Usedi se in razmisli

Kakor koli obračaš, dan ima vedno samo 24 ur. Ampak, najdejo se ljudje, ki jim je teh ur premalo na dan in obratno. Ko bomo res veliki, si bodo oboji te ure menjali po oglasih, kot si sedaj mladina sličice Živalskega kraljestva. Morda pa bodo nekoč take ure, kot jih poznamo sedaj, obstajale samo še v tehničnem muzeju v Bistri, nove pa bodo v obliki harmonike. Eni jih bodo raztegovali, drugi pa stiskali. Itak sami veste, da je čas relativna zadeva, saj se dolžina minute meri po tem, na kateri strani straniščnih vrat si.

 Jaz sem z razporedom ur kar zadovoljen. Tudi po matematični plati, saj se da 24 in pa 60 odlično deliti na manjše delčke. Takrat še niso imeli digitrončkov na mobilnikih, da bi recimo 25 ur delili na tretine. Služba traja osem ur in to sem vzel v zakup in mi je čisto vseeno kaj delam v tem času. Manj boli. Ko mine, obesim halo in službo na obešalnik in grem domov, kjer je na vrsti naslednjih osem ur. Če odštejemo še tistih nočnih osem ur, je med tednom teh dnevnih osem naše življenje.

 V teh življenskih urah se lahko dogaja marsikaj ali pa nič. Ubogi tisti, ki imajo nič.Ostali pa poskušamo med delo in obveznosti vriniti še kako zabavo, hobi… Za katera veljajo dvojna merila. Za mojega starega očeta s kmetov je bilo moje branje knjig, ki mi je pomenilo nekoč skoraj vse, navadna izguba časa. Kot se sedaj zdi komu naše pisanje blogov. Ampak, nekaj moraš poleg dela še imeti zase, za svojo dušo. in še enkrat ampak, da to ne postane zasvojenost.

 Jaz osebno poznam še eno zapravljanje dragocenega časa. Ki se mi je zgodilo včeraj. Vsi, ki imate centralno veste, da je dobro od časa do časa prezračiti radiatorje. Za to obstajajo posebni in bolj majhni ključki in enega od njih imam tudi jaz. Čez celo kurilno sezono sem ga rabil morda trikrat, a sem ga vedno znova iskal po škatli med ostalimi ” nujnimi ” stvarmi. Zato sem ga ob zadnji uporabi položil tu. A včeraj tu ni bilo več tu. Ključka ni bilo tam, kjer sem si jaz zamislil da je. Preobrnil sem cel prostor, preveril škatlo, predale, omare, police, a ga še vedno ni bilo tu. Pol ure sem porabil za to, da sem na koncu sam sebi in naši priznal, da sem pozabil kje je tisti tu.

To, kar boste sedaj prebrali, sodi v kategorijo opozoril. Da ne boste dejali, da vas nisem prej opozoril. Ali pa obratno, boste videli po zapisanem.

Tisti prvoaprilski zapis ni bil ves zlagan. Do medvedke namrač vse drži, ker sem res bil v gozdu. Tista drevesa so podrta in so že na žagi. Dobili smo tudi nekaj denarja zanje in ravno ko se človek v nedeljo malo poveseli s tistimi goldinarji v žepu, ko jih prinese domov, to njegovo veselje opazijo tudi taki, ki imajo v ponedeljek korist od tega. Podaljšal sem registracijo traktorja in da je veselica še večja, je danes popoldan prišel zavarovalničar po denar za hišo. Sedaj imamo hišo zavarovano proti vsem nesrečam, ki se ne bodo zgodile in precej manjši kupček papirja z raznimi številkami in podobicami na njem.

