Usedi se in razmisli

Vi ne veste, kako mi gre na jetra, ko kdo pravi, da mu gre kaj na jetra. Saj ljudje sploh ne vedo kako to izgleda. Kar naj se postavijo na moje mesto, pa bodo čisto drugače razmišljali. Sploh pa v teh dneh.

  Sovražimo praznike! Vse se jih veseli, pije se in je kot noro, me pa moramo delati in čistiti za ljudmi. Za nas namreč ni nikoli počitka in za praznike imamo največ dela.  Včasih ni bilo tako, saj se je živelo normalno ob vsakdanji hrani. Bolj bogato se je jedlo in pilo samo ob posebnih priložnostih, posebnih dnevih, sedaj pa so posebni dnevi vsak dan. Ko pa pridejo prazniki, kot te dni, pa človeštvo ponori in se basa s hrano in vase zliva nenormalne količine pijače. Ja, ljudje ste skoraj edina bitja, ki jeste, ko niste lačni, pijete, ko niste žejni, seksali bi pa takrat, ko se partnerju ne da.

 Hudo je danes biti jetra sodobnega človeka. Vsak ve da nas ima, ve da smo dragocena, paziti nas pa ne zna. Kar poglejte današnji večer. Povprečen človek bo pojedel večerjo s svinjskim mesom, na krožniku bo obilo osoljenega pomfrija, popil bo nekaj piva ali vina, dodal košček orehove potice ali čips in smoki. Same dobrote, me naj sedaj iz vsega tega naredimo pa čisto kri? Pa kaj ste normalni? Ni čudno, če marsikatera jetra odpovedo pokorščino in se gredo odpočit na intenzivno nego.

 Sedaj že od malega trenirate jetra za take podvige, a nam daste vseeno premalo časa v evoluciji. Otroke že od malega pitate s hrano, ki niti približno ni ” kompatibilna ” z nami, potem se pa čudite od kod visok pritisk in sladkor v krvi pri njih. Od drugih jeter sem celo slišal, da obstajajo otroci, ki v svojem življenju še niso po grlu spravili požirek navadne vode, ker jim starši dajejo za pit samo sokove in gazirane pijače. Če je voda tako strupena, zakaj si pa po umivanju zob sploh splahnejo le – te z njo? Kar s koka kolo naj si jih, saj ta bojda dobro razžira meso, pa bi tudi tiste ostanke hrane okoli zob po umivanju tudi lahko.

 Ja, danes bo hud večer. Naša kemična tovarna bo delala s polno paro, pri vsem tem pa sploh ne bo miru. Nekateri bodo plesali, nekateri noreli, ti pa potem delaj, če moreš. Pa to se še nekako prenese, dokler se ljudje ne spravijo v vodoraven položaj. Takrat se elektronika proizvodne linije pomeša in zato ni čudno, če se včasih, sploh ob večjih količinah hohohola, pot žolča malce spremeni.

 Vsem, ki še vstrajate pri branju mojega bloga na tej strani sveta, želim obilo zdravja in ljubezni. Če je poleg še kak evro, ne rabimo nič drugega.

 SREČNO!

Ne vem, kaj je bil danes za en dan, a služba se nam je vlekla kot megla po močvirju. Začnemo ob šestih zjutraj in končamo ob dveh popoldan in vsem to ustreza. Domov pridemo dovolj zgodaj popoldne, da nam ostane ogromno dneva do noči. Saj do malice še kar gre, potem pa je s polnim želodcem in morda malo krajšo nočjo, včasih nemogoče nositi težke veke naokoli. Vse pa se je spremenilo okoli dvanajste ure, ko je nekaj strašno zaropotalo. Oba kazalca na uri sta se, ko sta prišla na vrh, zrušila na desno proti eni.

Ko se ti služba, kljub temu da delaš, vleče kar tja v eno, ti pride prav čisto vsaka malenkost, ki razbije monotonost. To je lahko samo čisto navaden napis, ki nastane po naključju, kot se je zgodilo oni dan. V poplavi raznih programov so včasih prodajniki v zadregi, kako nekemu novemu artiklu dati ime, pa so tako izbrali ime izumitelja dinamita Nobela. To ime je pisalo na kosih za nadaljno obdelavo, pri kateri jih je nekaj ostalo. Nekdo je to tudi napisal na paleto in kar naenkrat smo imeli nobel višek.

