Usedi se in razmisli

Današnji ponedeljek polahko mineva. Zame osebno je to vedno najboljši dan v tednu. Mnogim je najboljši dan petek, a jaz ga ne maram. Za petkom pride vikend, ki ima vedno neprijeten konec - ponedeljek. Komaj mine poldan in nedeljsko kosilo, že se ljudje začnejo ozirati proti službi, začne jih črvičiti po želodcu, zvečer vsi nervozni pripravljajo obleko, ki se jo bodo zjutraj oblekli, z odporom nastavljajo budilke…. Jaz razmišljam drugače, saj ga komaj čakam, ker imam za njim še cel teden in še vikend. Ponedeljek je res zakon, sploh ob štirinajstih nula nula, ko končam službo.

Zanimivo je, kako različne stvari vplivajo na nas. Včasih se v službi pogovarjamo o eni stvari in vedno se najde nekdo, ki je različnega mnenja od ostalih. Enega moti dež, drugega megla, tretji stoka zaradi snega in ledu, pa je vse to le ena stvar - voda. Še mnogo takih primerov bi lahko naštel, a največkrat na naše razpoloženje vpliva ena stvar. Vsi jo poznamo, mnogokrat jo omenjamo, grozno je kadar je prazna, še bolj, ko je polna. Seveda, to je naša ” prijateljica ” lula.

Vsi smo si enotni, da vpliva na naša življenja. Ni potrebno klicati v kup ne vem kakšne znanstvenike, da bi vedeli, da se ji lahko zahvalimo za naš obstoj. Povzoča nam nemalo težav in mnogo ljudi ji je popolnoma podvrženih. Najhuje je, ko začne popolnoma polna vzhajati. Moški tedaj postajajo sitni, nekateri nasilni, ženske pa si pomagajo kakor vedo in znajo. Znano je, da nekatere mlade ženske postanejo mehke, nekatere zavijajo z očmi, nekatere boli glava… Ko pa je prazna, postanejo nekatere starejše srečne, nekatere pa zlobne. Prav tako vpliva na živali, saj se ob njenih dnevih začnejo nenavadno obnašati in znanstveniki si še danes niso edini, kaj vse povzroči s svojo pojavo.

Vsi se strinjamo, da je hujša polna, saj so njene posledice očitne, saj nekateri trpijo zaradi tega celo življenje, ogromno ljudi pa je srečnih, ko se po prazni zavrti ponovni 28 dnevni ciklus. O njej pojejo pesmi, posnetih je bilo že kar precej akcijskih filmov in za to, da bi prišli nanjo, so nekateri pripravljeni ogromno zapraviti. Res obvladuje naše življenje, našo domišljijo in naše počutje. Močnejša je od ljubezni in sovraštva.

Kako jo pa vi vidite? Kako se počutite pod njo in kako bi se na njej? Res bi rad slišal vaše mnenje. Pa ne samo zato, ker je danes moj blog malo čuden, kot da me prenaša okoli.

Pripis: Tisti, ki me še ne pozna dovolj in ki misli, da sem se v zadnji besedi drugega odstavka zmotil, se zelo moti!

 Veste kako je, če ženska moškemu ne da. Tu mislim na delo, vi packi. Tako je, poseda na kavču in gleda TV, v rokah pa mu počiva največje bogastvo tistega trenutka - daljinec. Roka ga ljubeče oklepa, prsti ga nežno božajo, palec pa z nezmotljivostjo robota pritiska na tako dobro poznane tipke. Kako uigran par. Tako zelo, da moški sploh ne dvigne roke in jo skupaj z daljincem ne približa TV - ju, ko zamenja kanal, kot to storijo nekateri začetniki na tem področju. Simfonija povezanosti in sodobne evolucije. To tipkanje s kanala na kanal in nazaj, se utegne občasno ustaviti pri kakem nogometu ali akcijskemu filmu, morda pa tudi na glasbenem kanalu, če slučajno tam plešejo na pol gole tete. Ena od skrajnih možnosti je tudi ta, ko se moški zmoti in izpusti daljinec iz rok, če seveda ni blizu žene ali otrok, da z roko seže po pivu ali arašidih, katerih sledi še dolgo ostanejo vtisnjene v sedežni.

