Usedi se in razmisli

Dovolj je bilo počivanja po toplicah. Ampak, a veste, da še pošteno brcajo? Misli se neštetokrat povrnejo na toplo vodo in vročo savno, sploh zjutraj, ko kot nor drgnem led s stekla avtomobila. Res bi šel takoj spet tja. Ker me tam nihče ne lovi in mi ne tlači čistilo in gobico v roke, da naj počistim za seboj ko grem iz bazena.

Služba se je začela zares takoj po toplicah. In v tem času je dobro, da jo imam. Recesija tu, recesija tam, kar naprej nas bombandirajo iz radia in televizije, pa tudi tu na blogu, ko se človek pride malo razvedrit, mu razne novice zatemnijo obličje. Ampak, o tem treba pisat in povedat svoje mnenje, zato pišite še naprej. Lahko pa dodate srček ali kako rožico, da ne bo tako hudo.

Dandanes za svoje delovno mesto rabiš ustrezno izobrazbo. Minili naj bi časi, ko si lahko z osnovno šolo in rdečimi ali črnimi vezami prilezel do vrha. Po drugi strani pa se to menda da tudi dandanes početi, saj diplome niso ne vem kakšen strošek, ponudnikov je pa tudi kar nekaj.

Za marsikatero delovno mesto imamo ljudje včasih tudi previsoko izobrazbo. Ko pride do zasičenosti trga delovne sile ( kako nečloveška definicija ), marsikdo ne dobi svoji izobrazbi primerne zaposlitve in tako razni doktorji in magistri, da o nižji stopnji izobrazbe ne govorim, delajo dela z eno ali več stopnjami nižjo zahtevano izobrazbo.

Kot vedno in povsod se dobijo svetle izjeme. Ki so jim po naravni danosti podeljeni nazivi, ki si jih niso pridobili z izobrazbo, ne z vezami. Taka izjema sem seveda, kdo pa drug, jaz. Slavno in vsem na ogled nosim naziv docenta. Za to ne rabiš ne vem kakšne diplome in visoke izobrazbe, čeprav, da se ne bom deval v nič, sem ji pa s srednjo šolo in končanim študijem ob delu in končano avto šolo, zelo blizu. Pri svojem delu mi to nič ne koristi, tudi plače nimam zaradi naziva nič večje in tudi bele halje ne nosim. Kot da ne bi bil, čeprav sem. Samo jesti je treba in živeti za to. In paziti pri tem. Ker lahko pride do prekvalifikacije poklica.

Poglejte za kaj se gre. Trenutno imam 96 kilogramov. In če se zredim še za te 4, ne bom več docent ampak stotnik. A jaz sedaj, ko sem končno izpisan iz vojnega seznama, nočem z vojaštvom imeti ničesar več.

V teh letih nisem bil še nikoli tako priden, da bi napisal vsak dan nov blog. Ampak, ker imam o čem pisati, ni problem. Se kar usuva iz mene, prsta brzita po tipkovnici, tako da sam sebe komaj dohajam. Imate pa srečo, da pišem bolj na suho, ker če bi se sedaj ta izsuta tema usula iz vašega ekrana, bi imel kak meter preveč vode okoli sebe. Seveda, da o pari in vročini ne govorim. Ker bom danes pisal, tako kot sem obljubil, o savni.

To je, zelo na kratko povedano, čudovita stvar. Te pregreje in ti s potenjem odpira in s tem tudi čisti pore v koži. Se je pa zelo dobro savnati po pameti in se ravnati po priporočilih, saj si verjetno nihče ne želi, da bi se mu začelo kaditi iz ušes kot iz pregretega avtomobila. V teh savnah, kjer sem bil jaz, vse lepo piše kako in kaj, pa tudi v vodenih programih ti voditelj prej vse razloži. Te minute so najlepše, saj te resnično pregreje, v zraku je vonj eteričnih olj, ki jih polivajo po vročih kamnih, malo pred koncem vrtinčenja zraka z brisačo pa se namažeš z mažo, ki pusti za seboj prijeten vonj in mehča kožo. Prav zaradi slednjega smo morali moški paziti, kje se NE smemo namazati.