Včasih je za smeh dovolj ena sama beseda ali stavek. Na tekočem traku v eni od tovarn je stroj sam nakladal elemente ženskega spola na trak, a ker nihče ni popoln, je stroj včasih katerega ” pozabil ” naložiti kateri od žensk in takrat so začele kričati : ” Meni ena manjka! “. Takoj se je oglasil fant pri petinštiridesetih, ki je bil še sam, da njemu tudi. Včasih je padla tudi pripomba, da naj si gre katera od njih kar svojo kupiti, do hujših, ko je kdo ženski ob tem vzkliku svetoval pregled ali celo operacijo.

Vse pa prekaša fant, ki je sicer hodil v posebno šolo, ker se ni mogel učiti, a je presneto bister in odrezav. Dve njegovi besedi sta postali zakon, prva od njiju je štirinajst, druga pa vrata. Prva je nastala čisto slučajno, ko se je pogovarjal o tem, kdaj bo konec službe, da komaj čaka uro dve. Sogovornik se je pošalil, da je enkrat ta dan že bila in to ponoči. Od takrat vedno pravi, malo raztegnjeno, štirinajst, in to vedno pravilno slovensko, kar je nam, ki govorimo številke po domače ( šternajst, ali naprej šesnajst, sednajst in osnajst ), malo čudno zvenelo. In ravno zaradi tega drugačnega, povdarjenega zvena, je ta beseda postala znana in med seboj smo se popravljali, če je kdo rekel dve popoldne. Sploh pa po tistem pripetljaju z direktorjem. Direktor ga je dobil na dvorišču, ko je šel malo pozno z malice. Ker ni bil ravno ” ponižen ” ob srečanju, ga je direktor povabil naslednji dan ob dveh k sebi na razgovor. Seveda ga ni bilo. Ko ga je prišel ves penast osebno vprašat, zakaj ga ni bilo, mu je fant odgovoril da zato ne, ker je takrat spal. Če bi rekel ob štirinajstih, bi prišel, ob dveh ponoči pa nima kaj iskati v podjetju.

Druga beseda so vrata. Fant je delal v oddelku, kjer je bilo dvoje vrat. Pozimi, če je kdo odprl vrata, je ventilacija potegnila mrzel  zrak in on, ki je raje enkrat dvignil 100 kg namesto štirikrat po 25, je bil tega več kot vesel. Tako je na vsakega, ki vrat ni takoj zaprl za seboj, zakričal na ves glas kot jesihar tista njegova VRATA. Ni bilo izjem, tudi takrat ne, ko je direktor pripeljal neko delegacijo mimo njega. Ko so šli nazaj mimo njega, je direktor odprl prva vrata, da je šla delegacija v prostor, jih za njimi zaprl, nato tekel mimo njih do naslednjih vrat, jih spet odprl, počakal da so odšli in jih za njimi zaprl, nato pa spet stekel prednje, da jih je odpeljal naprej.

V to tovarno je nekoč prišel nov šef, ki tega protokola z vrati ni poznal. Ko so ga na začetku vodili po tovarni, so pred njim in za njim odpirali in zapirali vrata. Oni so že vedeli zakaj, on pa je mislil, da so samo tako uslužni. Ko je šel prvič sam, je seveda, nevednež, pustil vrata na stežaj odprta. Ko se je čez čas vračal nazaj, kar je fant komaj čakal, ga je, finega gospoda, pričakal z vprašanjem, če tudi pri svojem Audiju pusti vrata odprta, ko gre iz njega. Kaj mislite, kolikokrat je še pozabil zapreti vrata za seboj?

