Usedi se in razmisli

” Pridi k meni, če imaš čas. ” Sporočilo na mobilnemu telefonu kot sporočilo. Nič posebnega, če ne veš, kdo ga je komu poslal. In v tem grmu tiči Možakarjev zajec. Poslala mi ga je dvajsetletna mladenka, lepa, postavna, prava manekenka. Meni, petdesetletnemu odcvitavčku.
Saj veste, kako je z današnjimi telefoni. Pa ne tistimi, ki so privezani na vtičnico med stanovanji in iz katerih klici so veliko cenejši od tistih premikajočih se v torbicah, žepih, na vrvicah … Tako smo obsedeni z njimi, da bi prej pozabili doma partnerja in otroke, kot pa njih. Povsod smo dosegljivi in na razpolago tistemu, ki se je ravno takrat spomnil na nas in nas razveseli s piskanjem ali pa tudi razjezi. In tako je tudi to dekle oddalo svoje povabilo, ko se je spomnilo name.

To, kar bom sedaj napisal, ne bi nikoli napisal v blog, če ne bi za to vedela tudi naša. Ker je za to sporočilo zaslužna prav ona. Dobro pozna to dekle, ve kaj ” dela ” in mi je organizirala obisk pri njej.  S tem obiskom se bi ona razbremenila, meni pa bi naredila veliko veselje. In tako sem vsak dan čakal, kdaj bom prišel ” na vrsto “.

Ko gre človek k takim dekletom, se mora urediti. Po odgovoru na sporočilo me je kar neslo v kopalnico in po razsvinjanju kože sem nase vrgel svež tekstil. Malo sem se še poparfumiral in v avto. Doživel sem še to čast, da me je tja peljala naša, saj je morala opraviti še par nakupov, potem pa me je čakala, ko sva končala v njeni ” delavnici.

Ko sem prišel v njeno sobo, me je spustila notri, sama pa je smuknila v kopalnico in dejala, da takoj pride nazaj. Pa kaj bi vam pripovedoval, saj to sceno poznate iz filmov. Jaz sem se slekel do pasu in potegnil kratke hlače do polovice riti in jo čakal pri mizi. Ko je prišla nazaj, me je vprašala, če bi zlezel na mizo. Z velikim veseljem sem to storil, ona se je nagnila name in mi pri tem hlače potegnila še niže. Od vsega tega so se mi oči razširile in ko mi ga je vzela v obdelavo, sem občutil neizmerno ugodje. Vse je bilo drugače kot doma. Druga soba, druge roke, druga tehnika, pa tudi doma nisva z našo tega počela na mizi. Za nameček mi ga je še navlažila, da so njene roke lažje tekle po njem in ga gnetle, vlekle… Ko je bila pripravljena, se je še ona povspela na mizo in na široko pokleknila nadme. In jaz sem svojo glavo vtaknil v njeno luknjico…

Po polurni ” obdelavi ” sem gospodični ves vesel plačal in odšel s čudovitimi občutki in nasmejanim obrazom. Ko me je naša videla, se je začela mojemu videzu smejati. Ko sem jo vprašal, kaj je narobe s tem, da sem videti zadovoljen, je odgovorila da nič, le da sem videti malo smešen z obrisom luknje za glavo na masažni mizi na mojem obrazu.