Prvi pogled na prostore savne ti da občutek revnosti. Vsi goli in bosi po hodnikih, oviti samo v brisače, v samih savnah pa še to ne. In človek to normalno sprejme in se s tem ne obremenjuje. In če bi kdo prišel v savno samo zaradi ogledovanja teles, bi se ga kmalu odkrilo in bi mu bilo kmalu bolj nerodno kot ostalim. Razen meni, seveda.

Če me bo sedaj zaradi tega, kar bom sedaj napisal, označil za perverznega, mi bo to v ponos. Ker mi kot soustanovitelju znanega društva ( v drugi blogosferi ), skupaj z Brjavom, to tudi pripada. Naše društvo ni v mirovanju, ker se piše statut in ostale stvari in seveda pravilnik o nemoralnem obnašanju. In moj obisk toplic je bil v resnici tajno nabiranje prostovoljk. Tako tajno, da sem za to zvedel šele sedaj, ko to pišem. Vem pa povem, da sem v savni našel kar precej primernih bodočih članic. Če bi pustil spodnjemu domu glasovati o vsaki, bi kar naprej dvigoval svojo roko, a zaradi tajnosti je to raje prepustil zgornjemu domu, to je očem. A te so pod težo odgovornosti kar naprej padale navzdol po telesih možnih in potencialnih članic in sem jih komaj prepričal, da so se dvignile nazaj in si nezainteresirano ogledovale deščice in stene savne.

Za kosmate riti in za tisto, kar je na drugi strani le teh, jaz nisem bil zadolžen, bi pa prosil kako prostovoljko, da se poda na prav tako misijo kot jaz in izsledke predstavi ženskemu sprejemnemu odboru našega društva.

Sedaj pa še nekaj o modi. Tiste, ki se ne brijete tam spodaj, oddahnite si. Ve ste najbolj » in ». V savni sem bil 4 popoldneve in ves ta čas nisem videl niti ene same brez dlak. Imele so od grmičkov, živih mej, strnišča, celo ena kozja bradica je bila vmes, do divjih, nekultiviranih nasadov. In meni osebno je vse to najbolj všeč. Ko ženska sleče hlačke in se pokaže nekaj dlak je čisto drugače, ko vleče in vleče navzdol, pa ni nič. Sama gola koža. Kot bi potegnila rokav s komolca. Nobene erotike. Verjetno sem res stara Dunajska jahalna šola, da tako razmišljam.

Sva se pa nekoč z eno tako, brez dlak, pred časom malo zapela. Ko je priznala da se brije, sem ji dejal isto kot vam, a da je to vsaj malo bolj higiensko kot z dlakami. Ona pa v zrak, da se tušira vsak dan in da ni umazana, da ne smrdi… Kot da ne bi vedel, da so časi, ko se je ene gate nosilo 14 dni, se jih potem obrnilo in obtolklo ob vogal in se jih nato nosilo še 14 dni, že dolgo minili.

Ja, lepo je v toplicah. Najprej sem mislil predlagati pogodbo, da bi delal v firmi samo 7 dni in bil ostale dni v toplicah, a sem se kmalu premislil. Prehitro bi bil star, ker tam čas nesramno hiti. Kar naenkrat je bila sobota, čeprav se mi je zdelo, da je šele ponedeljek.

Upam, da vam je bilo z menoj skozi teh pet dni z menoj lepo. Meni je bilo takrat in sedaj, zato komaj čakam, da gremo v jeseni zopet tja in takrat izveste zopet kaj novega.

