Občutki ponujajo se v užitek
Tiho, nemo stojim pred krematorijem in gledam vate. V kupček pepela. To je vse, kar je od tebe ostalo. Bil si velik, bil si močan, a priznam, uničili smo te po koščkih. Pobral bom tvoj pepel in te odnesel s seboj …
Vem da je sedaj neprimeren trenutek, a ko slišim za pepel, se vedno spomnim tistega vica, ko je v š hujši zimi kot sedaj, neki mami iz hribov bogu za hrbtom, v bolnici umrl mož. Ko je zvedela za njegovo smrt, je prosila soseda, če bi ji lahko pomagal. To so bili tisti časi, ko so se pri nas pojavile žare, zato ji je sosed predlagal, da naj bi ata sežgali in ga pokopali v žari, saj bi bile s krsto v tisti zimi samo težave. Mama se je čez čas strinjala in sosed je opravil vse v njenem imenu. Preden je nesel žaro k sosedi, se je ustavil doma in z družino so si ogledali čudo od žare. Ker pa nesreča nikoli ne počiva, se je le - ta prevrnila in pepel pokojnika se je posul po tleh. Naj so še tako pometali, pepela je bilo premalo. Ženi se posveti in iz predala za pepel na štedilniku je zagrabila tri pesti pepela in ga dala v žaro. To so takoj odnesli k sosedi, ki je tudi pogledala v žaro svojega moža. ” Ljubi ata, le kaj je ostalo od tebe. Nekaj pesti pepela in lupina od jajca. “
Oprosti, saj me poznaš, nisem se mogel premagati.
Ko smo te pripeljali domov, smo bili vsi srečni. Gledali smo te z vseh strani in celo sosedje so te prišli obiskovat. Bil si tako rekoč kot sin gozda. Vsi so te hvalili, kako si velik, kako si lep. A kmalu se je vse obrnilo. Nismo več mislili samo nate, pač pa tudi nase. Kaj vse smo počeli s teboj. Te premetavali, valili, metali sem in tja, te prevažali, stresali…, a najhuje je bilo, ko smo te peljali cepiti. Drugače si bil prava grča, a tu nisi mogel nič. Po tem cepljenju je vse teklo iz tebe in bilo je strašno. Odstopil ti je del kože in ves si razpokal. Posadili smo te v kot in nihče se ni več zmenil zate. Kot da smo se te naveličali. Bil si tiho, pri miru, da si, so nam povedale samo naše oči. Tako si čakal svoj ” trenutek slave”, ki je prišel včeraj zvečer.
Bil je mrzel večer, megla se je spustila v dolino. Bilo je tako mraz, da je zajec po polju iskal svojo mater, da bi se pogrel pri njej. Prišel sem pote in te odpeljal. Prišel je tvoj čas. Bil si na vrsti. Pri nas si bil več kot dve leti in vsi smo kljub tvoji agoniji upali, da boš vzdržal vsaj še kakšen mesec. A konca se ni dalo preprečiti. Tudi mi ga ne moremo. Za vse pride in je najbolj poštena stvar na svetu. Je del našega življenja, a ljudje se bojijo smrti, zato o njej spletajo različne zgodbe in mistiko. Nič ne pomaga, to je le tolažba za žive.
Ko smo te položili na žerjavico, si malo zastokal, potem pa junaško izdihnil. Vedel si nekaj stvari, moj dragi kos drevesa, imenovan poleno. Prva stvar je ta, da boš ogrel hišo, kjer živijo Možakarjevi, druga stvar pa je bil davni obet. Ko si bil v gozdu pripet s koreninami, se je okoli tvoje krošnje igral veter in ti govoril in šepetal mnoge stvari. Med drugim ti je obljubil, da ko pride tvoj čas, te bo odpeljal na divji, umazani ples.
Ti si odplesal, hiša je spet mrzla, zato bom očistil peč in ponovno zakuril. Za tvoje saje pa poskrbim spomladi.