Štirinajsta vrata
Ne vem, kaj je bil danes za en dan, a služba se nam je vlekla kot megla po močvirju. Začnemo ob šestih zjutraj in končamo ob dveh popoldan in vsem to ustreza. Domov pridemo dovolj zgodaj popoldne, da nam ostane ogromno dneva do noči. Saj do malice še kar gre, potem pa je s polnim želodcem in morda malo krajšo nočjo, včasih nemogoče nositi težke veke naokoli. Vse pa se je spremenilo okoli dvanajste ure, ko je nekaj strašno zaropotalo. Oba kazalca na uri sta se, ko sta prišla na vrh, zrušila na desno proti eni.
Ko se ti služba, kljub temu da delaš, vleče kar tja v eno, ti pride prav čisto vsaka malenkost, ki razbije monotonost. To je lahko samo čisto navaden napis, ki nastane po naključju, kot se je zgodilo oni dan. V poplavi raznih programov so včasih prodajniki v zadregi, kako nekemu novemu artiklu dati ime, pa so tako izbrali ime izumitelja dinamita Nobela. To ime je pisalo na kosih za nadaljno obdelavo, pri kateri jih je nekaj ostalo. Nekdo je to tudi napisal na paleto in kar naenkrat smo imeli nobel višek.
Včasih je za smeh dovolj ena sama beseda ali stavek. Na tekočem traku v eni od tovarn je stroj sam nakladal elemente ženskega spola na trak, a ker nihče ni popoln, je stroj včasih katerega ” pozabil ” naložiti kateri od žensk in takrat so začele kričati : ” Meni ena manjka! “. Takoj se je oglasil fant pri petinštiridesetih, ki je bil še sam, da njemu tudi. Včasih je padla tudi pripomba, da naj si gre katera od njih kar svojo kupiti, do hujših, ko je kdo ženski ob tem vzkliku svetoval pregled ali celo operacijo.
Vse pa prekaša fant, ki je sicer hodil v posebno šolo, ker se ni mogel učiti, a je presneto bister in odrezav. Dve njegovi besedi sta postali zakon, prva od njiju je štirinajst, druga pa vrata. Prva je nastala čisto slučajno, ko se je pogovarjal o tem, kdaj bo konec službe, da komaj čaka uro dve. Sogovornik se je pošalil, da je enkrat ta dan že bila in to ponoči. Od takrat vedno pravi, malo raztegnjeno, štirinajst, in to vedno pravilno slovensko, kar je nam, ki govorimo številke po domače ( šternajst, ali naprej šesnajst, sednajst in osnajst ), malo čudno zvenelo. In ravno zaradi tega drugačnega, povdarjenega zvena, je ta beseda postala znana in med seboj smo se popravljali, če je kdo rekel dve popoldne. Sploh pa po tistem pripetljaju z direktorjem. Direktor ga je dobil na dvorišču, ko je šel malo pozno z malice. Ker ni bil ravno ” ponižen ” ob srečanju, ga je direktor povabil naslednji dan ob dveh k sebi na razgovor. Seveda ga ni bilo. Ko ga je prišel ves penast osebno vprašat, zakaj ga ni bilo, mu je fant odgovoril da zato ne, ker je takrat spal. Če bi rekel ob štirinajstih, bi prišel, ob dveh ponoči pa nima kaj iskati v podjetju.
Druga beseda so vrata. Fant je delal v oddelku, kjer je bilo dvoje vrat. Pozimi, če je kdo odprl vrata, je ventilacija potegnila mrzel zrak in on, ki je raje enkrat dvignil 100 kg namesto štirikrat po 25, je bil tega več kot vesel. Tako je na vsakega, ki vrat ni takoj zaprl za seboj, zakričal na ves glas kot jesihar tista njegova VRATA. Ni bilo izjem, tudi takrat ne, ko je direktor pripeljal neko delegacijo mimo njega. Ko so šli nazaj mimo njega, je direktor odprl prva vrata, da je šla delegacija v prostor, jih za njimi zaprl, nato tekel mimo njih do naslednjih vrat, jih spet odprl, počakal da so odšli in jih za njimi zaprl, nato pa spet stekel prednje, da jih je odpeljal naprej.
V to tovarno je nekoč prišel nov šef, ki tega protokola z vrati ni poznal. Ko so ga na začetku vodili po tovarni, so pred njim in za njim odpirali in zapirali vrata. Oni so že vedeli zakaj, on pa je mislil, da so samo tako uslužni. Ko je šel prvič sam, je seveda, nevednež, pustil vrata na stežaj odprta. Ko se je čez čas vračal nazaj, kar je fant komaj čakal, ga je, finega gospoda, pričakal z vprašanjem, če tudi pri svojem Audiju pusti vrata odprta, ko gre iz njega. Kaj mislite, kolikokrat je še pozabil zapreti vrata za seboj?
Pred kratkim pa sem slišal še eno njegovo. Fant je zelo priden, a včasih malo svojeglav, zato ni čudno, če njegov šef od časa do časa malo ponori. Ima pa to navado, da ima kar naprej na ustnicah tiste besede o ženskih spolnih organih, s katerimi je končal enosmerno debato z njim. Ko se šef obrne, da bo odšel, ga je fant vprašal, kaj so to za ene stvari. Ta mu odgovori, ker je fant devičnik, da so to tiste stvari, ki se jih on boji. Pa muodgovori nazaj: ” Kaj pa veš. Morda se mi samo smilijo, ker tako vzdihujejo.”