Usedi se in razmisli

 Pozdravljeni. Vrnil sem se z dopusta, sedaj pa vam bom natresel nekaj utrinkov z njega. Skušal bom biti kratek, ker vas nočem utrujati z opisovanjem mojega dopustovanja. To počnem vsakič, ko se vrnem v civilizacijo in bi utegnil biti komu nadležen. Opisovanje enega in istega početja, občutja, dopustniške rutine in vedno iste ženske, ki gre z menoj na dopust…No, da vas popravim v vaših grešnih mislih. Tisto zadnje, naša, je najboljše, ki se mi lahko zgodi na dopustu. Ker se ne bi drugače znal obnašati na bazenu.

 Ker dopoldan ne bi bil popoln, če ne bi še kaj naredil, sva s taščo betonirala. Samo 8 mešalcev. Tako se je mudilo, da je morala orodje umiti in pospraviti ona, jaz pa pod tuš in gremo.

 Sama pot je minila hitro.140 km samega edinega dežja je kar je kar stekla čez brisalce. Če k temu dodate še tovornjake, ki so mi dodatno prali vetrobransko steklo in napačno zavijanje v križišču in obračanju po desetih kilometrih, se nama ni na poti mnogo dogajalo. Za naju je bila nova, saj sva bila v teh toplicah prvič, tako da nama je za nazaj, ko sva jo že poznala, čas minil še enkrat hitreje.

 V hotelu so nama so dodelili sobo v najvišjem nadstropju. Bila je brez balkona, je pa imela čudovit razgled na sosednji hrib, ki se je začel vzpenjati takoj za hotelom in je bil tako strm, da sem si jaz, ki sem navajen vse gledati samo navzdol, skoraj zlomil vrat. Skoraj na vrhu hriba, takoj za smrekami, so domačije in vsaka ima s strmino nemalo težav. Ker je tako strmo in v hribih, fižol sadijo z mitraljezom, jabolka pa že na drevesu privežejo, da se potem, ko odpadejo, ne zvalijo v dolino pred hotel. Slišal sem celo, da oddajo ” Četrtkov večer ” poslušajo v soboto, na drogovih pa imajo bodečo žico, da jim elektrika ne zdrsne po hribu navzdol. Najbolj pa je zanimivo to, da so za te strme pašnike vzredili posebno vrsto krav, ki imajo desni dve nogi daljši, da lahko v strmini stojijo naravnost. Tako pravijo.

 Pohvaliti moram tudi osebje. Skoraj nikoli ne letujemo tako, da nam strežejo drugi, a vam povem, da kar godi. Že takoj na recepciji dobiš občutek, da so ljudje tu prijazni, kljub temu, da delajo vse petke in svetke in to začnejo, razen recepcije, ob šestih zjutraj. To vem po hišniku, ki je v soboto zjutraj, točno ob omenjenem času ( morda je celo gledal na uro kdaj bo točno šest ), začel pod našim oknom kositi travo s kosilnico na nitko.

 Ko prideš v neki kraj prvič, ti je vse zanimivo. Ogleduješ bazen, okolico, kako kaj dela … Najbolj zanimiv in poživljajoč je bil tuš poleg bazena, s katerim si spral s sebe vodo, ki so jo poleg tebe v bazenu uporabljali še drugi. Vklopil si ga z isto tipko kot je za hišni zvonec, je imel pa zelo zanimivo lastnost, dobro za prekrvitev. Ko se je avtomatsko zaprl, si še enkrat pritisnil na tipko in po dveh sekundah tople vode ti je serviral povsem mrzlo, nato pa spet toplo. Si mislite, kako smo skakali kot kobilice izpod njega?

