Usedi se in razmisli

” Mir, lepo prosim mir! Ne prerivajte se, vsi boste prišli na vrsto za vprašanja in avtograme! ” Tako nekako se bo drla moja tiskovna predstavnica, ko se bom pojavljal po tiskovnih konferencah in rdečih preprogah. Ljudje moji, postal bom televizijska zvezda.  Pred dnevi sem dobil klic iz kadrovske službe, da bo k nam na firmo prišla ekipa iz Ljubljane in da nas bo snemala. Jaz naj bi bil eden od ” srečnih ” izbrancev, ki jih bo kamera ovekovečila na TV ekran. Pa kako ste našli ravno mene, ki se nikoli ne rinem v ospredje, ki hočem biti kolikor toliko anonimen? Pa ni bilo debate. So me ata določili, ata direktor. In tu ni debate, sedaj ko je recesija.   Potem pa se človek malo pozanima kaj in kako je v scenariju. So namreč prišli fantje s kombijem, prinesli s seboj kamere in začeli vleči kable. Ljubi bog, ne vem če ima nuklearka toliko kablov in žic, kot so jih imeli s seboj oni. Pa lestve, pa orodje, pa načrte snemanja in prizorišča… In po vsem tem sem videl in zvedel, da bom imel samo stransko vlogo. Ampak, če pogledate holivudarje, imajo Oskarja tudi za stransko vlogo. 100% sem prepričan da bom nominiran in izbran. Malo me le skrbi, ker bom na prizorišče stopil tako, da me bodo snemali v hrbet, ko bom odhajal pa v obraz. Ne razumem pa, zakaj me bodo vmes snemali samo ko se bom sprehajal sem in tja, nič pa kje sem in kako delam.  Se pa sedaj malo bolj gledam v ogledalo. Saj postava se da še kar narediti, če potegneš trebuh noter, a kaj naj naredim z ostalimi stvarmi, kot so lasje? Saj jih imam še kar nekaj na glavi in čeprav nekateri pravijo, da se je začela delati spredaj mala plešica, jim jaz odgovarjam, da je to zaradi tega, ker so se mi povesile oči. Da so kratki me ne moti, moti me bolj to, da so rahlo sivi. Razmišljam, da bi se šel pobarvat, ker me z napisom za ušesoma, da bi se videlo na kameri iz vseh kotov, ” Lasje niso sivi, pač pa srebrni ” ne bi nihče jemal resno. Me pa ne motijo gube in mi tudi ne bo treba pred snemanjem k maskerju. Sicer jih imam, a k sreči niso tako velike, da bi si moral pred britjem obraza spustiti hlače in gate do kolen.   Izvedel sem tudi, da ne bodo komplicirali zaradi oblek. Ko sem bil statist v enem od filmov v nekdanji Jugi, kar sem že opisal na enem od mojih blogov in zato tudi tako obvladam to snemalno dogajanje, smo dobili vse za obleči na prizorišču. Tu pa ne, bomo kar v tem, kar smo se oblekli doma. Edini pogoj, ki smo ga dobili je, da nosimo na oblekah emblem naše firme. Reklama. Spodaj lahko tudi nosimo kar hočemo, če kdo hoče tudi privajalne nogavice. A ne veste kakšne so privajalne nogavice? Ja, tiste z luknjo na prstu ali peti. Skoznjo vdira spomladanska in poletna sapica in nogo polahko privaja na nov letni čas. Si zamislite kakšen šok doživi noga, ko jo kar naenkrat iz nogavice posadiš v goli natikač ali sandal? Jaz že vem, ker se mi to dogaja vrsto let, ker mi naša vse take nogavice takoj pobere iz uporabe.  Honorarja ne bo, ker se bo snemanje štelo v delovni čas. Ko pa smo še zvedeli, da nas bodo snemali kar naprej, smo se začeli spraševati kako bo oddaji, ki jo sponzorira naš ata, ime. Eni so ugotavljali, da bo to Big brother, jaz pa mislim, da bo bolj Big sister. Ker nas bo na ekranu, v svoji kabini preko varnostnih kamer, spremljala naša golmanka ali vratarka ali če hočete, portirka. 

