Usedi se in razmisli

A veste, da komaj čakam koline? Saj vem, da ste nekateri tukaj na blogu nemesojedci in da vam take teme dvigujejo pritisk in to ni zdravo. Kot ne svinjsko meso, ker povzroča nastajanje maščobe in holesterola. A to mora bit, ker se morajo sklepi mazat. Kar poglejte starejše ljudi, ki jim je zdravnik prepovedal svinjsko meso. Saj jim vsi sklepi škripajo in zaradi hrbtenice se ne morejo skloniti.

Pa ne mislim danes nakladati o hrani. Ne, ne, imam bolj sodobno temo. Veste, na koline čakam samo zato, da bo svinjak prazen. Po vsem tem, kar se sedaj dogaja okoli nas se mi zdi, da ga bom kmalu potreboval. Ker ima ogromno potrebne infrastrukture, ki je zelo pomembna za življenje. Za našo porkoprasico imamo tam kotel za hrano, ki obenem pomeni tudi centralno ogrevanje, spi se na senu, za stranišče se pa tako ve kje in kako. Svinjak ima tudi tekočo vodo in pa okno v svet, o elektriki pa sploh ne bomo izgubljali besed.

Poglejte dve stvari, ki nas sedaj tepeta. To sta Evropska unija, za katero pravijo da ne bo več dolgo, še krajši rok trajanja pa bi radi naložili globalni gospodarski krizi. EU se je začela vtikati v vse naše življenje in nam predpisovati kaj lahko in kaj ne smemo. Mnogo smeha je povzročilo določilo o krivih kumaricah in jabolkih. Še dobro, da se niso spustili tudi na nam znano področje, kjer vladajo češplje in banane. Žugajo nam zaradi vinjet, pa še kaj bi se našlo, a ni to moj namen.

Gospodarska kriza je prizadela… Koga? Predvsem tiste, ki imajo delnice. Bogataše. In zaradi njih trpimo tudi mi. Manj naročil, manj dela, odpuščanje… Saj me lahko popravite, da ni ravno tako, a kriza bo še vedno tu. In ti bogataši pritiskajo na vlade, naj jim pomagajo. Prvi od nji so bili lastniki avtomobilskih koncernev. In predlog EU - ja? Saj ste prebrali blog Inside, ne? 10 let stare avtomobile naj bi lastniki zavrgli in kupili nove ob pomoči države. In kaj bi se zgodilo, če bi evropske aristokratske ministre prijelo, da to sprejmejo? Ni za mislit.

Že nekaj časa spremljam po TV, da je v Sloveniji in nasploh v Evropi v krizi tudi gradbeništvo. In če gredo gradbinci na vlado prosit za pomoč? Naša hiša je starejša kot deset let. Če hočem rešiti gradbince jo moram podreti. In spet in spet hodim v svinjak, kje bi lahko bila ta čas moja postelja. In končno bom enkrat tudi jaz pri koritu.

Kaj smo doživeli! Po  več kot šestdesetih letih so zmagali ” tabeli “.

Sedaj menda vsi veste, da imamo v Sloveniji sneg. Če ga niste videli v živo ali po televiziji, sta vam to povedala tista dva, morda tri, bloge, ki govorijo o tem. Saj snega ni ne vem koliko, je pa. In spet so bili nekateri presenečeni.

 Pa ve, moje drage dame, vas je presenetil sneg? Pa ne mislim tu zimske opreme - toplo obutev in gosta mreža na nogavicah. Ste še pravi čas pospravile rože na varno? Pri nas smo jih. Kot ste že prebrali, se je pri nas odvijala tekma med menoj in našimi koriti za rože, že kar nekaj let pa v ozadju, skrita očem javnosti, poteka prava mala vojna. Med menoj in rožami. In vedno sem poražen.