Jaz nisem popolnoma tak. Moj prst obmiruje še na dveh kanalih, kjer seksajo stalno, ne, ne, kjer kažejo razne zanimivosti. Tako sem zadnjič naletel na oddajo, kjer je kazalo, kako so lovili serijske morilce. Ob vsem tem gledanju, kako so iskali sledi za enim od njih in ga na koncu tudi našli, me je stisnilo v želodcu, kot vsake toliko časa, ko se spomnim na svoje žrtve. Vest mi ne da miru, moram se nekomu spovedati, ker že predolgo vse to tiščim v sebi. Vseeno pa sem na nekaj ponosen. Do sedaj imel tako znanje in srečo, da me policija še ni našla.

V tej oddaji se je vse ujemalo z menoj in mojim profilom. Kakšen profil imam, vidim običajno šele na fotografijah, ker se ne morem sam pogledati v ogledalu. Tu gre za psihološki profil. Vse moje žrtve so raztresene v moji okolici, vse so me osebno poznale, mnogo prič me je videlo na kraju zločina, a me ni nihče povezal z zločinom samim. Vedno sem odšel ” nekaznovan ” z mesta dogajanja, nihče me ni nikoli zaslišal, nihče ni s prstom pokazal name.

Kako mi vse to uspe? Berite in učite se. Opisal vam bom en svoj, po mojem mnenju, najboljši zločin. Serijski morilci smo znani po tem, da svoje žrtve in zločine uvrščamo na lestvico najbolj popularnih, najbolj dodelanih dejanj. Tako se o tem spomnim čisto vse podrobnosti.

Zamenjal sem službo, prišel sem v novo okolje, med nove ljudi. Bilo mi je ljubo, saj me ni nihče poznal, nihče me ni mogel povezati s komer koli. Spoznaval sem nove sodelavke in sodelavke, razen ene, s katero sva komunicirala samo preko telefona. Slišala sva se vsak dan, postala sva kolega, a poznala se nisva. Po dveh mesecih sva sklenila, da se spoznava. Povabila me je v svojo pisarno v upravno zgradbo. Spomnim se vhodnih vrat ogromne stavbe, spomnim se stopnišča, točno vam lahko pokažem njeno takratno pisarno, vem, kje je stal fikus… Hodil sem med ljudmi, a nihče ni bil pozoren name, tako da se pozneje nihče ni mogel spomniti, če me je sploh videl. Potrkal sem na vrata in vstopil. Sedela je za pisalno mizo in takoj je vedela, kdo sem. Bila je vitka, visoka, stara okoli 35 let, kratka frizura gladkih las in tanka očala. Nasmehnila sva se drug drugemu, kot da se poznava že leta. Lažen občutek. Vstala je, mi stopila naproti in mi podala roko. Rokovala sva se in se v smehu predstavila drug drugemu. Omenil sem, da mi bo sedaj veliko lažje govoriti z njo, ker si jo bom lažje predstavljal. Ker sem jo videl. In ona pristavi, da sedaj vidim, da ni nič posebnega. Takrat pa… Ne vem, zakaj mi je ob njej kliknilo ” tisto ” v glavi. Poznam tisti nori občutek. Ko se ne znam premagati. Ko mi čez oči pade zastor in ne vem več zase. Potegnil sem pištolo, jo nastavil na čelo in nato ustrelil kapitalnega kozla z eno samo besedo : ” Vidim “.

 Če me bo kdo prijavil, bom tajil do zadnjega.

Nekateri menijo, da je biti bog čisto lahko. Zato to vlogo tudi igrajo. Ker imajo samo določen krog ljudi okoli sebe, ki skrbijo zanj, on pa skrbi, da to vžge pri njih, ti bogovi pa imajo tudi samo določen rok trajanja. Jaz pa sem večen in imam čez vas, nepredvidljive ljudi, planet Zemljo z vsemi pojavi, še nekaj podobnih planetov in celotno vesolje. Včasih, ko imam slab dan, me zvečer prav pošteno bolijo roke od vseh tistih ročic in vzvodov. Še dobro, da imam nekaj pomočnikov in svojih klonov. Klone uporabljam zaradi prevelike zasedenosti pri toliki množici ljudi. Sem en bog, a sem se pustil imenovati pod različnimi imeni in ljudem naročil, kako naj molijo k meni, da jih uslišim. Ali pač ne.

