Usedi se in razmisli

Te dni sem bil malo pod povprečjem, lahko bi celo rekel, da sem bil strošek zdravstvene blagajne. A proti temu se ne da nič, ker ko te zagrabi bolezen, je najbolje popustiti kot pred žensko in iti v posteljo. Brez ženske. Je bolje, da jo imaš blizu postelje, da ti nosi čajčke, tablete ter posluša in gleda tvoj smrtni boj, ker je brez gledalstva tvoja predstava pol manj zanimiva. Tako obvladaš prave krike bolečine, teatralno metanje po postelji in milimetrsko natančne boleče premike obraza, ki bi bili v čast vsakemu oskarjevcu. Ženske, ki vse to gledate doma, bi bile lahko odlične filmske ocenjevalke. Sedaj sem že skoraj dober, bolje bi bilo morda, če bi napisal tisto, da meso je slabo, a duh je močan. Zato sem se prejle stuširal in malo nadišavil.

 Položaj v službi se je normaliziral. Izmenjali smo si pomembne informacije o poteku moje nevarne bolezni. Ko sem jim jaz razložil kako je bilo, sem v zameno dobil nekaj napotkov in informacij o še boljši situacijski igri v primeru ponovnega izbruha bolezni, ki ga obvladajo sodelavci. Edina težava v tem je, če bo naša nasedla. Do sedaj še ni. Po bolezni je prišlo na vrsto še ostalo, ki pa ni bilo tako pomembno. Dokler se ni začela ženska populacija pogovarjati o lepem slovenskem običaju, ki je tik pred vrati, to je o noči čarovnic.

 Verjetno vsi veste, kako se je ta lepi narodni običaj prenesel iz našega podeželja v Ameriko. O tem je bilo napisanega že ogromno. Jaz nisem še skoraj rekel o tej temi, sem pa pred časom nekje drugje objavil sliko naših, domačih čarovnic, ki jim pri nas rečemo cuprnce. Včasih so letele nad Slivnico, pred časom pa so prišle malo nižje in marsikatera se je poročila … In kako lahko jaz trdim, da je to prišlo od nas v Ameriko in ne obratno? Ko še ni bilo interneta in teh z žicami prepletenih zadev, smo pri nas mulci rezljali buče takrat, ko so bile zrele ali ko se je nam zdelo in z njimi za zabavo strašili drug drugega. Nihče nam tega ni pokazal na televiziji ali internetu kot sedaj, pa smo vseeno to počeli. Tam pa so iz tega naredili celega vranča na ameriški način in mi, vrli Slovenčki, jih moramo seveda posnemati, tudi če nima z našo zavestjo nič skupnega.

 V tej debati o bučah je k meni prišla sodelavka in me vprašala, ker imamo neko vezo s kmetijstvom, če jih imamo kaj pri nas doma. Malo sem pomislil in ji odvrnil, da jih imamo. Med tednom tri, čez vikend pa od štiri do pet. Ker jo po odgovoru sodeč nisem razumel, je meni, ubogemu na duhu, poskušala dopovedati na drug način. Uporabila je roke, ki jih je sklenila kot v molitev pred seboj v višini njenega trebuha in z njimi nakazala, da drži v njih nekaj okroglega. Tokrat me je vprašala, če pri nas sadimo take buče. Odgovoril sem ji da večkrat, a da se hvala bogu nič ne prime. V smehu se je obrnila in mi odgovorila, da moški vedno mislimo le na eno.

 Le na kaj?

 Pa smo spet skupaj. Malo vas zanemarjam, pa ne morem pomagati, ker imam vedno kaj za početi. Škarpo sem končal, sedaj pa se odpira drugo delo, ki je stalo zaradi nje. Morda se bo komu zdelo, da predolgo mečkam s to škarpo, a če povem, da je skoraj 70 metrov dolga, da delam popolnoma vse sam od zidanja, priprave kamnov, pospravljanja in pripravo orodja, da sem se boril na svoji poti z grmovjem, koprivami, rožami in trnjem, da sem stal na majavem odru, pod katerim so krožile v vedno manjših krogih sestradane race, me bo marsikdo razumel. S tem sem prihranil ogromno denarja, ki bi ga dal za zidarja, pa še razmigal sem se.

Ker veste, je sedaj zelo pomembno da migamo. Človek mora ostati čil, če bomo res delali do 65. leta. Ko se bomo upokojili pri tistih letih, nam bo delodajalec namesto odpravnine dal žaro. Čeprav, po današnjih trendih, bi jaz raje krsto iz naravnega lesa.. Je bolj zdrava. Ampak, mislim, da bo naš sindikat, katerega največje zmage segajo 20 let in več nazaj, ko je ozimnico Eta nabavil po nižjih cenah kot so bile po trgovinah, vseeno uspel zmanjšati starost pri upokojitvi za leto ali dve. Če ne za moške, pa vsaj za ženske. Vam privoščim, zaradi razlike med spoloma pri miganju.

