Usedi se in razmisli

 Ležali so vsak v svojem prostoru, saj njihova gospodarica, njihova madam, ni dovolila, da bi se družili takrat, ko niso delali. Ni prenašala nereda, ni prenašala umazanije, vedno so morali na svoje stranke čakati čisti in pripravljeni za akcijo. Vsi trije so bili pri madam že kar nekaj časa, zato so se dobro poznali in se kljub temi in ločenosti tiho pogovarjali o svojih izkušnjah s strankami. Trije različni tipi, a vsi za isto delo - za zadovoljevanje ljudi. Najprej ona, lepega, stegnjenega telesa in okrogle glave, zato jo imenujmo Okroglinka. On. Velik in vitek. Nič posebnega za moškega opisovalca, a dame so bile nad njegovo ” pomočjo ” navdušene. In še tretja, ki se ji je že od dasleč videlo, da se rada napiči, zato ji bomo dali ime Špička.

 Ko smo prisluhnili pogovoru, je ravno On pripovedoval o svoji zadnji izkušnji. S 75 let staro gospo. ” Ko me je ženska prijela s svojo tresočo roko za ročaj, sem mislil, da ne bova mogla storiti nič. Da nama ne bo uspelo, no, vsaj meni ne. A me je znala voditi kot že dolgo ne nobena. In ona je bila glavna. Ko si me je nastavila na meso, me je zečela z nežnimi, a odločnimi gibi potiskati čedalje globlje. Presenečen sem bil s kakšno lahkoto je to počela in kolikokrat sem moral to ponoviti. Kljub njeni starosti je bilo meso mehko, voljno in prišla sva do konca. In potem presenečenje, ki ga od nje nisem pričakoval. Še vsega mastnega me je obrnila proti sebi in me do polovice potisnila v svoja usta. Pri tem sem zadrhtel, saj sem videl, da ima protezo. Kaj če ji pri odpiranju padejo zobje na moje orodje? Jaj! Ampak, nič takega se ni zgodilo. Z enim potegom me je očistila in pri tem zadovoljno pomlaskala. Še sedaj se čudim tej njeni gesti.”

 Pa je Okroglinka povzela besedo:” Kaj pa veš zakaj je to naredila, morda to vedno rada počne. Ti si imel z njo še srečo. Nazadnje sem jaz imela enaga debelinkota. Brez nežnosti, a z veliko strastjo, me je zagrabil in že sva se pomikala gor in dol. Joj, mislila sem, da ne bo nikoli konca. Pri tem je kar naprej mlaskal in kar naprej vzdihoval in ko sva končala je prav grdo zakrulil, nato pa še rignil. Še sedaj imam okus po tistem njegovem smrdljivem zadahu. In pomislite, hinavca, na koncu je laskal madam, kakšna umetnica da je. Jaz delam, ona je pa umetnica. Ima prav tista, ki pravi - sto dedcev, sto prascev.”

 Špička se jima je hihitala in vsa v žaru pripovedovala: ” Sedaj bosta pa vidva zinila. A vesta, da sem jaz to nazadnje počela z žensko? In to z madamino hčerjo. Pa ni bilo, vesta, nič posebnega. Punca nima nobenega občutka in sploh se ne zna sprostiti in uživati. Ves čas je govorila in nehala je samo takrat, ko se me je dotaknila z ustnicami. Bila sem vsa popljuvana in takoj nato polizana. Brez posebnega občutka je nabadal in zabadala, kot da ne bi vedela ali cenila vse te priprave in užitka ob vsem tem početju. Mula razvajena! “

 Pa je povzela Okroglinka: ” Ko si že omenila to pljuvanje. Ja, smo pa res trdni. Pri vseh teh virusih in boleznih. Kaj se vse ne prinese in prenese po naši hiši. Morda nam pomaga to, da madam res skrbi za nas. Me prav zanima, kako je po drugih hišah? “

 Pa je povzel ON: ” Sem slišal, da marsikje po svetu nimajo take ponudbe kot pri nas. Sploh za take, ki so takega kova kot jaz, nekje sploh ne vedo. Madam res skrbi, da ima naša hiša raznovrstnost, da vsaka stranka dobi kar želi.”