Zadnjih nekaj dni sem vsako popoldne v gozdu. Klestim lesko, pa ne iz maščevanja, ker nima nič lešnikov, pač pa iz potrebe. Pa ne seksualne. Preveč se je razrasla in jo je treba odstranit iz gozda, potem se bomo šli pa gozdno vrtnarstvo. Zasadili bomo mlado bukovino in smrekice. Če nima kdo kaj počet, ga vabim v gozd s pogledom na lužo, ki ji občasno pravimo tudi jezero. Sajenje ne vključuje obisk medveda, ker bi bili, kolikor vas poznam, tam preglasni. Za boljše vzdušje pa lahko vseeno pripeljem traktor sredi parcele, pa se bomo lovili… Tudi danes popoldan sem šel, pa ne za dolgo. Sem bil poklican. Poklical me je prijatelj, ki ni več moj prijatelj. Pijavka! Ta zavarovalničar. In ti smotani mobiteli. Saj ob denar bi bil vseeno, ker je bila tudi naša doma, a ne bi poznal občutka, ko ti pildki polzijo iz rok.

Nisem še prebolel šoka, ko me je poklical drug prijatelj. Pa kakšne prijatelje imam jaz, če me kličejo samo ko me rabijo? Tudi ta je hotel nekaj od mene. Igralstvo. Saj nič ne rečem, včasih sem rad nastopal in to v pantomimi, a on je hotel, da igram črnca. Zvočni film. Z lopato. Pa sem mu ustregel. Razmetali smo tisti pesek in ker se nismo pri tem dovolj spotili, je za vlago na laseh poskrbel preljubi nam dežek. Ki je začel padati 3 minute pred koncem fizkulture.

Likof je bil v oštariji. Seveda s čajem. Pri meni že lep čas alkohol in volan ne gresta skupaj. Pa me med pogovorom kolega pogleda malo bolj temeljito in me vpraša, kaj imam na ušesu. Ne vem kaj točno, a me srbi že dva dni po malem. Odgovori mi, da izgleda, da imam klopa. Pa mi je pokvaril sedenje v oštariji. Pa tako prijetno naj bi bilo tam! A se nisem pustil motiti prav do konca. Bo že naša naredila kar je treba. In je. Res je bil klop in to na takem mestu, da ga res ni bilo lahko opazit. Še kolegica na banki, s katero sem se danes pogovarjal ravno o tem, ga ni. V naših koncih imamo ogromno klopov, a mene ne marajo. Ko sem ji to govoril, sem potrkal po mizi. Pa sem šele kasneje ugotovil, da je bila plastična.

Vem, kaj mi boste vse sedaj predlagali. Paziti se moram vseh teh bolezni, ki jih še izgovoriti ne znam, kaj šele, da bi jih napisal, ki jih prenašajo klopi. Opazovati moram mesto ugriza, če se bo pojavil kolobar. In kako naj na ušesu to opazim? Kaj bo, če spregledam? Zato vas opozarjam, če bodo moji blogi od sedaj naprej malo bolj čudni, mi oprostite. Ker poznate vzrok.

Ljubi moji, kot vidite so moje oči bolj malo prilepljene na ekran in na bloge. Kaj hočemo, delam, pa prazniki gor ali dol. Saj ni bil izveden kakšen poseben delavni podvig, je bilo pa precej manjših, ki jih opravi človek z veseljem. Kako drugače znaš ceniti nekaj, če to sam narediš. In to pravim jaz, ki sem imel nekoč dve levi. Ko sem se oženil, nisem znal skoraj nič, saj me je oče obvaroval pred vsemi nevarnostmi. Ko sem se rodil, je bil star 43 let in kot prvi in edini njegov otrok sem bil stalno pod nadzorom, da se ne bom usekal, udaril s kladivom, odrgnil kože pri popravilu kolesa… Pa sem se vseeno. Kot petletnik bi si kmalu odrezal prst, ko sem si v tiste pol ure, ko sta se starša grešila pri odhodu in prihodu iz službe ob 14h, sam odrezal kos kruha. Ko sem začutil bolečino, sem vse spustil iz rok in začel tuliti in mahati s prstom naokrog. Par sekund za tem je prišel oče iz službe, me rešil pred izkrvavitvijo, potem pa je celo popoldne čistil kuhinjo, ki je bila vsa od krvi.