Malo sem pogledal moje zadnje bloge in povsem ” slučajno “ opazil, da se vsi nagibajo v eno smer. Ali se sprehajam okoli kot mačka okoli vrele kaše ali pa kar naravnost pišem o seksu. Ampak, danes ne. Odločil sem se, da bom danes napisal blog, v katerem tega ne bo in vi boste rekli, ja, fant je držal obljubo, res ni bilo seksa.

 Zadnjič sem vam pisal nekaj od ure. Spomini nanjo so delali ves ta čas in če hočem imeti mir pred njimi, jih moram spraviti na blog. Je vranč, če ti kar naprej odzvanja po glavi. Saj ne moreš misliti na nič drugega, če slišiš njen tik tak v ušesih. Še dobro, da ni bila budilka.

 Tisto uro, ki mi jo je zmaknil tisti tolovaj na kegljišču, sem dobil nekaj mesecev prej za birmo od svojega botra. To je bilo tako imenitno darilo, da tistih 5 tisočakov, ki sem jih dobil poleg, sploh nisem oziral. Bila je ruska, kar je pisalo z velikimi ” švasanimi “ črkami in bila je zlata. Je pa moralo biti to rusko zlato posebne sorte, morda je bilo malce križano z železom, saj se ni nikoli zbrisalo. V tem času, ko sem jo imel in to je kar precej let, sem zamenjal kar nekaj stekel, katerih ” zlat “ okvir je kmalu pokazal svojo pravo barvo.

 Na novo uro sem bil strašno ponosen in jo kazal okoli svojim prijateljem, dokler mi ni eden od njih rekel, da se uro nosi na levici. Za tiste čase je bila tudi neverjetno natančna, saj je vsak dan zaostala natančno 9 sekund, tako da sem se vedno lahko zanesel nanjo. Bila je še na ročno navijanje in ne kot te nove, ki imajo srčni vspodbujevalnik po 4 evre. Malo dražjega je dobil tudi moj kolega za svoje srce, ki je imelo od 35 do 40 udarcev na minuto, pa so mu po nekaj tednih ugotovili, da so mu ga pozabili pri operaciji vključiti. Še čez nekaj tednov so ga ponovno operirali, ker so mu pomotoma vstavili vspodbujevalec za starostnike.

 V svojem življenju sem imel samo tri ure. In nobena ni bila digitalna, s številkami. Veste, saj sem še kar dober matematik, a da bi stalno računal koliko je ura, to mi pa tudi ni šlo v račun. Kot ne mojemu prijatelju iz otroštva, ki je slišal, da obstajajo tudi štirioglate ure. Kaj se zgodi s kazalci, ko pridejo iz kota v ovinek do trojke ali šestke? Se tam skrajša in potem zopet podaljša v naslednji kot? Polno vprašanj, če je edina ura, ki jo poznaš, tista na zvoniku. Meni pa se res ni dalo računat. To bi že vedel, da je ura ob 12 deljeno z 03 štiri, kaj pa če piše 13 : 47? Saj moraš imeti digitron s seboj, da vse to zdeliš. Se mi zdi, da morajo biti navodila za to uro precej debela, da se navadiš uporabljati uro kot se šika. Edino kar je boljše je to, da lahko vsakemu dejansko takoj odgovoriš koliko je ura in ne kot na tisti s kazalci, ko vedno rečeš čez 7 minut BO 4 minute do enih.

 In to mojo navijaško uro sem nekoč izgubil v gozdu. Vse smo prekopali, pa je nismo našli, čeprav sem videl kam je zletela. Bi morali poklicati taščo na pomoč. Ko je naša zgubila zapestnico, je tudi nismo našli ( zapestnico, ne našo ), dokler se ni prikazala tašča z grabljami in toliko časa kopala tam okoli z njimi, da jo je našla. Očitno mi nismo take kure kot ona. In jaz sem bil seveda ves nesrečen brez ure. To so opazile tudi sodelavke, saj sem prej kar naprej vihtel roko, da sem videl koliko časa je še do konca službe, čeprav je bila tista ura na steni tolikšna, da si se moral kar malo skloniti, ko si šel mimo, te dni pa nič. Pa sem povedal kaj in kako in da grem v soboto še enkrat tja, da jo poskusimo najti.

