taki ljudje dvigniti pri pogovoru na njen nivo. In mi tudi.

Torej, ljudje, dvignite nivo pogovora. In pazite na besede. Ker se sedaj dogaja predvolilna tekma, so se besede podražile, molk je pa še vedno samo zlato.

Ko vse spakiraš, vžgeš avto in zapelješ proti cilju. Misli ti poletijo… v prtljažnik, da nisi česa pozabil. Pol vožnje porabiš za preverjanje seznama, pol pa za ugibanje, kaj nam bodo na poti prinesle pridobitve naših avtocest - beri zastoji in kolone. Ampak, nam je šlo odlično. Švigali smo kot strele, vsaj avto pred nama, ki ga je vozila prijateljica, ki je nenehno vozila v cik caku od ene bele črte do druge. A vseeno, za njenega moža, ki je sedel poleg nje, je najboljša voznica daleč naokoli. Pripeljala nas je varno do Pokljuke, po stari cesti mimo avtoceste, saj smo v prestolnici zavili z nje, tako da smo kosilali v grabnu v gostilni Mlin pod Lescami.

Od vse vožnje po Gorenjski bi omenil le še en pripetljaj. Kot veste vam sedaj mnoga parkirišča zaračunajo postanek na njihovih površinah. In njihove zahteve niso niti malo afriške. Za eno uro te orubijo za dva evra. Bog jih nima rad, hudič jih pa ne mara! Pa kaj ne vedo, da sem moral kupiti avto, ki sem ga moral tudi zavarovati, da sem jih obiskal, kupil sem vinjeto, brez katere se vozi še mnogo voznikov, bencin tudi ni zastonj, da je avto pod garancijo sem moral tudi serviserju odšteti prav lep kupček šelestinčkov… In potem ti ta inkasant, prav lepo se mi je nasmehnil, za uslugo ker sem ga prišel pogledat tako daleč, na koncu reče da sem mu dolžan za ves moj trud in stroške 2 evrota za 1 uro parkiranja. V srce, globoko krvaveče, me je. In ko sem ga še enkrat vprašal, če je res 2 evra, mi je s sladkim nasmeškom dejal da je res 2 okrogla evra. Pa sem mu jih res dal, rekoč, da drugačnih pač nimam. Pa je možakar gledal nekaj časa mene, nekaj časa okrogla kovanca, pa spet mene, ki sem se počasi oddaljeval. Malo sem podvomil vanj in ko sem parkiral sem upal, da ne bo ugotovil da sta ponarejena in da ne bo klical Policije.

Vsi, ki ste bili že kdaj na Pokljuki veste, kakšen narobe slalom je do vrha. Serpentina pri serpentini. Šele na vrhu se malo zravna, pa še to ni omembe vredno. Mi imamo do cilja še nekaj kilometrov gozdne poti, ki se konča recimo 10 minut hoda od koče.  Po tej cesti se ponavadi vozijo s traktorji ali sem pa tja kak izgubljeni džip. A meni vranč letos ni dal miru in sem se odločil poskusiti priti do tja z osebnim avtom. Nekajkrat je prav pošteno kopalo pod kolesi, a mi je uspelo priti na cilj. Ko sem sinovoma razlagal kaj in kako je bilo skoraj nista mogla verjeti, saj dobro poznata to pot. Menda bo še najbolj verodostojen podatek, da je bila naša skoraj ves čas vožnje tiho in da sva bila tam gor edina z vozilom. A vranč ima vedno mlade. Ravno ko sem prišel nekako 10 metrov do konca, sem postal musliman. Kar tako, iz ljubega mira, sem dobil dvojni vid. Levo oko je gledalo normalno, desno pa se je sprehajalo po svoje. Vzemite v eno roko kuli, v drugo pa dolgo palico in obe naenkrat usmerite v isto točko. Tako nekako sta se obnašali moji očesi. Zelo nevzgojeno. Ko sem se ozrl proti naši, sem ugotovil, da imam kar naenkrat po muslimansko dve ženi. Ko sem šel iz avta sem skoraj padel, saj me je močno zanašalo v levo. A vseeno sem, zelo postrani, znosil prtljago v kočo. Namesto da bi po vašem naročilu pozdravljal pokljuške smreke, sem se skoraj objemal z bukvami ob poti, tako me je nosilo.

Ko so prišli še ostali, so me poslali ležat, če bo kaj bolje. Pa ni bilo nič. Tako sva bila po pol urnem dopustu na Pokljuki prisiljena pobrati prtljago, se usesti v avto in se odpraviti v bolnišnico na pregled. Vse tisto opisovanje poti sem napisal zato, da sedaj tudi jaz lahko pohvalim našo kako dobra voznica je. Menda me ima še vedno rada, saj ji ni bilo vseeno če me je po vseh znakih zadela možganska kap, čeprav me ni glava nič bolela, samo vrtelo se mi je. Ob tem šoku se je morala še spopasti s cesto in prometom do urgence. Jaz sem občasno gledal z enim, nekaj časa z drugim očesom in ji dajal napotke in korajžo.

Brez posledic sva prišla na cilj, a z zelo čudnim rezultatom. Meni se je zdravje popravilo prav tam, kjer je trenutno v Sloveniji vse narobe. Pri Šentviškem predoru. Kar  naenkrat ni bilo več dvojne slike,  imel sem samo eno ženo in en avto in pred menoj ni bilo nujno potrebne šestpasovnice. Tako na urgenci nisem imel kaj pokazati, samo pripovedoval sem jim, kakšno izkušnjo imam za seboj. Pa sem mižal, krilil z rokami, stal na eni nogi…. Nič. Ni vas kap in nimam vam kaj dati. Zmaga je bila naša. Poslali so me še na Očesno kliniko, a tudi tam je bilo vse v redu. Pa to sem jaz vedel že na izhodu iz urgence, ko sem videl neko na pol golo deklino in sem se prav z užitkom ozrl za njo.

In sedaj me pazijo. Nekaj časa se nisem približal internetu, TV tudi nisem gledal, sem pa iz Ljubljane vozil jaz, v nedeljo sva šla na dva dolga sprehoda, v ponedeljek sem šel kupit stiropor, ki sem ga polagal še v torek, v sredo sem pomagal žlahtniku pri postavljanju ostrešja, v četrtek sem bil cel dan na morju… Aja, preden smo šli na morje, sem šel še k svojemu zdravniku. Strašno sem vesel, da sem prav tako izobražen kot on in ostala dva specialista v Ljubljani. Nihče ne ve kaj mi je bilo. Mi je pa vsaj nekaj predpisal. Viski v prahu. Za redčenje krvi. Aspirin 100. Je pa za razliko od tekočega originala na recept, brez plačila in še alkotesta se ne bojim z njim. In še velika razlika je, če rečeš da imaš aspirin v krvi ali viski v riti.

