Usedi se in razmisli

 Spoznala sva se pri njem doma. Predstavil naju je njegov oče in moram reči, da je bilo to srečanje bolj na silo, vsaj z moje strani. Ampak, včasih nimaš izbire, če si odvisen od časa, tradicije in okolja. Moram pa reči, da sem mu bila jaz takoj všeč in da me je bil vesel še pa še. Lahko rečem, da sem bila jaz zanj ljubezen na prvi pogled in to me je pri vsej tej stvari malo tolažilo.

 Takoj me je vzel za svojo. Lepo je ravnal z menoj in me vsepovsod vozil s seboj. Predstavil me je svojemu sorodstvu, prijateljem in sodelavcem. Nekateri so me imeli za lepotico, nekateri so me samo pogledali in si mislili svoje, no, pa tudi hinavci so bili kdaj poleg naju. Brez teh ne gre. Dajal mi je denar, tako da nikoli nisem bila brez njega, a kot taka nisem imela nobene pravice. Nikoli me ni vprašal za mnenje ali nasvet. Vedno je kupil in naredil vse po svoje, po svoji pameti.

 Z leti pa se je najin odnos začel ohlajevati. Nisem bila več lepa, mlada, začele so se mi pojavljati gube in celulit. Moja koža ni bila več mehka in gladka. Še vedno pa me je vsepovsod jemal s seboj, a je čedalje bolj začel hoditi v gostilno. Tam se sploh ni zmenil zame, včasih se je celo usedel name v svoji pijanski pogovorni vnemi. Name se je spomnil šele, ko je bilo treba iti domov. Takrat sem bila pa dobra! Prišlo je celo tako daleč, da me je nekoč pozabil v neki trgovini. Še dobro, da sem imela pri sebi njegove dokumente, da so ga poklicali nazaj.

 Potem pa je prišlo do spremembe. Kar naenkrat se je začel lepo oblačiti, se začel drugače obnašati. Postajala sem mu čedalje bolj pomembna, začel si me je prižemati na srce, ob tem pa zahteval od mene čedalje več denarja. Takoj sem vedela, kaj je po sredi. Ženska. In kaj je bilo prvo, ko me je videla? Da me mora zapustit, da moram od hiše!

 Ja vranč je, če si samo … No, kaj?

Hvala vam, ker ste pripravljeni poslušati mojo žalostno zgodba. Malokdo ima danes čas, da se ustavi, da malo postoji ali posedi, kot sedaj vi, pod mojimi vejami. Pa še to storijo ljudje največkrat takrat, ko ni vetra, ko ne morem zašumeti svoje zgodbe. Občudujejo me, kako sem lepa, a v moje srce ne vidijo. Z menoj delajo kot s svojim rodom, ko hodijo po ulicah mesta in opazijo samo zunanjost.

 Ne sprašujte me koliko sem stara, ker se dam to ne sprašuje. Za menoj je že nekaj let v tem parku, ko so me rosno mlado prinesli in posadili na to mesto. Bila sem tako šibka, da so mi dali oporo in pri tem moram pohvaliti možakarja, ki je skrbel zame, da sem zrasla v postavno dekle. Tistih otroških, srečnih dni ne bom nikoli pozabila. Igriva leta, polna najstniških pogovorov, bedenja pozno v noč … Veste, nisem bila vedno vrba žalujka. To ne postaneš kar tako. Nekaj se mora zgoditi. In meni se je. Kriva pa je veverica.