 Je pa bil ta čas zelo dober za preživljanje aktivnega dopusta. Ravno, ko smo se namestili po zunanjih bazenih in ležalnikih okoli njih, se je usulo iz neba. Tako smo kar naprej hodili ven in noter in opazovali, kdaj bodo nehale padati kaplje od streh. Znanka, le kam lahko greš, da ne srečaš znanega človeka , je rekla, da je videla betežnega starčka, ki je komaj prišel do ležalnika, a je bil nazaj še enkrat hitreje. Dež je res dober pripomoček za terapijo. Ko je nagajivi veter raztrgal slabo sešite oblake nebeške šivilje brez okusa, saj je imela za krpanje neba samo tri barve zaplat, smo se spet zapodili ven, v toplo vodo, ki je pregloboko pogledala v kozarec klora. Enkrat pa smo imeli celo to srečo, da je pol ure sijalo sonce in smo bili vsi rdeči tam, kamor je smelo pokukati. Preden nas je dež spet pregnal pod streho, da nismo bili v bazenu mokri, smo gledali okoli 20 km oddaljene strele, ki so švigale v vse smeri.

 Moram pa še eno reči o starših, kako vzgajajo svoje otroke. Tobogan. Igrača za ljudi. A ko prideš do nje, se pred teboj gnete 10 ali več otrok, ki se hočejo spustiti navzdol. Pa zakaj ravno sedaj, ko sem se jaz odločil spustiti? Prej nobenega, potem nobenega, samo takrat kot jaz bi šli pa vsi. Ko bi se vsaj kakšen spomnil in me spustil naprej. Pa kaj še. Še po stopnicah so me prehitevali po levi in po desni. Nesramnost brez primere.

 Ob prihodu so mi v oči najbolj padli brbotalniki. Prostorčki, kjer je iz šob brizgala voda ali zrak, so bili vedno polni. Najbolj pa me je zanimalo, zakaj stare mame, tiste, bolj ta suhe in pa otroci, telovadijo z 10 kg težkimi utežmi. Šele potem mi je potegnilo. Ko sem se še jaz namestil tja, sem ugotovil, da je curek vode tako močan, da če nimaš vsaj 60 kg, te odnese v bazen. In tako si ljudje pomagajo … Vsi tisti pa, ki smo vzdržali z utežmi ali brez, smo morali potem paziti, da nam ni pritisk deformiral hrbtenico v cikcak obliko.

 Ponavadi se ne hvalim, a danes se bom. Ker sem na bazenu pokazal neverjetno junaštvo. Nihče ga ni videl, zaupal sem ga samo naši in ker je ona rekla, da je to res nekaj posebnega, vam ga bom zaupal. Rešil sem ugled toplic in njihov enodnevni zaslužek. Res velika stvar. Pa nisem zahteval nobenega povračila ali popustov. Ravno ko sem plaval, me je strašno začrvičilo in ko sem zbral vse svoje junaštvo, sem v bazenu prdnil. Res moraš biti junak za to, ko te driska. Lahko bi namreč na vrh priplavalo kaj drugega in tisto vsekakor ne bi bilo zdravilno blato.

 Pri vsem napisanem se bo morda našel kdo, ki me bo vprašal, zakaj ob vsem tem dogajanju sploh hodim na dopust. Zato, ker je na dopustu meni vedno tako lepo.

Danes sem mislil napisati nekaj veselega, nekaj sproščenega. Pa ne gre. Ves sem sesut. Ampak, to moram napisati, to mora iz mene.

 Na srečanju pri Kobilici me je ena od gospodičen vprašala, če je to kar pišem, vse res. Seveda je. Samo tisto za 1. aprila je bilo malo, hm, kako bi rekel, domišljijsko. Tako vam preko svojega pisanja zaupam kaj delam in kaj se na sploh dogaja v mojem življenju. Nikoli nisem nič prikrival, nikoli skrival, razgalil sem svojo dušo pred vami. Vedno vesel, vedno dobre volje. Danes pa sem popolnoma potolčen. Postal sem rogonosec. Po petindvajsetih letih zakonskega življenja.