Ljubi naši otroci. Naši sončki in naši vražički. Ko so majhni, ti ne dajo spati, ko so veliki, ti ne dajo živeti. Ampak, samo da so in da so zdravi. A še malo nakladam v tej smeri ali naj takoj nadaljujem proti cilju? Prav, proti cilju.
Midva z našo sva se poročila iz ljubezni. Ni bila namreč noseča. In v tistih časih je bilo to kar malo čudno. Me je sodelavka vprašala, tako, privoščljivo, da se moram, ker je naša noseča, kajneda? Ko sem ji odgovoril da še ni, me je vsa zaprepadena vprašala, zakaj se pa potem ženim. Tako je bilo takrat. Sedaj se ne poročajo, ker se jim to splača. Kar vprašajte tiste, ki živijo na koruzi in imajo vsaj enega otroka, za koliko vsak mesec oderejo državo, to smo mi, pri vrtcih, prehrani in ostalem. In jaz jim dam prav.
Takrat je bil prisoten še en fenomen. V starih časih je ženska nosila svojega otroka 9 mesecev. Ko sta se mlada dva poročila ( saj veste, da se moški oženi, ženska omoži, skupaj se pa poročita? ), so ženske že vnaprej izračunale, kdaj približno bo otrok rojen. No, v mojem času pa je bilo to drugače. Ženske so bile noseče samo štiri ali pet mesecev po možitvi, tako da ni nihče nič več vedel, kaj se dogaja. In v nestrokovnih krogih je bilo o tem mnogo privoščljive debate.
Ne bom vam opisoval kako je bilo pri nas z nosečnostjo, kako sem se odrezal pri prevozu v porodnišnico sem že opisoval, niti ne bom nakladal o tem, kako sem se počutil ob rojstvu svojih otrok… Nadaljeval bom v malo kasnejšem obdobju. Ker sva takrat čez dan delala stanovanje ( kaj sva zvečer, ni treba opisovati - isto kot vi ), nisem bil ravno dosti s prvorojencem. Mi ga je pa ravno zato naša dala s seboj, ko sem skakal po uradih in trgovinah. In, saj veste kako je, če živiš v kraju, kjer se skoraj vsi poznamo med seboj. To srečevanje z znanci in buci buci. Moški gledajo bolj v tebe kot v otroka, ženske pa ravno obratno. A vsem je ista ena lastnost - ugotavljanje, komu je otrok podoben. Ja, komu neki? Najbolj sam sebi, menda. Vsak delček obraza je bil od ene rodbine. Čez oči od naše, čez nos od mene, brada od naše, čelo moje, ušesa od naše, smeje se kot ti, laske od naše … Dokler ni prišel naslednji opisovalec, ki je vse videl v drugačnem zaporedju. Še dobro, da mi ni bilo treba odviti plenice, da bi videli ali se polula po naše ali po njihovo.
Pa je bila pred časom v službi spet ena debata o praznikih. Sodelavka je za žegnanje povabila svojo žlahto k sebi domov. In jih je prišlo kar nekaj. Po njeni strani par bratov in sester, po moževi prav tako in to vsi z družinami. Kako se bo današnji narod srečeval na stara leta, če imajo samo enega ali največ dva otroka, si lahko sami mislite. Šest, morda sedem ljudi in to bo vsa rodbina. Tako ta sodelavka vsa navdušena opisuje kako je bilo, kdo je vse bil, kaj je vse pripravila… Res je mojstrica, saj vsake toliko časa prinese ” ostanke ” z gostij in povem vam, človek resnično lahko samo hvali. Pa ti potem njena debata zavije v opisovanje enega fenomena v njihovi razširjeni družini. Opisovati začne bratovo ženo, svakinjo, in pa njeno šest let staro hči. Čisto v vsem naj bi si bili podobni. Ista pričeska, obraz, postava, hoja, celo jesti popolnoma enako, govoriti … Pa potem pripomnim jaz, da je za vse to kriv njen mož, dekličin oče. Saj za ženske smo itak vsega krivi moški. Ni namreč premešal genov. Samo ven pa not.

Pri vsej tej vročini je pa res užitek in potreba, da se zvečer stuširaš. Saj je tako vroče in taka vlaga v zraku, da te kar obliva, kot da bi bili vsi v meni. Ali pa jaz v vas. Če ima pa kdo kaj proti tej vročini, naj si pa prebere kak blog izpred meseca ali malo več, ko se je kar počez pritoževalo nad slabim vremenom in se spraševalo, kdaj za vranča bo že prišlo tisto poletje. Tu ga imamo!
Jaz sem tak, da mi pri umivanju ne dišijo preveč razna tekoča mila. Navajen sem namreč na trdega. Ko ga primeš v roko in se podrgneš po celem telesu. Pri tem še vedno mislim na milo. Tam pa po mojih izkušnjah rabiš ali krtačo ali pa ribežen, da ostrgaš nesnago s sebe. Kaj pa bo naredila tista tekočina pri umazanem človeku? Poliješ, razmažeš, pri tem se razpeni in že je ni. Tako vedno kupim enaka mila, le zadnjič me je premotilo, da sem zamenjal firmo. Lepo, lično zapakirano, pa sem nesel domov kot mačka klobaso. Pa me je zvečer kmalu minilo vse navdušenje. Milo je bilo tako, kot da bi ga kdo od deleč zmetal skupaj. Nobene mehke oblike, celo hrapave robove je imelo, tako da sem najprej mislil, da je to dodatna oprema za strganje umazanije s človeka, kot pri metlici za avto pozimi, ko lahko s tistimi zobmi odstraniš poleg snega še led. Tudi dišalo ni tako kot prejšnja, bolj je vleklo na nafto kot na kaj drugega. Sem si mislil, da mi tako ne bo treba v tiste toplice, ki tudi smrdijo po nafti. Pa tudi teklo ni nikakor po koži, saj je pri delčku telesa, ki ni bil moker tako kot Nil, že zategovalo ročno zavoro in mi padalo pod noge. Ko sem se končno namilil in se potem še umil, sem se spral z vodo. Nikoli ne pretiravam s curkom iz tuša, vsaj okoli ušes ne, tako da mi še nikoli ni skozi nje pritekla voda v usta. Z vodo je treba varčevati zaradi onesnaženja, pa tudi zaradi tega, ker jo bodo začeli ljudje spet piti iz pip, ker je vsaj 1000 krat cenejša in tudi bolj zdrava kot tista iz trgovine.