 Danes zjutraj sem na lokalni radijski postaji poslušal horoskop. V njem so mi povedali kaj se mi danes NE bo zgodilo. Jaz namreč v te stvari ne verjamem, ker mi ni jasno kako lahko, po matematičnem izračunu,  napovedo isto stvar pol milijardi ljudi. Itak sem jaz drugače narejen kot drugi in če bi nam napovedali denar na lotu, bi ga jaz zapravil, če bi šef hvalil vse po vrsti bi jih jaz dobil od njega pod nos… Izgleda da sem rojen pod napačno zvezdo. Ma kaj zvezdo, še to ne, ker sem rojen popoldne. Se mi ni ljubilo prej vstat.

Največje razočaranje v napovedovanju prihodnosti sem doživel pred leti, kmalu po letu 91. Takrat so kot gobe po dežju odpirali linije, ki se začnejo z 090. Večina jih je bila namenjena dihalnim vajam, jaz sicer nisem nikoli poklical tja, se je pa menda slišalo iz slušalke precej glasno in globoko dihanje. Menda je bila to linija za astmatike ali nekaj temu podobnega. Kaj pravite, a da je bila to vroča linija s seksom? A ja? Brez veze, jaz to še na televiziji ne gledam. Takoj, ko zagledam in zaslišim to na TV, preklopim. Iz same nevoščljivosti. In itak je v živo boljše. Pa da mi ne bi kdo dodal da je še cenejše kot vroča linija. Niti pod razno ni!

Tako sva s sodelavcem nekega lepega dne, morda je padal tudi dež,  ne vem, poklicala na eno od teh agencij. Takrat se še ni vodilo seznamov kdo kam kliče in tako so naši južni bratranci veselo klicali domov, pa žlahto v Nemčijo, pa naši žlahto v Ameriko, mi vroče linije… Ni čudno, če so šla podjetja k vranču. Najprej se je javil on, potem pa še jaz. A sva morala klicati vsak posebej, ker bi se lahko karte narobe zmešale. Oglasil se mi je  ženski glas, za katerega sem mislil, da je sneman ob treh ponoči, saj je ženska komaj vezala črke v besede. Menda s tem nabijajo minute. Ko je le nekako spleteničila vse podatke, se mi je oglasila bolj zgovorna gospa, ki je vzela moje rojstne podatke in ime. Da vi vidite potem. Jaz sem kar rastel. Začela mi je nakladati o mojem poslovnem življenju. Odprl naj bi firmo in v kratkem postal ” močan ” direktor ( če bi prepovedal vročo linijo za zaposlene ). Takrat se za tajkune še ni vedelo. Ker mi dvojčki smo … Opa, gospa, kakšni dvojčki? Jaz sem vendar rojen v znamenju raka. In me ona začne prepričevati, da sem po horoskopu dvojček, saj sem povedal, da sem rojen junija. Ma kakšnega junija gospa, julija sem rekel! Opa, pomota, potem pa začneva znova, z vašimi pravimi podatki.

Pa ni bilo nič. Iz same svete jeze, pa ne zaradi pomote pri mesecu, pač pa ker ne bom direktor, sem prekinil pogovor in nikoli več nisem klical na 090. Če pomislite, en sam mesec pa taka razlika. Če bi se rodil točno en mesec prej, bi bil nedonošen direktor, tako pa sem samo popoln Možakar.

Bližajo se olimpijske igre, spet bo polno športa v zraku. Kar naprej nas bodo zasipali z njim in kamor koli se bo človek obrnil, mu bo v obraz pljusknila vsaj ena novička. Ampak, Slovenci smo narod športnikov, saj imamo pri dveh miljonih skoraj v vsakem športu kakega uspešnega športnika. Človek se včasih vpraša, kdo sploh še dela. A dileme o tem, kateri šport je številka ena v Sloveniji, so deljena. Jaz vem kateri je in tudi sodelujem v njem. Se namreč gonim.

Ravno zadnjič sem bral, da je v Sloveniji najmanj porok v EU. Kaj jih ne bi bilo, saj se splača biti neporočen. Takoj dobiš vrtec, doklade, stanovanje… In posledično je zaradi tega tudi najmanj ločitev. Zakaj se pa ostali ločujejo je pa znano. Zakonolomstvo je glavni razlog. Nekaj časa nazaj sem imel pri sebi šoferja, ki je imel s seboj na vožnji čudovito blondinko. Je res dedec za pogledat ( to mi je povedala sodelavka, ko ga je videla ), ona je bila pa še bolj. Čez kak mesec je prišel sam in ves besen je odložil telefon, ko ga je dama klicala. Na moje vprašanje kaj se godi je odvrnil, da mu tista baba ne da miru. Noče razumeti da je konec, sploh pa sedaj, ko ima majhnega otroka. Koliko pa je star, če smem zvedeti. Dva meseca staro punčko imam.

In tako, sedaj ko se gonim, me pozdravlja ljudi še pa še. Izgleda, da te to naredi prepoznavnega. Jaz imam včasih težave, saj se sedaj skozi okno avtomobila ne vidi dobro kdo je notri in maham kar tako, brez veze vsakemu nazaj, samo da mi ne bi kdo očital. Ja, zafrkavajo me pa tudi. Vedno se najdejo ljudje, ki ti kakšno spustijo.

In naša? Ko pridem domov se obvezno stuširam, da me ne bi izdal vonj. Ženske imate občutljive nosove, sploh pa naša. Veste kako bi bilo hudo, če bi me zavohala?

Ampak, kot me poznate, sem jaz malo drugačen kot drugi. Jaz se gonim sam. Ja, res. Ker če bi se hotel v paru bi moral kupiti večje kolo, tandem.

Vaš
Možakar Kologoni

Ljudje moji, prošnjo imam za vas. Rabim nekaj denarja, da si kupim karto do Amerike. Prišel sem na briljantno idejo, ki je doma ne morem uresničiti. Pa ne samo jaz, cela Slovenija ni sposobna stopiti skupaj in narediti to, kar želim jaz, sploh pa sedaj pred volitvami ne. Amerika pa ima denar in vse ostalo, da uresniči mojo vizijo, predvsem pa so iste pameti kot mi, iz naših krajev, ki ob koncu zime prodajamo pamet v vrečah.

Problem, ki ga hočem rešiti, je sonce. Toliko je govora o tem segrevanju zemlje ( mene pa pred šesto zjutraj na poti v službo v kratkih hlačah mrazi ), da bi si to stvar rad pogledal od blizu. Ne verjamem namreč znanstvenikom. Opazujejo sonce in na podlagi tega so ugotovili, da je temperatura na površini čez 6000 stopinj zaradi kemične rekreacije, ki se ji menda reče fuksija. Bo treba v knjige pogledat, če sem prav napisal. Pa vas sedaj vprašam, kako se lahko to določi od daleč? Brez da bi potipal? Prvo kot prvo, kako sploh lahko gledajo v sonce, če se pa tako blešči? Vsi na pol mižijo in potem naj bi bili rezultati verjetni z odprtimi očmi? In merijo z enotami, ki so zelo vprašljive. Poglejte samo razdaljo. Vstavimo se samo pri milimetru, kje so potem šele kilometri. Če se človek zmoti pri avtocesti za 1 milimeter, ga bodo imeli drugi za norca, če bo to priznal. Če se zmotiš pri izdelavi ure za milimeter, te bodo imeli pa še za večjega. Gremo naprej na maso. Tudi ta mera je vprašljiva, saj se ljudje že dolgo prerekajo, ali je težji kilogram železa ali kilogram perja. Da o času sploh ne govorimo, saj je tudi dolžina minute raztegljiv pojem, sploh če se govori na kateri strani straniščnih vrat si. In jaz naj bi verjel znanstvenikom, ki uporabljajo tako nezanesljive enote? Ne!