 Vsak človek, ki je to kdaj doživel, ve kako se počutim. Kljuva mi v glavi, jaz pa sedim na kavču kot kup nesreče in premlevam in se sprašujem, kako se je to moralo zgoditi ravno meni. Tuhtam in razglabljam, se smilim sam sebi, čeprav vem, da to ne pomaga. Moral se bom prebiti skozi svojo nesrečo, oditi med ljudi, čeprav se mi že od deleč vidi, kako je z menoj. Prenašati bom moral njihove privoščljive poglede, vprašanja, čeprav se vsaka taka stvar razve tisti trenutek, ko se zgodi.

 Kje sem pogrešil? Morda sem premalo z našo in preveč delam? Če bi sedel za mizo in se z njo pogovarjal o najinih težavah, ne bi imel časa popravljati lesene šupe in se ne bi pri tem z glavo zabil v ročaj dvigalke. In to tako, da mi je takoj sredi čela zrasla velika buška, cel rog. Pa to ni bilo dovolj. Prebil sem si še čelo in to tako, da je kri kapljala kot dež od njega, moja roka, s katero sem se držal za glavo pa je bila taka, kot da bi delal krvavice. Saj veste, glava je dobro prekrvljena, kot da bi bilo kaj v njej.

 Ob vsej bolečini me pa vseeno nekaj tolaži. Filmska natančnost. Ko v filmu koga ustrelijo v glavo, ga ne levo ali desno, ne zgoraj ali spodaj, pač pa točno v sredino.čela. In točno tam sem tudi jaz sebe z ročajem.

Najprej se vam moram opravičiti. Posnel sem fotografijo, a pri svojih fotografskih sposobnostih nisem najbolj spreten. Kot vidite tudi nisem izbrisal datuma. Če koga to moti naj ve, da tudi mene. Pa da ne boste mislili, da se zaradi tega kaj sekiram. Drugače bi naredil že dva samomora ali pa bi vsaj trikrat pobegnil od doma.

 In za kaj se pri vsej stvari gre? Na sliki so naše češnje, ki sedaj prav veselo zorijo in jih pridno trgamo in mi in prijatelji vsak večer, razen v sredo ni bilo nikogar blizu, ker so slišali mešalec, ko smo betonirali. Kot vidite so nekaj posebnega, saj so dvojne. Vzrok za tako stanje je Reks, ki jih je hodil pridno zalivat in markirat, ko so še rasle in so se pač prilagodile obliki zalivalke. Tako za drugo leto proti plačilu posodim psa tistemu, ki hoče podvojiti pridelek, kot se je to zgodilo letos pri nas. In to najboljšemu ponudniku.
Sem razmišljal, da bi še jaz zalival češnje, pa ne gre. Bi bili predebeli peclji.

Ležim tu, ves nikakršen in kot pravijo, nisem vreden niti, da bi me pes poscal. Nič od nič. Kam te pripelje starost! Prej ves sijoč, z mano so delali z rokavicami, potem pa z drugimi ostarelci ležim tu ves nebogljen …

Pa kako lepo življenje sem imel nekoč. Vedno sem bil v gostilni, tako rekoč priklopljen na pipico, opravljen v belo in vedno v moški družbi. Skoraj vsak se je ustavil pri meni, kaj zabrundal, zažvižgal ali zapel, tudi pokadil je takrat lahko še kakšno. In nikoli nisem bil žejen, vedno sem imel dovolj pijače. Okoli mene so hodili tudi precej pijani tipi, zato ni čudno, da sem bil mnogokrat poscan in pobruhan. Ko hočeš take zadržati na nogah, marsikoga tudi poškoduješ in tako sem jaz po nesreči razbil tri arkade in eno brado. Pa ni bilo nobene zamere. Kolikokrat so se možakarji olajšali v moji družbi in tako sem vedel skoraj za vsakega kolikšen spodnji organ ima.

K meni ženske niso hodile, niso me marale. Ne vem točno zakaj, a očitno sem se jim nekaj zameril. Takoj ko so me zagledale, so se obrnile in jo na hitro ucvrle, nekatere hihitajoče, z roko na ustih, nekatere vzvišeno. Niti šefova žena me ni imela rada, čeprav sem ravno zaradi nje bil ves čas v gostilni. Imel sem eno samo, ki je hodila večkrat k meni in malo skrbela zame, a me je samo božala in masirala s čudnimi olji, ki so smrdela kot sam vrag, a so pomagala. Poleg tega je ves čas preklinjala in govorila, kakšni prasci so moški. Vsake toliko časa mi je dala neke čudne, kisle bombone, ki pa so, to moram poudariti, zelo izboljšali moj zadah. Samo zaradi nje sem bil vedno odpravljen kot se spodobi.