 Na jesen vam ogromno dreves podari vse kar ima. Svoje naslednike. Nekatere poberete vi, ogromno drugih pa živali. In tako je veverica od nekod prinesla želod in … zgodilo se je. Nedaleč od mene je pognalo drobno drevesce. Kako sem ga bila vesela. Imela sem novo družbo, se v vetru igrala z njim, mu pripovedovala pravljice, ga tolažila v temnih nočeh in mu vlivala upanje na boljše čase v mrzlih zimah. Mali hrastek pa je rasel, se poganjal v višino in postajal čedalje lepši. Ker je imel prostor, se je razrasel tudi v širino in začelo se je tisto, kar si niti v sanjah nisem predstavljala, da se bo kdaj meni zgodilo. Začel je siliti tiste veje vame. Saj sem ga imela rada, občudovala sem ga, dopadlo se mi je njegovo začetno božanje, ob katerem sem začudila rahel drget, a ko je začel svoje veje stezati pod mojo obleko, je bilo kar malo čudno. Saj veste, kakšni so moški. Izkoristijo te in gredo. Premagala sem svoj strah, svoje bojazni sem zamenjala za ljubezen in najine veje so se začele prepletati čedalje bolj. Ob tem mi je govoril, kako sem lepa, vitka, kako lepo plešem v vetru in pojem čudovite pesmi. Dokler ga nisem razkrinkala.

 Ko sva se tako ljubkovala dve ali tri leta, je hrast postal pravi moški, dozorel je. In takrat se je zgodilo. Prišel je njegov čas in prvič je pokazal kdo je. Bil pa je ženska! Ves ta čas je skrival svojo pravo identiteto. V resnici je bil lezbijka, ki se je strastno zaljubila vame in da me ne bi izgubila, si je nadela moško podobo. Ob tem odkritju so mi vse veje padle do tal in postala sem to, kar vidite, vrba žalujka. Prepričevala me je na vse možne načine, naj bom še naprej z njo, da se zanjo ni nič spremenilo, da me ima res rada, da bo lepo skrbela zame, naj se vseeno poročim z njo, saj so sedaj istospolne poroke že nekaj normalnega. Vsako leto je, kljub mojemu odločnemu ne, bolj silila vame, me prepričevala in objemala s svojimi vejami, jaz pa sem bila čedalje slabša, saj me je dušila čedalje bolj. To so opazili tudi drugi in tako je nekega dne možakar poklical gozdarje, ki so hrast podrli. Od njega je ostal samo še hribček, na katerem sedite vi.

 Taka je moja zgodba, vidite. Zakaj se je to zgodilo meni, da se je vame zaljubil tak hrast, ki je imel trd samo les?

Tako, minil je še en včerajšnji dan, za marsikoga nadležen, obupen, za nekoga poseben. Zame osebno je bil to zadnje, končal pa sem ga z glavo v školjki. Ne, ne, nisem pel Rigoletto, ali če prevedem v slovenščino, nisem klical jelenov. Sploh pa ne zaradi alkohola. Kje so časi, ko se je to dogajalo? Sedaj poleti spijem sem pa tja kako pivo, ampak, lepo vas prosim, a je to sploh kakšno poletje? Saj veste, kako je doma. Vsake toliko pride potreba in zaradi večkratnih potreb je bilo potreba zamenjati straniščno školjko. Ker smo imeli počen umivalnik. Pa da se barvno uskladi, da ni stranišče kot človek z dvema različnima nogavicama na nogah, smo kupili enak komplet.

 Sama menjava je potekala hitro in ob veliki pomoči, kot je pri meni že v navadi, gospoda Murphya. Od vseh malenkosti naj omenim samo to, da je potreba to delati z dokaj praznim želodcem, saj če si priklopljen na javno kanalizacijo, so vonji ob odstranitvi zamaška v obliki školjke zelo mešani. Ko montiraš kako stvar na novo, gre dokaj hitro, celo pri meni, a demontaža in ponovna namestitev na novo, ti pa dokaj velik prostor napolni do zadnjega kotička z opojnimi dišavami. Saj sem nekaj mašil, a kaj ko je nekaj drobnih trenutkov dovolj, da si obdan z rajskim vonjem. Ker pa tako ali tako nisi prinesel dovolj orodja s seboj, se z vsakim odpiranjem vrat ta nebeški zeleni smrad oplaja in naseli tudi druge, dokaj dostopne kotičke stanovanja. Hvala bogu je vreme poslalo tudi nekaj dokaj močnega vetra, tako da so odprta okna poskrbela za zračenje in razpihovanje. In ne boste verjeli, zvečer ni bilo nobenega komarja.