Dokler nisva z našo naredila stanovanja in dokler ni umrla njena stara mama, je bila ta vojna manj intenzivna. Ženske so imele rože, a ni jih bilo mnogo, tako da tudi pospravljanja ni bilo dosti. S pojavom šestih novih oken in prav toliko metrov dolgega balkona pa se je začel pri nas lončni in koritni arboretum. Saj nič ne rečem, saj je lepo če so rože pri hiši in tudi drugod je lepo, ko se peljemo okoli. A kaj ko jaz vsega tega dosti ne vidim. Saj veste tisto, med vožnjo - poglej rože, poglej ograjo, poglej zavese, poglej hišo, poglej dobro žensko ( no tega nisem še nikoli slišal ), a vse to vidim samo sekundo, ker mi je nekako bolj všeč cesta in avtomobili na njej. A vso to rožasto lepoto je treba pred zimo pospraviti pod streho. Eno uro se pobirajo s polic in balkona, dve uri se pa snaži in sesa stanovanje. Nezmotljivo te zemljata in listnata sled pripelje do vsakega okna posebej, da o balkonu ne govorimo.

 Ne vem več kolikokrat v teh letih smo preselili te rože. Najprej so bile v kamri poleg sobe, kjer je bila krušna peč. Pa je bilo menda prehladno in premalo svetlobe. Nato so bile v sobi s krušno pečjo, a je bil treba kuriti za rože bolj kot za klobase. Če bi računali drva, bi bila le ta več vredna kot rože. Čez leto ali dve so bile spet na novi lokaciji. Narediti sem moral poličke in jih obesiti pod strop. A tudi tam se rože niso počutile dobro, ker je bil prostor preveč prehoden. Vmes je eno sezono naša vse rože zmetala stran, a je bil strošek vseeno prevelik naslednje leto, ko je bilo treba vse kupiti. Torej je ta možnost za naprej odpadla.

Nato sta ženski odkrili garažo. Naredil sem polici in ju namestil na zid. Saj je šlo dve leti, a kaj ko se je med letom na policah znašlo vse drugo in za rože ni bilo več prostora. In smo se spet, seveda globalno, premaknili. K oknom v garaži, kjer sem jima naredil viseče vrtove. Lansko leto sem obesil deske na cevi centralne in to z žicami in rože so vse ” cvetoče ” pričakale pomlad. Letos pa smo sklenili, da je treba stvar posodobiti. Kupili smo manjšo verigo, jo razsekali na štiri kose in nanjo obesili deske kot lansko leto in rože so spet uživale.

V nedeljo popoldan sem bil na računalniku, lepo na toplem. In se začne oglašati radiator. Saj veste kako je to. Na drugi strani hiše nekdo zadane radiator, pa vsi vedo za to. A ta glas je bil nekaj posebnega. Tako čudno je zahreščalo. In sem si sam pri sebi mislil le kaj spet dela tašča. Saj veste, da so tašče vsega krive. In res ne mineta dve minuti, ko pride k meni, da v garaži pušča centralna. Na začetku zime in kar je še lepše -  nedeljo popoldan! Vsi zletimo dol in res iz cevi curlja in kaplja. In zakaj? Pred časom smo namestili še en radiator in mojster je podaljšal cev. Ker pa sedaj skoraj nihče več ne dela z železnimi cevmi, je to naredil z bakrenimi. Lansko leto je cev zdržala, ker je bila žica obešena na cev, letos pa smo verigo obesili na kljuke in te so odrinile cev iz objemk, ki jih držijo na zidu. Nekaj časa so se cevi še upirale, ko pa je bilo vsega dovolj so popustile in na spoju počile.

Ker ne živimo v mestu, je že naslednji dan prišel mojster, ki nam je zadevo popravil. Najprej sva odstranila izolirni trak, ki sem ga navil okoli cevi in voda je zaradi padca pritiska nehala kapljati, tako da smo vsaj v nedeljo bili na toplem, nato pa sem skočil po materjal in zadeva je bila v dveh urah gotova, s polnjenjem radiatorjev vred. Spet je bilo nekaj stroškov in spet je padla obljuba, da se drugo leto rož pri nas ne bo več spravilo. A do takrat je še daaaaaaaaaaaleč. In videli bomo ( to vem že sedaj ), kje bodo naslednji viseči vrtovi, a ne od Samiramide pač pa od naše.

