Usedi se in razmisli

Ljudje, nekaj me zanima? A se vi kaj igrate? Seveda se ne, saj ste sami odrasli ljudje tu na blogu. To je za otroke in mladino.

Pa res? Kaj pa ste delali s tisto stvarjo v desni roki, ki se ji reče računalniška miška, ta čas po ekranu? Kaj se nič ne igrate z in na internetu? Nobenih kart, igric ali podobnega? Se tudi drugače ne igrate ne z otroci, hišnimi ljubljenčki ali partnerjem? Se ne poigravate z mislimi o tem in onem? Se ne igrate s svojim in življenjem drugih ob raznih neumnih igricah doma ali na cesti? Ko se kje dolgočasite in skušate zapraviti čas? Ko pišete blog? Ko tekmujete ali ste tekmovali v športu ali igrali na inštrument?

Če malo pomislite, se ljudje kar naprej igramo. Začnemo že takoj v otroštvu, se nato malo zresnimo, na stara leta pa spet pospešimo igro, saj naj nam bi šlo takrat spet na otročje. Ni čudno, da se otroci tako razumejo z babicami in dedki. Le da ponavadi babice bolj slabo sodelujejo pri nogometu. Jaz osebno nisem imel mnogo sreče s starimi starši, saj je bila edina igra z njimi grabljenje sena enih in obiskovanje osemdeset in večletnih sovrstnic drugih. To zadnjo staro mamo še vedno vidim, kako sta z eno od prijateljic popoldne sedeli na še toplem zidanem štedilniku in premlevali kdo je včeraj s kom in kaj se je zgodilo pred šestdesetimi leti.

Drugače pa sem imel jaz kar igračasto mladost. Najprej sem se igral z doma narejenimi igračami, ko smo malo odrasli, smo se s pregledovanjem sosedovih živih punčk, potem pa smo spet prešli na manj komplicirane igre. Loki in puščice so bili zakon, vozila, ki jih je poganjala elastika tudi, da o kolesih ne govorim. Ko smo z njimi noreli po makadamu, smo polagali na njem ovinke in sebe. Bilo nas je ravno dovolj, da smo počeli vse mogoče, od neumnosti do pametnih stvari, za katere se sploh ne spomnim, da smo jih. Sedaj smo veliki in se igramo z drugimi stvarmi, le da jim sedaj pravimo hobiji. Mimogrede, a veste, kaj imajo skupnega električni vlakec in ženske prsi? Za tiste, ki tega še ne veste - oboje je za otroke, a s temi stvarmi se najraje igrajo očiji. Ženske itak veste, da moški nikoli ne odrastemo, smo večni otroci in zato nekateri med nami nosijo brade. Da jim ne ustavi šolski avtobus.

Včasih pa nas v igro potisne napredna tehnologija. Skoraj vsi imamo napravico, ki jo kar naprej nosimo po rokah in jo kar naprej pogledujemo. Nekateri sploh ne moremo brez nje, saj se počutimo čisto izgubljeni, kot da nam nekaj manjka. Še pred časom so bili brez nje in sedaj se sprašujem, ob vsem tem, kar opažam in slišim danes, kako so sploh živeli brez nje. Tehnologija jo je zmanjšala na minimum, tistih nekaj gumbov in ekranček. Z njo se da početi marsikaj, že pred časom je bila zadnja novica, da se na njej da gledati tudi nekaj TV programov. In ta vranč mi je odpovedal pokorščino. Šla je baterija. V soboto popoldne, ko je tudi pri nas doma zmanjkalo elektrike.

Saj veste, kaj se zgodi v takem primeru. Takoj sem šel na servis, v ponedeljek, ki je obenem tudi trgovina za te stvari. Res imajo veliko ponudbo različnih znamk in oblik. Pa kaj bi pravil, saj vse to poznate, tudi to, da se že od deleč loči, kaj je za ženske in kaj je za moške. Ker ni imel gneče, ups, gužve, je škatlico takoj odprl in zamenjal baterijo. Svoje je odslužila, čeprav samo za leto in pet mesecev. Vem da je malo, a verjetno je bila temu kriva tudi vlaga, ki je nekako prišla notri. Ta povzroča probleme. Že dolgo nazaj sem imel namreč problem s takim črnim mobitelom, ki je bil velik kot opeka, ki si jo moral kupiti od nekaterih fantov po mestih, da nisi bil tepen, če je nisi. Ni hotel delati, ker je bil malo vlažen. Pozabil sem ga na vrtu, obrnjenega s tipkami navzgor in zjutraj se je iz njega samo vlilo, ko sem ga obrnil. Očitno je ponoči malo deževalo. Sedaj je bila kriva zidava in potok, pa se je malo navlažilo vse skupaj. Pa je mojster hitro našel luknjico, jo namazal z neko mastjo, zaprl vse skupaj in mi na mojo željo še nastavil točno uro. Ker sem na to strašno občutljiv. Ekranček, ki je malo razpraskan, sva pustila pri miru, saj je njegova zamenjava brez potrebna zaradi dveh malih praskic.

Pa je bil mojster malo star in zato pozabljiv. Ko sem prišel domov in se ozrl na levo zapestje, sem opazil, da mi je ročno uro nastavil na poletni čas.