Zato rabim Ameriko. Imajo raketne frčoplane, ki te odnesejo kamor hočeš, samo povratek je včasih bolj tvegan. Prepričal bi jih namreč rad, da bi se odpravili na sonce. Tako bi lahko na licu mesta ugotovili stanje in morda še kaj poservisirali in nastavil. Po reakcijah nekaterih je sonce krivo za sedanje stanje in ne ljudje. Vem, pot bi bila dolga in naporna, zato bi dobili mlade navdušence, ki jih tam ne manjka, sploh ker jih ni težko prepričat v napredne in pametne ideje. V Nasi so strokovnjaki, ki bi vse izračunali, saj meni matematika tako visoko ne nese. Saj dva in dva seštejem brez problemov, a ko je treba šteti do 31, mi včasih na koncu denarja ostane še nekaj meseca. Sem pa to poskušal rešiti z našo financarko v službi, pa ni šlo. Ko sem jo vprašal koliko jo ” stane ” ena ničla, me je začudeno pogledala in mi po krajšem premisleku dejala da nič. Ko sem ji dejal, da naj mi jo potem pripiše na koncu cifre pri plači, pa nekako ni bil za to.

Vem da na blogu ne bo dosti denarja, zato je moja kampanja zastavljena širše. Imel bom zborovanja, nastopal bom na radijskih postajah in če bom dovolj prepričljiv morda tudi na TV. Tako bom odgovarjal na vprašanja o podvigu in o naši, domači pameti v vrečah, ki si je vse to izmislila. Me je pa že en lokalni novinar masiral s tem, kako se bo pristalo na soncu, ki bi stopilo vsako stvar, ki bi prišla z njim v stik. E, ljudje moji, tu je skrita vsa genialnost mojega načrta. Do dosega sončne temperatura bi leteli neprekinjeno, od tam naprej, vključno s pristankom, pa samo še ponoči.

Ugotovil sem, da me ni več škoda. Poglejte, kako zanimivo se razvija naše življenje. Ko se rodiš kot otrok, si za starše nekaj neprecenljivega in to traja nekako do pubertete, ko začneš težit tastarim in otresat jezik, a te imajo še vseeno radi. Nato vstopi v tvoje življenje nekdo, ki o tebi sanja z odprtimi očmi sredi belega dneva. Če se iz tega razvije kaj več se, malo bolj pozno kot nekoč, rodijo otroci. Tako v njihovem življenju zopet postaneš nenadomestljiv do nebodijetreba pubertete. Nekaj časa si še dober za denar in prevoze, potem pa še to odpade. Morda te še rabijo pri gradnji ali varovanju vnukov, če si dovolj blizu, drugače pa počasi postajaš neuporaben. Ni te več škoda. In jaz sem to dočakal pri petdesetih!

Že nekajkrat sem omenil, da imamo nekaj gozda in da vse od sekanja do spravila naredimo sami. Tako smo šli tudi tisto soboto s traktorjem v gozd, da bomo po vlaki zvlekli hlodovino do poti. Vlaka je gozdna pot po kateri s traktorjem vlačimo hlodovino. Ta, po kateri sem se vozil jaz 8 ur je vse prej kot pot. Je polna lukenj, kamnov in na dveh delih tako visi, da sem bil s telesom ves naslonjen na levo ali desno stran vozila. Spravite se v avto na makadam z luknjami, pa mi čez 10 minut povejte kako se počuti vaš želodec.

Do konca smo imeli samo še nekaj voženj, za tri ure. Vem, ker sem moral tja ponovno. Utrgala se je veriga pri vitlu, zaradi nje je šel kardanski zglob in smo morali domov. Končali smo letos, čeprav je počila veriga na drugi strani vitla, šla je veriga za pripenjanje hlodov , pri vozu se je utrgalo neko železo in odpovedal je obratomer pri traktorju. Malenkosti, grrr. No in na eni od zadnjih voženj se je zgodilo, da sta me dva velika hloda zrinila z vlake. S sinom sva odpela hlode, a traktor ni hotel nazaj na pot, čedalje bolj je rinil na strmino pod njo. Kot bi storil pri džipu, sva s pletenico pripela neko drevo in zvlekla traktor na pot, a je bil sedaj traktor postavljen počez na pot. Da bi pomagal vitlu, sem še sam na traktorju vozil vzvratno, s posebno stopalko pa sem gnal oba kolesa, da se ne bi vrtelo samo eno. Ker nama ni uspelo, sem pritisnil, vsaj tako sem jaz mislil, na sklopko in zavoro. In tako se je traktor prosto spustil po mali strmini kakih 15 metrov dolgi, proti cesti. Jaz sem pritiskal na ” zavoro ” kot nor in vijugal med drevesi, a sva kar letela proti gozdni cesti, ki je bila vsekana v strmino vsaj en meter pod robom te strmine. Če ste kdaj gledali kako komedijo v kateri drvijo med drevesi po gozdu z avtomobili z ne vem kakšno veliko hitrostjo… je to vse laž. Teh nekaj metrov se je vleklo nekaj minut. Imel sem čas za mislit, čas za zavijanje med drevesi, imel sem čas za reagirat, saj ko sem pripeljal do roba strmine sem traktor naravnal tako, da sva treščila z obema kolesoma naenkrat na cesto na nos in potem še na zadnja kolesa, saj bi se drugače traktor prevrnil. Cesta je bila ravno dovolj široka, da sem nekako varno zavil po njej po klancu navzgor in ko se je traktor ustavil, sem končno ugotovil, da sploh ne stojim na zavori. Dal sem v prvo prestavo in oddirjal nazaj na vlako. Sin je bil ves bled in je kričal, da gre takoj domov, da on se tega ne gre več. Ogledala sva si sledi za traktorjem in tam sem videl, da sem šel nekaj časa po levih dveh, nekaj časa po desnih dveh kolesih. Kot bi nekdo delal ogromne korake po listju. Fanta sem po ogledu nekako pomiril, tako da smo bili v gozdu do končnega poraza z verigami, nato pa smo se odpravili domov. Tresel pa se nisem nič, saj se mi takrat ta vožnja ni zdelo nič posebnega.

Že v gozdu smo se zmenili, da o tem dogodku ne bomo povedali nikomur, sploh pa ne našima dvema ženskama. Saj veste kako je, ko se človek ustraši za drugega in ga naslednjič ne pusti prav rade volje na kraj ” zločina “. Ko sem šel letos spet tja ni bilo nobenega govorjenja. Sin je prišel za menoj, končala sva nedokončano delo in se odpravila domov. Doma je naši povedal da tja ne gre več in ji opisal kaj se je lani zgodilo. Naša je to sprejela povsem mirno, jaz pa sem mislil kako hudo bo. Zato mislim, da me ni več škoda.