Danes ni bilo krvi. Sem popolnoma cel, nič otolčen, umit in ostrižen. To malo njivico las že precej let obdeluje naša in kar dobro ji gre. Je bila že nuja za striženje, pa ne zaradi tega, ker so prazniki pred vrati ali pa ker bi imel predolge. Če sta dva centimetra vzrok, da ti lasje padajo na oči? Ne, občutek je slab. Vedno imam zelo kratko postriženo strnišče, včeraj pa me je prijateljica vprašala, ko me je po dolgem času videla z dolgimi lasmi, kaj mi je bilo, da sem v tem času tako osivel!!! Pravijo mi tudi, da se mi dela pleša, pa to že sam vem, brez da bi se pogledal v ogledalo. Sta se na moji glavi pogovarjali dve muhi, mati in hči, pa je rekla stara hčeri, da ko je bila ona v njenih letih, je bila tu samo stezička … In po striženju grem vedno pod tuš. Tam sem tudi opazil veliko podpludbo na kolenu, za katero se nisem mogel spomniti kje in kdaj sem jo dobil. Sem pa iznašel recept, kako se površinske podpludbe v trenutku znebiš. Namiliš jo, pa izgine.

Ja, Slovenci smo pridni. Vsaj tako nas vidijo drugi. Tisto primerjavo o mešalcih pri nas in odojkih na jugu sem že opisal, v starih časih pa so tudi rekli, da so trije Slovenci že zbor, v tisti Jugi pred 41. pa so dejali tudi, da dva Slovenca na kupu pomenita tri stranke. Da smo tudi nevoščljivi ni treba dodajati, malokdo pa prizna, da smo tudi prepirljivi. Kar malo poglejte okoli sebe. Pa ne samo bloge, komentarje in pa forume. Vsak dan se koljejo med seboj rdeči in črni, navijači dveh klubov, dveh strank, sosedje, v službi… Ne skrbite vi za odvetnike in njihove tarife. Vedno jih bomo ohranjali pri življenju s svojim prav.

En tak prav, ki ni za na sodišče, sem imel danes jaz doma. Zapela sva se z našo. Je dobra kuharica in odlično peče, a včasih gre čez mejo. Za popoldanski žegen je spekla potico, ko pa je hotela pobarvati jajca, sem rekel svoj odločen NE. Tega se pa pri nas ne bo delalo. Hotela jih je dati kuhati v čebulne liste, še prej pa nanje položiti razne travne listke, katere pritrdi s koščki ženskih nogovic. Pa saj poznate to. Ampak, jaz sem bil proti. Tega ne pustim. Morda bi ji pustil, da nanje prilepi sličice. A verjetno bi si jih moral prej obriti, ker bi me drugače cukalo, ko bi si jih čez čas poskušal spraviti dol.