A vsa ta leta gostilniškega življenja so pustila posledice. Starost naredi svoje, pojavijo se gube in gubice, v ustih se mi je nabiral kamen zaradi pijače, ki so ga nekako odstranili a pri tem delali drugo škodo, bil sem brez zob, zaradi pijače sem porumenel, pojavila se je osteoporoza… In tako sem nekega dne počil, popustil pod težo let.

Tako sedaj ležim med drugimi sotrpini, kot odslužen in počen moški. Pisoar.

Ta čas, ko sem se žalostil, sem imel vseeno eno oko vsake toliko časa prilepljeno na ekran. Ja, nič, vseeno vas je potrebno imeti malo pod kontrolo, da ni kakšnih neumnosti ta čas. Pa moram reči, da ste se kar lepo obnašali, pohvaljeni. Srbeli so me prsti, da bi kaj napisal v komentarje, a dana beseda je le dana beseda in zato se nisem nič oglašal. Videl sem tudi, da prosti spisi ves čas tečejo in nisem si mogel kaj, da ne bi malo razmišljal, v kaj bi se ” našemil “. Pa sem jo hitro našel. Berite.

Ime mi je Možakarjeva ura. Kje in kdaj sem se rodila ne vem, pa tudi Možakar, ki poskuša to ugotoviti iz napisov na meni, ne ve čisto točno, ker pri sebi nima očal za moje male črke. Močno sumim, da sem po rodu iz Hong Konga, čeprav imam lepo zaobljene oči. Nisem posvojena, lahko rečem da sem celo sužnja, saj me je Možakar kupil za ne prav veliko denarja. Služim mu že kar par let, koliko točno ne veva ne on, ne jaz, obstajajo pa neke letnice, ki jih na moj pokrovček napiše urar, ko mi menja moj srčni vspodbujevalec. Tako se lahko po dobri stari ženski navadi gladko zlažem koliko sem stara. Na roko mi gre tudi to, da sem sicer malo razpraskana, nimam pa zato nobene gube, ne celulita. Me pa nekaj čudi. Ob nakupu sem imela s seboj garancijo, vi, ljudje, pa je ob rojstvu ne dobite. V čem je trik?

Če je Možakar zadovoljen z menoj? Menda je, saj me je kupil po svojem okusu in kar je zanj najvažnejše, sem zelo točna. Veste, če se s kom zmeni za srečanje ob določeni uri, se bo tistega tudi držal, tudi če drugi zamudi. Imam kazalce, tako da takoj vidi kaj mu kažem, ker z deljenjem tistih utripajočih številk noče imeti nič opravka. Če je okence za datum zanj premajhno pa nisem jaz nič kriva, saj on slabo vidi, ne jaz. S seboj me jemlje vsepovsod in nikoli mu nisem v napoto. Morda samo kadar kaj prav divje maha in pri tem padam v nezavest in izgubim oprijem in se mu odpnem. Vsake toliko mi tudi s praškom opere kovinski pas in iz njega spravi svinjarijo in duh po njegovem potu. Pri tem mora biti pazljiv, saj takoj dobim solzno oko. Kot zadnjič po betonaži, ko je umival orodje in me je neprevidno polil, potem pa sem se pekla na radiatorju, da me je posušil. Redno mi menja baterije, a so ti časi vedno bolj pogosti. Menda imam poapnenje žil, a Možakar meni, da sem malo zapacana in bi me bilo treba malo prepihati. A imam kar precej sreče. Saj bi me morda kar sam, a je slišal za kolega, ki je to naredil, pa ni nikoli več našel ne kolesc in ne vzmeti, ki so veselo letele iz ure po vesoljstvu njegove garaže.