Človek ima na bazenu ogromno časa in tako lahko med plavanjem in poležavanjem prodaja zijala. Jaz pri tem nisem nobena izjema, prej pravilo. Zanimivo mi je opazovati ljudi, njihove posebnosti, obnašanje, reakcije …
Najprej mi je padlo v oči, kako se svet spreminja. Ne vem točno kaj je krivo temu, a včasih je bilo v toplicah malo nas mladih in ogromno starejših ljudi, sedaj pa je čedalje več tistih mladih in kar nekaj mojih vrstnikov. Verjetno so sedaj, spomladi, starejši zaposleni z obrezovanjem drevja, prekopavanjem gred, sadijo in sejejo … Ali je kaj drugega? Ne mi sedaj še vi kvarit veselja z nekimi visokimi EMŠO ti. Ker to je dezinformacija. Številka 958, ki označuje letnico rojstva, je mnogo manjša kot recimo 980 ali še kaj več.
Na bazenu je mnogo ljudi, takih in takih, z različnimi postavami in debelino obloge kosti. Moje mnenje je, da dokler se imata dva rada, postava ne igra nobene vloge. Sedaj tudi premišljam, če sem sploh opazil kakšno žensko s celulitom. Sem moški, pa nisem gledal nič v to smer. Najhujši kritik ženski je verjetno druga ženska. Vedno je kakšna pripomba čez drugo, naj si bo to frizura, obleka, čevlji, torbica, šminka …in celulit. Razpravljajo o tistem, na kar se spoznajo. In moški se na celulit ne spoznamo, zato …
Tukaj moram nekaj pripomniti. Rad se šalim, a nočem nikogar prizadeti. Sploh ne žensk. Ker vas vedno zagovarjam in rad potegnem z vami ( vam piham na dušo ), mi je pred tremi leti, kmalu po začetku moje blogerske kariere, nekdo napisal, da rad lezem ženskam v rit. Pri vsej pameti in lahko tudi pod prisego povem, da se z mojim speleologom nikoli ne potikava po zasvinjanih jamah.
Vedno se mi je milo storilo, ko sem na bazenu zagledal otročičke. Od par mesecev starih kobacajev, ki so jih starši vozili v raznih napihljivih stvareh, pa do predšolskih skakalčkov. Spomin se ti povrne nazaj, ko sta se naša dva ravno v teh toplicah naučila skakati na glavo v vodo. Na grozo starih mam, če jih je slučajno oplazila kaka kapljica od njihovega štrbunka. Če bi to počeli njihovi vnuki, bi bile pa vse blažene. Po nekaj dneh spoznavanja in ogledovanja že lahko točno določiš katera mlada mamica sodi h kateremu otroku in v tem sem postal pravi specialist. Zlasti za mamice.
Da se mladina v bazenih pohujšljivo obnaša, vam ni treba posebej razlagat. Včasih sem bil bolj toleranten, sedaj pa to čedalje težje gledam. Ker bi jaz tudi tako kot oni, pa je vprašanje, če bi me katera od njih vzela v vodo. Sploh ob varnostni politiki naše in njenega očesa. Še največ jih je bilo v zunanjem bazenu, kjer so imeli mir, saj razen obžrte lune, ki je sijala nanje, niso imeli drugih prič.
Ob vsej tej idiliki pa je ena stvar, ki mi je šla močno na živce. Fotocelica nad pisoarjem. Saj je koristna, tudi delala je vedno, a je hudič vedno v malenkostih. Kromirana je, tako da se lahko vidiš v njej. A kombinacija z njeno izbočenostjo prinese tragedijo. Ko sem se postavil pred pisoar in potegnil ven svojo ljubezensko mišico, ki ima za stransko nalogo tudi odvajanje vode iz telesa, je ta vranč od te … ( nimam dovolj grdih besed, da bi izrazil svoj gnev ) fotocelice povečal samo moj seks žulj in to do neba, mišico pa pomanjšal. Ma kaj pomanjšal, izbrisal jo je iz površja zemlje! Naj sem se še tako obračal, dvigoval na prste, vlekel mišico navzgor, pomagalo ni nič. Najraje bi šel po pručko in mišico pomolil fotocelici naravnost v obraz, češ, tu imaš in poglej. Ker, potem bi pa imel zumbo. In nič me ne bi motilo, če bi bila bele barve.

Ljubi moji, spet sem tu. Saj bi tole napisal že prej, pa kaj ko imam, pomislite, v službi delo. So ti šefi pa res neodgovorni. Tu me čaka par ljudi, da preberejo moje dogodivščine v toplicah, on pa mi moli papirje pod nos. Pa kaj ne ve, da je recesija? No, šalo na stran, pri nas je še ne čutimo in upam, da bo tako tudi ostalo.

Pa pojdimo plavat. Ker jaz to počnem strašno rad. Saj sem moral tudi počivati na ležalniku z natikači na nosu in križankami v rokah, drugače pa sem komaj čakal, da sem bil v vodi. Sem čisti drug tip človeka kot nek moški iz naših krajev, ki je kot vdovec spoznal sorodno dušo. Kar nekaj časa ga je prepričevala, da naj gre z njo v toplice, tako da je na koncu popustil. Ko sta bila tam, pa na noben način ni hotel v vodo. Ko je bil sit njenega priganjanja, je vstal, odšel k bazenu in se po petih minutah vrnil. Ko ga je vprašala kako da je že nazaj, ji je odvrnil, da so ga zapodili, ker je lulal v bazen. Na njen saj to pa ja vsi počnejo ( leta nazaj ), ji je odvrnil da mogoče res, a ne z roba bazena kot on.