Pred kratkim pa sem slišal še eno njegovo. Fant je zelo priden, a včasih malo svojeglav, zato ni čudno, če njegov šef od časa do časa malo ponori. Ima pa to navado, da ima kar naprej na ustnicah tiste besede o ženskih spolnih organih, s katerimi je končal enosmerno debato z njim. Ko se šef obrne, da bo odšel, ga je fant vprašal, kaj so to za ene stvari. Ta mu odgovori, ker je fant devičnik, da so to tiste stvari, ki se jih on boji. Pa muodgovori nazaj: ” Kaj pa veš. Morda se mi samo smilijo, ker tako vzdihujejo.”

Veste kako je tisto - človek obrača, računalnik obrne. Obljubil sem vam nadaljevanje mojega opisa obiska toplic in ker obljuba dela dolgega … Ves vesel sem čakal petka, da obljubo izpolnim, ko naj bi dobili drug računalnik. Saj smo ga, takega z zelo čudno masko, skoraj nadrealistično, a sem realno pomislil ob pogledu nanj, da ni važen videz, pač pa delo na njem. Sin je odstranil starega, namestil futurističnega in reklo je bum! In to ravno takrat, ko se je sklonil nanj in bil z ušesom 5 cm od njega. Računalnik ni bil za nobeno rabo več, uho pa. A šele čez nekaj minut in ogromno vrtanja po njem.

Kamor koli se odpraviš, te čaka pakiranje. Za to delo nimam ravno veliko veselja, a sistem, ki ga je vpeljala naša za otroka in mene, da kar vzameš s seboj to tudi imaš, presenetljivo dobro deluje. Tako vsak napravi svoje stvari in jih zapakira po kovčkih, čeprav, priznam, mi potem še malo prišepne, če sem vzel to in to s seboj. Najlažje je, če vse potrebno zapakira partner, ti pa potem samo skačeš po njem, zakaj ni vzel tvoje najljubše brisače, kopalk ali mikice. Da ti potem pozabiš edino stvar, za katero si moral skrbeti, in to je ponavadi prijavnica, je pa tako ali tako spet kriva nasprotna stran. Ponavadi ženska. To je bilo še bolj pomembno v času, ko sem bil jaz majhen in smo hodili na razne izlete ali morje, ko so ženske pripravile tudi hrano za na pot. Že po nekaj kilometrih v natrpanem avtobusu so začeli moški sitnariti in ženske so začele iz mrežastih polic nad našimi glavami vlačiti iz potovalk pohane kure. Mama mi je tudi velikokrat povedala, kako je bilo na prvem izletu po poroki z očetom. Ker je bil star čez 40 let, ko sta se poročila, in je bil ves ta čas navajen skrbeti le zase, je na enem od postankov kupil samo en sendvič. Ki ga ni pojedla ona.

Nimam ravno cestne križarke,  zato smo morali prtljago kar dobro skrčiti na minimum. Štiri odrasle osebe, od tega dva čez meter osemdeset, nimava ravno majhnih mer. Še tangice, če bi jih nosila, bi v potovalki zavzele kar nekaj prepotrebnega prostora. Nobenega razkošja z dvema trenirkama ali podobno. Vse to razumeš šele ob tlačenju prtljage v prtljažnik, ko ti ostane še ena potovalka za na sedež, da o hrani, ki jo moraš še kupiti, ne govorimo. Hišica pač ni hotel, ko ti hrano prinašajo drugi. Ko smo se natlačili  v avto še mi in odpeljali, smo čez nekaj deset kilometrov ugotovili, da smo pozabili nekaj nepomembnih malenkosti, od katerih sta ženski še najbolj pogrešali luknoflik.

Kako je v toplicah, sem opisal že nekajkrat, zato se ne bom ponavljal. Lahko opišem samo privajanje nanje, saj bi me med postankom v neki restavraciji kmalu opralo. Šel sem v WC in kar naenkrat se je pisoarju zmešalo. Začel je tako hitro točiti vodo, da sem mu s svojo gasilsko cevjo komaj ušel, nato pa sem moral mehur sprazniti v oddaljenem kotu, če nisem hotel pridišati po ” oplemeniteni ” vodi v avto. O toplicah lahko povem še to, da je bilo letos ogromno mladih mamic z malimi otročički, kar človeka zelo veseli. Upam, da bodo zrasli v pokončne ljudi, ki jih ne bo sram da so Slovenci in ne bodo sami sebe zmerjali s slovenceljni ali slovenčki.

