Goropisje
Danes me je naša dala ob kosilo. Pa tako dobro je bilo. Na koncu koncev ji pa tudi ne zamerim, celo hvaležen sem ji.
Poznate tisti stavek - danes smo se v službe menili o … ? Jaz sem ga danes spet slišal od naše pri kosilu. Nadaljevanje je bilo o gorolazstvu. Neka njena sodelavka je šla včeraj na goro čarovnic in bilo je lepo, nepozabno, čudovito …. Skratka, Možakar pojdi še ti, ti ne bo škodilo. Hm, človek včasih ne ve, kaj naj s stavkom ” ti ne bo škodilo ” počne. Nič dosti, za prvo jakostno skupino in dober vmesni čas je bolje vzeti opremo in zakoračiti v sneg. Saj hrib je samo malo bolj strma ravnina, sem se tolažil, ker nisem imel nič kondicije. Po ravnem še gre, a v hrib, sploh snežen, nisem rinil že nekaj mesecev, a sem kmalu ugotovil, da sem tisto, kar sem rekel neki ženski pred časom. Saj poznate tiste mile deklice, ki še muhi ne bi storile nič žalega, ki se držijo kot ” lipov bogec “, ki jim rečemo, da tiha voda bregove dare? No, eni taki sem rekel, da so take kot ona pri seksu kot lokomotive. Težko se zaženejo, potem jih je pa skoraj nemogoče ustavit. Na koncu sva bila oba rdeča, ona takrat, jaz pa danes, ko sem prišel na vrh.
Ko sem se peljal proti gori po našem malem velemestecu, sem opazil dvoje. Prvo je bilo okrasje, ki se ga, poleg obvezne butalske soli, razobesi po naših krajih. Tudi če ga ne bi opazil, bi vedel, da se bliža čas pusta. Mi imamo v genih nekaj takega kot ptice selivke in začnemo ob tem času postajati nemirni. Se ne da opisat, za to moraš biti rojen. Vsako vlakno telesa preveva čas selitve iz normalnega v posvečeno stanje ” kurenta “. To je naš pustni klic, stanje duha in ne pomeni ptujskega kurenta. Je pa nekaj splošno znano. Kljub temu, da je na Ptuju večji karneval, so naše čarovnice, cuprnce, močnejše. V okolici Ptuja in širše je ogromno čarovnic, kar povprašajte ljudi, pri nas so kurenti pa samo v sprevodu na pustno nedeljo.
Druga stvar pa je reklama za tek na smučeh na Blokah, ki bo to nedeljo. Po dolgih letih bo morda snega dovolj, nisem še slišal vremenske napovedi za naprej, da pa je nekaj let vse skupaj odpadalo, so krivi ” tamladi “. Dokler so to ” komandirali ” starejši, je bil tek vsako leto, ko pa so začeli novinci delati poskuse z novim snegom, je začelo pa vse skupaj iti k vranču. Za nov sneg so začeli kupovati razna hibridna semena in semena snega, ki ni primeren za Bloke. Ta se ali ni prijel ali pa se je posušil ali razvodenel. Po nekaj letih brezplodnih poskusov, so lansko leto posejali staro seme snega in uspeh je lepo viden.
Na Slivnico sem šel po ustaljeni poti. Tistim, ki so šli takrat z menoj na vrh, naj povem, da je bila razlika ta, da sem šel sedaj sam in v snegu, po ravnem je bilo z menoj precej več konjev kot dva. Sonce me je prijetno grelo v hrbet, tako da me ni zeblo, a mislim, da ni bilo samo ono krivo za odpeto bundo. Sem pa tja nisem videl nekaj živali, ki se skrivajo po grmovju. Sem se pa iz strahu sklonil na mali jasici. Človek gre ves zamišljen in zasopel proti vrhu, medvedov se sedaj ni bati, pa počneš z mislimi kaj drugega, ko ti na mali jasici meter nad glavo nekaj zašumi in tisto nekaj ti zakrije sonce. Pa je bil samo jadralni padalec. Rabil bi samo kakih 20 metrov dolgo palico, pa bi ga sklatil…
V tej snežni belini sem si nadel sončna očala. Imam samo tista za v avto, tako da so me kljub temu, da sem bil za nazaj tudi v kapi, vsi poznali. Res bo treba imeti za pusta drugo masko. Po hribu navzgor sem se malo zadihal, zato sem se malo ustavil, dvignil očala na čelo in užival v razgledu po grmovju. Ko se je utrip spustil pod 300, morda tudi 200, sem stopil naprej in spustil očala. Čez dva koraka sem bil slep! Nič nisem videl. Ves prestrašen sem dvignil očala in, kakšno olajšanje, spet videl. Po podrobnem ogledu sem ugotovil, da je nanje padlo nekaj bučnega olja, toplota mojega telesa ga je stopila, ko pa sem jih poveznil na nos, je ta sopara zmrznila in jaz sem bil mrzel. Nimam ogrevanih stekel, žal. Še Yugo jih je imel, da ljudi, ki so ga rinili, ni zeblo v roke.
Ne mislite, da sem bil sam na Slivnici. Srečeval sem ljudi na vseh nivojih. Gore. V spominu pa sta mi ostali dve srečanji. Nekje na polovici sta mi nasproti po hribu navzdol pritekli dve sestrici, stari med 35 in 40 let, ki ju dobro poznam. Postavil sem se na stran, dvignil očala, kot ” It is I, Leclerc “, da sta me poznale tudi onadve in vprašal prvo, če je slučajno pozabila doma ugasniti štedilnik, ker se ji tako mudi. Veste, smilijo se mi ljudje, ki na sprehodu, ali ko gredo na dopust, mislijo. Nekje na pol poti se nekdo spomni in vpraša, če je kdo zaprl plin, vodo …in s tem pokvari dopust sebi in ostalim. Pa ni bilo nič od tega. Prva je sklonjena v dve gubi samo ponavljala ” Kaj je rekel, hahaha “, druga pa je razložila, da res hitita zaradi, za mene že nekaj let neznanega pojma, ker bosta drugače zamudili avtobus.
Drugo srečanje je sledilo čez 5 minut, ko sem pod košato smreko, ki je imela veje skoraj do tal, videl moškega v rdeči bundi, kako nekaj išče in tepta sneg. Malo sem stopil hitreje, da bi mu morda pomagal, a je še preden sem ga dosegel, kljub temu da me je videl prihajati do in mimo njega, mirno dvignil bundo in potegnil hlače pod kolena. Zavzel je smučarsko držo, proti meni pa je obrnil samo vrh glave, da ga ne bi poznal. Še dobro, da ni kaj drugega. Tudi tam ga ne bi poznal.
Na vrhu me je čakal lep razgled in koča. Res sem bil potreben čaja, saj sem postal žejen, kljub temu, da sem doma po kosilu, ki je izparevalo skozi mišice iz mene, popil skoraj eno bariglo ( po JVKJT -ju )* zelo dolge kave. Pa je bilo hvala bogu zaprto. Da pa bo vsa žlahta na kupu, sem hvala vranču, v šihtovski bundi pozabil denarnico, tako da si ga nisem mogel privoščiti v dolini v lokalu, ki nosi ime najboljšega Rožletovega prijatelja. Ko sem se na hitro preoblačil, naša pravi, da sem mečkal 15 minut, sem jo pozabil predeti.
Prihod domov ni bil nič posebnega, se bom moral hvaliti drugod, sem pa bil zelo hvaležen tistemu, ki je prvi ugotovil, da je topla voda dobra tudi za tuširanje, ne samo za govejo juho.
* JVKJT - Jaz Vem, Kaj Je To, vi pa najdite