V teh toplicah so strašno dobri. Kljub recesiji je na voljo ogromno vode za pitje z različnimi okusi. Ženski okus, moški okus, otroški okus…. Meni je bil še najmanj všeč njen okus po kloru in sem jo vedno, ko sem jo dobil v usta, na mestu izpljunil. Tudi nekaj drugih sem videl to početi, saj to menda ni dobro za želodec, ostali pa so med plavanjem vzvišeno držali usta visoko nad vodo, da jim ne bi prišel kak okus do ustnic.

Ko je Tedi pisala o svojem plavanju, sem ji napisal v komentar, da lahko preplavam 300 metrov. To je sedaj čista laž. Jaz bi že mahal in plaval, a kdo bo dihal namesto mene? Saj žabon ( žabica pri 190 cm ) mi je že še šel in sem ob tem, da sem bil s svojimi rokami čez pol bazena, res preplaval skoraj toliko, a kravelj sem plaval po jugoslovansko. Na obroke, 3 x 10 metrov. Pa še to le ob prisotnosti reševalca iz vode v 1,3 metra globoki vodi. Kaj hočete, pri meni nikoli ne veš.

Najraje pa smo šli v brbotalnike. To so okrogli bazeni s 35 stopinj toplo vodo, sredi katerih izvira pravi gejzir. Prav prijetno je za masažo, a jaz se temu nisem preveč predajal. Izvir je namreč tako močan, da te odriva, če si pa vseeno dovolj trmast, te potegne čezenj. In tega se je najbolj za bati. Da bi mi iz navadnih kopalk naredilo tangice, je še najmanjši problem, a kaj, če bi se hotel poigrati še z družinskima draguljema? Veste, kako ju moški pazimo, ta vrelec pa bi skušal z njima žonglirati? Ni šans! Da o tem, da bi lahko ob tem še premešal punčke in fantke, sploh ne govorim. To bi bila šele kolobocija.

Pa moški nismo nikoli dosti časa v teh kotlih. Ker po štirih minutah lahko hrenovka poči, po petih so pa jajca v trdo kuhana. Enkrat pa sem se celo bal iti vanj. V njem sta se dva mlada hotela pojesti. Pa jaz jih razumem. Ni denarja in ko se prijavijo za toplice, zmanjka za polni penzjon, potem pa stradajo in lovijo hrano po bazenu. Sem se bal, da bom jaz naslednji, sploh, če je on bolj lačen kot ona.

Seveda se nadaljuje!

Kako se v toplicah prijaviš in kako dobiš zapestnico, na katero potem gledaš koliko je ura, veste verjetno vsi. Tudi mi smo, saj tam nismo bili prvič. Imamo že nekaj bonitet, ki si jih izborimo s pogumnim jezikom in to so kopališke brisače. Tako je to ena od stvari, ki je nikoli ne pozabimo doma. Vsi srečni in zadovoljni, predvsem pa lačni dopusta in kremšnit, smo se odpravili v hiško.

Nadvse je zanimiv pojav, ko se poskušaš razpakirati. Odpreš prtljažnik in vrata pri avtu in nosiš ven. A kam? Celo v hiški za 5 je to ogromen logistični zalogaj. Potovalka s posteljnino, z oblekami, obutev, hrana, pijača, pivo,… Tudi dežnik se je našel vmes, da o mobitelih ne govorim. Čez par dni je bilo kablov toliko kot v jedrski centrali v Krškem, le krajši so bili. In vso to prtljago je potrebno razporediti tako, da se ne pada čez potovalke in neseser torbice že takoj pri vhodu. Saj našo potovalko bi že brcnil, a kaj imajo v svoji prijatelji?

In potem, ko smo preživeli prvi selitveni šok od prtljažnika do vhodnih vrat, se je selitev nadaljevala do postelj in hladilnika. Krško smo takoj priklopili nanj, gumb za hlajenje smo obrnili pa šele zvečer, ker pivo ni bilo dovolj hladno. K sreči se je ostala zmrznjena hrana trmarila in se ni hotela otopiti sama od sebe, tako da smo bili kar normalno dopustovsko zaprti in smo tako prihranili kar nekaj WC papirja. Začeli smo tudi pospravljati obleke iz potovalk in jih vesiti vsepovsod ter oblačiti postelje.

