Usedi se in razmisli

Svet je majhna vas, pravijo. Tisti, ki imajo dovolj denarja, da se lahko vozijo z letali od hiše do hiše. Ampak, v vsakem pregovoru ali šali je zrnce resnice. Tako je tudi tu. Vse te naprave na elektriko nam v hipu prinesejo novice iz vsega sveta, da smo na tekočem kako piha veter v Avstraliji, kakšno solato goji prva dama Amerike, kakšen celulit ima ta in ta igralka in novinar se s sliko sprašuje zakaj nima Viktoria pobritih nog. In vse to polahko, polahko prodira v naše možgane in s časom spreminjamo svoje mišljenje in navade. Res je tisto, da kdor ima v roki informacije ima največjo moč.

 Slovenci smo lahko ponosni na šege in navade, ki jih imamo. Pa smo res? Ozrite se malo okoli sebe. Kje se to vidi? Počakajte še malo, pa bodo okoli letele ameriške čarovnice, kmalu za njimi pa se bo v izložbe naselil rdeči kokakolamen, imenovan Božiček. Ker nam tako veleva čas in običaj? Pojdite malo po domovih in poglejte v lonce gospodinj, ki gledajo kuharske oddaje, kjer se predstavlja tuja kuhinja. Ali pa vprašajte male otroke, če znajo zapeti Na planincah ali Sijaj, sijaj sončece.

 Zakaj to pišem? Ker se me je dotaknilo nekaj iz zdravstva. Vsi verjetno veste za tisti stavek iz filma o Kekcu, da za vsako bolezen rožca raste. In naše babice so jih kar precej poznale. Danes pa najraje zavijemo v lekarno in kupimo tisto okroglo čudežno tabletko, ki ozdravi točno tisto bolezen, ki jo imamo, tudi čisto navaden prehlad. Kdo pa ima čas, da bo kuhal čaj za ledvice, mehur, prebavo …

 Ampak, pri nas, pri naši družini, je ta folklora še živa. Z domačim zdravilstvom. Dve leti nazaj mi je sodelavec povedal za divji kostanj, ki ga da pod jogi ali drugo ležišče. Okoli 6 do 8 jih je dovolj, da jih razporediš po celi dolžini telesa. Tako naj bi nase prevzel bolečino in z njim naj bi odpadle vse čudežne vzmetnice, ki omogočajo čudovito spanje. Čez eno leto je bil kostanj ves razpočen, pa ne vem ali od moje silne bolečine, ki naj bi jo prevzel nase, teže ali ker se je tako usušil. Moram pa priznati, da je res malo pomagalo. Poskusite lahko še vi, saj bo vsak čas začel padati iz ježevk. Tudi naša je bila zadovoljna, sploh sedaj, ko jo napadam bolj spalno kot spolno. Ponoči se namreč zaradi bolečega križa včasih tako vrtim, da ne more spati poleg mene.

 Ker pa mora človek poskusiti tudi alternativne vire domače lekarne, smo prešli na gozdno praprot. Naša in tašča sta ga šle nabirat v gozd in po dobri uri sta ga pripeljali cel prtljažnik našega avtočka. Še več kot dve uri sta ga trgali in tlačili v vreče iz blaga, katere smo zvečer položili v posteljo in se ulegli nanje. Ljubi ljudje, vem da nobeno zdravilo ni ravno sladko in tudi to ni bilo, a to je bilo še posebej izstopajoče. Najprej, bilo je vlažno, ker naj bi tisti sok iz praproti deloval zdravilno. Vsaj tako je naročila našima dvema rožarica iz vasi, da tako lažje potegne strupe in bolečine iz telesa. Pri meni je bilo ravno obratno, saj me je po neprespani noči križ bolel kot že dolgo ne in šele les v naslonjalu službenega stola mi je povrnil mir v predel telesa, ki se nahaja nad 20 cm nad področjem, kjer hrbet izgubi pošteno ime. Moja koža je dišala po travi in praproti, a se v službi zaradi tega ni nihče oziral za menoj, ker so mislili, da imam spet kako novo milo, kot tisto zadnjič s sivko. Naša je doma cel dan zračila posteljo in pižame, da se je dalo naslednjo noč ponoviti vajo.

