Oprosti mi!
Oprosti mi.
Pa tako lepo se je vse skupaj začelo. Na novega leta dan smo se dobili z družbo v znani restavraciji. Sami znanci, sami prijatelji. Poznamo se že skoraj četrt stoletja, pa se še nismo naveličali drug drugega. Vedno smo veseli srečanja z vsakim posebej ali z vsemi skupaj. Obeto se je zanimivo druženje, polno pogovorov in smeha.
Vem, ne bi smel, zato oprosti.
Da boš ti tudi tu, mi je bilo jasno prvi trenutek, ko sem dobil povabilo. Nihče mi ni povedal, nihče namignil, a v sebi sem vedel. Vedno si tam, kjer je dobra družba, ljudje, glasba. Od vaške veselice do baleta. Že dolgo se nisva videla, zato sem težko čakal najinega ponovnega snidenja.
Oprosti mi, prosim.
Ko je zadonela glasba, sem te zagledal na plesišču. Tam najbolj uživaš. In kaj vse so plesalci počeli s teboj. Lepo te je bilo gledati v vseh teh ritmih in slogih, ko te je bilo polno vse plesišče.
Vem, grešil sem, zato oprosti.
Končno. Z našo sva odšla k tebi na plesišče. Priznam, ko sem se stisnil k njej, sem mislil samo nate. Poskušal sem ti slediti po plesišču kolikor se je dalo blizu. In takrat se je zgodilo.
Kriv sem, kriv. Oprosti.
Ne vem, kaj je bilo krivo. Že od mladih nog so me učili, tako ženske kot moški, kako moram ravnati v takih slučajih. A jaz sem zamočil. Je bila kriva najina dolgotrajna odsotnost, glasba, ki me je ob tebi prevzela, rutina z našo …? Ne vem, a grešil sem. Morda so to opazili tudi drugi, a naša vsekakor je. Po toliko letih me ima v mezinčku, pozna mojo držo telesa, pozna vsak moj gib. In tisti njen pogled …
Zato, oprosti mi, moj plesni korak!