Gospod sodnik, vse kar vam bom sedaj povedal je čista resnica.

Tiste noči je našo vrglo pokonci iz postelje in pri tem je zbudila še mene, ravno ko mi je Bog našteval številke za naslednji Loto. Ves nejevoljen sem jo vprašal kaj je, pa mi je odgovorila, da se je nekdo z avtom peljal okoli naše hiše. Saj veste da ji nisem verjel, kot vi svoji ne bi. Rekel sem ji da naj da mir in da se je gotovo sosed odpeljal v službi in jo je zbudil. Pa mi naša odgovori, da se to še nikoli ni zgodilo ob pet minut čez drugo uro ponoči. Ja, vidite gospod sodnik, ta podatek je bil pa tako zelo pomemben, da sem tudi jaz odprl še tisto polovico levega očesa in še celega desnega. Ker naš sosed res ni tako zagnan.

Ker sva vedela kaj se zadnje čase dogaja v naši občini in širše ( gospod sodnik, včasih gledam TV dnevnik in tam sem dobil tako nobl besedišče ), sva oba zletela na drugo okno, če so vse naše premičnine parkirane tam kjer bi morale biti. Ena je bila, druga pa ne več. Takoj sva vedela kdo jo je odpeljal. Ta gospodič, ki sedi tu za menoj in se mi prav …. smeji v hrbet. Takoj sva stekla do telefona in poklicala policijo, ki naju je je na koncu še vprašala, no, v bistvu, na telefonu je bil on, a v žaru govora sem malo spremenil spol, kdo naj bi to naredil. Tisti, saj vsi vemo kateri. Ta stavek sem se naučil pred štirimi leti, je tako, kako bi rekel, politično opredeljujoč.

Usedla sva se v avto, ki nama je še ostal in se zapodila v zasledovanje. Po 10 minutah. Morda malo preveč gledam ameriške filme. Ja, ja, saj vem gospod sodnik, držati se je treba bistva kriminalnega prestopka. Ne bom več zašel od bistva.  Pa kaj morem, če enkrat lahko govorim in me pri tem vsi poslušajo in to brez da bi me kdo prekinjal. To si ne morem nikjer privoščiti. Prav, sem že nehal. Da nadaljujem. Takoj za prvim grmom sva videla zapuščen avto in še enkrat sva klicala policijo, no, operaterja in mu povedala številko, ker sva sumila, no, prav, brez Amerike, gospod sodnik, da je tudi tisti ukraden. Kot sedaj vemo, je najprej poskušal pri nekem sovaščanu, pa so ga pregnali, nato je ukradel tega, ki sva ga našla midva, pa ga je zafrknil kazalec goriva, ki je kazal, da ima prazen tank, tako da je prišel po našega.

Priznam, gospod sodnik, avto ni bil zaklenjen. Saj poznate mularijo, ki je stara 18 let. Z našo sva šla na sprehod, mulc pa po ključe in po njivah in kolovozih z njim. Ko sva prišla domov ga je ravno pral. Kljub temu, da smo vedeli, da ima ta fant za menoj to grdo navado, da si sposoja tuje avte in jih nikoli ne pripelje nazaj in da smo zato vedno zaklepali vse kar se je dalo, je sin na to pozabil, mi pa tudi. Pa tudi ne vem, če bi kaj pomagalo. Sem na zadnjem sedežu avtomobila potem videl tolikšen izvijač, da sem ga začel skoraj vikati in z njim bi lahko vdrl v kateri koli avto.