 Pa je rekla Špička: ” Nekje imajo pa še boljšo ponudbo. Sem slišala za neko Okroglinčico, da je morala najprej mešati kot nora, nato pa je gospod našprical še smetano in jo čisto vso polizal z nje. Ampak, če imajo nekje več, morajo nekje imeti pa tudi manj kot pri nas.”

 ” Res je “, je dejal On, ” in tam, sem slišal, delajo to kar sami, s pomočjo rok. Si sploh ne znam predstavljati, ko so vsi mastni, ko jim kaplja od rok… “

 Tedaj se oglasi Okroglinka: ” Bodita čisto tiho in pri miru. Zdi se mi, da prihaja naša madam! ” In res so se odprla vrata in na njih je posijala sončna svetloba. Madam je segla po njih, saj je morala pripraviti mizo za nedeljsko kosilo.

Človeku se včasih res prileže, da malo gnezdi doma. Pa ne vedno zaradi zapečkarstva. Vzroki so različni in segajo od pokvarjenega avtomobila prek utrujenosti do ni denarja. Vmes je še polno stanj, ki delajo človeku dom za najbolj prijazen kraj na svetu. To pa že veste, da denar naredi samo hišo, doma ne.

So vas že kdaj anketirali? Po telefonu, okoli osmih zvečer, ravno ko se gre človek stuširat? Ne? Imate pa res srečo. Kot mi sedaj, ko smo se priklopili na širokopasovni internet in zaprosili za novo številko. Živ vranč nas ne pokliče, ker nimajo naše številke. Vi ne veste kakšen mir je pri naši hiši, saj nas kličejo samo prijatelji in sorodniki. Pa da ne boste mislili, da jaz sovražim anketarje. Ne, ampak mi je dosti lepše brez njihovih vprašanj. Če me pa že zajezdijo kdaj in v preteklosti so me kar nekajkrat, si pa vzamem čas, dve zajemalki potrpljenja in odgovarjam na taka ali drugačna vprašanja. Vedno mi pride pred oči nečakinja, ki je tudi, kot študentka, delala na tej skoraj vroči liniji in nam je vedno postregla z novimi dogodivščinami z ljudmi, ki so se jezili nanjo. Tako z anketarko pridno rešujem svetovno krizo, naše časopise, ki jih niti po imenu ne poznam, ugotavljam kateri program, ki ga ne gledam, je boljši in koga bi volil, če bi bile volitve čez 7 minut.

Vam je znan rek, da vam golobi in otroci najbolj poserjejo hišo? Pa še kako velja. Otroci te znajo spraviti pred drugimi v neverjetno zadrego. Sedaj se včasih usedem pred TV in gledam oddajo ” Otroci ne lažejo “. In zadnjič je voditelj vprašal desetletno punčko kaj ji je mama prepovedal povedati na odru. Ta pa kot iz topa: ” Da je stara 50 let!” Spet druga je uničila mamino kariero z odgovorom na vprašanje kaj dela njena mama - po telefonu se pretvarja, da zna vedeževati in navedla primer, ki ga je slišala od nje. Si predstavljate, da ste vi v njeni koži in da vas gleda pol Amerike? Pa včasih ni potrebno toliko ljudi, da se nelagodno počutiš. Včasih je dovolj okolje v katerem živiš.

Tudi pri nas imamo enega takega specialista. Šele sedaj, ko je začel postajati moški, so ga minile te navade. Enkrat sem že opisal, kako je tasta, ki se je vedno branil te debate, spraševal če še kaj seksa. Ta bi od zadrege kmalu pojedel protezo, tako se mu je zaletelo. Pa tudi z našo sva enkrat pri kosilu doživela šok, ko nama je povedal o šolskem vprašalniku o naši družini in o odgovorih na posamezna vprašanja. Vam povem, da so se rezanci v trenutku strdili in postavili počez čez požiralnik.