Pred toliko in toliko leti pride k župniku reven bajtar, ki ni imel nič razen velike družine in majhne bajte. V župnišču se potoži, da nima v svoji bajti nič prostora in da tako ne more več živeti. Župnik ga posluša in ga na koncu vpraša, če ima mogoče kravo. Ko mu revež potrdi da jo ima, mu župnik naroči, naj jo da v svojo hišo in naj pride čez 14 dni poročat kako je.

Čez 14 dni pride ubožec ves nesrečen in pove, da je grozno. Župnik ga spet posluša v njegovem jadikovanju in ga vpraša, če ima doma mogoče svinjo. Ima jo, seveda jo ima, v obori se valja po blatu. Župnik mu naroči, da naj še njo spravi v hišo in naj pride čez 14 dni poročat.

Čez tistih 14 dni pride kmet ves razlit in pove, da župnikova metoda ne deluje. Ampak, župniku to nekako ne pride do živega. Vpraša ga še po kurah in na siromakovo grozo mu naroči, naj jih za 14 dni preseli v hišo.

Po teh 14 dneh pride možakar k župniku čisto razlit, z velikimi podočnjaki in skoraj sivimi lasmi. Tako ne gre več. Nimajo kam stopit, nimajo kje spati, nobenega miru ni v hiši. Katastrofa podolgem in počez. Pa mu veli župnik, naj spravi kure s hiše in naj pride povedati kako in kaj. In res, moški pride boljše volje in pravi, da je kar nekaj bolje pri njih. Če je, potem naj še svinjo spravi v njeno blato. Ko spet pride dobre volje k župniku , ki posluša njegovo hvalo o boljšem počutju, mu ta naroči, naj še kravo spravi v hlev in naj čez 14 dni pride povedati kako je sedaj pri njih.

Čez 14 dni pride z njim skoraj vsa družina, ki se župniku klanja skoraj do tal, ker jim je odprl oči kako velika je njihova hiša.

P.s.; Za primerno odškodnino vam lahko posodim 5 kur, za kravo in svinjo pa se znajdite sami.

A ni zanimivo in vsem na blogih znano? Pride čas, ko ne moreš po par dni skupaj spravit skupaj dva pametna stavka v enem tednu in pride čas, ko v enem dnevu dobiš zamisel za sedem blogov. To drugo je trenutno pri meni. Pa se ne bojte, ne bom vse objavil naenkrat. Dober blog je kot dober seks. Že stari Grki so namreč govorili, da je dva do trikrat na teden tisto pravo. In tako je tudi pri meni. A kje? Ja, ugibati pa res ni treba. Zakaj bi bilo pri nas drugače kot pri vas?

Včeraj sem ugotovil, da nisem popoln. Hja, nič novega, to naša ve že dolgih 24 let. Kaj vse sem ji obljubljal in pripovedoval takrat o sebi. In ujela se je na tisto, da znam likati srajco. Saj to je res, likam že likam, samo zlikam bolj slabo in počasi. Ko jo tako poslušam, ko me ” na glas ” opisuje, se mi včasih zdi, da sem kot operacijski sistem Windows. Poln skritih napak. Ne vem, kam je moj programer gledal. Hvala bogu me naša od časa do časa resetira, ko se le prevečkrat izpiše error. To o virusih je pa tako ali tako stara zgodba.

Včeraj sem se polil. Vzel sem čisto, oprano mikico, v njej sem šel na vrt z motorko delat in jo čez pet minut polil. Ves sem bil moker, vse je kapalo od mene. In kot v reklami se mi je naša samo nasmehnila, češ, saj imamo …. pralni prašek. Mikico bom oprala in vsi madeži bodo izginili. Kaj ne bodo, če sem se pa polil z lastnim potom. Rezal sem namreč drva, ki sem jih privlekel z gozda. Pa v tej vročini? Ja, ker drugače nisem mogel prej do njih. Vsak, ki hodi po gozdu ve, da drevesa ne rastejo samo na ravnem in da ceste niso speljane do vsakega drevesa posebej. Po gozdu so speljane gozdne poti imenovane vlake, po katerih se pelješ s traktorjem in te so polne takih in drugačnih skal, pokritih z listjem. Že samo listje drsi pod kolesi, če ga pa še malo pokaplja dež je pa rock’ n’ roll. In sam v gozd ne grem več, zato vedno čakam študenta, da prideta v petek domov, da gremo v soboto v gozd po drva. Pa je bil do sedaj vedno v četrtek ali petek dež, če ga pa slučajno ni bilo, je bila pa kakšna fešta na sporedu. Tako sva šla s sinom po drva na kraj, kamor je rekel da nikoli več ne bo šel. Zakaj, bom opisal v naslednjem blogu, št. 2.

In zakaj režem drva v tej vročini? Kdo pa bo kosil travo poleg vseh vogalov, škarp, potoka, pasje ute in rož še okoli drv? Mi, kosci, že vemo kako to izgleda!

Najbolj mi je ostalo v spominu, ko sta bila otroka še majhna. Imeli smo belo stoenko, avto za vse večne čase. Ker smo šli na morje preko podjetja, smo lahko šli šele v začetku septembra, ker so imele družine s šoloobveznimi otroki prednost pred nami. V enem kampu je bilo 14 (!) prikolic našega podjetja, tako da kamor koli si šel, si srečal koga znanega. Na plaži, trgovini, na sprehodu, v vodi… Celo če si se potopil pod vodo, ti je prekrižal pot nekdo, ki si ga poznal. In da bi se izognili pločevinasti gneči do morja, smo šli po stranpoteh hrvaškega gozda, čez takrat še ne mejni prehod Babno polje naprej čez Prezid do Reke in nato do kampa. Ne vem koliko se vas je peljalo tam, a povem vam, da če je na tej poti 50 metrov ceste brez ovinka, je to dosti. Dovolj zgovorno je že to, da se je kadilo izpod parkljev ubogega srnjaka, ko je speljeval pred nami po cesti, ko smo ga presenetili v enem od strmih ovinkov. Je pa res, da tam srečaš na 10 km poti avto ali dva.

In smo se vozili. Enkrat pravi naša naj ustavim, ker je začel starejši sin spreminjati barvo. To, da mu je rado slabo, sva vedela že od malega, saj je vedel da bo bruhal že ko je videl prižgan avto. Hvala bogu je bila v bližini tekoča voda, da sva ga malo umila in osvežila. Čez čas, ko se je vse umirilo in je avto ostal od znotraj neprebarvan, smo se odpravili naprej. Mlajši sin je bil bolj trdnega želodca, zato se zanj nisva bala. A vseeno sva ga, preden sem speljal, vprašala če je v redu. Je bil. Ne vem če smo prevozili 10 metrov, je že bruhnil po vratih. Res, še dobro da je bila v bližini tekoča voda.
V kampu smo dobili prikolico na dobri lokaciji, blizu stranišč. Da bi bila mera še bolj polna, se je v sosednji dve prikolici naselila češka košarkaška ekipa, ki je prepila in prepela vse noči vsaj do tretje ure zjutraj. Še dobro, kajti zelo bi nas bilo strah, če bi morali ponoči sami v tisti temi na stranišče. Naša je namreč drugi dan skuhala hrenovke, ki so bile, brez laboratorijskih testov potrjeno, pokvarjene. To vem po tem, ker nas je driskalo skoraj do konca morja skoraj vse noči. Zase se spomnim, da sem se do stranišča prebijal kot kakšen specialec v kakšnem filmu, od borovca do borovca. Pri vsakem sem počepnil, počakal da je nevarnost minila in nato spet v kritju noči pritekel do drugega. No, zrak pa ni bil najbolj čist. Kakšna je bila potem moja pot do stranišča si lahko samo mislite, saj nisem še nikoli opazil, da bi toaletni papir visel z dreves.

