Usedi se in razmisli

Nikoli nisem bil zapečkar. Vedno se je moralo nekaj dogajati, premikati, skratka akcija na vsakem koraku. In to že od malega.

 Ljubim potovanja. Če se le da, vedno drugam. Ni me strah ne politike, ne bolezni.  Ni me strah višine, a sovražim letala. Ko se ti njihov hrup in izpušni plini zarežejo v telo … In najraje se prepuščam presenečenjem. Vstopim in gremo. Včasih niti ne vem kam, ne za koliko časa. Imam sijajno potovalno agencijo, ki poskrbi za vse, meni ni nikoli treba skrbeti za nič. Včasih sem sam, včasih pa je gneča, ko se nas nadrenja, oh oprostite, nagužva kar nekaj na istem kraju. Tako sem bil zadnjič kar malo slabe volje, ko nas je bilo kar precej na kupu in smo se zaletavali eden v drugega. Padlo je nekaj težkih besed, preskočile so iskrice, jaz pa ob takem hrupu postanem ves živčen, začnem se potiti in od mene začne kapljati. Drugače pa nas ta agencija  vodi vsepovsod, tako da včasih pridem nazaj popolnoma bel, včasih pa tako črn, da se me ljudje ustrašijo.

 Ljudje so pa čudni po svetu. Nekje so nas, potepuhov, veseli še pa še, nekje, sploh po mestih, mrščijo čelo. Nekje nas slikajo kot nori in se nam smejijo, nekje bežijo pred nami in se skrivajo po domovih. Nekateri nas celo znanstveno obravnavajo in poročajo o nas na televiziji kje smo in koliko bomo pustili. Pomislite, delijo nas celo v štiri tipe. In kaj vse ne doživiš od ljudi. Ko prideš v revno deželo, te milo gledajo za kako malenkost, nekje pa streljajo nate z raketami. Vidiš kaj delajo, kje delajo in nekateri nas tudi ne opazijo. Še najlepše je, ko gremo v gore. Res da sopihamo v hrib in se vlečemo kot megla, a ko pridemo na vrh, je vse naše. Zajame te tak občutek, da kar odplavaš. Ne maram pa potovati v vročini, ko sonce sije naravnost name, saj se mi zdi, da takrat neznansko trpim in da me kar zmanjkuje.
Ta moja agencija se imenuje Veter. Ima več poslovalnic, naprimer Severni in Južni, Vzhodnik, Zahodnik … Odnese me s seboj po svetu in kot Oblak se jim popolnoma prepustim.

Recesija se pozna. Tudi pri nas na malici. Pa ne da bi govoril o hrani. Ni najboljša, slaba tudi ni, je pa v vsakem primeru boljša, kot če bi si jo morali sami kuhati. Človek se pa tudi navadi, da je v vsaki hrani kot začimba origano. Saj vem, da je to za na pico, a naš kuhar je verjetno obiskoval neki drugi tečaj. Se je pa situacija malo popravila in ga ni več v vsaki jedi. Temu je verjetno pripomogla pripomba sodelavca. Fant je še večji kot jaz, ima okoli 130 kg in je kuharju dejal, po sistemu ” Lepa beseda lepo mesto najde “, da ga bo naslednjič, ko bo spet natresel origano v hrano, nesel iz kuhinje.

 Tako smo včeraj spet žulili neko čorbo z osmimi različnimi imeni brez origana. S temi imeni je prav zabavno. V jedilniku piše neka nobel hrana, pa se izkaže, da je namesto paprike v razredčenem golažu feferon ali paradižnik. Če je krompir premalo kuhan, je pa spet drugo ime. Za mizo za 10 oseb, kjer sedim tudi jaz, je prava mešana ekipa, od delavcev do vodstvenega kadra. In včeraj je tekla debata o recesiji, pomanjkanju naročil in podobnem. Nekdo je omenil, da če ne bo dela v tovarni, bomo šli pa na javna dela. A problem je to, ker bodo že vsa mesta zasedena. Pa se oglasi eden od delavcev, da bomo šli ( malo je letelo na vodstvo ) pa kapnike čistit v Postojnsko jamo. Efekt bi bil isti.

 Recesija se pozna. Tudi na odpadu. Saj pospravljamo doma sproti, a kakšna stvar se po sistemu ” Čez sedem let vse prav pride ”  spravi in se nanjo pozabi, ali pa je prevelika za kanto za smeti. A ko nastopi akcija čiščenja, pada  v prikolico vse kot trava pod koso. Ko je bilo vse naloženo in povezano, smo šli. Na našem odpadu je morje kontejnerjev in tabel, ki te usmerjajo kam boš kaj odvrgel. Ločevanje kot se spodobi. In hodiš malo sem, malo tja in ločuješ odpadke. Ponavadi sam. A včeraj ne. Še dobro nisem parkiral pred prvim kontejnerjem, ko sta že bila pri meni dva agenta v črnem. Pa ne v oblekah. Vprašala sta me, kaj imam in ko sem jima povedal, da je tudi nekaj železa in aluminija, sta mi prijazno pomagala raztovorit smeti, da sta prišla do kovine, ki sta jo nato sama odnesla do svojega avtomobila, tako da sem na koncu imel v prikolici samo še nekaj malenkosti. Postrežba na višku.

 Recesija se pozna. Tudi pri nas doma. Z našo bi šla rada čez prvomajske praznike na lepše. Pa je drago. Okroglih 333 evrov za vsakega. V današnjih časih tako metati stran denar je nepremišljeno. Nič ne veš, koliko časa bomo imeli še službo. Pa sva se pomenila in sklenila, da bova varčevala. In tako smo se dali in preuredili in prenovili prazen senik. Ves material za prenovo in beton po tleh bo prišel tudi okroglih 333 evrov. A tokrat za dve osebi.