Neka dotična blogerica me vedno izziva, da naj napišem kaj o umazanih podrobnostih. No, tokrat bom. Ljudje smo prasci. A zakaj? Ves čas so po vseh prostorih sem in tja tekale snažilke. Pa ne toliko zaradi mokrih ploščic, da ne bi kdo padel, pač pa zaradi smeti, ki jih mi puščamo za seboj. Koliko smeti smo vsak dan pustili za seboj, od plastenk, drobtin, da o ” pozabljenih ” stekleničkah šampona po raznih kotih okoli tušev sploh ne govorim. O drugi umazani podrobnosti sem pisal že zadnjič, da sem bil zaprt. Ko sem šel v savno, sem tam prebral, da se mora človek ob odhodu tuširati 30 sekund, da spere ves strup, ki se ob savnanju izloči. Na meni ga je bilo ob zaprtju toliko, da bi ploščice, če ne bi bile keramične, gotovo pocrkale pod menoj zaradi zastrupitve.

Ko smo bili zadnjič tam, so gradili nov kompleks, ki so mu dali zelo podobno ime, kot ga ima naša Orhideja. Kolega je ” razkiral ” dvajset evrov doplačila, da si je šel to zadevo ogledati na lastne oči in je v njej preživel cel dan, Čez dva dni pa smo izvedeli, da so ogledi, ki trajajo 15 minut, zastonj. Pa smo si šli ogledat to ” modificirano ” Orhidejo še mi. Res je nekaj posebnega, ima ogromno možnosti, seveda z ogromno doplačila, zato sem ugotovil, da v danih okoliščinah ne morem imeti ne ene, ne druge.

Za konec tokratnega opisa vam izdam še en strogo zaupen recept. Mi smo ga uporabili in povem vam, da odlično deluje. Vse pa je odvisno od gostote ljudi na bazenu. Za zajtrk na krožnik stresete ribice iz konzerve, ki jim dodate mazljivi sirček. Vse skupaj pretlačite z vilico, vmes pa dodate skrivno sestavino, katere količina je odvisna od pričakovane gneče na bazenu. To je česen. Po zaužitju tega zvarka se podate na bazen in zaplavate tja, kjer je največ ljudi. Dovolj sta dva kroga in potem imate cel teden prost bazen v vseh smereh, v katere se odločite zaplavati.

Po stari navadi sem vse, kar sem do tu napisal, še enkrat prebra, ker sem mislil končati in ob tem sem opazil, da nisem razložil, kaj je to luknoflik. To bi bila velika napaka, ker bi se še kdo zaradi tega nerviral in ne bi mogel spati ali jesti. Mučiti pa vas jaz nočem. Torej, luknoflik lahko kupite v posebni trgovini, uporabljajo pa ga predvsem ženske, žal tudi naša. Morda ga tudi moški, a jaz tistih čudnih filmov, v katerih bi to kazali, ne gledam. Je približno 30 cm dolg, okrogel, na eni strani ima posebej oblikovano glavico, ravno pravšnjo za držati, na drugi strani pa dlake.Z njimi si potem na zadnji strani glave popravljajo frizuro …

Ta blog bom pisal kar nekaj časa, zato ga prosim preberite polahko in spoštljivo. Prosil bi vas še, da na koncu branja moj trud nagradite vsaj z nasmeškom, ki je lahko tudi tako umeten kot od harmonikaša Miheliča. Tipkanje po tej tipkovnici je precej zamudno, ker je podobno tolčenju po vodni postelji in pa žrebanju lota, saj nikoli ne veš na katero črko na njej boš naletel potem, ko se ti ta po pritisku nanjo čez čas vrne nazaj iz drobovja prenosnika. Ko bo usposobljen prejšnji računalnik, bomo na tega prilepili 10 evrov, da ga bo sploh kdo hotel. A vseeno, kljub težavam, ne morem čakati do takrat, ker me preveč srbijo prsti. Pisati!!! Blog ne bo posebej dolg, se pa v naprej oproščam za napake, ki jih skušam sproti popravljati. Obljubim pa, da bo nadaljevanje o tem, kaj sem doživljal v toplicah.