Jaz sem spal na pogradu in to v pritličju. Bila je kar dobra postelja, jo moram pohvalit, ker sem na selitve zelo občutljiv in nekaj prvih noči bolj slabo spim. Tu pa sem v celem tednu slabo spal samo prvih sedem dni, potem je bilo pa bolje. Z njega sploh nisem mogel pasti, ker je bila pri nogah lestev za zgornji pograd, pri glavi pa je bila visoka nočna omarica. Sicer je bila vredna en k….., a če bi jo slučajno poškodoval, bi moral kupiti novo in jo plačati s prav toliko trdo valuto.

Med omarico in lestvijo je bilo 1,20 prostora, a še dobro, da ga je bilo vsaj nekaj tudi v višino. Bog ne daj, da bi me kdo nenadoma zbudil sredi noči. Na tri četrt mojega dviga do sedenja bi se spoznal z zgornjim pogradom s celim ognjemetom zvezd. Bi imel buško do neba. Morda bi mi pa prišla prav v bazenu, da bi z njo lažje lomil valove pred seboj, kot to delajo ladje?

Moral sem se znajti, kako priti na posteljo. Če so šla kolena, ni šla rit in obratno. Tako sem se na tisti pograd lahko spravil samo vzvratno, brez vseh štirih smernih kazalcev in nadležnega piskanja. Ko pa je rit prišla do polovice postelje, sem se obrnil kot ključ v ključavnici, zjutraj pa sem se odklenil, da sem lahko vstal. Če bi tam ležala dva eden na drugem, bi še nekako šlo, če pa bi se vmes poskusil vriniti še tretji, bi zaradi nizkega pograda zmanjkalo prostora in bi ga moral kar parkirati. Enkrat, dvakrat že mogoče, a če bi hotel popraviti parkirani » avto » večkrat…. Pograd je namreč prav veselo škripal in od začetka bi še šlo, ko bi gume cvilile ob zaviranju cik, cik, cik, … A kaj bi bilo na koncu, ko gre vse skupaj precej hitreje? Cikcikcikcik… Verjetno bi imele vse štiri hiške okoli nas nekaj od tega. Kot je bilo pred leti na morju pri nekem kolegu.

Veste kako trda je morska voda? To vemo predvsem moški, ki imamo zvečer ogromne probleme s tem. Ker pa je bila hiška cel dan na soncu, edina klima pa je bila v restavraciji cele 4 metre stran in je nabijala celo noč, je bilo v njej peklensko vroče. Vse se je odprlo, otroci so zaspali šele ob enih ponoči in takrat sta se spravila k mehčanju. Ker pa je pri tem opravilu prisoten ogromen napor in ker s seboj nista imela hanzaplasta za čez usta, je ženo naslednji dan ustavila soseda in ji dejala, da je videti nekam vesela to jutro…

Pojdi z menoj v toplice,

 bova lepa, bova fit,

 jaz bom dobu močne roke,

 ti pa malo manjšo rit!

 Možakar pride kadar pride, pride pa vedno. Saj s toplic sem že v soboto zvečer, a ker sem bil tako utrujen od dopusta, sem si privoščil še malo nedeljskega počitka. Sem si dejal, da vas bom ” napadel ” z opisom dogajanja v topli vodi na svojem blogu danes dopoldan, pa mi, kot vidite po uri, ni uspelo. Ker razen tega, da ne dela pošta, ni nič novega. Včasih se mi namreč zdi, da nekateri nekako nočejo odrasti do službene polnoletnosti. Pred dopustom sem moral postoriti kar nekaj nujno nujnih stvari, ker naj bi danes, ali najkasneje jutri, imeli dela z neko zadevo še in še. Danes se to več ne mudi in je vse skupaj prestavljeno za en teden, mudi pa se čisto nekaj drugega, kar pa si niso upali narediti brez mene. In tako je moral blog počakati, vaši pa tudi, saj jih bom bral in komentiral zvečer.

 Pred začetkom opisa se vam moram še zahvaliti za komentarje pri brstečem prostem spisu. Saj bi se lahko tudi tam vsakemu posebej, a se mi ne zdi pošteno po desetih dnevih blog vleči na površje in zasedati prostor drugim.