 Po parih seansah se je hrbet navadil na mučenje, zaspanost je naredila svoje, a čez čas se je praprot izcedila in začela šumeti po tisti vreči. Ker sem bolj rahlega spanca, me je začelo to motiti. Sem se počutil skoraj kot da bi spal na senu. Naj vas takoj mine romantika, da bi vi spali tam. Jaz sem tako med počitnicami pri stari mami spal osem let po en mesec na senu in dobro poznam to razkošje. Saj mehko je, a kaj ko vsakič, ko se obrneš ti ali kdo drug, zašumi vse okoli tebe, pa tudi vsak šum je za nepoznavalca mogoč prihod najnevarnejše zverine. Za na seno pa se tudi ne uporablja » nedeljske » odeje, tako da ima ta luknje okoli in okoli in skozi vsako sili kaka bilka naravnost v usta, nos ali uho. Zaradi tega šumenja sem se torej zatekel k drastičnim ukrepom. V ušesa sem si vtaknil čepke.

 Sedaj lahko povem, da je vse skupaj delovalo. Dvakrat bi kmalu zamudil službo, ker zjutraj nisem slišal budilke.

Red je red, tudi če je slab. Tako je treba po nalogu kadrovske službe od časa do časa oditi na pregled k zdravniku. To je tisti pregled, ko greš tja zdrav, nazaj se pa vrneš z zelo slabimi novicami, da si skoraj na smrt bolan. Pa jaz nisem med tistimi. Ko sem domov dobil izvide, sem videl, da imam skoraj premalo holesterola, sladkorja pa samo toliko, da še za obliznit nisem dober. Edino kar ni dobro je to, da imam preveč 10 kretenov. Pritisk je v redu, sluh tudi, edino vid me zafrkava na eno oko, zato ni čudno, da sem prebral narobe na izvidu, da imam preveč kretenov in ne kreatininov.
Tistega ki zanima kaj je to za en vranč, naj si to odtipka na Googlu, ostalim pa povem, da mi je zdravnica dala to za pregledat, ker sem nekoč imel napad ledvičnih kamnov. Pa niti niso bili kamni, ker si jih nismo mogli s svojo plačo privoščiti, je bil samo navaden pesek. A dovolj hud, da sem bil od bolečin v trenutku tako premočen, da si nisem mogel sam ob treh ponoči sleči majico, dihal sem pa kot zadihan pes in to po 1 centimeter. V zdravstvenem domu je prijela šele tretja injekcija proti bolečinam in to ob pol šestih zjutraj. Ko sem šel naslednji dan k svoji zdravnici, mi je na moje vprašanje povedala, da je samo bolečina zaradi trebušne slinavke hujša od tega. Torej, ženske, ne ve meni od porodnih bolečin. Mislim!

 Še nekaj me mori. Zaradi tistih desetih kretenov mi je zdravnica priporočila, da vsak dan popijem liter in pol tekočine. Še dobro, da je to samo priporočila. Kaj bi naredil potem, če bi se držal te mere in bi bil, recimo, zaradi potenja žejen bolj kot za liter in pol? Za tekočino pa vem da mora biti voda, ker je na internetu pisalo, da alko uničuje ledvice. A ne samo jetra?
Ko smo že ravno pri zdravju, kamnih in preventivi. Pred časom sem zidal škarpo iz kamnov. Ne tako lepo kot mojstri, ki klešejo en kamen toliko časa, da se jim ta odlično ne prilega ( jaz ga klešem toliko časa, da po svoje poči ), je pa trdno in uporabno, vidi tisto škarpo pa samo sem in tja kak ptič. Ampak, da vi vidite, kako sem bil po zidarsko odpravljen. Naš (ne)varnostni inženir bi me dal v službi  na disciplinsko. Pa ne zaradi rokavic, ki jih že tako skoraj ne nosim, pač pa zaradi kratkih hlač in rokavov, da o natikačih na boso nogo ne govorimo. Pa se nisem niti enkrat ne udaril ali opraskal ali kako drugače poškodoval. Pa ne zaradi tega, ker bi to znal, ampak morda bolj zaradi tega, ker me je čuval on.
Jaz sem zrasel v krščanskem okolju, dal sem ” skozi ” vse zakramente. Hehe, tu ponavadi vsi lažemo. Zadnjega še nisem dal in upam, da ga vsaj še nekaj časa ne bom, duhovnik pa tudi nisem. Ampak, kljub vsemu, bi Boga povabil na kak pir, da mi osebno razjasni ene dva, tri pojme, ker mi naš župnik tega ni znal in je s svojo filozofijo odplaval v … kaj pa jaz vem kam, a je vseeno videl, da mu ne verjamem. Nekateri pravijo, da nas čuvajo angeli. Morda res, a najbolj sem v primeru gradnje škarpe zaupal našemu Reksu, ki je vedno ležal med menoj in cesto, od koder bi lahko prišel kdo, ki bi me lahko, recimo, ukradel.