Naš mali je zgovoren tip in nič ga ni sram. Med prijatelji in družbo je popularen, ker govori kot strgan doktor. In to že celo življenje. In tudi to anketo nama je razložil do potankosti, predvsem pa nama je utemeljil svoje odgovore nanjo. To je bilo takrat, ko je bil star okoli 9 ali 10 let in se ne spomnim več ostalih vprašanj, v spominu nam je ostalo samo to vprašanje, ki je zahtevalo samo tri odgovore. Ali se v vaši družini pije? In je dejal, da prvi odgovor, da nič ne pijeva, ni odraz dejanskega stanja, zato ga ni obkrožil. Sem pa tja res kaj potegneva iz steklenice, kakšno pivo, sedaj medico, vino se nam pa skisa v hladilniku. Torej je imel po svoje prav. Da sva pijanca, to sploh ne drži in zato tudi ni obkrožil tega. Še najbolj pravilen se mu je zdel odgovor pod b - zmerna alkoholika. In s tistim krogcem sva bila ožigosana.

Se je za čudit, da se nama je nekaj časa zdelo doma najlepše?

Ta blog bom napisal samo zaradi ženski, ki pravijo, da smo moški cagovci. Ko zbolimo. In jaz sem skoraj po mesecu dni spet doma na bolniški. Zbolel sem pa tako na hitro, da sam sebe nisem dohajal. Ko sem končal zadnji blog sem bil še dokaj  v redu, čez eno uro pa sem že ležal kot klada v postelji z vročino. In kdor je imel nekaj sekund časa mi je štemal po glavi. Pa sem pozneje ugotovil kaj je bilo to. Ko zboliš se na bolezen odzove imunski sistem. Spopad je pri meni trajal dva dni in ko sem sam pri sebi premišljeval zakaj je bojno polje ravno v glavi, sem prišel do ugotovitve, da je fronta tam, kjer je največ prostora.

Noč sem kar nekako mirno prespal. Sem pa tja sem se zbudil in vsakič je bila ura tri do pet minut več kot takrat, ko sem zadnjič pogledal na uro. Ne spomnim se več kaj se mi je sanjalo, a vem da smo garali celo noč, saj sem se zbudil ves povožen. Cel dopoldan sem se metal po postelji in popil na litre čaja. Čajna industrija prav po moji zaslugi letos ne bo v recesiji.

Normalno je, da je bil ob moji sreči moj izbrani zdravnik v službi šele popoldan. Ko sem vstopil, je pogledal mapo in ko je videl letnico rojstva, je bila moja diagnoza zapečatena. Čeprav sem kasneje prišel do sklepa, da ne zna računati, je tu pomislil, da me po letnici ni več tako škoda. Pa ni samo on tak, da ljudi loči po starosti. Tudi seks industrija dela po tem principu. Na filme daje dve nalepki. Za ” uporabne ” ljudi napišejo na nalepko, da je to Porno film, za ljudi nad 80 pa dajo gor nalepko Zgodovinski film.
Po pregledu, ko me je poslal tudi spustiti malo moje ” tažlehne ” krvi, mi je dejal, da je samo virus. Kakšen virus? Zelo se moti! Zame jih je treba na miljone, da me položijo v posteljo. In ko so me potem ljudje spraševali če nimam gripe, sem jim dejal, da sem virus dobil na razprodaji, da je bil v akciji - 50%. Gripa je sedaj moderna in ima visoko ceno. Zdravnik mi je bil sumljiv s svojo matematiko še s tem, ko mi je dal počitka samo 4 dni, tablet pa mi je nasul za cele tri tedne. In to samo ene. Vitamine - plačat, proti bolečinam - plačat, proti suhemu kašlju - plačat…

Doma smo ležali in kašljali kar tja v eno. Pa ni ravno prijetno. Ko se ti pred očmi vsakič posebej pokažejo ” Glej zvezdice božje, migljajo lepo “. Da pa je vranč še večji, se mi je kazalo vedno eno in isto ozvezdje. Ko še malo ozdravim, ga najdem na karti, da bom vedel kako astralno sem bil bolan. Je bil pa kašelj dober vsaj za to, da sem se vsaj malo prelomil ko sem vstal iz postelje, saj sem bil od ležanja ves trd.

Sedaj sem dober, malo še špricam viruse okoli, še vedno se nalivam s čajem in upam, da sem z zdravilstvom za letos opravil. Morda so mi ljudje premalo zdravja zaželeli za Novo leto.