 Po svoji skromni navadi kratkih opisov vsega česar se lotim, bi dodal samo še to, da gredo tudi WC školjke v korak s časom. Pozna se jim, da so delane za današnji čas, čas recesije. Je sicer višja za dva centimetra, tako da naši skoraj bingljajo noge, ko se usede nanjo, a majhna drekluknja nakazuje, da ga bomo bolj na tanko » srali«.

 Da sem lažje prenesel vse te dišeče tegobe, mi je pomagala jeza. Tudi jaz sem bil namreč včeraj jezen, ne samo Tedi in Ines. Ena na zdravstvo, druga na šoferja, jaz pa na banko. Kako se lahko tako vtika v moje življenje. Dajem jim svoj denar, da ga hranijo in oplemenitijo. Zase bolj kot zame.Če si ga hočem sposoditi, me pa zarubijo z zavarovanjem in odobritvijo kredita, kateremu dodajo še nadčloveške obresti, kot zadnjega med zadnjimi. Ja, saj vem, da morajo tudi oni živeti, ampak res rabijo 18.000 evrov bruto plače na mesec in milijonske odpravnine? Z Mojim denarjem? Zakuhali so svetovno krizo, od države dobijo ogromno pomoči pod ugodnimi pogoji., tebe pa za posojilo skoraj slečejo, ko od tebe zahtevajo podatke in poroštva. In kar je najhuje, začeli so sodelovati z zdravstvom. Pregledujejo zdravstvene kartone ljudi, preden ti kar koli odobrijo. Zaščitijo se pred tem, da bi jim prehitro pobegnil na oni svet in oni bi ostali brez  svojih obrokov.

 A po kom to vem? Po sebi. Včeraj sem namreč prejel obvestilo, da so mi podaljšali limit na mojem osebnem računu. In po datumu sodeč so se morali pozanimati o mojem fizičnem in psihičnem zdravju. Res nisem več mlad, saj če sem bil lansko leto Abrahamovec, sem letos star 49 let. Do 100. A vseeno so bili menda kar zadovoljni z videnim, saj so mi limit podaljšali do 31. 12. 9998!

