Dedič
Cel dan sem delal, prejle sem se umil, sedaj pa se moram pripraviti na pogreb. Ker sem bil fizikalec, mi bodo ponoči umirale roke.
Veste, že dopoldan sem delal zaradi pogreba. Šel sem pomagat sorodnikom umrlega, da smo s skupnimi močmi pospravili okolico njegove hiše pred zimo. Živel je sam, a je lepo skrbel za hišo, tako da ni bilo dosti dela, bilo pa je težko. Nositi 5 cm debele deske, ki jim ljubkovalno rečemo plohi in jih spuščati in dvigovati, je kar dobra telovadba. Pri njej nam je pomagala tudi osa, ki je pičila enega od telovadcev v prst, druge poškodbe, kot je moj stisnjeni prst, pa niso omembe vredne.
Ko smo končali, smo bili povabljeni k sosedom, ki imajo kmečki turizem. Ker se poznamo, smo se pogovarjali tako o zdravju kot o umrlem in na koncu, ko je bilo treba plačati, je gospodar samo zamahnil z roko in dejal, da je to za umrlega. In to mi je dalo spet za misliti. Kaj je pomembno v človeškem življenju, da te ljudje cenijo za živega in se te spominjajo, ko te več ni. Kaj moraš narediti, da si nekaj posebnega? Morda to, kot je sedaj moda, da ti starši dajo čudno, nenavadno ime? A kot kaže ne, saj imamo čisto navadne Janeze v samem vrhu politike, razni Primoži in Brigite so v samem svetovnem športnem vrhu… Ime torej ni tisto. Kar poglejte ljudi okoli sebe, o katerih se govori. A se nekoga spominjate, ker je imel lepo ali nenavadno ime ali po tem, kaj je za živega naredil? Biti dober, plemenit, pomagati vsem okoli sebe ali biti lep, imeti vse in nič narediti?
Lahko bi še nadaljeval, a se bojim, da bi koga užalil s svojim razmišljanjem o slovenski državni samozavesti. Nadaljeval bom raje pri umrlem in njegovih sorodnikih, ki sedaj čakajo na zapuščinsko obravnavo in dedovanje. Ker to lahko doleti vsakega od nas, če dovolj dolgo živi, pa naj si bodo to premičnine, nepremičnine ali tekoči račun, da o dolgovih ne govorimo. Ker sem jaz na svetu dovolj dolgo, sem nekaj podedoval tudi sam. A vas zanima kaj? Sive lase in slabe zobe.