Od začetka ni bilo tako težko. Bil sem sam in bilo mi je dolgčas. Nato sem ustvaril svetlobo, ker drugače v temi ne bi nič videl. Saj sem bog, a vsega tudi ne zmorem, sploh pa ne v temi. Med drugim tudi ne morem čisto odgovoriti na vprašanje, kdo je ” ustvaril ” mene. Najbolj stvaren odgovor bi bil, da vi sami v svojih glavah, a je to prelahko za razložit. Zato bom to preskočil. No, bila je svetloba in nato sem v šestih dneh ustvaril vse, kot piše v Svetem pismu. Skoraj. Pisatelji so bili ljudje, ki so jim te zgodbe pripovedovali iz ” tretje roke “. Tako mi je pri izdelavi sonca pomagal Lucifer, saj ni tako občutljiv na bolečino kot jaz, ki sem si moral roke hladiti na Veneri, ki ima še sedaj okoli 600 stopinj. Na koncu, ko je naredil še vse zvezde, sem ga kot ljubitelja vročine zaposlil kot kurjača v sredini Zemlje, nek bedak pa je potem napisal, da gre za pekel. Dodal bi še pritožbo čez ljudi, ki se jim kaj poočita, da delajo kako stvar predolgo s tem, da sem jaz cel svet naredil v samo šestih dneh. Ti potem odvrnejo, da ni čudno, če je potem svet tak. To ni samo moja krivda!

Zanimiva je zgodba z živalmi. Ko človek nima predstave, kaj in kako bi naredil živa bitja, jih naredi nekaj vzorčnih modelov iz gline. Nekateri modeli mi niso uspeli najbolje kar se tiče oblike ali pa so mi počili pri sušenju na soncu. Te sem zakopal, da jih ne bi nihče videl, pa se ti sedaj najdejo neki človečki, ki brskajo po zemlji in tem ostankom pravijo dinozavri. Isto je bilo potem z ljudmi in sedaj veselo razpravljajo o neandertalcih, pekinškem človeku, nek študijski primerek lobanje so celo poimenovali Lucy… Za posrat.

Ja, to z ljudmi je bilo pa res zanimivo. Ko mi je končno uspelo narediti všečne živali, sem opazil, da sem naredil samo po en primerek vsake, ki se kot take niso preveč menile ena za drugo. Je bilo kar malo žalostno za gledati, saj sem jaz imel družbo raznih angelov in ostalih preletavčkov. Poprijeli smo za delo, naredili še nekaj parov vsake živali, je pa eden od mojih pomočnikov naredil majčkeno napakico, ki je spremenila vse skupaj. Ko smo delali figure živali iz gline, jih je bilo treba posušiti. Polagali smo jih na sonce, pa se je marsikatera zaradi teže malo sesedla, zato imajo še danes nekatere živali krive noge. Tako je tisti angel malo razmišljal in rešil primer po svoje. Figure je začel natikati na palice in to, da ne bi uničil glave, od zadaj. Kaj naj s temi luknjami? Pa smo potem vse to rešili in vsi presneto dobro veste čemu služijo. Razen na začetku.

Nekdo bi moral vso to čredo živali imeti pod kontrolo, občudovati naravo in v njej uživati. Predlagali so neko univerzalno žival, ki bi bila skupek vsega, a vseeno drugačna. Vi pravite, da posebna. In smo poskušali. Končno se je posrečila neka opica, ki pa je ob snemanju s palic padla na tla in se zarila v zemljo. Stala je na dveh nogah. To! To je bilo nekaj posebnega. Ta dvonožni model smo potem uporabili še pri pticah, ker se dobro obnese. Tudi njemu smo naredili pripadajočo figuro, a ker je bila vmes nedelja, jo je v jutranji ponedeljkovi izmeni naredil neki precej mačkasti angel. Figura je bila podobna, a drugačna. Torej, vidite, tako je bilo. Tisto o rebru, o izdelavi ženske iz edine kosti, ki nima mozga, ne drži. Spet smo imeli kolegije in posvetovanja, ustanovili smo parlamentarne komisije … in ugotovili, za razliko od mnogih politikov, da bomo naredili tudi tako tudi pri drugih živalih. Ko sem jim vdahnil življenje, smo jih imenovali samci in samice, ta dva pa moškega in žensko.

Kot veste, se ni vse gladko izteklo v raju. Zaradi tistega jabolka. Kača je nekako ugotovila, da se da z vsako stvarjo trgovati. Žensko je ” našponala “, da se bo postarala, zredila, dobila gube …, če ne bo pojedla jabolka s tistega drevesa. Bila je dobra agentka, ni kaj, zato bi jaz predlagal, da se kačo ne kaže več kot znak zdravilstva, pač pa kot znak reklame. Pa lepo sem jima naročil, da jih bomo imeli za ozimnico. Ženske, kaj hočemo. Nekaj sem moral narediti, kazen mora biti, če postaviš meje. Zato sem ju postavil za mejo raja. Angeli, ki so bili jezni zaradi jabolk, ker ne bo jabolčnega zavitka in čežane, niso več hoteli delati figuric. Najti sem moral rešitev in skupaj smo jo našli. Zakaj se ne bi živali delale same? Vse so hitro ugotovile za kaj se gre pri tej stvari, le s človekoma je bilo nekaj problemov.