Me je pa to milo malo spomnilo tudi na tisto milo pred davnimi časi, s katerim so ženske prale perilo s pralnim strojem na dva programa. Mislim, da se je imenovalo Orion ali nekaj takega. Nisem ravno močan v imenih, se pa spomnim mamine maže Opodeldok, ki je za revmo, a se je z njo oče mazal po glavi, kjer je imel ekcem. Pomagalo je obema, s tem, da je imel oče pobarvano lasišče v temno plavo vijoličnih odtenkih.
Ko sem se tako razkužil in je odplaknilo vso umazanijo v odtok, sem se obrisal in takoj poklical strokovno komisijo v osebi naše, da me prevoha. Pri tistem milu mi res ni bilo dosti jasno. Diši po sivki, se je oglasilo strokovno mnenje. Bil sem popolnoma potolažen. Bil sem čist, pa še molji me ne bodo pojedli.
Nato sledi oblačenje. Ker je vroče, spim sedaj brez mojih črnih dolgih gat, samo v kratkih in pohojeni mikici brez rokavov. Če že pride komar, da se ne bo trudil in iskal. Saj veste, tisto brenčanje okoli glave, ko išče mesto pristanka. Gate so pa gate, nobenih boksaric ne nosim. Ne prenesem bingljanja. Vse mora biti podprto. A si predstavljate, da mi začnejo družinski dragulji mahati sem in tja in gor in dol? In se pri tem embalaža povesi za par cm? Saj bi bila kmalu tolikšna, da bi se začelo vse skupaj vrteti in navijati kot ključi na vrvici okoli prsta na roki? Pa najprej v levo enkrat, pa v desno tudi, nazaj v levo že dvakrat … Bog ne daj te nesreče! Moje gate so kar so - gate.
Če že niso drugega, so pa vsaj raznih barv poleg bele. In zaradi belih gat je lahko človeku tudi nerodno. Na plaži. Kot sem že napovedal, sem šel res na morje. In se preoblačil na plaži, zavit v brisačo. Pa to ni nič takega, zaradi tega me ni bilo sram. Tudi če bi kaj pogledalo izpod brisače. A si predstavljate, kako veliko bi moral imeti, če bi nosil boksarice? Sicer pa ženske raje pogledate stran, ko se moški preoblači. Ker je tisto grdo. Sploh, če je majhno in če visi. Pa tudi zaradi tega me ne bi bilo sram, če bi bilo tako. Sram me je bilo zarado kave.
Na plaži je bil tudi lokal in ko je bila ura za to, smo šli tja na kavo. Ker damo malo nase, smo se vsaj malo oblekli čez kopalke. Pograbil sem svoje kratke hlače in korajžno zakoračil med ležečimi praženci. Kava je bila odlična, le kaj ko jaz ne znam uživati v njej in jo v trenutku polokam. Malo smo se še pomenili, potem pa smo jo mahnili nazaj med naše brisače. Za mizo smo še ugotavljali, da je zelo malo žensk zgoraj brez, pa je naša temu oporekala in me za dokaz peljala nazaj po drugi poti. Res sem videl dve gospodični, a kaj ko sta tudi one mene. Ko sem prišel v njuno bližino, me je nekaj pobožalo po peti. Naredil sem še korak ali dva, preden so možgani telesu ukazali, naj se obrne in pogleda, katera me je grabila za nogo. Pa me ni nobena. Tam so ležale moje bele gate, ki so mi padle izza kratkih hlač. Ko sem se preoblekel, sem jih vrgel v hlače, pri oblačenju pa sem jih spregledal in jih nosil okoli s seboj do mladenk, ki sta se mi sedaj smejali. Ne vem, če sta vedeli zakaj in kako so mi padle skozi hlačnico, a se s tem nisem obremenjeval. Dobro je bilo vsaj to, da sem bil tako zagoren v obraz, da se ni videla moja rdeča zadrega. Zagrabil sem tisto sramoto in jo na hitro potisnil v žep in odbrzel. Če me sedaj vprašate, sploh ne vem ali sta bili res zgoraj brez.