 V ponedeljek sem prišel ves vesel v službo. Dekletom sem oznanil, da sem v soboto našel uro! ” Res? Kje si jo pa našel? ”  ” V urarni in to za 10.000Sit.” Dobil sem vse, od pojdi se solit, pojdi se srat, pa do obveznega j*** se. Ne prvo, ne drugo mi ni dišalo, tisto zadnje pa se ni hotela iti nobena z menoj.

No, a vidite da res ni bilo seksa? Sem držal besedo? Vidite, na Možakarja se lahko vedno zanesete.

Včeraj nisem bil skoraj nič na blogih. Ne morem, ker me preganja preteklost. Kamor koli sem pogledal, je v opozorilo o varni uporabi interneta vključena tudi zloraba otrok. Pedofilija. In ta beseda mi visi za vratom že dolgo vrsto let. Dokler se ni začela gonja proti mrežnim pedofilom, sploh nisem vedel, da je to spolni zločin nad mladoletno osebo. Nihče se ni takrat obremenjeval s to temo, morda so se nanjo še najbolj odzivali z rohnenjem nad množicami njeni sedaj najbolj znani uporabniki. A sedaj vem in vsakokrat me strese. Da bom morda kaznovan za svoj greh. Vest je huda stvar, če nanjo naložiš preveč.
 Od kar pomnim, sem imel rad mlada dekletca. Že od takrat, ko smo se pod deset let stari igrali zdravnike z njimi. Če je le bila prilika, smo jih napodili v en kot in jih ” pregledovali “. Sploh eno smo imeli v čislih, ker ni bila mnogokrat v čakalnici. Njeni starši so bili prestrogi in so jo držali samo notri, a ko je prišla ven ( beri - ušla ) za par minut, je  bila v trenutku brez spodnjih hlačk. Niti se ni dosti upirala, ker je rabila neko pozornost od otrok, od katerih je bila odrezana in je mislila, da je to pač način druženja. Bil sem njen sosed in enkrat samkrat sem jo pregledal jaz sam, ker slučajno ni bilo nikogar drugega na razpolago, drugače pa skoraj nisem prišel na vrsto med vsemi ostalimi specialisti. Malo sem potipal, malo pogledal, pa ni bilo nič posebnega za videti in sem za nekaj let prenehal stažirati na naši zasebni ginekološki ambulanti.
  Naslednjič sem bil v podobni vlogi pri sestričnah. Med počitnicami sem šestnajstletnik spal v isti sobi kot sestrični, pa smo se, preden smo zaspali, dolgočasili, dokler nismo nekako skozi zafrkancijo prišli tudi do otipavanja. Je bila ena takoj za to, takrat stara 13 let, a je bilo že kar precej za v roke prijet. Le bolj globoko v hlačke sem nehal segati po dveh poskusih, saj se je sestrična kar malo polulala, saj jih je imela vseskozi, ko sem jo raziskoval, precej mokre. Vsaj tako se mi je takrat zdelo. Tako se je roka spustila samo še do bodočega depilacijskega nasada.
  Moja želja po mladih deklicah se je zares prebudila po dvajsetem letu. Bolj ko sem jih ogledoval, bolj so mi bile všeč. Sploh ena, majhna, drobna, še sedaj se spomnim njenih dolgih kostanjevih las in rjavih očk. Cukrček na kvadrat. A kako naj se ji približam, jaz, ki sem bil zanjo že skoraj stric? Koliko truda me je stalo, da mi je zaupala. Drobne malenkosti, ki sem jih ji poklanjal, ” slučajna ” srečanja, sprehajanje okoli njene šole, sem pa tja vožnja z avtomobilom… Ampak, nič na silo. Kaj če se ustraši, me zasovraži, pove okolici? Kakšne muke sem prestajal, koliko zadrževanja je bilo v meni. Strast je res huda stvar.
  In prišel je dan, ki sem ga planiral že nekaj tednov. Spet sem jo vzel v avto in odpeljala sva se v gozd, nekam, kjer jo ne bi nihče slišal. In zgodilo se je.
  Še sedaj ne razumem takratne okolice, ki je v tistem času to dopustila. Vsi so sumili, po svoje so vsi vedela, a rekel ni nihče nič. V našem velemestecu se taka stvar takoj opazi in takoj razve. Hodil sem okoli s sklonjeno glavo, saj sem vedel da vedo, a nihče mi ni nič hotel, nihče obsojal. Nenavadno za današnji čas. Morda zato, ker je v tistem času biti moški nekaj pomenilo. Sedaj naj bi bili vsi poženščeni, kar mnogim ženskam ni všeč, kot drugim ne, da njihov dedec s piksno piva v nedeljo popoldan leži na kavču in navija Ališiča do konca. Mislim si, da je to vedela celo njena mama, vsaj po njenem obnašanju se je videlo. Ostali pa nič, ne socialna, ne policija, ne mediji. In tudi ona ne. Verjetno ji je bilo morda celo všeč, se ne bom hvalil. Da bi kaj takega storil sedaj in da bi me prijavila … Uf, to bi bilo blogov s sodišča in blogov s stisnjenim rinčkom iz zapora.
  Morda sem imel pa to srečo, da ji je manjkalo pol leta do polnoletnosti in je bila poleg vsega še moje dekle?