 Ko se človek osamosvoji, to pomeni, ko gredo otroci od doma, ne rabi več ne vem kolikšnega avtomobila. Tako tudi naš brum brum ni ne vem kako velik, čeprav se jaz vozim v njem. In v ta pokrit in svinjsko drag avto radio na štirih kolesih smo morali poleg štirih odraslih oseb spraviti še za prav toliko oseb prtljage. Vse je treba minimirati. Nič finese, nič hrane, nič pijače, pa še se nabere robe kot na nekdanjem Ponterossu. In nastanejo dileme. Naj vzamem eno trenirko ali dve? Če vzamem eno, jo bom popackal najkasneje drugi dan, če vzamem dve, drugo ne bom niti povohal, kaj šele oblekel. In dodajte še nekaj kosov drugih oblačil in množite krat 4. Vam povem, da sem pomislil na hitro pošto. Ustavil me je šele prizor v mojih mislih, kako me poštar z našo potovalko išče do kolen v bazenu ali savni. Pa smo vseeno vse stlačili v prtljažnik ( trening z lego kockami ), hrano in pijačo pa smo kupili šele nekaj km pred toplicami. Dosti lažje je loviti konzerve in plastične steklenice po avtu samo 20 km do cilja kot pa celih 160.

 A naj napišem, da smo se obrnili kmalu po štartu, ker smo pozabili par stvari? No, prav, pa ne bom. Da ne boste govorili okoli, kako smo pozabljivi.

 Vožnja je nato potekala v miru do Trojan. Ker tam se pa moraš ustavit. Saj veste po kom so znane? Šli smo v gostilno in naročili 4 kose. Ogromne kose. Tako velike, da smo jih dali čez pol in jih pol pojedli tu, pol pa v hišici v toplicah za sladico po kosilu. Drugače ne gre, ker so kremšnite na Trojanah res velike.

 Se nadaljuje jutri, upam da bolj sproščeno, saj sem to pisal s prekinitvami od pol enajstih naprej in če verjamete ali ne, tudi tega stavka nisem mogel napisati v enem kosu.

Včasih se zgodi, da ti kakšna omemba obudi pozabljene spomine. In meni jih je Morska deklica s svojim zadnjim blogom v eni od blogosfer. Odločil sem se, da jih napišem sem, da jih ne bom spet pozabil. So del mojega življenja, čuteni po moje, zato se ne čudite, če ta zapis ne bo po vaši meri.

Vsak od nas ima dve stari mami, babici, omi, ali kakor koli jima že rečete, s pripadajočima osebkoma moškega spola. Tudi jaz nisem nobena izjema in sem prav tako imel oboje. Pa da ne boste mislili, da ni izjem. Pustimo sedaj devico Marijo in se preselimo 2000 let naprej od tistega dogodka. Že v svojem blogu Življenjepis sem namignil na dogodek, ko je ženska spremenila spol in kot moški rodil otroka. Kaj bo imel njegov vnuk? Eno staro mamo in tri dedke ali bo to v razmerju ena pa pol proti dva in pol? Nimam časa, zračunajte si sami!

 O eni stari mami sem že pisal, danes bom pa še o drugi. Ta mi ni šla nikoli kaj posebej na srce, čeprav sva dvanajst let živela skupaj in je tudi pazila name. Morda nisva nikoli našla skupnega jezika, ker je bila stara 80 let, ko sem se rodil? Morda zato ne, ker sta bili z mojo mamo tipični tašča in snaha? Ker je bila resnična žlehnoba? Mojega očeta, hladnega kot špricar, je nekoč tako ujezila, da je vrgel svojo šlapo ( natikač ) za njo. Bil je odličen balinar in kegljač, a v metanju šlap je bil začetnik in jo je zgrešil.