Kaj pa jaz? A bo kdo mene vprašal, če sem jaz zadovoljna z mojim gospodarjem? Sem in nisem. Saj lepo skrbi zame, a po drugi strani me pa sploh ne upošteva in se do mene čudno obnaša. To, da me daje dol z roke čez noč in ko gre pod tuš že razumem, a da sem cel vikend sama in cel dopust? Vse take dni me tudi povoha ne, potem pa me v nedeljo zvečer ves podivjan išče po poličkah in omaricah za ponedeljek zjutraj. Ker naj bi v službi brez mene bil popolnoma izgubljen. In potem sem še jaz kriva, da se pomikam tako počasi, ko kaj čaka in sem hip nato prehitra, ko se mu kam mudi. Naj se gre lepo solit! In ta njegova “uvidevnost”, ko v moji prisotnosti drugim razlaga o svoji prvi uri, ki jo je izgubil v gozdu. Saj vem, da človek prve ljubezni ne pozabi nikoli, a zakaj mora svojo travmo razlagati še drugim? Pa še na roko jo je moral navijati. Dobro, da se srečujem še z drugimi urami in se malo potiktakamo. Kar odleže, ko slišiš, da imajo druge ure podobne ali še hujše težave s svojimi lastniki in tako je poganjanje kazalcev mnogo lažje in tudi razumem par stvari mnogo bolje.

A nekaj pa vseeno ne razumem. Zakaj imajo ženske, ki se nikoli ne držijo dogovorjenega časa, uro na roki?

Pa sem končno spet tu. Ne, nisem šel na nobeno potovanje, niti zabetonirali me niso. Sem še kako živ. Vzrok za mojo enomesečno odsotnost leži na pokopališču. V roku desetih dni sta naši umrla tašča in pa od moje tete najmlajši brat.  S tako žalostjo v srcu se je težko šaliti na Možakarjev način. Saj bi lahko takrat kaj napisal o tem zakaj me nekaj časa ne bo, a nekateri v svojih komentarjih to smatrajo za zbujanje pozornosti. In vsi, ki me poznate veste, da jo jaz zelo nerad.

  Mesec žalovanja za najljubšim stricem in najljubšo mamo je minil. Takrat sem sam sebi dal obljubo, da se en mesec ne bom nikjer oglašal in te obljube sem se oklepal kot pijanec plota. Morda se bo to pisanje zdelo komu neumno, a smrt je zame samo del življenja. Kot sem že dejal, vsak dobi ob rojstvu enosmerno karto za odhod, vprašanje je samo, kdo bo komu nazadnje mahal v pozdrav. In tudi to sem že povedal, da se meni ni nič posebnega delati norca iz Smrti, kajti prva je začela ona. Pa tudi na pokopališče ne mislim hoditi ravno pogosto, saj se bom tam, če me bodo pustili pri miru, pepelil nekaj milijonov let. In po moji smrti mi je vseeno, kje in kako bom ležal. Važno je, da že sedaj delam počivališče za mojo dušo v srcih dragih. Tam je pravi spomenik mrtvim, ne pa pod nekaj ton težkimi marmornatimi ploščami, s širino katerih se meri žalost za pokojnim. 

 Bodi dovolj žalosti. Vam moram povedati, da je tudi pri nas tako kot pred tedni na Irskem! A veste, da z našo pričakujeva šestorčke? V tej vročini! Niso samo na Irskem kerlci. Veselje je na višku! Vem da je recesija in da se marsikdo težko prebija skozi mesec samo z enim otrokom, kaj šele, da bi si poleg njega naročil še šestorčke.. Že od prej imamo dva, a človek se mora tudi malo zavarovati, če se kateremu kaj zgodi in potem je brez. Kako bomo veseli, ko jih bodo prinesli domov. Ko si jih bomo ponesli, vse drobne in majhne, razvite,  k ustnicam…

 Čisto vseeno mi je, ali bodo šestorčki od Laškega ali od Uniona.