  Kot je videti iz mojega pisanja, imam jaz bolj malo domišljije. Skoraj vse, kar napišem, se je dejansko zgodilo in tako je tudi z današnjim blogom. Na ta dogodek izpred mnogih let sta me pa spomnila dva sadeža. Prvi sadež so bili arašidi, ki sem jih pojedel nekaj ur pred spanjem in zaradi katerih nisem mogel takoj zaspati in sem med vrtenjem in premetavanjem po postelji premišljeval neumnosti. Drugi sadež je bil pa iz ponve in to so bili taščini krofi. Trenirat je treba, ker bo kmalu Pust. V naših krajih je to skoraj zapovedan praznik. In povem lahko, da je bil trening zelo dober. Z marelično marmelado.  Sedaj se pa razporedite in povejte, če imate vsi prijatelja ali prijateljico. Imate? Fino, vsi ste dvignili roko. Jaz tudi, če ne vidite. In med prijatelji imamo tudi take, ki so naši najboljši prijatelji. Tudi tukaj držim jaz roko v zrak. In tako mi je eden od treh najboljših kolegov pred davnimi leti, skoraj za devetimi gorami, a brez kraljične pripovedoval, kaj se mu je zgodilo v Ljubljani. Ko še ni bilo globalne lizacije, se nam je z avtobusom eno uro oddaljena Ljubljana zdela tako daleč kot danes Amerika. Nekaj posebnega za nas skoraj s kmetov. In ta prijatelj je hodil tja v srednjo šolo. Po svoje frajer z veliko začetnico.  Dobili smo se konec tedna na črnem špricaru s Stilom in začel je pripovedovati, kaj čudnega se mu je zgodilo čez teden. En dan po pouku je ostal v Ljubljani in si šel ogledovat trgovine. Pa ga pred eno od njih ustavi nek moški in ga prime za roko za zapestje. Ne vem več kaj ga je spraševal, a čez čas ga je izpustil in kolega je odšel naprej. Čez par minut pogleda na uro, a ure ni imel več na roki. In takoj je vedel kdo mu jo je sunil.  Kako to izgleda in kako se človek počuti ob tem sem izkusil tudi sam. Ko sem bil star trinajst let, je bila v našem velemestecu velika delavska športna prireditev. Na njej je nastopal tudi moj oče, ki je bil dober kegljač. Sicer so si ga organizatorji sposodili z ene druge firme, a takrat še ni bilo komisije za prestope, ki bi to ugotavljala, niti proti dopinške komisije za primere dopinga v obliki piva, vina in klobas. Ker je bil med nastopajočimi, so mu podelili tudi posebno značko, ki jo je dal, skupaj z medaljo za menda tretje mesto, potem meni. Je pa ta značka neznansko mamila moškega za šankom na kegljišču, kjer sem jaz spremljal potek tekmovanja. Tudi on me je držal za zapestje in se pogajal za značko, a mu je nisem hotel dati. Čez par minut pride k meni in me vpraša koliko je ura. Nisem je imel več na roki! Zaprepadeno sem gledal v svojo roko, on pa mi je dejal, da je on našel mojo uro in da naj mu dam značko za nagrado. Baraba! Sedaj to vem še bolj z gotovostjo, ko sem nekaj mesecev za tem videl nekega žeparja po televiziji, kako je na z blagom oviti stolovi nogi treniral odpenjanje ure z roke. Od takrat naprej nisem več zbiral značk, sploh pa ne tistih, na katerih piše Marcedes ali Ferrari, z vso pripadajočo okolico vred. Se mi je kar nekako zamerilo.   Kolega je zašprintal nazaj in našel moškega točno tam, kjer sta se razšla. Zahteval je uro nazaj, oni pa se mu je samo smejal. Na koncu je le popustil in ga peljal do trgovine s krofi. Rekel mu je, da mu da uro, če mu kupi krof. Kolega je spet malo znorel, a ga je moški le prepričal in mu rekel, naj prelomi krof. Kolega je malo premišljeval zakaj sedaj to, a ker je vedel, da taki ljudje, ki obvladajo en trik, obvladajo še kakšnega, je z velikim upanjem prelomil krof. In veste kaj je bilo v njem? ” Ura! ” sem zaklical jaz.  ” Trot neumni, kakšna ura neki. Marmelada! “, me je potolažil on. Vidite, ljudje, kakšnega prijatelja sem imel jaz takrat. JAZ kaj takega VAM ne bi nikoli naredil.