Vsi neprespani in kemično očiščeni smo šli predčasno domov. Otroka sta se dala eden na sedež, drugi pa na poličko in zaspala sta kot ubita. Ni ju motil noben klanec, ovinek ali moje zaviranje. Niti tam ne, kjer sosedje prirejajo avtomobilistične dirke, kjer je cesta v petih kilometrih en sam klanec in ovinek. Zbudila sta se šele, ko smo prišli v Slovenijo. Doma smo se najedli zdrave kmečke hrane in naužili domače postelje brez čeških uspavank.

Ja, na morju je včasih prav zanimivo, le to ne vem, zakaj se temu reče dopust.

Ljudje smo čedalje bolj obremenjeni. Nekateri s seboj, nekateri s svojimi bližnjimi, s hobiji, ker pa socializma že dolgo ni več, nas je čedalje več tudi s službami. In zaradi teh preobremenitev pride do stresa. Malo jih je, ki tega vsakodnevno ne doživljajo.

 Prav danes sem videl primer človeka, ki je bil pod velikim stresom v službi. Je star že krepko čez 50, ne dela pa nič pomembnega in težkega. Če dobi delo ga naredi, še raje vidi da ga ne dobi. Je dober po srcu in pri jedi. Ve ogromno vicev in kakor hitro katerega novega izve, ga takoj raznese po celi tovarni. Ne ustavi ga niti to, da mu sredi šale poveš konec. On bo to preslišal in ti šalo povedal do konca, ob tem pa se bo prešerno smejal, kot da ti je povedal vic stoletja. 

 Prav težko je verjeti, da je ta človek v službi pod stresom. Pa je. On namreč med malico poje za dva. Kuharice vedo za njegovo volčjo lakoto ( pa sploh ni debel ), zato mu vedno naložijo poln krožnik. Danes je bil za malico ričet s klobaso in kot ponavadi v krožniku ni bilo prostora še za eno žlico. In sedaj si predstavljajte pod kakšnim stresom je bil človek, ki je nesel pladenj tistih 20 metrov od pulta do mize, da mu ne bi kakšen fižol ušel čez rob.

Za mene kot moškega bi bilo kar nekaj stvari o katerih bi lahko pisal, a se bom naslonil na dogodek, ki je verjetno najbolj osrečujoč tudi za marsikatero žensko, če ne celo za vse. Seveda, to je rojstvo otroka. Ampak, ker sem jaz Možakar in sem vedno malček drugačen od drugih, vam bom opisal zadnjih nekaj uric pred tem veličastnim dogodkom. In kot vedno bo čisto vse, kot kadar pišem o sebi, popolnima res.

Ko sva se poročila, tudi tu sem bil malo drugačen, saj sem šel za zeta, sva imela na voljo samo sobo 4 x 4, ki nama je bila od spalnice do nočne delavnice. Samo to. Vse ostalo sva dobila pri tastu in tašči, med drugim tudi ogromno dela na kmetiji. Ampak, človek si vedno hoče pomagati na svoje, da bi bil sam sebi gospodar, zato sva začela zidati stanovanje v prvem nadstropju. Tukaj moram pohvaliti tasta in taščo, saj ni bilo nikakršnih zapletov ne pri prepisih, ne pri delu, ne pri materialu kot je les ali kaj drugega. In čeprav sva imela praktično nič, sva se vseeno odločila za otroka.

Trebušček je pridno rasel, prav tako tudi stanovanje. A preden je bilo končano, smo na tistih 16 kvadratih srečno živeli štirje prebivalci, ki se imenujemo družina. Bolj ko se je bližal čas poroda, bolj smo bili nervozni, a vseeno je morala gradnja napredovati. Ker ni bilo ne vem koliko denarja, sva večino naredila sama z zidarjem ob občasni pomoči sorodnikov, tako da sem vsak večer padal v posteljo kot ubit. No, ne vedno, saj je bil tudi drugi otrok kmalu na poti.

Sedaj pa na zadnji, sobotni večer. Kot ponavadi je bil zidar na delu skoraj do teme. Jaz sem dopoldne delal in ob tem, da sem ” imel ” družino, sem zidal, delal na kmetiji in ob tem še študiral ob delu. Da pa ne bo kdo kaj mislil naj povem, da je naša na ta večer kot še mnogo poprej, umila mešalec in samokolnico, vse orodje in pa pripravila večerjo za vse. Po večerji sem moral še zidarja, ki se ga nam je včasih kar precej nacedil, peljati domov. Se potem čudite, če sem samo zaprl oči in me ni bilo več? In takega me čez malo manj kot eno uro zbudi žena. Popadki, rodila bom. Jaz nisem vedel ne kdo sem, ne kaj sem. Ko vidite tiste filme, ko norijo vsi zmešani v porodnišnico… To podobo si pri nas izbrišite iz glave. Komaj sem se spravil s postelje in od vsega se spomnim samo neke torbe, ki sva jo nesla v avto. Kako sem prevozil tistih 20 km še danes ne vem, vem pa da mi je uspelo.

Ko sva se pripeljala pred vrata porodnišnice, naša kar ni hotela iz avta. Saj veste, bilo je prvič in normalno da jo je bilo strah, kar mi je tudi povedala. Prosila je, naj grem z njo vsaj do vrat. Takrat očetje še nismo sodelovali pri porodih kot sedaj. Jaz pa sem ji dejal, da naj gre končno iz avta, ker bi šel jaz rad domov spat.

Groza! Pa tako lepo sliko ste si ustvarili o meni. In kaj je tako lepega na vsem tem? Da me ima naša kljub temu še vedno rada.

Vsak čas bo minilo eno leto, kar smo pri nas kupili nov avto. Pa ne tistega, ki smo si ga želeli, pač pa tistega, za katerega smo zbrali malo premalo denarja. Hvala bogu da imamo taščo upokojenko, saj si drugače ne bi imeli od koga sposoditi denar za zavarovanje in bencin.