 Moški smo pri športih uspešnejši kot ženske, ker nam telesna moč daje prednost pred njimi. Če pa se spomnim, ko smo v osnovni šoli igrali z dekleti nogomet in vedno izgubili, ta teza ne zdrži vode. Vse kar smo dobili so bile brce in modrice po nogah. Samo medklic. Nikoli ne bom razumel nogometaša, ki dirja po igrišču, se meče v najhujšem dežju v blato, ne more pa doma odnesti smeti eno nadstropje nižje v lepem vremenu. Ali pa tekača, ki preteče par kilometrov, do 200 metrov oddaljene trgovine gre pa z avtom. Morda bi nas premagale edino takrat, če bi kateri » slučajno » ušla naramnica pregloboko preko ramena, a še to bil bilo odvisno od velikosti profila.

Zadnjič smo se pogovarjali o teku in tu se je razvila debata, ki ta šport osvetljuje tudi v drugačni luči. Tudi če bi bila moški in ženska popolnoma enako grajena, ne bi bila ženska nikoli hitrejša od moškega. In stvar ni v mišicah, ne v genih, ne v neki fiziki ali kemiji, ne v kakem natolcevanju v smeri seksa in mazanja, pač pa v čisto navadni mehaniki. Vsak strojnik vam bi lahko potrdil to trditev, da so kroglični ležaji veliko boljši od drsnih.

Cel dan sem delal, prejle sem se umil, sedaj pa se moram pripraviti na pogreb. Ker sem bil fizikalec, mi bodo ponoči umirale roke.

 Veste, že dopoldan sem delal zaradi pogreba. Šel sem pomagat sorodnikom umrlega, da smo s skupnimi močmi pospravili okolico njegove hiše pred zimo. Živel je sam, a je lepo skrbel za hišo, tako da ni bilo dosti dela, bilo pa je težko. Nositi 5 cm debele deske, ki jim ljubkovalno rečemo plohi in jih spuščati in dvigovati, je kar dobra telovadba. Pri njej nam je pomagala tudi osa, ki je pičila enega od telovadcev v prst, druge poškodbe, kot je moj stisnjeni prst, pa niso omembe vredne.

  Ko smo končali, smo bili povabljeni k sosedom, ki imajo kmečki turizem. Ker se poznamo, smo se pogovarjali tako o zdravju kot o umrlem in na koncu, ko je bilo treba plačati, je gospodar samo zamahnil z roko in dejal, da je to za umrlega. In to mi je dalo spet za misliti. Kaj je pomembno v človeškem življenju, da te ljudje cenijo za živega in se te spominjajo, ko te več ni. Kaj moraš narediti, da si nekaj posebnega? Morda to, kot je sedaj moda, da ti starši dajo čudno, nenavadno ime? A kot kaže ne, saj imamo čisto navadne Janeze v samem vrhu politike, razni Primoži in Brigite so v samem svetovnem športnem vrhu… Ime torej ni tisto. Kar poglejte ljudi okoli sebe, o katerih se govori. A se nekoga spominjate, ker je imel lepo ali nenavadno ime ali po tem, kaj je za živega naredil? Biti dober, plemenit, pomagati vsem okoli sebe ali biti lep, imeti vse in nič narediti?

 Lahko bi še nadaljeval, a se bojim, da bi koga užalil s svojim razmišljanjem o slovenski državni samozavesti. Nadaljeval bom raje pri umrlem in njegovih sorodnikih, ki sedaj čakajo na zapuščinsko obravnavo in dedovanje. Ker to lahko doleti vsakega od nas, če dovolj dolgo živi, pa naj si bodo to premičnine, nepremičnine ali tekoči račun, da o dolgovih ne govorimo. Ker sem jaz na svetu dovolj dolgo, sem nekaj podedoval tudi sam. A vas zanima kaj? Sive lase in slabe zobe.

Ste kaj igrali na Lotu? Pošteno povedano, jaz nisem, ker sem menda prelen, da bi se zapeljal do vplačilnega mesta in vplačal vsaj en listek. Pa tudi brez veze je, saj tako ali tako jaz ne zadenem drugega kot z glavo kaka nizka vrata ali strop. Srečnežu tudi nisem nič » fouš », saj se mu bo življenje precej spremenilo. Če se bo razvedelo kdo je dobitnik, bo imel takoj polno prijateljev in sorodnikov okoli sebe. Če sodim po sebi, ne bi mogel spati z vsem tem denarjem. Verjetno zato, ker ne bi vedel kako ga zapraviti. Če človek operira stalno samo z nekaj sto evri, mu tiste dodatne ničle na koncu delajo velike probleme. Verjetno pa bi se kar nekako navadil in ob pomoči naše bi nama kar uspelo zapraviti kak tisočak več od planiranega. Morda bi dala kak evro tudi v dobrodelne namene.