Zima kar ne pojenja. Mraz pa tudi ne. Nekaj časa sneži, nekaj časa je minus 15. In zato si bom moral kupiti čepke za v ušesa. Še boljši bi bili pa tisti glušniki iz formule. Normalnih, tistih takosmatih ne maram, saj bi bilo dovolj, da mi naša nekaj časa ne postriže dlak v ušesih, pa bi bil skoraj isti rezultat. Samo plastika za čez glavo bi še manjkala.

Ko se tako pogovarjam z ljudmi, jih kar zebe. Oblačijo si vse mogoče stvari, na glave tlačijo že dolgo pozabljene in od moljev skoraj načete kape, sem pa tja pa vidiš celo klobuke na glavah obeh spolov. Je pa zanimivo to, da skoraj nikjer ne vidiš rute, brez katere v moji mladosti ženska ni bila ženska. Je pa res, da vas ženske bolj zebe kot moške. Sploh v noge. Pa saj niti ni čudno, če jih imate ves čas pod nulo.

Danes sem se pogovarjal z znancem, ki je drugače sam in tik pred penzijo, zato jaz take ljudi spoštujem. Ker imajo ves čas samo zase in se lahko posvetijo svetovnim problemom z vso svojo starostno modrostjo. Pogovarjala sva se o mrazu, snegu in kurjavi. Tudi on nima problema s plinom, ker ta teden še ni jedel fižola. Mi je pa strokovno napovedal, da bo spet kak vranč na svetu. Je rekel, da še nikoli ni bilo nič dobrega, ko so bile vse oči obrnjene proti Rusiji.

Jaz te dni nimam težav z mrazom. Oblekel sem si svoje dolge gate. Nekateri jih še ne poznate, je bil pa cel šov v komentarjih, ko sem povedal pred dvema letoma na svojem blogu, da sem jih dobil za Miklavža. Pisanja je bilo skoraj toliko kot lansko leto, ko je bil v Ameriki izvoljen Obama. Morda se vam bo sedaj zdelo čudno, kako lahko primerjam gate in Obamo. Veste, moje gate so tudi črne, kot Obama. No, še malo bolj. Vseeno če so črne, me lepo grejejo. A kjer je dobra stran je tudi slaba. Ko grem na malo potrebo, me zaradi njih zapeče. Ko grem v službi na stranišče si odpnem zadrgo na hlačah, a kaj ko gate nimajo razporka, ki bi na plano spustila mojo zverinico ( sedaj ko je mraz ). Da bi si vse skupaj potegnil dol ne izgleda, ker ne vem kako bi bilo, da bi me kdo dobil s precej razširjenimi nogami in hlačami ter gatami okoli kolen. Tako pa z dvema prstoma sežem v odpeto zadrgo in sežem po gatah. A gate se tako lepo prilegajo mojemu teleščku, da poleg njih zagrabim še kak del svojega telesa in potegnem vse skupaj dol. Ker se ne depiliram in ne brijem, si lahko mislite kateri del telesa je to. Ponavadi mi uspe v drugem ali bog ne daj, v tretjem poskusu s precej nakremženim obrazom. Takoj imam sedaj, kljub recesiji, vedno do zadnjega kotička poln mehur.

Je pa mraz povzročil eno nevšečnost, ki me bo drago stala. V skladišču imam radio, ki ne igra ravno nina nana glasbe, pa tudi potiho ga nimam, da ga lahko slišim od vsepovsod. A v ponedeljek zjutraj, ko sem ga užgal, je bil tiho. Vrtel sem tiste gumbe gor in dol in ga potem, ko ni hotel nikakor speljati, pustil pri miru. Danes sem šel pogledat kaj in kako je z njim in še vedno ne dela. In kar me je najbolj prestrašilo je bilo to, da je bil gumb za glasnost odvit do konca. Kajti, ugotovili smo, da je bilo pri nas v teh dneh tako mraz, da je zamrznil tudi glas radia. Dva dni je bil odvit do konca. Si predstavljate enega kričanja, ko bo nastopila odjuga? In zato moram iti po čepe za ušesa, da ne oglušim.