Če se tako vzame, je avto še skoraj nov, še v otroškem obdobju. Ima tudi še kakšno otroško bolezen, hvaležen sem mu lahko samo še to, da ni začel dobivati zob, bo pa njega čez nekaj let začel dobivati zob časa. To vem iz izkušenj, saj se jaz na avto ponavadi zelo navežem in ga menjam šele takrat, ko se njegova starost meri po dve številki skupaj. Zanj skrbim bolj tako, tako, saj avto kot tak ni zame noben fetiš, ne mečem se ob tla zaradi pikice na havbi in mi je vseeno, če se nanj zalepijo tri mušice namesto samo ene. Je pa še nekaj. Za našo ne bi nikoli asfaltirali dvorišča tako kot smo ga zanj. Dobi dovolj goriva, sem pa tja tudi vodo in nekaj šampona. In tu se začne problem.

Sedaj moram malo preklopiti. Kot veste živim daleč od civilizacije na vasi in to na njenem obrobju, kjer se začnejo njive.Nimamo skoraj nobenega prometa razen poletnega hrumenja traktorjev, ki pa je že skoraj končano. Tako uživamo v miru in tišini, ki jo oplemenitijo ptice s svojimi preleti in jutranjim petjem. Jaz sem navdušen nad njimi, čeprav jih ne ločim čisto po vseh pasmah in sem vesel za vsako gnezdo, ki ga opazim v našem sadovnjaku. A bog ne daj na naši hiši! Pozimi jim natrosim sončničnih semen in takrat opazim vso zimsko raznolikost ptic iz vseh grmov v naši bližnji in daljni okolici. Občudujem jih sedaj v njihovih vratolomnih akrobacijah, ko lovijo hrano za mladiče, malo manj pa, ko nam kljuvajo tisto malo češenj, ki nam jih je naklonilo spomladi tako v cvetočo belino odeto drevo.

In sedaj bom vse skupaj združil. Zanima me namreč, kako za vranča se mora moja ljubljena ptica, takoj ko operem avto, iz nizkega preleta usrati ravno na vetrobransko steklo? Pa na vrata, havbo in nenazadnje na vratno kljuko? No, kako?

Prejle sem bil z družbo na kavi, čeprav je v službi ne pijem. Imajo tak instant, da se začnem po petnajstih minutah tresti kot šiba na vodi. Posedemo se ven na klopco za kadilce, pa sem tudi tu izjema, ker ne kadim. Se splača malo potrpeti ali pa se usesti nekako z vetrom. A kaj ko kot zanalašč veter sodeluje z Murphyem in mi ves dim tišči pod nos.

Naša tovarna gre v korak s časom. Imamo zaposlene nekdanje južne brate, jaz jim po razpadu Jugoslavije pravim bratranci, sedaj pa so prišli tudi delavci iz Evrope. Tako se zbere pisana druščina ljudi, ki se včasih pogovarja po skupinicah, včasih pa vsi vsekamo isto temo. Ker smo bili prejle skupaj sami moški, je debata nanesla na preteklo nogometno prvenstvo. Primerjali so svoje plače s plačami nogometašev in če pustimo ob strani vso politiko in zgodovino, smo prišli do te ugotovitve - kdo je največji zaslužkar v nogometu? Ne boste verjeli, to so Črnogorci. Ker se jim ne ljubi poditi za žogami, so le te prerezali na pol in jih prodali Albancem za čepice.

Kam naj se človek te dni skrije pred vročino? Vsi imamo nekako isto misel in željo. Pred štirinajstimi dnevi smo se ozirali v nebo, kdaj bo končno posijalo sonce in nam poklonilo vsaj dve stopinji toplote, sedaj pa se oziramo za senco in kakšno kapljico tekočine. Kje je sedaj tisti dež? Jaz vem. Vsi iz naše podalpske deželice vemo, da imamo plavo morje, ki je prav prijetno za ohladitev, a je tudi slano. Pa ne samo po okusu, pač pa tudi po kolonah in gneči na avtocesti, iskanju parkirnega prostora, zasoljenih cenah goriva in pijač… Vemo pa tudi, da imamo dež vskladiščen v potoke, reke in jezera in to marsikje pred svojim nosom. In tako te dni jaz hodim za svojim nosom, kar mi pravzaprav niti ni težko in se ob popoldnevih namakam v jezeru, ki mu občasno pravim tudi mlakuža. Je neverjetno veliko za ta čas in kljub neurejeni kopalni rivieri s svojo lepoto in raznolikostjo privablja ogromno ljudi, ki ga pridejo bodisi samo pogledat ali se v njega tudi namakat. Kljub njegovi posebnosti je voda dokaj čista, razen na praznik pred dnevi, ko je v njem prišlo do izliva.

 Na jezeru in ob njem ali pa zaradi njega se je zgodilo že marsikaj. Recimo, danes vidiš sem pa tja kako žensko bitje, ki je toliko pogumno, da si sleče zgornji del kopalk in po mojih izkušnjah bi rekel da mlajša kot je bolše je, pred dvesto leti ni bilo pa nič pohujšljivega, če se je slekla cela vas in lovila ribe. Prav tako je množičen tujski turizem pokazal, da se bo treba potruditi z jeziki, saj je bil napotek po vprašanju, kje se zavije na jezero v smislu ” Dvestos metros desnos ” zelo pomanjkliv. In isto se je pokazalo, da bo treba jezike ločit po narodih, saj napotek italijanskemu turistu, ki je ribe lovil v dežju, takrat namreč te ne prijemajo, v smislu ” Kad pada pjova, fiš ne hvata ” ni bil ravno razumevajoče sprejet. Lahko bi vam napisal še mnogo anekdot o turistih, ko sredi poletja iščejo jezero ali sedaj, ko je malo več vode povedo, da ko so bili oni nazadnje na jezeru, je bil jez iz zemlje in skal, ki je sedaj poplavljen, še tu.

 Mnogo turistov pomeni tudi mnogo različnih ljudi in obnašanj. Ne bi sedaj o ljudeh, ki ne spoštujejo ne narave, ne prometnih znakov, ne domačinov. Bi pa rekel nekaj o dveh, ki sta pritegnila mojo pozornost. Veste kako se je lepo stiskati v vodi, sploh če sta prava dva skupaj. Mlado, zaljubljeno… Meni se je zdelo, da se bosta pojedla. No, morda jima bo čez leta žal, da se nista. Naša mi je rekla kaj ” zijam ” vanju, a jaz si ne morem pomagati. Ko greva na morje nekako tretji dan opazim, da je z menoj na plaži. Deformacija s čeljustjo do popka. Na pol gola telesa s tistimi malimi krpicami na sebi. Auuuuuuuuuuuu! In ta mlada dva do prsi v vodi, kaj so delale roke si nisem upal od blizu pogledat, sta se… Ah kaj bi opisoval, ker nisem vsega videl, saj sem se za dve sekundi ozrl drugam, da sem si oči nastavil. Začela sta se čudno ritmično gibati, a po mojih izkušnjah to ni bil ravno ples v tri četrtinskem taktu, da o četvorki sploh ne govorimo. Ta Prvinski nagon so po nasmeških na obrazu opazili tudi drugi okoli ležeči soncopraženci, a se ni nihče pustil motiti, Le čez čas je bilo po miru v vodi opaziti, da je prišlo do onesnaženja. Gibanje v vodi je postalo podobno človeku, ki si skuša na najbolj diskreten način obleči kopalke v vodi.