Tako pride Adam do ograje raja in pravi, da je nekaj slišal o reprodukciji. S kom se bo on? Odgovoril sem mu, naj gre do votline… Še preden sem mu povedal nadaljevanje, me je vprašal, kaj je to. Razložil sem mu in nadaljeval, naj tam poišče svojo žensko … Tu me je spet ustavil, pa sem mu razložil, da je to njegova Eva. Nato sem mu dejal, naj gre k njej in naj se ljubi z njo… Tudi tega ni vedel, zato sem mu spet razložil. Končno je zadovoljen odšel, ko sem ga čez 5 minut spet zaslišal, kako me kliče. ” Kaj je spet ? “, sem nejevoljno vprašal. Bog, kaj je to migrena?

Danes me je naša dala ob kosilo. Pa tako dobro je bilo. Na koncu koncev ji pa tudi ne zamerim, celo hvaležen sem ji.

Poznate tisti stavek - danes smo se v službe menili o … ? Jaz sem ga danes spet slišal od naše pri kosilu. Nadaljevanje je bilo o  gorolazstvu. Neka njena sodelavka je šla včeraj na goro čarovnic in bilo je lepo, nepozabno, čudovito …. Skratka, Možakar pojdi še ti, ti ne bo škodilo. Hm, človek včasih ne ve, kaj naj s stavkom ” ti ne bo škodilo ” počne. Nič dosti, za prvo jakostno skupino in dober vmesni čas je bolje vzeti opremo in zakoračiti v sneg. Saj hrib je samo malo bolj strma ravnina, sem se tolažil, ker nisem imel nič kondicije. Po ravnem še gre, a v hrib, sploh snežen, nisem rinil že nekaj mesecev, a sem kmalu ugotovil, da sem tisto, kar sem rekel neki ženski pred časom. Saj poznate tiste mile deklice, ki še muhi ne bi storile nič žalega, ki se držijo kot ” lipov bogec “, ki jim rečemo, da tiha voda bregove dare? No, eni taki sem rekel, da so take kot ona pri seksu kot lokomotive. Težko se zaženejo, potem jih je pa skoraj nemogoče ustavit. Na koncu sva bila oba rdeča, ona takrat, jaz pa danes, ko sem prišel na vrh.

Ko sem se peljal proti gori po našem malem velemestecu, sem opazil dvoje. Prvo je bilo okrasje, ki se ga, poleg obvezne butalske soli, razobesi po naših krajih. Tudi če ga ne bi opazil, bi vedel, da se bliža čas pusta. Mi imamo v genih nekaj takega kot ptice selivke in začnemo ob tem času postajati nemirni. Se ne da opisat, za to moraš biti rojen. Vsako vlakno telesa preveva čas selitve iz normalnega v posvečeno stanje ” kurenta “. To je naš pustni klic, stanje duha in ne pomeni ptujskega kurenta. Je pa nekaj splošno znano. Kljub temu, da je na Ptuju večji karneval, so naše čarovnice, cuprnce, močnejše. V okolici Ptuja in širše je ogromno čarovnic, kar povprašajte ljudi, pri nas so kurenti pa samo v sprevodu na pustno nedeljo.

Druga stvar pa je reklama za tek na smučeh na Blokah, ki bo to nedeljo. Po dolgih letih bo morda snega dovolj, nisem še slišal vremenske napovedi za naprej, da pa je nekaj let vse skupaj odpadalo, so krivi ” tamladi “. Dokler so to ” komandirali ” starejši, je bil tek vsako leto, ko pa so začeli novinci delati poskuse z novim snegom, je začelo pa vse skupaj iti k vranču. Za nov sneg so začeli kupovati razna hibridna semena in semena snega, ki ni primeren za Bloke. Ta se ali ni prijel ali pa se je posušil ali razvodenel. Po nekaj letih brezplodnih poskusov, so lansko leto posejali staro seme snega in uspeh je lepo viden.