Veste kako je z idejo za pisanje bloga. Vsaj jaz jo rabim, ker nočem pisati nekaj na silo, samo da bom prisoten med vami. Včasih se ti porodi na nenavadnih krajih, meni na primer velikokrat pod tušem, pa ne sedaj da nimam kaj za umivat in zato raje sanjam, včasih je dovolj trenutek, dogodek…. Ali pa pogovor. In danes mi je za ta blog dala idejo moja prijateljica.

 A vas kaj zebe? Mene ne. Ne v službi, ne doma. Ker kurimo na drva in so radiartorji primerno temu tudi topli. Ko spremljam sedaj krizo s plinom, mi gredo kar kocine pokonci. Pa ne zaradi pomanjkanja po Evropi, pač pa zaradi ljudi v Sloveniji. Odgovorni nam zagotavljajo, da imamo sedaj rezerv še vsaj za en mesec, danes sem poslušal pri poročilih, da bo plin prišel v roku 48 ih ur. In ljudje v Sloveniji? Besno kupujejo električne radiatorje in plinske jeklenke, kot da bo jutri vsega zmanjkalo. Je to posledica razvitosti? Več ko imamo, bolj smo prestrašeni, da ne bomo ostali brez. Kar poglejte trgovske centre, če je slučajno trgovina zaprta en dan zaradi praznika. Saj ljudje vozijo iz nje tolikšne vozičke hrane in pijače da misliš, da bo 14 dni vojna. Verjetno bi bila ista panika kot je sedaj s plinom tudi če bi rekli, da bo zmanjkalo čokolade, ali bog ne daj, bonbonov. Upam, da imajo vsaj toliko pameti, da ne bodo skurili v štedilniku, če ga imajo, novoletno smrečico in na pol zmrznjen mah iz jaslic. To naj bi se delalo šele po Svečnici.

 Morda sem krivičen do teh ljudi, ker imamo pri nas drva. Dovolj drv. Veste da imamo gozd in sami pripravimo drva. Če ne drugače pa iz tistega bloga, kjer sem opisal svoj rodeo s traktorjem po strmini med drevesi. Enkrat sem se delal tudi norca sam iz sebe ( saj to počnem kar naprej ), da imamo toliko drv, da bo treba ob tako milih zimah, kot je bila lanska, začeti drva nositi nazaj v gozd. Pa sem v komentarjih takoj dobil prošnjo od mah, da bi me pri tem prav rada videla, da naj jo takrat pokličem. Očitno s tem klicem ne bo nič, ker bomo letos lahko pobelili drvarnico in omeli pajčevine prav v vseh vogalih.

 Sem se sedaj kar malo pokesal. Zato bi apeliral na vas blogarje, da pomagamo ljudem, ki se bojijo za svoj plin. Lepo prosim, da dokler ne dobimo novo dobavo plina, da ne umirate. Vem da smrt ne izbira ne dneva ne ure, pa tudi žrtve ne ( Lea, hvala za razjasnitev zakaj je tako ), pa tudi načina smrti ne moremo izbirati. Čeprav bi jo včasih najraje. So se pri verouku pogovarjali o smrti in je župnik vprašal Janezka nekaj okoli tega. Pa je Janezek povedal svoje mišljenje, na koncu pa je dodal, da bi najraje umrl tako kot njegov dedek. Ko ga je župnik prosil, naj mu to razloži, je dejal da si želi, da bi imel tako lepo smrt kot jo je imel njegov dedek, ki je umrl med spanjem in ne tako grozno kot ljudje v njegovem avtobusu.

 Zakaj se obračam na vas s to prošnjo? Ker lahko skupaj nekaj naredimo. Se spomnite blogov v času, ko so na veliko umirale čebele. Če se tako vzame, sam blog ni oživil ali preprečil smrt ene same čebele, je pa lahko govorjenje o tem ustvarilo nek pritisk javnega mnenja. In tudi sedaj  lahko blogerji s prestavitvijo smrti naredimo nekaj dobrega paničnim Slovencem.

 Poglejte, če umrete greste v mrtvašnico in velika verjetnost je, da vas potem pokopljejo v žari. A vmesna postaja je krematorij, kjer pa se kuri s plinom! In to sedaj, v teh kriznih časih. A veste kako zgrešeno je sedaj metati to strateško surovino skozi dimnik? A veste, kakšno olajšanje bo to za srca mnogih, ki imajo samo tri plinske bombe v rezervi? Zato, ljudje, vzdržite se. Ne mislite samo nase, ne bodite egoisti.

