Dobrodelnost
Pred pol ure sva prišla z našo s sprehoda. Sem prijetno utrujen, sem pa že nadomestil izgubljeno energijo z novo. S petimi kot vrisk kislimi pomarančami. Človek najprej pogleda, če niso slučajno celo maskirane limone s kakega vojnega področja, s še kakšno pištolo za pasom. Pa so bile prave, samo z velikimi pečkami oborožene pomaranče. Bile so tudi ravno prav celulitne, zato ni bilo dvoma. Ja kaj, olupil sem jih in jih dal v tak stroj kot ženska - multipraktik. Zato sem jih zmiksal pet, da je bilo vsaj kaj za videti, za popiti za dva pa sploh. Ampak, če ne bi dodal nekaj sladkorja, mi sedaj ne bi šlo na smeh.
Človek se sprehaja v snežni belini, skoraj v deviškem snegu. Sem pa tja deviškost pokrajine zmoti rana v snegu, ki jo je naredil nek mačo s svojim džipom ali traktorjem. Je treba poskusiti, če pelje. Seveda pelje, dokler se kje ne nasede. Enega takega, v osebi mojega sina, ki niti približno nima džipa, sem vlačil danes iz zameta. On je bil konzerviran v avtu, jaz pa v traktorju, vmes pa je bila močna veriga, ki bi prej počila od smeha, kaj vse sva poskusila za rešitev, kot pa od napora samega. Če človek zna, pač zna. V ovinku je sin tako, za šalo, na gladki cesti potegnil ročno zavoro, zato se je ravno prav zaril v zamet, tako da ni mogel nihče mimo, z enim od sprednjih koles je padel v jarek na začetku njive, da ni mogel ven, s seboj pa je imel malo lopatko za stlačen sneg. Vse se je ujemalo. Najbolj to, da sem šel najprej tja z avtom, a ker nisem imel tam kje obrnit, sem se vzvratno vozil vsaj tristo metrov, da sem šel nato domov po traktor. Še sedaj mi malo zateza vrat. Sin je med tem časom zlomil lopatko, pa kaj nam mar, saj imamo traktor. A kaj, ko so se našemu lahkemu traktorju vrtela kolesa v prazno, ko sem ga poskušal potegniti ven. Prisoten je bil tudi Murphy, ki je poskrbel, da se je avto v sneg zaril ravno tam, kjer ima kljuko za šlepat. Po nekaj poskusih, da bi avtu odtrgal kolo, se je le - ta le premaknil nekaj centimetrov po cesti, ravno dovolj, da sem sedel vanj in ga z guncanjem naprej nazaj spravil iz luknje. Ko je Murphy videl, da mi bo uspelo, se je odstranil, zato sem traktor zgrešil vsaj za pet centimetrov, ko me je vrglo iz luknje nazaj na cesto.
Z našo sva šla, kot sem že omenil, na sprehod in seveda sva šla kot po naključju ravno tam mimo. Vse sem ji razkazal, razložil, saj veste kako to zgleda, ko se petelinimo pred vami, ženskami. V nadaljevanju poti me je od zanosa, kako sem pomagal sinu, prišlo na misel, da bi lahko pomagal tudi komu med vami. Tako, zastonj. Da bi vam nekaj podaril.
Ravno zadnjič sem videl po televiziji prispevek o akciji zbiranja zamaškov, s katerimi so zbrali veliko vsoto denarja in nekemu invalidu omogočili kolikor toliko normalno življenje. Pozdravljam take akcije, čeprav me je nekaj zelo zmotilo. Cena protez. Dve protezi za nogi staneta med 40 do 50 tisoč evri. Če malo poenostavimo, za ta denar dobimo tri dokaj dobre avtomobile. Ker se na proteze ne spoznam, me samo zanima, kaj je na njih tako dragega, avtomatskega, iz posebne kovine, unikatnega …, da ima tako ceno. Saj so še dražje kot Patrije.
Moja dobrota ni tako visoka, niti tako pomembna. Podaril bi vam namreč sneg. Kakor je letos na začetku letina slabo kazala, je sedaj obrodil čez vse meje lopatarske pameti. Pospravljamo in shranjujemo ga kamor ga moremo, čeprav ga imam na sumu, da ga bo zmanjkalo še pred naslednjo žetvijo. Ko sem pred sprehodom gledal vse te s traktorjem narite kupe okoli hiše, sem se med njim spomnil na vas. Zakaj ga ne bi poklonil mojim prijateljem z bloga? Zakaj ne bi na začetku leta naredil nekaj lepega in razveselil ljudi? Danes, v času krize, je takih potez malo in morda bi z njo v ljudeh prebudil majhno lučko dobrodelnosti, ki bi se širila naprej.
S snegom se da početi marsikaj. Z njim bi lahko vi okrasili drevesa, naredili snežaka, se kepali ali koga ribali ali mavžali…, skratka vse tisto, kar se s snegom počne. Na razpolago imam kidanega, spluženega, pod kupi pa tudi povsem arhivskega, tistega, ki je padel najprej. Poleg tega lahko dobite tudi ustekleničenega iz potoka, tistega, ki je padel pred božičem. Imam tudi slovenskega, ki bo morda najbolj zaželen. V njem so zemlja, trava, kamenje in ostala svinjarija in kot tak bi bil dober za na sosedovo dvorišče. Edini pogoj, da ga dobite je ta, da ga pridete iskat k meni domov, ker ga po pošti ne bom pošiljal.
Zato, pridite, ker vi nimate pravega snega, tista obloga v skrinji ali hladilniku namreč tudi ne velja.