V naši družini je bila glasba vedno prisotna. Pred leti sem že pisal o tem, da smo imeli prvi v naši ulici radio in to celo tistega, z gramofonom na vrhu. Čeprav sta imela starša delavske plače, za to in za plošče ni bilo nikoli škoda denarja. Poslušali smo ga cele dni, spomnim se celo kje je bil najprej postavljen. Morda zato, ker sta starša na polički pod njim puščala drobiž, ki sem ga polahko privatiziral za sladoled. Ker nisem še poznal številk, sem ga ločil po barvi in tako sem dobro vedel, da se za rumeni kovanec dobi kepico, za srebrnega pa ne. Od takrat mi je še ostalo v spominu, ko sem moral iti spat brez debate ob osmih zvečer, ravno ko se je ob četrtkih začela za marsikaterega današnjega mladinca nerazumljivo takrat najbolj poslušana oddaja ” Četrtkov večer “. Smuknil sem pod odejo v posteljo in ko je oče odšel v kuhinjo, sem se jaz splazil na hodnik in se v mrazu tresel eno uro do konca oddaje.
Zaradi veselja do posluha in družinske potisne sile, sem se vpisal v glasbeno šolo. Ker se je pri meni vse dogajalo bolj na hitro, ker sem bil vedno bolj pri zadnjih, so bila vsa mesta pri harmoniki in kitari zasedena. Tako sem se vpisal v razred, kjer so igrali na neko leseno cev, ki ji pravijo klarinet. O, saj teorija je bila krasna, sem vsaj vedel kaj pomenijo tisti obešeni krogci na narisanih žicah, okrašeni z raznimi repki, a praksa je šepala, hočem reči, cvilila. Še tisto malo veselja, ki ga je bilo najti v četrtošolcu z napačnim glasbilom, je pregnal učitelj s svojim orodjem. Da vas podučim. Če hočeš igrati klarinet, mu moraš priviti leseni jeziček. Za to je profesor uporabljal mali izvijač ali nožič. In sva vadila. Jaz sem pihal, on je pa pel po notah - ta, ta, ti, ti, te, ti ,ta, ta… Da pa bi bolje sledil, je nekaj časa tolkel s tistim orodjem po notah, če se pa njegov ta, ta ni ujemal z mojim cviljenjem iz klarineta, pa po mojem ušesu. Iz samega strahu, kaj bi se zgodilo, če bi slučajno imel nož obrnjen narobe, sem končal po prvem in edinem glasbenem nastopu in naslovu. Tako imam samo en razred glasbene šole in dva cela uhlja, ki me začneta boleti takoj, ko kdo kaj zaigra narobe.
Ko se je otroškost poslavljala in je nasproti prihajala najstniška doba, smo seveda presedlali na rock. Divja glasba, dolgi lasje, črn špricer s Stilom in zakotni diskoti. Poznali smo vse ansamble, poznali … Ah, kaj bi nakladal. Isto je kot sedaj, saj se spreminja samo stil glasbe, poslušalci ostajamo isti in MI delamo zvezde, Mi smo zaslužni za njihovo popularnost, bogastvo, muhe in norosti. Hvala bogu nismo bili takrat nikoli tako nori, da bi šli cvilit na kak koncert, sem pa imel v šoli precej veliko rjavo torbo in nanjo so mi sošolci s kemikom napisali čisto vse tedaj znane ansamble. Kako sem bil imeniten!
Ampak, kljub vsej glasbi okoli nas, smo vedno imeli radi narodno pesem. Koliko smo prepeli kot dekleta in fantje tam pri dvajsetih in malo več. Spomnim se dogodka, ko smo šli z vlakom na obisk k prijateljem neke naše prijateljice. Vsedli smo se v kupe, prijateljica je slekla kitaro in začeli smo peti. Čez deset minut je bil ves hodnik poln ljudi, ki so nas poslušali ali pa so nam pritegnili v naših prizadevanjih. Ali pa če smo se vstavili kdaj v kaki gostilni, nam ni bilo treba nikoli naročati pijače. Na smeh mi gre pa tudi ob spominu, kako smo fantje hodili peti dekletom pod okno. Eno je na nas metalo cvetje iz svojega okna, drugi smo peli, pa se sploh ni prikazala, dokler si nismo skoraj zlomili vratov, ko nas je poklicala s čisto drugega okna in dejala, da se nam mami zahvaljuje za podoknico, tretji smo čisto po nesreči zapeli eno od kitic ” Kaj boš revca ti golfala, k nisi lepa, nisi zala “, pa nam ni zamerila, ker je vedela, da nismo za nalašč. Prav poseben spomin je pa na prijateljico, ki je imela okno nad njihovo gredo. Komaj smo se splazili mimo fižola in solate in pazili, da ne bi kaj pohodili v tisti temi. S seboj smo imeli tudi dva vajenca, saj je treba znanje prenašati na mlade. Po dveh zapetih pesmih in hvaležnemu pogledu dekleta z okna, se je spodaj na hodniku prižgala luč. Vajenca, ki sta čutila tremo in pritisk debija, sta zagnala paniko, da prihaja njen oče in v črednemu nagonu smo jima sledili tudi ostali. Kje vse so končali rajkli s fižolom, ki smo jih v temi pulili in vlačili za seboj, se ne spomnim točno, se pa spomnim pohojenega paradižnika na cesti in posledic na gredi, ki je naslednji dan izgledala kot po stampedu in kreganju prijateljice, da nas je hotel njen oče samo povabiti na pijačo.
Kaj hočemo, glasba je res nekaj čudovitega, poleg spominov ti da tudi tisto nekaj, vsak dan posebej. Sploh, če si iz tako glasbene družine kot jaz. Oče je igral čez 40 let pri pihalni godbi, mama pa je bila skladateljica. Kot zdravo kmečko dekle je po prihodu v dolino dve leti skladala deske na žagi.