Kako hitro je teden naokoli. Malo postoriš tukaj, malo tam, pa je večer. Za njim pride naslednji, ko je sobota že bližja, kot je bila v nedeljo popoldne. Tako po nekaj dneh spet nastopi konec tedna, ki ga je, kot ponavadi, prehitro konec. Je pa v redu, če se ozreš nazaj in ugotoviš, da si v odhajajočem tednu kaj koristnega počel.

Jaz sem, saj ste verjetno nekateri opazili, da me ni bilo nič tukaj. Zaposlen sem bil z raznimi stvarmi, od kurjenja centralne do varjenja za lastne potrebe. To za lastne potrebe ne vzemite dobesedno, saj jaz osebno ne rabim nobenega takega popravila. Nekaj časa sem porabil za nakupe, nekaj za lastno zabavo … Ko tako mislim sam pri sebi, kaj vse sem počel - a veste, da se ne spomnim točno kaj še? Aja, popravljal sem nekaj za seboj. Človek dela neko stvar nekaj let, potem pa to predstavi nekomu, ki ga do sedaj sploh ni poznal in ta mu pokaže polno napak, ki jih je tekom let počel. Šele pri petdesetih ti pokažejo, da si zmotljiv! Vam povem, da me je kar vrglo iz tira. Tako zelo, da zaradi tega nimam veselja za pisanje blogov. Glava je poplnoma prazna in vsaka mala misel, s katero sem nekoč z lahkoto napisal cel blog, mi zamre v glavi kot kadilčev cigaret, preden vstopi v zaprt prostor. A kot vidite danes, se na koncu tunela vseeno kaže lučka, ki obeta še kak blog v naslednjih tridesetih letih.

Ta teden sva bila z našo po dolgem času v prestolnem mestu. Saj bi šel raje na Sejšele ali Havaje, a mi tega trenutne finančne razmere ne dopuščajo, zato bom imel raje Kar ribe. Prednost današnjega časa je ta, da lahko človeku podariš namesto darila vrednostne bone, s katerimi si potem kupi tisto, kar mu je všeč ali kar si želi. Velika ” prednost ” je tudi to, da moraš te bone porabiti samo v tistem trgovskem centru, kjer so bili kupljeni. Tako sva veselo vpregla najinih sto konj pod pločevino na kolesih in odbrzela oddati skrbno potiskan papir. Po poti sva še razmišljala, da pravila morajo biti, a vseeno mi nekako ne gre pod kapo to, da moramo pri skoraj petnajstih stopinjah menjati letne gume za zimske, ki normalno začnejo funkcionirati od sedem stopinj plusa navzdol.

Vsi govorijo o krizi, a tega skoraj ni opaziti, ko kolovratiš po trgovinah. Nekateri kupujejo, nekateri ogledujejo, morda celo sem pa tja kdo cedi sline, ker si ne more privoščiti želenega… Ne vem, a ljudi je bilo ogromno. Z nama vred. A jaz sem moral poleg nakupa tudi na stranišče. Po kosilu si rad privoščim kavo, tako, kot jo ne pije nihče drug in po njej me rado pritisne. Najmanj 4 decilitre vode, nekaj sladkorja in navadna žlička kave. Ko vse to zavre, prilijem še nekaj mleka in uživam prijetno ohlajeno. Kako redka kava je to vam pove že to, da ko grem na malo potrebo, iz mene nikoli ne priteče nič rjavega. Tudi tokrat ne, a mi je v oči padlo nekaj drugega. Vsi pisoarji so imeli mrežico. Najprej sem mislil, da s tem pobirajo ledvične kamne, da ne gredo v odtok, a so mi ženske razložile, da je to zaradi moških prascev, ki mečejo v pisoarje vse, kar imajo po žepih, med zobmi ali v prosti roki. Jaz, nevednež, sem jih potem vprašal, kakšne morajo biti mrežice šele na ženskih straniščih. Zaradi vložkov. Še sedaj ne vem, zakaj so me tako pogledale.

V soboto pa smo zase naredili nekaj dobrega. Kolektivno smo se zmenili, saj smo vsi zelo osveščeni, in se podali na cepljenje proti novi in stari gripi. Naročili smo se že prej in verjetno nas je zaradi tega že takoj pri vratih čakalo prvo cepljenje proti depresiji. Nato so nas posadili po stolih in začeli nositi tisto pravo cepivo. Že prej so bile na mizi ostre špice v kondomih. Tako je tudi prav, da v današnjih časih ne pride do kakšne okužbe. Saj kar naprej trobijo o umivanju rok.

Saj jih poznate, tipe v belem, ko te vprašajo, če te lahko s starim cepivom? Saj je vseeno, samo da deluje, cena je pa verjetno ista. Med seboj smo se med tem časom, ko so nosili vse potrebščine okoli nas, vključno z alkoholom, menili tudi morebitnih stranskih učinkih. Potrdili so nam, da mogoče malo boli glava naslednji dan, nekateri celo bruhajo, in človek pride bolj žejen, a večjih nevarnosti ni, saj je to cepivo zelo preizkušeno. Žal deluje samo en dan, potem pa mora človek iti na novo dozo martinovega cepiva..