Kako lepi sončni dnevi so ta teden. Človek je ves navdušen po vsej tej količini vode, ki so jo spustili z neba. Človek se vpraša, če niso slučajno spustili z neba kakšne inventurne viške, ki so jim ostali zaradi nepredelane vode v sneg, ki ga je zadnja leta vse manj.
To sončno vreme vabi ljudi na plan, na sprehode, izlete, na vrt in v sadovnjake. Nekateri pa se samo lenobno predajajo soncu. In tožijo o spomladanski utrujenosti. Ki je sploh ni. Ker je to en navaden lari fari. To so namreč obelodanili znanstveniki, ki so ugotovili, da je to ena navadna psihoza, ki si jo lahko mirno zataknete za klobuk. Če ga ne nosite pa za kaj drugega. Nekomu se nič ne da, pa reče da ga daje spomladanska utrujenost. To sliši drugi, ki ima isto ” bolezen ” in tako je polahko okuženo vse na okoli. To je veljalo morda bolj nekoč, ko so bili zasneženi do sredine marca, ko je bila zima res zima in tako ljudje niso delali drugega, kot da so kidali sneg in skrbeli za živino. In delali otroke, za kar pa ni potreben kak poseben napor. Ko pa je sneg skopnel, se je pojavilo delo na polju, sadovnjaku in gozdu. In tako, kot se počuti športnik na tekmi, ko ni treniral par mesecev, tako so se počutili tedaj na začetku pomladi. Zato tisti, ki se vozimo celo leto z avtom, prekladamo listine po pisarnah in dvignemo rit za na malico in za domov, doma pa ne delamo nič, ne moremo tožiti o spomladanski utrujenosti.
Ampak, veste, tu sem pa jaz spet posebna izjema. Ker kljub vsem zgoraj naštetim stvarem delam natančno 17% manj kot navadno. Za toliko mi je padla storilnost. Nisem na normo, nihče mi ne meri dela, pa vseeno vem, da naredim za toliko manj. Pa ne zaradi spomladanske utrujenosti, ki jo čutim te dni, ko sem vsako popoldne v gozdu in ne zaradi recesije. Spet je kriva znanstvena raziskava.
Vsake toliko časa preberem članek, ki mi odpre novo obzorje, a kaj, ko ga moji šefi ne. Gredo se neko varnostno politiko podjetja, s katero preprečujejo vdor virusov v interni računalnik, moti jih pa tudi to, da nekateri med delovnim časom brskajo kar tako po internetu. In so blokirali gmail. In novice. In Youtube. In … Pa ti ti pametni znanstveniki naredijo raziskavo s katero ugotovijo, da zaposlenim po pisarnah zaradi teh omejitev, ki lastnike podjetij po Evropi stanejo težke milijone evrov, pade storilnost v povprečju za 9%. To povprečje pa veste kako je. Če revež je zelje, bogatin pa meso, v povprečju oba jesta segedin. Ampak, kljub povprečju, revež še vedno je samo zelje. Povprečje 9% zavzema pri tistemu, ki ga nič ne gane blokada internetnih strani in revežu, ki ga, področje od 0 pa do 18, zato je meni kot revežu pripadla skrajna meja padca storilnosti – 18%. In zakaj sem potem zapisal na začetku, da samo 17? Zato, ker naše vodstvo verjetno še ni in upam da tudi še dolgo ne bo, slišalo za bloge. In z odklenjenimi blogi pri meni prihranijo tisti pomembni 1%. S katerim rešujem firmo. Kaj pravite, grem lahko s tem argumentom k direktorju, da mi zviša plačo?

 Še sedaj se mi tresejo kolena, ko samo pomislim na včerajšnje dogajanje. Kar poceni sem jo odnesel, kar pa za avto ni mogoče reči. Pa saj bo škodo krila zavarovalnica, pa še koga grem lahko tožit za mastne denarce. Bom povprašal, saj imam črno inštanco v sorodu.

 Gozd kot gozd nam daje les ali za kurjavo ali za gradnjo ali za kaj drugega. Raste sam od sebe, človekova naloga je samo ta, da ga uničuje. Če ne drugače pa s kislim dežjem in onesnaženim zrakom. In med ostalimi posledicami so tudi suhe jelke, ki jim pri nas rečemo na kratko sušice. Te je treba čim prej spraviti iz gozda, pa ne samo zaradi tega, da bi dobil zanjo na žagi čim več, pač pa tudi zaradi škodljivcev in samega izgleda. Gospodar, ki jih ima v gozdu in jih ne pospravi, ni ravno toplo obravnavan za šankom.