Danes sem spet v službi in po tem, da je sedaj pred vami blog, si lahko mislite koliko dela imam danes. Povem lahko še to, da sem prišel prejle z malice, a se s tem ne bi preveč hvalil. Rad poskusim kaj novega v naši menzi, da ne jem vedno ene in iste stvari in naši kuharji se zelo trudijo. Z izbiro novih imen za stare jedi. Ena obara ali golaž imata lahko tudi preko 10 različnih imen. le da je v enem več paprike kot v drugem. In danes sem naročil štajersko kislo juho, poleg katere sem dobil še krof. Že prva žlica mi je povedala, da je bila v meniju za današnji dan storjena ogromna tiskarska napaka. Pisati bi moralo Štajerska zelo kisla juha. Je bila kisla kot vrisk, še enkrat bolj kot prekisana solata. Ampak jaz, priden sinko, sem jo pojedel do konca in povem vam, da se mi nasmeh na usta ne bo povrnil vsaj še tri ure. Dokler ne bom šel domov. In pripomniti moram še to, da še noben krof v mojem življenju ni bil tako sladek kot današnji.

Gledam po blogih, pa ni skoraj nikjer videti nobenega hazarderstva. Pa kaj vas nič ne mika lotko? Dva in še toliko neznanih številk za decimalko za miljonoma evrov? To je toliko denarja, da še napisati ne znam. Ampak, mene je premamilo in bom šel po službi vplačat en listek. Menda ene sedmič v življenju. Ampak, brez listka ni nič. Kot na Gorenjskem, ko je eden kar naprej hodil v cerkev in prosil boga, da bi zadel na loteriji. Bog ga je imel čez nekaj časa čez glavo in mu je odvrnil: ” Prav, naredil bom, da boš zadel na loteriji. A ljubi človek, daj najprej srečko kupit! “

Drugače nisem hazarder, še karte nerad igram. Imam tri prijatelje, ki so še kar zagrizeni tarokisti in pokličejo še mene in me imajo bolj za četrtega, a jih imam na sumu da bolj zaradi birokratskih stvari, ker morem vedno pisati tiste radlce, tako da je z njimi enkrat do dvakrat na mesec tisti tarok vse kar počnem v tej smeri. Še rešene nagradne križanke sem nehal pošiljati, potem ko sem bil pred davnimi leti trikrat izžreban v pol leta. Človek izgubi vse veselje.

Ko bom zadel, vam ne bom povedal. Morda boste nekateri to zaslutili po tem, da bo moj naslednji blog bolj v ” Honolulu baby ” stilu, ker bodo šumniki, ki jih tam nimajo, brez strešic. Bo tudi malo več tipkarskih napak, ker bodo oči zaposlene še s čim drugim…

In kako morem biti tako prepričan, da bom ravno jaz zadel glavni dobitek? Ja, če sem z glavo dvakrat podboj in enkrat tram, z žogo sosedovo okno in z avtom kandelaber …