Ko se že menim o pisanju. Kot vedno, se povsod najdejo čudaki, ki delajo nekaj, kar se drugim ljudem zdi neumno, oni pa v tej neumnosti neizmerno uživajo in iz nje delajo cele doktorate. Pred leti sem naletel na vest, da so se začeli ljudje zabavati s pisanjem. Pa ne tako kot mi, ki pišemo blog. Ne, oni so pisali kakeršen koli stavek nazaj, pa navzdol ali navzgor in kmalu jim to ni bilo dovolj. Začeli so pisati z obema rokama in to različne besede v različnih smereh. Pa sem poskusil tudi sam in povem vam, to sploh ni težko. Pišem istočasno z obema rokama levo, desno, poševno, vsaka roka svoje črke … Za to sploh nisem rabil veliko vaje. Morda zato ne, ker oni za pisanje uporabljajo svinčnike, jaz pa tipkovnico.

Zaradi pokvarjenega računalnika sem resnično jezen. Šel je trdi disk in vse, slike, različni zapisi, podatki, moji shranjeni blogi in drugo, kar je bilo na njem, je šlo v božjo m…, m…, m…, milost. To je pa tisto, ko je dodatna oprema predraga, niti jo ne rabimo, saj se nam kaj takega ne more zgoditi… Po petku ali soboti bom šel v nakupe, do takrat pa bom  vsake toliko časa pogledal pod mizo, če ni vseeno padla kaka kopija dokumenta ali slike. Tako mi iz vse zbirke ostaja samo slika Reksa, ki je prilepljena na blog.

Kot menda že veste, sem bil prejšnji teden na toplem. Tega nisem posebej obelodanjal, da ne bi koga motil s svojim ” zbujanjem pozornosti “, da me ne bo tu. Kot ste morda opazili, sem že nazaj. Bilo je kot vedno lepo, motila me je samo ena malenkost, ki sem jo že odpravil. Tam smo jedli jogurt, ki pospešuje prebavo, istočasno pa smo pili borovničke proti okužbam, ki med drugim tudi zapirajo. Zato ni čudno, da se je moji riti malo zmešalo in se je ob poplavi preveč informacij odločila za močnejšo - bil sem zaprt. S tem smo prihranili pri WC papirju, po drugi strani pa mi je grozila velika nevarnost. Bal sem se, da me ne bo kdo prijavil ministru Erjavcu, saj sem bil pravi pravcati premični plinski terminal. In veste, kako je ta stvar danes občutljiva že za fiksnega, kaj šele zame. Ko plavaš v vodi to še kar gre, saj se duh rahlo porazgubi po površini, če pa že kdo vidi kake mehurčke za teboj mu razložiš, da je to verjetno pobrala voda po poteh čez vroče kamnine, bogate z žveplom. Čisto druga pesem pa bi bila v savni med programom vrtinčenja zraka.

Mnogi poznate savno, v kateri ni niti približno tako kot na slikah za reklamo. V sobi z diskretno svetlobo se zbere skupina okoli dvajsetih povsem golih ljudi, ki si dajo svoje brisače pod telo. Med programom savnamojster na vroče kamne zliva odišavljeno vodo in paro ki nastane, poganja z vrtečo brisačo po savni in po ljudeh. Si predstavljate rezultat, če bi jaz takrat med dišavo jabolka ali avokada spustil v 80 do 90 stopinj vroč zrak svojo, Možakarjevo dišavo gnilega jajca, obogateno z vsemi aromami, ki bi jih pobral po vseh kotih mojega zaprtega črevesa, ki bi jih vročina še potrojila? V sekundi, največ dveh, bi bila v vratih gneča dvajsetih golih teles, ki bi se eden čez drugega kopali na prostost in pri tem hlastali za čistim zrakom.

Madonca, kako sem stiskal rinček …