Luknoflik
Veste kako je tisto - človek obrača, računalnik obrne. Obljubil sem vam nadaljevanje mojega opisa obiska toplic in ker obljuba dela dolgega … Ves vesel sem čakal petka, da obljubo izpolnim, ko naj bi dobili drug računalnik. Saj smo ga, takega z zelo čudno masko, skoraj nadrealistično, a sem realno pomislil ob pogledu nanj, da ni važen videz, pač pa delo na njem. Sin je odstranil starega, namestil futurističnega in reklo je bum! In to ravno takrat, ko se je sklonil nanj in bil z ušesom 5 cm od njega. Računalnik ni bil za nobeno rabo več, uho pa. A šele čez nekaj minut in ogromno vrtanja po njem.
Kamor koli se odpraviš, te čaka pakiranje. Za to delo nimam ravno veliko veselja, a sistem, ki ga je vpeljala naša za otroka in mene, da kar vzameš s seboj to tudi imaš, presenetljivo dobro deluje. Tako vsak napravi svoje stvari in jih zapakira po kovčkih, čeprav, priznam, mi potem še malo prišepne, če sem vzel to in to s seboj. Najlažje je, če vse potrebno zapakira partner, ti pa potem samo skačeš po njem, zakaj ni vzel tvoje najljubše brisače, kopalk ali mikice. Da ti potem pozabiš edino stvar, za katero si moral skrbeti, in to je ponavadi prijavnica, je pa tako ali tako spet kriva nasprotna stran. Ponavadi ženska. To je bilo še bolj pomembno v času, ko sem bil jaz majhen in smo hodili na razne izlete ali morje, ko so ženske pripravile tudi hrano za na pot. Že po nekaj kilometrih v natrpanem avtobusu so začeli moški sitnariti in ženske so začele iz mrežastih polic nad našimi glavami vlačiti iz potovalk pohane kure. Mama mi je tudi velikokrat povedala, kako je bilo na prvem izletu po poroki z očetom. Ker je bil star čez 40 let, ko sta se poročila, in je bil ves ta čas navajen skrbeti le zase, je na enem od postankov kupil samo en sendvič. Ki ga ni pojedla ona.
Nimam ravno cestne križarke, zato smo morali prtljago kar dobro skrčiti na minimum. Štiri odrasle osebe, od tega dva čez meter osemdeset, nimava ravno majhnih mer. Še tangice, če bi jih nosila, bi v potovalki zavzele kar nekaj prepotrebnega prostora. Nobenega razkošja z dvema trenirkama ali podobno. Vse to razumeš šele ob tlačenju prtljage v prtljažnik, ko ti ostane še ena potovalka za na sedež, da o hrani, ki jo moraš še kupiti, ne govorimo. Hišica pač ni hotel, ko ti hrano prinašajo drugi. Ko smo se natlačili v avto še mi in odpeljali, smo čez nekaj deset kilometrov ugotovili, da smo pozabili nekaj nepomembnih malenkosti, od katerih sta ženski še najbolj pogrešali luknoflik.
Kako je v toplicah, sem opisal že nekajkrat, zato se ne bom ponavljal. Lahko opišem samo privajanje nanje, saj bi me med postankom v neki restavraciji kmalu opralo. Šel sem v WC in kar naenkrat se je pisoarju zmešalo. Začel je tako hitro točiti vodo, da sem mu s svojo gasilsko cevjo komaj ušel, nato pa sem moral mehur sprazniti v oddaljenem kotu, če nisem hotel pridišati po ” oplemeniteni ” vodi v avto. O toplicah lahko povem še to, da je bilo letos ogromno mladih mamic z malimi otročički, kar človeka zelo veseli. Upam, da bodo zrasli v pokončne ljudi, ki jih ne bo sram da so Slovenci in ne bodo sami sebe zmerjali s slovenceljni ali slovenčki.
Neka dotična blogerica me vedno izziva, da naj napišem kaj o umazanih podrobnostih. No, tokrat bom. Ljudje smo prasci. A zakaj? Ves čas so po vseh prostorih sem in tja tekale snažilke. Pa ne toliko zaradi mokrih ploščic, da ne bi kdo padel, pač pa zaradi smeti, ki jih mi puščamo za seboj. Koliko smeti smo vsak dan pustili za seboj, od plastenk, drobtin, da o ” pozabljenih ” stekleničkah šampona po raznih kotih okoli tušev sploh ne govorim. O drugi umazani podrobnosti sem pisal že zadnjič, da sem bil zaprt. Ko sem šel v savno, sem tam prebral, da se mora človek ob odhodu tuširati 30 sekund, da spere ves strup, ki se ob savnanju izloči. Na meni ga je bilo ob zaprtju toliko, da bi ploščice, če ne bi bile keramične, gotovo pocrkale pod menoj zaradi zastrupitve.
Ko smo bili zadnjič tam, so gradili nov kompleks, ki so mu dali zelo podobno ime, kot ga ima naša Orhideja. Kolega je ” razkiral ” dvajset evrov doplačila, da si je šel to zadevo ogledati na lastne oči in je v njej preživel cel dan, Čez dva dni pa smo izvedeli, da so ogledi, ki trajajo 15 minut, zastonj. Pa smo si šli ogledat to ” modificirano ” Orhidejo še mi. Res je nekaj posebnega, ima ogromno možnosti, seveda z ogromno doplačila, zato sem ugotovil, da v danih okoliščinah ne morem imeti ne ene, ne druge.
Za konec tokratnega opisa vam izdam še en strogo zaupen recept. Mi smo ga uporabili in povem vam, da odlično deluje. Vse pa je odvisno od gostote ljudi na bazenu. Za zajtrk na krožnik stresete ribice iz konzerve, ki jim dodate mazljivi sirček. Vse skupaj pretlačite z vilico, vmes pa dodate skrivno sestavino, katere količina je odvisna od pričakovane gneče na bazenu. To je česen. Po zaužitju tega zvarka se podate na bazen in zaplavate tja, kjer je največ ljudi. Dovolj sta dva kroga in potem imate cel teden prost bazen v vseh smereh, v katere se odločite zaplavati.
Po stari navadi sem vse, kar sem do tu napisal, še enkrat prebra, ker sem mislil končati in ob tem sem opazil, da nisem razložil, kaj je to luknoflik. To bi bila velika napaka, ker bi se še kdo zaradi tega nerviral in ne bi mogel spati ali jesti. Mučiti pa vas jaz nočem. Torej, luknoflik lahko kupite v posebni trgovini, uporabljajo pa ga predvsem ženske, žal tudi naša. Morda ga tudi moški, a jaz tistih čudnih filmov, v katerih bi to kazali, ne gledam. Je približno 30 cm dolg, okrogel, na eni strani ima posebej oblikovano glavico, ravno pravšnjo za držati, na drugi strani pa dlake.Z njimi si potem na zadnji strani glave popravljajo frizuro …