 V mojih spominih nima mnogo filmov, se pa spomnim, ko me je še kot petletnega fantiča vodila okoli svojih prijateljic, kjer so po obiskih sedele na še toplih štedilnikih in se menile in opravljale. Jaz sem ji bil kot prisluškovalec in obveznost v veliko napoto, tako da njena ljubezen do mojega varovanja res ni bila globoka. Spomnim se jo bolj iz pripovedovanja o njeni žlehnobi, saj so mami, preden se je omožila z mojim očetom dejali, da si naj raje da štrik za vrat kot pa gre za tamlado k njej. Kot se je kasneje pokazalo, ji je kar dobro parirala. Bila je tudi dobra zeliščarka, saj se je pri nas vedno sušilo mnogo rastlinje za čaje, da o njenem slavnem brinjavcu sploh ne govorim. Sploh ga je cenil moj stari ata, a da ga ne bi vsega popil, ga je skrila v jamnico ( jamo v sobi, pokrito z deskami, kjer se je spravil krompir za čez zimo ). Ko ga je hotela postreči gostom, je ugotovila, da je notri voda, ki jo je stari ata pretočil v steklenico, brinjavec pa vase.

 Da boste lažje razumeli zakaj je do tistih besed prišlo, vam moram še nekaj povedati. Med drugo svetovno vojno je bil moj oče partizan. Ko so ga ujeli, ko je prišel malo pogledat domov, mu je prijazen domobranec zrihtal dvoletne počitnice, polali so ga v Dachau. Nazaj je prišel živ, ker drugače mene ne bi bilo, je bil pa dec na mestu. Čeprav ni bil posebej veren, je naredil to, kar marsikateri bolj veren danes ni sposoben. Belogardistu je odpustil in pri nas se o tem ni nikoli govorilo.

Ko so bili mati stari 89 let, so na enem od svojih obveščevalnih pohodov padli in si zlomili kolk. Od takrat pa do svoje smrti čez tri leta, so hodili po stanovanju z bergljo v eni in stolom v drugi roki. Lepo polahko in to vsepovsod, še najraje pa pred hišo na prag. In tam je oblajala vsakega človeka, ki ga je vsaj malo poznala. Pri devetdesetih je še dokaj dobro videla in tudi slišala. Tudi takrat, ko sta jo dva jehovca poskušala spreobrniti v svojo vero. Pa jima je prihranila trud s tem, da jima je rekla, da če je bila 90 let v eni veri, bo pa še teh par dni. Neka gospa jima je pa že prej povedala, da jima ne verjame vsega. Pridigajo namreč, da bomo po koncu sveta vsi vstali in prišli živeti nazaj na ta svet. Kam, saj že sedaj ni skoraj nič več prostora?

 Je pa naneslo, da je v naše kraje točno tisti čas prišel nov kaplan. Hodil je mimo naše hiše in mati veselo pozdravljal. Čez par dni stopi k njej in jo vpraša, če ga pozna. ” Seveda vas poznam! Tisti dahovc ste, ki krivo vero učite! “  Bi bili vi radi leta 1970 v njegovi koži? Kot duhovnik v tistih socialističnih časih, biti ozmerjan z dahovcem in potem ti še ženica pri devetdesetih pove, da učiš krivo vero? Fantu je kar sapa pojemala, prestopal in mencal je, računalnik, ki še ni bil tako zmogljiv kot današnji, se mu je v glavi skoraj pregrel… Dokler ni na prag prišla mama. “ Mati, to je pa naš novi kaplan. ” Takrat pa drugi šok. Mati, ki se ni bala drugega kot boga ( zakaj, ko pa vsi trdijo, da nas ima rad? ) je s stola skoraj padla na kolena pred kaplana, ga grabila za roke in ga prosila odpuščanja. In od takrat sta bila najboljša prijatelja.

