Folklora
Svet je majhna vas, pravijo. Tisti, ki imajo dovolj denarja, da se lahko vozijo z letali od hiše do hiše. Ampak, v vsakem pregovoru ali šali je zrnce resnice. Tako je tudi tu. Vse te naprave na elektriko nam v hipu prinesejo novice iz vsega sveta, da smo na tekočem kako piha veter v Avstraliji, kakšno solato goji prva dama Amerike, kakšen celulit ima ta in ta igralka in novinar se s sliko sprašuje zakaj nima Viktoria pobritih nog. In vse to polahko, polahko prodira v naše možgane in s časom spreminjamo svoje mišljenje in navade. Res je tisto, da kdor ima v roki informacije ima največjo moč.
Slovenci smo lahko ponosni na šege in navade, ki jih imamo. Pa smo res? Ozrite se malo okoli sebe. Kje se to vidi? Počakajte še malo, pa bodo okoli letele ameriške čarovnice, kmalu za njimi pa se bo v izložbe naselil rdeči kokakolamen, imenovan Božiček. Ker nam tako veleva čas in običaj? Pojdite malo po domovih in poglejte v lonce gospodinj, ki gledajo kuharske oddaje, kjer se predstavlja tuja kuhinja. Ali pa vprašajte male otroke, če znajo zapeti Na planincah ali Sijaj, sijaj sončece.
Zakaj to pišem? Ker se me je dotaknilo nekaj iz zdravstva. Vsi verjetno veste za tisti stavek iz filma o Kekcu, da za vsako bolezen rožca raste. In naše babice so jih kar precej poznale. Danes pa najraje zavijemo v lekarno in kupimo tisto okroglo čudežno tabletko, ki ozdravi točno tisto bolezen, ki jo imamo, tudi čisto navaden prehlad. Kdo pa ima čas, da bo kuhal čaj za ledvice, mehur, prebavo …
Ampak, pri nas, pri naši družini, je ta folklora še živa. Z domačim zdravilstvom. Dve leti nazaj mi je sodelavec povedal za divji kostanj, ki ga da pod jogi ali drugo ležišče. Okoli 6 do 8 jih je dovolj, da jih razporediš po celi dolžini telesa. Tako naj bi nase prevzel bolečino in z njim naj bi odpadle vse čudežne vzmetnice, ki omogočajo čudovito spanje. Čez eno leto je bil kostanj ves razpočen, pa ne vem ali od moje silne bolečine, ki naj bi jo prevzel nase, teže ali ker se je tako usušil. Moram pa priznati, da je res malo pomagalo. Poskusite lahko še vi, saj bo vsak čas začel padati iz ježevk. Tudi naša je bila zadovoljna, sploh sedaj, ko jo napadam bolj spalno kot spolno. Ponoči se namreč zaradi bolečega križa včasih tako vrtim, da ne more spati poleg mene.
Ker pa mora človek poskusiti tudi alternativne vire domače lekarne, smo prešli na gozdno praprot. Naša in tašča sta ga šle nabirat v gozd in po dobri uri sta ga pripeljali cel prtljažnik našega avtočka. Še več kot dve uri sta ga trgali in tlačili v vreče iz blaga, katere smo zvečer položili v posteljo in se ulegli nanje. Ljubi ljudje, vem da nobeno zdravilo ni ravno sladko in tudi to ni bilo, a to je bilo še posebej izstopajoče. Najprej, bilo je vlažno, ker naj bi tisti sok iz praproti deloval zdravilno. Vsaj tako je naročila našima dvema rožarica iz vasi, da tako lažje potegne strupe in bolečine iz telesa. Pri meni je bilo ravno obratno, saj me je po neprespani noči križ bolel kot že dolgo ne in šele les v naslonjalu službenega stola mi je povrnil mir v predel telesa, ki se nahaja nad 20 cm nad področjem, kjer hrbet izgubi pošteno ime. Moja koža je dišala po travi in praproti, a se v službi zaradi tega ni nihče oziral za menoj, ker so mislili, da imam spet kako novo milo, kot tisto zadnjič s sivko. Naša je doma cel dan zračila posteljo in pižame, da se je dalo naslednjo noč ponoviti vajo.
Po parih seansah se je hrbet navadil na mučenje, zaspanost je naredila svoje, a čez čas se je praprot izcedila in začela šumeti po tisti vreči. Ker sem bolj rahlega spanca, me je začelo to motiti. Sem se počutil skoraj kot da bi spal na senu. Naj vas takoj mine romantika, da bi vi spali tam. Jaz sem tako med počitnicami pri stari mami spal osem let po en mesec na senu in dobro poznam to razkošje. Saj mehko je, a kaj ko vsakič, ko se obrneš ti ali kdo drug, zašumi vse okoli tebe, pa tudi vsak šum je za nepoznavalca mogoč prihod najnevarnejše zverine. Za na seno pa se tudi ne uporablja » nedeljske » odeje, tako da ima ta luknje okoli in okoli in skozi vsako sili kaka bilka naravnost v usta, nos ali uho. Zaradi tega šumenja sem se torej zatekel k drastičnim ukrepom. V ušesa sem si vtaknil čepke.
Sedaj lahko povem, da je vse skupaj delovalo. Dvakrat bi kmalu zamudil službo, ker zjutraj nisem slišal budilke.