Kmalu sva prejela klic, da so ga dobili. Fant za menoj je imel to nesrečo, da sva pravilno domnevala kam se je odpeljal in da je policijska patrulja bila samo 1 km stran. Ko so zagledali lučke, so že od tam vedeli, koga imajo pred seboj. Ko sem pozneje rekel policaju, da mi je avtomobila, čeprav je že star, vseeno škoda, je dejal, da je imel motor še vedno odličen, saj sta ga komaj sledila. Do usodnega ovinka. Tam je zadnji konec prehitel prvega in ko je avto pripeljal do brega, ga je vrglo čez grmovje in s polno salto je pristal v vodi na kolesih. Ko sva prihitela z našo na mesto dogodka, sva našla vse razsvetljeno kot v Las Vegasu. Šofer je pri pristanku izgubil zavest, tako da sta policista poklicala reševalce, ker pa je bil avto ves zategnjen in ker se niso dala odpreti nobena vrata, so bili tam tudi gasilci, ki so odpirali vrata. In na vseh avtomobilih so se vrtele tiste lučke. Vsi so bili do kolen v vodi in to nama jih je dežurni zdravnik iz tiste noči še mnogokrat očital. Ko so ga nesli na nosilih iz avta preko vode do rešilca, ga je naša vprašala, kaj mu je bilo tega treba. Na pol zavesten, ker se je premalo udaril v stebriček, ja, gospod sodnik, ne bom več grob, ker do kriminalcev ne smemo biti, je rekel, da bo povrnil škodo. Ker vsi vemo, da nima niti toliko, kot je za nohtom črno kaki mestni gospodični, ga je naša vprašala, če bo prišel mogoče za povračilo pobirat krompir na njivo.

Gospod sodnik, povedal bi še nekaj, lahko tudi ne gre v zapisnik. Ko sem vprašal policaja za avto, če grem po traktor in ga zvlečem domov, sta mi odvrnila, da ga moram pustiti kot dokazno gradivo. Lahko, a jaz ne plačam niti evra stroškov, ki bodo pri tem nastali. Tako so me čez par dni poklicali, da naj pridem po avto. Najprej sem ga šel pogledati, ga poskušal vžgati in na moje veliko presenečenje je motor stekel. Tako sem se v avtomobilu brez prednjega stekla in brez voznikovih vrat peljal proti domu v vozilu, ki je bilo vse okrašeno z blatom, travo, zemljo in vejami z listjem vred. To, da je ena guma malo “radirala ” mi pri vsej vožnji do doma ni ne vem kako skrbelo. Steklo sem našel na zadnjem sedežu, vrata pa sem moral sam najti v vodo, saj so jih avtomobilistični ” reševalci iz vode ” pustili kar tam. Doma smo si ogledali škodo in ugotovili, da so bili vrli gasilci bolj temeljiti kot samo prevračanje pri uničevanju avtomobila.

Če lahko pripomnim še to, gospod sodnik. Naslednji dan se je pri nama oglasil kriminalist. Bil je nekam slabe volje. Pa je pojasnil zakaj. To barabo, joj, razumem gospod sodnik, tega fanta za menoj so lovili že dalj časa. Ali jim je ušel ali pa je rekel, če so ga ujeli, da so ga v priznanje prisilili, pa je spet letal okoli. Saj vi to veste kako to gre, gospod sodnik. Saj je kar naprej pri poročilih. In vem, da ne pišete zakonov vi, pač pa tisti v tisti marmornati areni v Ljubljani. In naš avto je bil tako prvi, ko so ga ujeli na kraju samem. Vzeli so vlakna na sedežu, kriminalist pa je šel po njegovo obleko v bolnico, kot dokaz za današnji dan. A še preden je prišel nazaj so mu sporočili, da jo je ta fant že zbrisal iz bolnice in to z ukradenim rešilcem.

P.s. 1. - ker ne morem biti kolovodja spisa ( na drugem blogu ), sem si privoščil razkošje z več kot 3.000 znaki. Jih je pa manj kot 30.000.

P.s. 2. - Naslov ni popolnoma moja domislica ampak samo pol. Prva polovica je bil nekoč naslov radijskih ugank.

P.s. 3. -  Nekaj vas to zgodbo že pozna, zato vam je ni treba brati!

Tisti trije, ki me slučajno berete, ste mogoče opazili, da sem te dni bolj malo tu. Ne vem sicer še koga bi okrivil za to, a sebe je najtežje. Nekaj bo kriva služba, nekaj nogomet ob večerih, pa razni opravki, nekaj morda res tudi jaz, a morda samo 1%. Več zagotovo ne. Pa tudi vi. Pišete ko zmešani kar tja, eden čez drugega in ko pridem spet med vas, se mi kar meša, ker ne vem kje začeti. Kako naj vas potem komentiram? Ampak, kar pišite. Če že jaz ne, pa dajte vi.