Končno sem le prišel do računalnika. Naše življenje nam poklanja dobrote, vsake toliko časa pa nam, očitno zato, da nam ni dolgčas, pošlje še kakšen šok. In danes zjutraj sem doživel prav hudega.
Človek vstane ves vesel v petkovo jutro, saj naj bi bil to zadnji delovni dan v tednu. Umiješ si oči in še kakšen kvadratni centimeter kože okoli, da ti bo pogled ostrejši. Malo da ne z žvižganjem na ustih ( kje ste pa to še videli ob pol šestih zjutraj ) se odpravim skozi vrata in takrat šok. Avta ni bilo pred hišo. Ljudje božji, ukradli so mi avto! Pa ko bi to vsaj storili pred štirinajstimi dnevi, ko smo bili trinajstega. Ne, meni gredo to storiti danes. Lopovi, barabe, banda hudičeva, klinc pa taka policija, naj jih vranč pobere… Saj bi kaj hujšega napisal, pa je eDi poln posta, pa da ne bi motil … Skoraj vsak dan človek bere o raznih tatvinah, a te se dogajajo nekje drugje, daleč od nas. Človek si misli, saj mi ne bodo odpeljali avta izpred hiše, nasproti katere brez potrebe gori cestna svetilka celo noč. In kako da mi ni Reks, ki spi v garaži na nasprotni strani hiše, po domofonu sporočil, kaj se dogaja? Ja, mi ni mogel, ker ga nimamo. In če ponavadi laja za vsako figo, kako za vranča se ni oglasil ponoči? Človeku se poleg praznega parkirišča napolni glava z neznanskim zvenenjem, skoraj ti postane slabo in odpovedo ti skoraj vsa čutila.
Ja, so zanimiva ta naša čutila. Zame je poleg vida najpomembnejši okus. Pa ne za modo, ker ga skoraj nimam, ampak za poln krožnik. Pa še tu bi se lahko pomišljal, če mi kdo ponudi čokolado, na kateri piše Rum ploščica. Pustim vse in vzamem čokoladni posladek. Če bi me mučili, kot kaže v nekaterih filmih, bi vse in tudi tisto kar ne vem, takoj priznal. Če bi me mučili s čokolado. No, to bi storil še rajši za dva zavitka. Kakšen blažen občutek je to, ko se ravno prav topla, toliko da se ravno začne upogibati, ploščica razleze po ustih, ko se zlije čez brbončice na jeziku, pljuskne po vseh kotih ust, ko jo z jezikom pritisneš ob nebo, da se razleze, ko ti nebeški užitek polahko leze proti grlu … in seveda, ko ti dviguje vse plombe. In karies začne voziti v usta bagre in kompresorske vrtalnike. Zato si je treba kar redno prati zobe in žvečiti žvečilni gumi, s katerim zmanjšaš cuker v ustih.. Drugače se lahko večkrat srečaš s svojim zobozdravnikom. Jaz sem se s svojo zoboštemarko ravno danes, pa toliko da me je še poznala. In naslednji obisk imam šele oktobra. Da me ne pozabi do takrat, bi si morda privoščil kako ploščico več in kakšno umivanje manj, da se srečava vsaj še enkrat vmes. Je pa res, brez šale, priporočljivo, da si po čokoladi umiješ zobe z zobno pasto, da dobiš tudi drugi okus. Če se recimo s kremo za roke … tudi peni se drugače. No, bolj sem se jaz kot pa krema.
Mojemu prijatelju pa je bil enkrat najpomembnejši čut vonj. Pred leti, ko je še študiral ob delu, se je kot vsak dan najprej ustavil doma, pokosilal in odbrzel v prestolno mesto na predavanje. Pa je tista jed na osnovi fižola začela delati svoje. Sploh pri njemu, ki ima prebavo kot ptiček. Kar je za ven je za ven, a to ne moreš storiti v predavalnici med stotimi ljudmi. Je tiščal in tiščal, se presedal, stiskal zobe in rinček, skoraj so mu stopile kaplje na čelo in oči iz jamic. Če bi ga spustil med letošnjo krizo v plinovod, bi bilo rešeno pol Evrope. In ko je bil najbolj koncentriran, najbolj bogat in oplemeniten, ga je spustil na svobodo, ali še bolje, sam si je izboril to pot. Bil je hvaležen sam sebi, da ga je spustil tako potiho, a ga je začelo skrbeti nekaj drugega. Zelena barva duhca je bila tako gosta, da je padla na tla in jo ni nihče opazil, a koncentrirani vonj je začel hlastati za kisikom, ki se je nahajal okoli njega in se tako širiti. S sklonjeno glavo je s kotičkom očesa opazoval ostale slušatelje in kar naenkrat so se začeli zmrdovati in ozirati okoli sebe. Dobro je vedel kaj to pomeni, vedel je pa tudi, da se ne sme izdati. Malo je še počakal, potem se je začel ozirati še sam in se delati, da tudi on išče krivca.
Vidite, ta naša čutila so res pomembna. Vsa prenašajo svoje najdbe v možgane in ta komunikacija je zelo važna. Tako so zjutraj oči posredovale mojim možganom, da avta ni tam, kjer bi moral biti, možgani pa očem niso sporočili, da sem avto pustil včeraj zvečer za hišo.