Na Slivnico sem šel po ustaljeni poti. Tistim, ki so šli takrat z menoj na vrh, naj povem, da je bila razlika ta, da sem šel sedaj sam in v snegu, po ravnem je bilo z menoj precej več konjev kot dva. Sonce me je prijetno grelo v hrbet, tako da me ni zeblo, a mislim, da ni bilo samo ono krivo za odpeto bundo. Sem pa tja nisem videl nekaj živali, ki se skrivajo po grmovju. Sem se pa iz strahu sklonil na mali jasici. Človek gre ves zamišljen in zasopel proti vrhu, medvedov se sedaj ni bati, pa počneš z mislimi kaj drugega, ko ti na mali jasici meter nad glavo nekaj zašumi in tisto nekaj ti zakrije sonce. Pa je bil samo jadralni padalec. Rabil bi samo kakih 20 metrov dolgo palico, pa bi ga sklatil…

V tej snežni belini sem si nadel sončna očala. Imam samo tista za v avto, tako da so me kljub temu, da sem bil za nazaj tudi v kapi, vsi poznali. Res bo treba imeti za pusta drugo masko. Po hribu navzgor sem se malo zadihal, zato sem se malo ustavil, dvignil očala na čelo in užival v razgledu po grmovju. Ko se je utrip spustil pod 300, morda tudi 200, sem stopil naprej in spustil očala. Čez dva koraka sem bil slep! Nič nisem videl. Ves prestrašen sem dvignil očala in, kakšno olajšanje, spet videl. Po podrobnem ogledu sem ugotovil, da je nanje padlo nekaj bučnega olja, toplota mojega telesa ga je stopila, ko pa sem jih poveznil na nos, je ta sopara zmrznila in jaz sem bil mrzel. Nimam ogrevanih stekel, žal. Še Yugo jih je imel, da ljudi, ki so ga rinili, ni zeblo v roke.

Ne mislite, da sem bil sam na Slivnici. Srečeval sem ljudi na vseh nivojih. Gore. V spominu pa sta mi ostali dve srečanji. Nekje na polovici sta mi nasproti po hribu navzdol pritekli dve sestrici, stari med 35 in 40 let, ki ju dobro poznam. Postavil sem se na stran, dvignil očala, kot  ” It is I, Leclerc “, da sta me poznale tudi onadve in vprašal prvo, če je slučajno pozabila doma ugasniti štedilnik, ker se ji tako mudi. Veste, smilijo se mi ljudje, ki na sprehodu, ali ko gredo na dopust, mislijo. Nekje na pol poti se nekdo spomni in vpraša, če je kdo zaprl plin, vodo …in s tem pokvari dopust sebi in ostalim. Pa ni bilo nič od tega. Prva je sklonjena v dve gubi samo ponavljala ” Kaj je rekel, hahaha “, druga pa je razložila, da res hitita zaradi, za mene že nekaj let neznanega pojma, ker bosta drugače zamudili avtobus.

Drugo srečanje je sledilo čez 5 minut, ko sem pod košato smreko, ki je imela veje skoraj do tal, videl moškega v rdeči bundi, kako nekaj išče in tepta sneg. Malo sem stopil hitreje, da bi mu morda pomagal, a je še preden sem ga dosegel, kljub temu da me je videl prihajati do in mimo njega, mirno dvignil bundo in potegnil hlače pod kolena. Zavzel je smučarsko držo, proti meni pa je obrnil samo vrh glave, da ga ne bi poznal. Še dobro, da ni kaj drugega. Tudi tam ga ne bi poznal.

Na vrhu me je čakal lep razgled in koča. Res sem bil potreben čaja, saj sem postal žejen, kljub temu, da sem doma po kosilu, ki je izparevalo skozi mišice iz mene, popil skoraj eno bariglo ( po JVKJT -ju )* zelo dolge kave. Pa je bilo hvala bogu zaprto. Da pa bo vsa žlahta na kupu, sem hvala vranču, v šihtovski bundi pozabil denarnico, tako da si ga nisem mogel privoščiti v dolini v lokalu, ki nosi ime najboljšega Rožletovega prijatelja. Ko sem se na hitro preoblačil, naša pravi, da sem mečkal 15 minut, sem jo pozabil predeti.

Prihod domov ni bil nič posebnega, se bom moral hvaliti drugod, sem pa bil zelo hvaležen tistemu, ki je prvi ugotovil, da je topla voda dobra tudi za tuširanje, ne samo za govejo juho.

* JVKJT - Jaz Vem, Kaj Je To, vi pa najdite