Danes bom kratek. Ker šibam naprej. Morda početi kako neumnost, kot sem jo popoldne. Ne boste verjeli, kaj se mi je zgodilo. Zašibam iz stanovanja v avto, ga vžgem in po kakem kilometru vožnje sem ugotovil, da sem namesto ključev od avta pomotoma vzel mobitel. Ni bilo druge kot takoj obrniti avto proti domu in popraviti napako.

Vidite, kaj se mi vse ne dogodi. In to vse samo zaradi tega, ker preveč hitim. Dajte vsaj vi bolj polahko.

Nedelja zvečer je in jutri bo nov delavni dan. Človek bi bil kar še kak dan doma, da bi si podaljšal praznike. In jaz bom. Sem se odločil, da bom doma tudi jutri in sicer nekako od 15. ure pa vsaj do torka do 6. zjutraj. Mislim, da šef ne bo imel nič proti.

Kar nekaj časa sem bil odsoten. In sedaj vas zanima zakaj. E, ljubčki moji, polahko! Da najprej nekaj razčistimo. Da mi ne bi slučajno kdo napisal, da me je pogrešal. Preveril sem na 112 in na 113, pa ni nihče klical za nekega Možakarja, pa tudi Gorske reševalne službe in okoliških lovcev ni nihče mobiliziral! Samo toliko, da ne bi kdo hinavčil!  Sedaj, ko sem se izkašljal vam povem, da vam izdam to kje sem bil malo kasneje. Za nalašč.

Ko sem na hitro preletel naslove blogov sem videl, da ste se kar precej dotaknili 1. novembra. Lepo od vas. Sedaj pa so na vrsti še živi. Sedaj imamo 1 celo leto časa. Kaj pravite, koliko denarja smo zaradi drugih znesli na pokopališča? Ne zaradi nas ali rajnih? Saj poznate - kaj bodo pa ljudje rekli? Če je kdo drugačen, se mu opravičujem. Na pokopališče grem 1. novembra vedno dvakrat, na uradni del, ko je tako gosto med grobovi, da nimaš kam stopit in srečuješ ljudi, ki jih nisi videl že kar nekaj časa in pa zvečer, ko je mir. Vidijo se grobovi in cvetje, pokopališko ” romantiko ” pa poudarja na tisoče sveč. Kakšna razlika med nekoč in danes. Včasih je gorelo nekaj skromnih svečic in grobove je krasilo nekaj šopkov. Pa nisem nikoli slišal, da bi zaradi skromnosti koga obesili. Vem da so izjeme, da so različni primeri, a res podpiram to kar je že bilo napisano na blogih - eno svečko za vse. Pomislite samo sedaj, koliko plastike bo morala požreti narava.

Drugače pa jaz na pokopališča ne hodim rad. Ne da bi se bal kogarkoli ali česarkoli. Raje ta čas, ki mi je še ostal, preživljam med živimi, potem pa bom tam tistih nekaj milijonov let. Brez da bi hodil nazaj domov.

Sedaj pa moram povedati kje sva bila z našo. To je bilo prav posebno potovanje. Brez dragih aranžmajev, turističnih agencij, čakanja po letališčih, kjer te še dodatno oberejo z raznimi taksami, ki so napisane z drobnim tiskom…  Kot sva šla takrat, ko sva zidala hišo, na Malto in vsako leto potem med poletnim delom na kmetiji v Švico, sva si sedaj privoščila Sejšele. In z najinim načinom potovanja nama je ostalo še nekaj denarja. Imela sva za pit, za jest, nič nisva delala, poležavala sva na toplem, vse v samopostrežbi. In kako vse to dosežeš? Najdeš prospekt ali sliko Sejšelov na netu, da si potem vse skupaj lažje predstavljaš, na velik list papirja napišeš Sejšeli in potem samo še stopiš gor. Pa si na Sejšelih.