A veste, da sem na dopustu? In to doma? In da ne delam drugega kot da delam? Ja, dragi moji, tudi tak dopust je lahko dopust. In to prijeten, saj smo ogromno naredili. Če bi kdo rad shujšal in spal kot angelček, naj poskusi. Res pa je, da ti potem zmanjka časa za računalnik.
 Je pa to dopustniško delo lahko zelo nevarno. Pred leti sem si podrl drevo na glavo. Saj ni bilo hudega, le tisti vijolični šivi na glavi so me motili. Sem bil kot punčka z vijolično pentljo. Čez nekaj let sem tolkel z macolo po nekem železu, pa se je en košček odlomil in se prosto po Murphyu zapičil v mojo roko. Ko sem prinesel tisto železo z mano vred v Zdravstveni dom, me je zdravnica po čudni reakciji poslala v Ljubljano. Ko so mi ga tam potegnili iz roke, bilo je v velikosti kovanca za 2 evra, so me vprašali, zakaj mi ga ni vzela ven že zdravnica iz našega kraja. Moj odgovor je bil, da glede na njeno reakcijo ob mojem prihodu mislim, da bi sedaj oba ležala pred njimi. Po še nekaj pripombah in smehu so bili še tako prijazni, da so me cepili proti tetanusu, tako da me je potem bolelo še tisto. A je menda 15 let mir pred zastrupitvijo. Kar bomo pa šele videli.
 Te dni smo tudi nekaj betonirali. Saj veste kako je pri nas. Za vse je škoda denarja, samo za pesek in cement ne. Pa za kakšno železno mrežo za v beton se tudi najde kak evro. Tako sem te mreže položil po tleh in ker so prav rjavo grde, smo jih poskušali skriti v beton. Zelo uspešno, razen ene. Malo se je zavihala navzgor, ko je ležala na tleh, jaz sem jo pri kraju zapel s škornjem in jo pri tem ravno dovolj dvignil, da se je obesila na samokolnico, ki sem jo vlekel za seboj. Vse skupaj me je tako spotaknilo, da sem se zapodi v dvignjeno mrežo, ki me je porezala na petih mestih po desni nogi do krvi. To ji sploh ni bilo težko, če sem vseskozi v kratkih hlačah. Tašča je rekla, naj si grem rane zaliti z žganjem, ker pa naj bi cepivo proti tetanusu držali še nekaj let, sem se po betonaži raje spral notranje z enimi borovničkami.
 Od danes naprej bom pa res na dopustu. Potepal se bom po Sloveniji od morja do planin. Če me kdo kje vidi in me še ne pozna, naj me korajžno pocuka za kratki rokav. Poleg tega, da sem velik, na kratko postrižen in malo siv, dajte iskat še takega, ki je porezan po desni nogi. Častim kofe.

Si predstavljate, kako izgleda jezen petelin? Na glavi ima rdečo ” rožo “, krila pa da od sebe, da je s tistim perjem videti še enkrat širši kot je v resnici. Zaganja se v svojega sovražnika in komaj čaka, da bi ga kavsnil. No, nekaj podobnega sem pa jaz danez zvečer. Nisem tako zloben, sem čisto miren, nikomur ne bi nič naredil, no, kavsnil pa bi … Samo zunanji videz imam tak.