 Čez čas sta prišla iz onesnažene vode, vsak posebej misleč, da nismo nič opazili. Edina sled so bile vrvice na njegovih kopalkah, ki si jih je zavezoval na poti iz vode in pa njegovo nezainteresirano odgovarjanje na njeno ljubkovanje, ko sta ležala na brisačah.

 Kje sem jaz že to videl?

Človek gleda ven skozi okno na to aprilsko vreme in si misli svoje. Večina seveda krivi usta navzdol, saj je tega dežja, predvsem pa nizkih temperatur, že zdavnaj preveč. A ne bi to malo preusmerili v Afriko, da napoji žejno zemljo? Ampak, veste, vedno se najdejo tudi taki, ki jim je ta dež všeč. In pa tudi taki, ki vso stvar malo obrnejo in jo vidijo v drugačni luči. Kot naprimer jaz.

Jaz sem večni optimist in pa človek, ki v vsaki slabi stvari najde tudi kaj dobrega. Tako sem tudi v tem vremenu našel veliko pozitivno lastnost. Ne bom govoril o suši, ki je pri vsej tej moči ne bo, ne o pomanjkanju vode, torej fantje, piva bo dovolj, ne o nekdanjih redukcijah elektrike. Se še spomnite, ko smo si svetili s petrolejkami tam okoli leta 75, ko so ob večerih prekinili dovod elektrike, da so prihranili kako tono premoga in kakšen liter vode za jezom? Ampak, pri vsej tej današnji elektriki je pa nekaj zanimivega. Vsi jo potrebujemo več in več, bog ne daj da jo zmanjka, ampak, da si nihče NE DRZNE postaviti v Sloveniji nove elektrarne! Ker je to zločin proti naravi. Ne hidro, ne termo, sploh pa ne veterne. Ampak, elektriko pa vseeno hočemo imeti.

Nizke temperature nas silijo, da smo še vedno toplo oblečeni, v dolgih rokavih in nogavih. In to je dobro za naše notranje in zunanje počutje. A si predstavljate koliko travm bo ob prvem malo toplejšem dnevu, ko se bo treba obleči v oblačila, ki bodo pokazala nekaj več bele kože? Koliko šlavfkov in zunanjih klobasic se bo pokazalo, koliko romantično izpopolnjenih mišic in stegen, da o tistem delu, kjer hrbet izgubi pošteno ime, niti ne govorimo? Ljudje moji, slavimo dež!

Ker pa se lahko na vsako stvar gleda na dva načina, se lahko tudi na to. Jaz imam pred seboj neko stvar, ki mi služi kot streha. To je moj mali trebušček. Saj veste, da ima vsak dober gospodar orodje pod streho. Pa ni od hrane ali od piva, ne, ne. Pa niti od toaletnega papirja ni. To, s toaletnim papirjem, je zgodba o malo bolj ” kalorijsko ” obdarjeni ženski, ki je imela malo manjša prsa. Ko se je pogovarjala z možem kaj ji je za storiti, da bi imela večje, ji je ta svetoval, da naj vzame toaletni papir in se drgne med joški. Na njeno vprašanje, če bo to pomagalo ji je odvrnil da verjetno ji bo, če to sodi po njeni zadnji plati.

Vidite, jaz pa imam svoj trebuh malo večji zaradi seksa. Rečem mu celo seks žulj. Saj veste kaj se zgodi, če človek drži ročaj lopate z golo roko. In na to drage moje dame, ki imate malo bolj okrogle postave, bi se morale ve opirati. Vsakemu, ki se bo obregnil ob vas zaradi kilogramov, bi morale servirati to ugotovitev. Za moške se ve po trebuhu, kateri položaj je največkrat uporabljen, če pa pogledam nekatere ženske se mi pa zdi, da je pri Kamasutri še marsikaj za dopisat.

Vsaka vas ali mesto ima kakšne znane ali manj znane ljudi in tudi naš kraj na obali mlakuže, ki ji občasno rečemo tudi jezero, ni izjema. Tu se je rodilo nekaj pomembnih ljudi, ki jih pozna cela Slovenija, pa tudi nekaj takih, ki jih pozna samo naš kraj. Velikim ljudem pripada čast, da se jih spominjamo, tem malim ljudem pa pripada čast, da še vedno živijo v ustnem izročilu. In danes vam bom napisal zgodbico enega od teh vaških posebnežev, ki je bil čisto normalen družinski oče, a jih je imel toliko za ušesi, da si človek tudi predstavljati ne more.

Včasih je bil matrejal za strehe samo eden - slama. Nekateri jo še vedno uporabljajo, če drugega ne za polnjenje glave. In ta slama se je začela med obema vojnama umikati strešnikom. Danes na našem koncu težko dobiš mojstra, ki bi znal pokriti streho s slamo, jaz ga sicer poznam, a še ta samo ve, kako se to dela, v tistih časih jih je bilo pa ogromno. Ravno zadnjč mi je razlagal med dežjem ( a ste opazili včerajšnji rekord? Sonce je sijalo dve uri in 47 minut! ) o strehah in o slamnatih kitah, ki so jih spletali mojstri na konceh. Sedaj ti nabijejo pločevino, pa so gotovi. Tako sta dva, recimo jima slamarja, prišla tudi v naš kraj. S seboj sta na ramenih imela vse kar sta rabila. Obešene sta imela torbe z orodjem in hrano in taka hodila po ulicah in se ozirala za delom, kolikor ga je še bilo. Tako ju sreča ta naš domačin, znan zabavljač in ju vpraša kaj delata. Razložila sta mu kdo in kaj sta in da iščeta delo. Ni problema. Reče jima, da ravno on potrebuje dva mojstra za tako delo, ker misli prekriti streho s slamo. Kako so se jima zasvetile oči. Od daleč jima je pokazal hišo, povedal kje je slama, kje so lestve, skratka, čisto vse jima je razložil. Pa še nekaj jima je naročil. Vesta, moj oče, ki je sedaj doma je malo ” krenjen “. Če vama bo kaj rekel ali podil s strehe, ga sploh ne imejta zamar. In sta šla. Res sta našla vse kot jima je bilo rečeno. Postavila sta lestve in začnela razkrivati streho. In ves ta direndaj je vzbudil zanimanje očeta, ki je prišel iz hiše pogledat, kaj se dogaja. Ko ju zagleda kaj počneta je začel vpiti nanju, a mojstra opozorjena na njegovo čudaštvo sta si samo mežikala in razkrivala naprej. Dokler ni prišel orožnik in ju spravil s strehe.

Sledilo je zaslišanje. Povedala sta kaj in kako, da ju je najel domači sin in na kaj ju je opozoril. Kakšen sin, vranča, je bil hud gospodar. Moj sin je na njivi, orje. In sta začela opisovati človeka, ki ju je najel. Še preden sta končala, ju je prekinil orožnik in sam začel opisovati ” osumljenca “. Sedaj se je tudi mojstroma posvetilo, da jih je res vse skupaj naročnik potegnil za nos. Kmalu so ga našli, ga strpali spet za nekaj dni v ječo, mojstra pa sta morala na njegove stroške streho pokriti nazaj.