 Tako sem se tudi jaz podal v gozd, da jih spravim v vodoravno lego. Ampak, ker je pod njimi ogromno leske, sem se lotil najprej te, saj te ta pošteno ovira pri kleščenju vej, ko se s postavljanjem pokonci prav pošteno ureže po obrazu in samem spravilu lesa. Ne bom vam opisoval že pregovorne težave Možakarja v gozdu, ko se sname veriga pri krožni žagi, ko nabrusiš verigo motorke ob kamen, ko se strga pri prvem potegu vrv za zagon motorke …, ampak samo o koncu sečnje. Ko se človek ves pretegnjen in prepojen z dimom po zažganem olju in moškem potu privleče do avtomobila z motorko, gorivom, oljem, rokavicami, čelado, orodjem za popravilo motorke, pilo …

 Odprl sem prtljažnik, vanj položil vse opisane tovorne težave in se slekel iz kombinezona. Ker nosim ključe in telefon v gozdu vedno s seboj, sem ju položil kak meter od avtomobila na tla, da mi ne bi padla pri slačenju po tleh ali da ne bi ključe zaprl v prtljažnik. Pripravljen za domov sem se usedel na rob odprtega prtljažnika, malo popil in užival v nekaj minutni tišini gozda.

 Ko si pri miru, slišiš marsikaj. Tudi rahlo šumenje medvedkov. Kaj, medvedkov? Od kje pa ta dva? Veste, kako človeka šokira pojava medvedkov nekaj metrov od avta, ko sta se iz brega spustila na cesto? Ves sem se naježil, a sem ostal čisto pri miru, misleč da me ne bosta opazila, a glava je vseeno gledala, od kje se bo pojavila še njuna stara. In res, par metrov za njima se je primajala še ona. Ko sem videl kam gredo, sem si mislil, da gredo dovolj daleč od mene, da ne bo hudega. A kaj ni vranč, da je enega od malih kosmatincev zaneslo proti avtu? Tu pa ni več šale. Polahko sem vstal, da bi imel možnost umakniti se v avto, a pri tem sem z glavo butnil v vrata prtljažnika. Jaz sem se sklonil zaradi udarca, mladič se je prestrašil in se oglasil, stara pa pokonci in ko me je opazila, je skočila proti meni. Tekel sem na drugo stran avta, ona pa za mano. Pa sva se lovila okoli avta. Saj je bila hitrejša, a 200 kg bolj težko speljuje ostre ovinke okoli avta. Vedno pa sem bil toliko pred njo, da ji ne bi prišlo na misel, da bi skočila na avto, ker bi me v tem primeru takoj ujela. Ko sva tekla dvakrat okoli avta, se je ustavila, ker me ni mogla dohajati. Pri tem je rjovela na ves gobec in človeka obliva srh, a ga adrenalin ohranja povsem treznega. Odprl sem vrata in skočil na sovoznikov sedež, a tako, da bi se lahko takoj premaknil na drugo stran. To, da sem bil v avtu mi je pomagalo samo toliko, da me ni dobila, saj sto bili ključi in telefon še vedno na tleh ob avtu. Mrcina se je postavila ob avto in ker ni mogla do mene, ga je vsega spraskala in ga začela majati. Kričal sem nanjo, a ni nič pomagalo. Spustila se je na vse štiri in obšla avto in prišla do odprtega prtljažnika. Ko je povohala vanj, me je začutila in začela skozenj plezati proti meni. Ko je začela trgati zadnji naslon, sem skočil iz avta in zaprl vrata za seboj. Ravno pravi čas, saj se je že zaletavala v moja vrata vrata. Ta čas, ko se je vrtela po avtu in pri tem trgala in lomila sedeže, sem mrzlično razmišljal, kako naj se je rešim. Ko sem zagledal mladiča, sem se v trenutku spomnil. Zagrabil sem pest grušča ob cesti in ga začel metati v mladiča.. Očitno sem ju zadel, saj sta se ustrašila, zacvilila in oddirjala pod cesto v gozd. Medvedka ju je slišala, ko je lezla iz avtomobila in je pohitela za njima. Brž sem zaprl prtljažnik, pobral ključe in telefon, skočil v avto na polomljen in raztrgan sedež, vžgal motor in se odpeljal domov. Kjer sem se začel tresti. In zato vam sedaj to pišem šele danes zjutraj, s krvavimi očmi, saj je medvedka celo noč stegovala svoje kremplje po meni, ker včeraj zvečer nisem bil sposoben napisati niti svojega imena.