Danes dopoldan sem bil priden. Ves čas sem se vrtel okoli hiše, delal sem in pospravljal in se nevede nastavljal sončku. Tako me je osmodilo po čelu, da sem ves rdeč v glavo, kot petelin, pa še svetim se povrhu vsega, ker sem se namazal s kremo. Kdo bi si mislil, da je lahko sprehajanje psa in še 30 drugih del tako nevarno. Trenutno nas zaliva ravno pravi dežek, ki bo pobarval travo zopet na zeleno, a ne more odtehtati sončeve rdečine.

Tisti, ki ste me videli v živo veste, da jaz nisem ravno dolgolasec. Zadnjih nekaj let bi lahko celo rekel, da v roki sploh nisem imel glavnika. Moj zaščitni znak so postali kratki lasje in kakor hitro se začnejo zjutraj vihati sem in tja po glavi, preden grem v službo in se ne dajo več počesati z roko, postanem kar malo bolan. Rešitev za to bolezen poiščem pri medicinski sestri, ki jo drugače kličem kot našo in predpiše mi merico zdravil v obliki strojčka za striženje las.  Kako uživam v potovanju tiste brenčelice čez mojo glavo! Lahko bi se pustil striči 1 uro, pa kaj ko je pri tej moji lasni revščini konec že čez nekaj minut. Še malo finese, postriže še dlake po vratu in iz ušes in končano. Samo ne nocoj. Zagledala je moje obrvi, ki jo kot ponavadi, motijo. So prekošate in jih vsake toliko časa skrajša in razredči. Pri tem tarna kako so trde, jaz pa pravim da kakršno je rastišče, take so obrvi. Skoraj bi jih lahko posodil ježu, tako so močne in trde. V vsakem primeru pa ima tako ali tako jež vedno eno bodico več kot ježevka.

Ko smo že pri ježu, samo eno malenkost. Vidim namreč, kako propada naše narodno blago, to so pesmi, ki so jih včasih peli naši stari starši in še prej. Tako se spomnim pesmi o ježu, ki mi jo je povedala stara mama, a ni nikjer zabeležena, si pa zaradi svoje sporočilnosti zasluži, da bi jo dali v čitanke. Učenci se učijo mnoge manj pomembne pesmi, ta, ki pa bi res zaslužila, da se spet vrne v življenje, pa gre nekako takole:

Reva je reva, ježeva mati
koliko je revca mogla prestati.
Sedem je morala ježev roditi,
vsi so jo pošteno opraskali po riti.

No, se strinjate?

Ko se pri nas ponavadi strižemo, damo glavo skozi luknjo neke plahte, da nam zaščiti obleko. A če je poletje, je poletje in se strižemo brez plahte in obleke. Pri živem telesu in goli koži. In tako se vidi marsikaj. Takoj mi je skrajšala ljubezensko preprogo, da mi ne bi silila izpod srajce, ko pa sem malo dvignil roke, je storila en zločin proti človeštvu. S tistim vibratorjem za striženje se je zapodila pod mojo pazduho!

Priznam, sem moški in še nikoli v življenju se nisem ostrigel ali obril pod pazduho. Ko se tudi danes ne bi. Saj vem, da je človek zaradi tega bolj higieničen, manj smrdi … Naša me prepriča v čisto vsako neumnost in sva pri tem zelo usklajena. 25 let treninga prinese svoje. Pa saj najprej je bilo čisto v redu, dokler se nisem šel stuširat. Se mi zdi, da je bilo v tisti vodi tisoč britvic in vse so se zapičile pod pazduho. Vse, ki ste to kdaj že počele veste o čem govorim, le da je moja bolečina še hujša kot vaša. Ker sem moški. Sedaj imam roke odmaknjene od pazduhe in sem še enkrat širši kot ponavadi in ta tekst tipkam tako, da se cel premikam ob tipkovnici levo in desno za črkami.

Ko sem tako jamral, da me peče, me je naša vprašala, kako naj rešiva zadevo. Spomnil sem se tistih žensk, ki si med prste dajo vato, ko si lakirajo nohte. A porabiti en kilogram vate za moje bolečine se je naši zdelo nesmiselno. Pa daj tampone. Takoj je bila za to.

Sedaj se naša tušira. In mene je malo strah. Vem da bo prinesla tampone. In zato me je res strah. Vem, da bi se bilo dobro malo namazati pod pazduho. In če ona razmišlja enako… Upam, da ne bo prinesla rabljenih…