In prišel je dan, ko sem si po enajstih dneh pripel uro na roko. Za takega človeka, kot sem bil jaz nekoč, ko brez ure nisem vzdržal niti sekundo, ko sem še spal z njo na roki, je to velik dosežek. Prvič sem se zamislil nad seboj, ko sem pogledal na uro in čez sekundo ali dve nisem več vedel koliko je. Pa mi sedaj med prazniki niti ni bilo treba vedeti koliko je ura. Ker so me okoli dvanajstih poklicali za jest, zjutraj sta me zbujala sosedov in pa naš pes, ki sta kot podivjana lajala na poštarja, kdaj je bila pa polnoč mi je povedalo pa od ognjemetov razsvetljeno nebo. Adijo miljoni.

Prav imate tisti, ki razumete, da je to moj letošnji prvi delavni dan. ki je minil še kar delovno. Včerajšnji večer pa tudi, ko sem znašal skupaj vse kar rabim za službo, od ključev naprej, obleke in nastavitve budilke. Panike ni bilo, ker si jo z našo pravično razdeliva na pol in je potem boljše. Še največ skrbi so mi delale hlače, ker sem bil v skrbeh zanje. Za katere koli.

To vam pišem sedaj po kosilu, ko imam svojega prijatelja, ki ga nosim vsepovsod s seboj, v naročju in ga zadovoljno gladim. Moj trebušček. Čez praznike je bil zelo delaven, saj sem vanj vskladiščil kar nekaj odvečne hrane, ki je delala napoto po krožnikih in pladnjih. Če mi sedaj ponudite potico, torto ali pa pršut, bi vas vljudno zavrnil. Za torto in potico. To dvoje bi bil pripravljen sprejeti spet čez 14 dni, da se ta čas jetra in žolč odpočijeta od napada sladkorne in holesterola, ki sta med prazniki vedno v prvih bojnih vrstah. In se junaško žrtvujeta. Če pa še drugače pogledamo so torte in potice izgubile čar ob praznikih zaradi tega, ker si lahko sedaj človek to kupi kadar hoče. Včasih pa se je to jedlo res samo ob praznikih. Izgleda, da smo čase, ko sta se cedila med in mleko že dočakali, pokopljejo pa ti časi ravno toliko ljudi kot nekoč lakota.

Ko se tako mastiš ob praznikih in posedaš ob mizah doma ali na obiskih, se ti telo polahko ščiti pred mrazom. Vsaj v ostalem živalskem svetu naj bi bila mast zaščita pred njim. Nam pa to obdevanje nekako ni všeč, še bolj pa zdravnikom. Jih moti, pa oni že dobro vedo zakaj, saj so študitrali 6 let in potem specializirali do penzije, pa so prav tako nekateri predebeli kot mi in na onkologiji kadijo kot njihovi pacienti. In ta špeh se lepo ovija okoli telesa, a kaj ko se ne enakomerno. Na tisti organ, ki se sedemkrat poveča, se že ne. Pa če kdo ne ve, da je to zenica v človeškem očesu mu pa jaz to povem. Ker če ste mislili na kateri drugi organ vam lahko povem samo to, da bi bili moški takrat več kot carji.

Povem vam tudi, da sem se v hlače že nekako stlačil, a težko. Če ne bo stanje izboljšalo, bom moral ukrepati. Ker pa ne znam razdreti hlač, jih razšitriti in zašiti nazaj, bom moral poseči po drastičnem ukrepu. Moral bom malo shujšati. Saj enkrat, pred desetimi leti, sem že. In kdor ni debel zaradi bolezni, tudi lahko. Ni treba nobene kemije ali ne vem kakšnih čajev. Hujšanje je lahko popolnoa zastonj s silo, ki jo ima vsak človek - z voljo. Samo odločiti se je treba in porabiti več kalorij kot jih pojemo. Kot bi v kad z luknjo zlivali manj vode kot jo izteče.

In zakaj jaz to pišem sedaj, takoj po kosilu, ko nisem popolnoma nič manj jedel kot ponavadi? Zato, ker se s polnim želodčkom najlažje razmišlja o hujšanju.