 Ko se s sodelavci pogovarjamo o raznih temah, nam razni vsakdanji drobni dogodki okoli nas le te speljejo na razne konce in kraje. Ko je bila v našem kraju gasilska veselica, smo o njej debatirali nekaj dni prej in še nekaj dni po njej. Ljudi zanima prizorišče, ansambel, datum, koliko je bilo lansko leto dobička od pijače, hrane in srečk… In tu se je pogovor zataknil ob zelo pomembno osebo našega kraja.

 Kot veste, za gasilce ne sme biti nikoli nič škoda. So ljudje, ki ti res pridejo prostovoljno na pomoč in to jim je treba povrniti kakor pač kdo zmore. Če ne drugače s kakim predmetom ali trgovsko robo za srečelov. Tudi jaz pri svoji firmi malo » zlobiram » za nekaj izdelkov in prav dobro se mi zdi, kako so najprej veseli gasilci, da imajo nekaj za srečelov, potem pa še človek, ki tisto stvar zadane.

 Pa niso vsi ljudje taki, da bi dali. Kot drugod, ima tudi naš kraj svojega šefa podzemlja. Obvladuje svoj teren in to s sinom in še nekaj pomočniki. Vsi vedo zanj, vsi vedo kaj dela, a nihče mu nič noče. Nudi razne vrste » uslug », ki jih potem tudi zaračuna. K njemu hodijo po pomoč tako preprosti ljudje kot imenitniki, pri njem pa so videli tudi policaje in občinske može. Čeprav neradi, čeprav bi vsak raje videl, da ga mu ne bi bilo treba nikoli obiskati. A nesreča sili ljudi tudi v taka dejanja.

 Tako je tekla debata o njem in nekdo je pripomnil, da on 100% ne bo podaril nobene stvari za gasilski srečelov. Verjetno tudi sami gasilci ne bi želeli njegove robe, niti kupci srečk ne bi bili veseli njegovih dobitkov. Ker veste, kdo pa bi na srečelovu rad dobil žaro ali copate od pogrebnega zavoda?

Najprej naj povem, da je poginil policijski pes pod krinko, naš Reks. Dano mu je bilo 12 let dokaj lepega pasjega življenja, ki se je pred kratkim izteklo. Ne bom vam opisoval kako in kaj, nadaljeval bom tam, kjer nas ljudje sprašujejo, kdaj bomo kupili ali dobili novega psa. Ne bomo ga. Ker se mi novi pes smili. Reks je živel na pol divje življenje za današnje dni, saj je bil malokrat na verigi, sprehajali smo ga brez vrvice in nikoli ni bil v pesjaku. Ker se da tudi drugače razmišljati, razmišljam v tej smeri, kako da tisti, ki ima rad psa, tega sprehaja samo na vrvici, ko pa je pes vendar žival kot mi in bi se rad prosto gibal? Kako da ga lastniki za 23 ur na dan držijo zaprtega v pesjaku na betonskih tleh ali v stanovanju? Bi vi imeli tako življenje? Da bi nekoga brezmejno ljubili, on pa bi za vas imel samo dvakrat po pol ure časa na dan, da vas pelje ven samo do tam kjer on hoče in ne več kot dva metra od njega? Vem kakšni so predpisi, a ti so napisani v človeško, ne v živalsko dobro. Lahko me popljuvate, a kot pravim, svet se lahko gleda tudi od drugod.

  Druga stvar, ki me malo moti, so » napadi » rastlinojedcev ali vegetarijancev po slovensko, na nas vsejedce. Res, priznam, jem meso in to z užitkom. Če bi ga pojedel 1 kg na dan, bi to zneslo okoli 350 kg na leto, kar ustreza enemu biku. Priznam, kriv sem za smrt ene živali na tem svetu na leto. Sedaj pa poglejmo, koliko živali pa ubijemo vsejedci in vegetarijanci skupaj. Hočemo nafto, torej jo morajo črpati. Ste se že kdaj vprašali koliko živali pogine zaradi tega? Hočemo elektriko, torej gradijo za nas elektrarne, ki spet poskrbijo za smrtne žrtve med živalmi. Hočemo ceste, hočemo hiše, trgovine … Kjer koli se kaj zgradi, pomeni to nov pregon divjadi in zmanjšanja njihovega števila, če ne drugače pod streli lovcev, ker pregnana divjad povečuje potrebo po hrani, te pa je največ na poljih, kmetje se pritožujejo …

  Lahko bi napisal še kaj in še bolj na široko kot sem, pa bodi dovolj. Povzel bom s tem, da smo ljudje pri ljubezni do živali hinavci. Če imamo psa, mačko, konja, papigo ali kaj drugega, se štejemo za ljubitelja živali in s tem ljudi. A jaz pravim, da smo po svoje ljudomrzniki. Kdo bi na terasi osi ponudil sadje ali sok, kdo bi ob dveh ponoči komarju, ki piska nad ušesom, mirno pustil piti svojo kri in kdo bi podgani, ki bi planila izza omare, ponudil keks?

Pa ne me čudno gledat.