Pa ga ni dosti ganilo. Čez čas je prišel kot navadno v gostilno. Ljudje so ga vedno vabili v svojo družbo, saj se je vedno kakšne znebil in tisti, ki mu je plačal pijačo, je bil vsaj tisti dan zaščiten pred njim. Pa mu zakliče eden od mize, ko še niti vstopil ni dobro v gostilno, naj se prisede, da se bo spet kaj zlagal. Pa mu na hitro odgovori, da nima časa, ker se je ravnokar pred hotelom kralj Aleksander prevrnil s kočijo.

Tistega večera, ko so osmoljeni firbci prišli nazaj, se je še dolgo pilo in smejalo.

 To je ena od zgodbic, ki naj bi se ” zgodila ” v tej in tej vasi točno temu in temu. In ta človek, ki je imel kmetijo, je kupil novo kravo. Pripelje jo v hlev, jo dobro nahrani, ko pa je bil čas za molžo, je pa od nje zahteval bel rezultat.Tu naj še dodam zgodbico moje sestrične, ki je sedaj stara 55 let. Kot 10 letno dekletce je prišlo k nam, ki smo živeli skoraj med samimi kmeti, na počitnice. Nekoč je zavila v hlev, ravno ko je soseda molzla. Vsa začudena jo je vprašala, če oni tu dobivajo mleko. Ja, je odvrnila soseda, kje ga pa vi? Pa v mlekarni, je odgovorila sestrična. Tisti, ki veste kako se krava pomolze veste, da se tisti, ki molze, vsede poleg krave na dosegu vimena, a kaj, ko je tudi on na dosegu krave. Kaj kmalu po začetku molže se je začela prestopati in nagajati možakarju. A za to je imel rešitev. Morda je še kdo to videl, a nekoč so imeli spleteno pripravo nekako v obliki togih lisic, s katerimi so ” vklenili ” kravo, da se ni premikala. Očitno je bila krava tega navajena, saj se je sama prestopila v lisice.

Molža pa ni dolgo gladko potekala. Kmalu ga je začela švrkati z repom. Ne vem če je kdo od vas občutil njegovo moč, a presneto boli, ko te krava zaokroži z njim po obrazu. Možakarju je bilo kmalu dovolj in sklenil je privezati preživahen kravji rep. Ker pa ni imel blizu nobene vrvi, je iz hlač potegnil pas, stopil na stolček točno za kravo in se stegnil do stropa ter nanj privezal rep. Pri tem početju so mu hlače zdrsnile do kolen in v takem položaju ga je dobil sosed, ki je ravno takrat vstopil v hlev. Na njegovo vprašanje kaj dela mu je odvrnil, da bo poseksal kravo, saj če bi mu povedal po pravici, da jo misli pomolzti, mu ne bi verjel!

Čudno, a res nič ne boli. Ko si zapičiš neko idejo v glavo. Naj te prepričujejo naprej in nazaj, levo in desno, pa tudi poševno če želijo, ne boš imel nekoga rad, če si se tako odločil. Nič ti ni naredil, še videl ga nisi, a ga ne maraš. Sploh pa, če kdo to mišljenje deli s teboj.

Da bi imeli pred enajstimi leti pri nas psa, si z našo niti v sanjah nisva želela. Jaz ga nisem imel nikoli, naša pa je imela nekaj izkušenj s tem, ravno toliko, da je bila proti. In sva se branila na vse pretege. Otroka, stara okoli 10 let, sta pritiskala na naju, a ker ni bilo uspeha, sta prešla na drugo fronto - tasta in taščo. Stare mame rade ustrežejo vnukom, sploh če imajo podporo pri starem atu. In ni bilo dolgo, ko se je pri nas pojavilo majhno kosmato bitjece.

Kot se to rado zgodi, sva midva zanj zvedela šele ko sva ga zagledala v škatli, okoli katere so bili zbrani vsi štirje grešniki. Dva proti njim nisva mogla nič, sploh ker nima človek srca, da bi malo kepico, na veliko žalost tisti trenutek s sončno svetlobo ožarjenih očkov, pregnal od doma. Uklonila sva se, a z grožnjo, da če ne bosta skrbela zanj, bo šel od doma. Pa še nekaj sem pristavil in pokimala je tudi naša - pes nima v stanovanju kaj počet! Pa ni minilo ravno mnogo dni, ko sta ga ravno ob pomoči naše, prinesla v stanovanje. Samo da so me dražili. Pa jih je kmalu minilo veselje, saj je v dnevni sobi na parketu naredil lužico. Od takrat do danes mu je zaradi tega uspelo priti samo še dvakrat ali trikrat.

Pes je rasel, jaz pa sem ga imel čedalje raje. Postajala sva čedalje bolj prijateljska eden do drugega, se lovila in preganjala in skupaj tekla vsak večer po par km ( shujšal sem samo jaz ). Vsepovsod nas je spremljal in bil nam je kot družinski član. Tukaj ne bom napisal, da je znal skoraj vse, samo govorit ne. Nekateri pozabljajo, da je človek rabil nekaj tisoč let, da je s tem ko se je igral boga, iz volka naredil dokaj miroljubno žival v več pasmah. Zato je nemogoče, da bi bil pes v dveh, treh letih sposoben čudežev, ki mu jih kdo pripisuje. Z nami je bil očitno zadovoljen tudi on, saj je še vedno pri nas, občasno se izgubi samo za ženitev, če ni seveda priklenjen. Mora biti pa kar dober pri tem početju, saj se že tri sezone od nekod pojavi psička, ki mu ” pade v objem ” znotraj dosega verige. Drugače pa je njegovo največje veselje lovljenje polen ali žogic, če mu jih kdo meče. Tako uživa v tem početju, da takrat, ko skladamo drva, nori po skladovnici in nam puli polena iz rok in jih odnaša nazaj ven. Edina njegova slabost poleg poštarja je jež. Ne vem več kolikokrat sem ponoči vstal in pobral ubogega ježa, da ni oglušel od silnega laježa. Ker ga ne more zagrabiti, od silne togote laja nanj kot zmešan in bi verjetno vanj nažigal do jutra.

Sedaj, ko sva oba bolj v letih, se z njim najbolj ukvarja tašča in pa mačka. Neverjetno so prijatelji med seboj in se kar naprej iščejo.Zanimiva je mačka, ki kar ponori, ko zagleda psa in nikomur se ne pusti toliko ” obdelati ” kot njemu. Najboljši pa so, ko gredo na sprehod. Spredaj tašča, za njo pes, zadnja pa mačka in v tem gosjem redu se pomikajo po tem božjem svetu.

In kakšen je ta pes?Nekateri ga že poznate. Ime mu je Reks, po tistemu policijskemu psu. Saj bi bil morda Reks tudi, pa ima kartoteko, ker je ukradel klobaso. Po velikosti ni ravno majhen, niti velik, če bi bil na baterije, bi bil na 6 voltov. Je pa prav posebne pasme. To je avtohtona, doma vzgojena pasma mixer brez rodovnika, latinsko pesus koktalius, po domače vaški gonič ali na kratko - mešanec.