Usedi se in razmisli

Nikoli nisem bil po zadnji modi. Niti se nisem trudil, priznam. Malo sem vseeno gledal kaj sem bil oblečen, ker pa nimam nekega posebnega občutka za kombinacije barv, črt, ovratnikov, čevljev, nogavic, včasih ni bilo pri meni kakšne zmage ( bolj zebra ), sem pa vseeno malo boljši kot sin, ki bi mu bilo vseeno do ne vem katerega leta, če bi bil pokrit z rutko.

Pa moda ni samo v oblačilih. Je v govorjenju ( uboga slovenščina ), modnih dodatkih, ko so nekateri kot novoletne jelke že zgodaj spomladi ali pa se ob nevihtah z vsem tistem železjem ne upajo hoditi po planem, oprema v stanovanju…. in pa blog. Pa blog že ni več tako zelo vroč kot na začetku, zato ga je treba poživiti s čim novim. In tu bom jaz enkrat zdraven.

Kot sem videl, se na blogih zadnje čase pojavljajo tudi zadeve, ki jih ljudje dobivajo po pošti. Ne bom sedaj sodil o ljudeh, ki to pošiljajo okoli in to še med službenim časom, bi pa nekaj rekel o sami tematiki. Navdušen sem nad njo in kot se vidi po komentarjih, vi tudi. Zato sem se odločil, da nekaj takega objavim tudi sam, da bom vsaj enkrat po modi ali pa vsaj blizu. A ker sem jaz jaz, tega nisem dobil po elektronski pošti, pač pa po ročni. Kolega mi je dal to včeraj, pa nisem imel časa za objavit. Je pa to strašno politična zadeva, zato prosim, da se vzdržite vseh komentarjev v tej smeri.

Tako, sedaj pa vam bom jaz to pretipkal. Če ste čakali en dan, prosim potrpite še teh par minut in ne prerivajte se, prosim.

Sedem čudežev socializma v SFRJ:

1. Vsi so bili zaposleni
2. Čeprav so bili vsi zaposleni, ni nihče nič delal
3. Čeprav ni nobeden nič delal, so bili vsi načrti vsaj 100% izpolnjeni
4.Čeprav so bili vsi načrti vsaj 100% izpolnjeni, so bile trgovine prazne
5. Čeprav so bile trgovine prazne, so vsi imeli vse
6. Čeprav so vsi imeli vse, so vsi kradli
7. Čeprav so vsi kradli, ni nikoli nič manjkalo

V demokraciji ni čudežev:

1. Le redki so zaposleni
2.Zaposleni morajo delati za tiste, ki nič ne delajo
3. Čeprav redki zaposleni delajo za druge, plače ne dobijo
4.Tist, ki ne delajo, imajo vse
5. Trgovine so polne, ampak v njih večinoma kupujejo tisti, ki so brez dela
6. Kradejo lahko samo izbranci
7. Tudi če kradejo imajo vedno premalo

Se je splačalo počakati?

Uf! In to prepisovanje. V šoli mi je šlo bolje.

Možakar

Vsi tisti, ki smo kdaj iskali zaposlitev vemo, kaj pomeni tisti stavek - prošnjo pošljite na ta in ta naslov s priloženimi 3 kg spričeval in drugih zahtevanih potrdil in pa svoj življenjepis. Ja, čigav pa če ne svoj? Od moje stare mame? Še dobro, da ne zahtevajo še kakega rodovnika hišnega psa. Ker bi pri nas bolj slabo prišli skozi. Naš Reks je pasme mikser, čistokrvni mešanec podvrste koktail, v nekaterih predelih Slovenije znan tudi kot avtohtona pasma vaški gonič. In kako naj jaz zanj dobim rodovnik? Še zase nisem povsem 100%, ker me je mama učila, da moram pozdraviti vsakega moškega, ki ga srečam na cesti. Nikoli ne veš, koga bi pozabil pozdraviti… Dandanes je s službami bolj na tesno. Pa še bolj bo. Ta recesija, kjer pokajo umetno napihnjeni balončki, se polahko plazi tudi k nam. Se včasih spomnim na leto 1932, na takratno gospodarsko krizo in izgubo delavnih mest. In pa vzpon Hitlerja. Vi, ki se sprehajate po netu bolj kot jaz, bodite pozorni na razne naslove knjig politikov. Če se bo poleg Mojega boja pojavila še kaka knjiga s čudnim naslovom, naprimer ” Atomska bomba v vsako gospodinjstvo “, bodite pozorni.

Priznam, jaz sem do sedaj napisal samo dva življenjepisa. Enega v šoli, kjer sem ga moral zaradi tečne tovarišice, ki mi ga je potem še z rdečim kemičnim okrasila in pa za eno od služb. Ko sem pisal tega drugega, mi je v podzavesti odzvanjalo tovarišicino opozorilo o obliki in vsebini. Kadrovska služba naj ne bi ocenjevala samo vsebine napisanega, kot so šole in učni uspeh, pač pa tudi slovničnost in obliko. Strašila nas je s primerom, ko naj bi na šoli prejeli tri prošnje z življenjepisi, sprejeli pa so tisto učiteljico, ki je imela vse pravilno napisano, odbili pa tista dva, ki sta ” kar nekaj ” nakracala na roko. Seveda sem ji takrat verjel. In je pomagalo.

Ne spomnim se več, kaj sem takrat napisal v življenjepis, moram pa priznati, da je bil vsebinsko drugačen od mojih blogov, saj sem bil sprejet. In to v službo, ki je ni nihče hotel. To sem ugotovil po nekaj dnevih, ko sem dodobra spoznal šefa. Danes bi napisal nekaj dejstev več, bi pa morda tudi kako izpustil. In vi? Kaj bi napisali in kaj bodo napisali naši zanamci. Vse od osnovne šole do končne izobrazbe, vse rezultate tekmovanj od bralne značke naprej, našteli bi vseh 26 tečajev računalništva in kadrovniku bi se mešalo od raznih kratic, znanje jezikov, najmanj dveh ( hrvaščina in srbščina ?), v katerem znamenju ste rojeni po normalnem, kitajskem in indijanskem horoskopu, raven kofeina v krvi, da ste v ponedeljek sposobni kaj narediti… Morda se je pametno tudi pozanimati, kaj je vašemu bodočemu direktorju všeč in tudi to napišete?

Najbol pa me skrbi za naše zanamce. Poleg vsega naštetega bodo od njih delodajalci zahtevali vedno več znanja, vedno več specializacij. In tudi človeškemu razvoju se bodo morali prilagoditi. Saj ste slišali za tisto zgodbo pred meseci? Včasih je človek napisal, da se je rodil tega in tega dne v tej in tej porodnišnici in vsakemu je bilo jasno kako in kaj. Od sedaj naprej pa bodo morali še dodati ali so se rodili materi ali očetu.

Človek ima večinoma najrajši sebe. In se tudi rad pohvali. A mene niso nikoli tega učili. Sem se moral navaditi kar sam. Ravno prejle sva se z našo pogovarjala o tem spisu in mi je odkrila to resnico. Med pogovorom sva gledala tudi tisto oddajo o popolni preobrazbi, kjer srečneže, ki niso zadovoljni s svojim zunanjim izgledom, pokličejo za 6 tednov in jih ” poštimajo ” po njihovih željah. In res so videti veliko boljši, saj na predstavitvi pred svojo družino kar sijejo. In vsi po vrsti zatrjujejo, da bodo od sedaj naprej bolj srečni, bolj samozavestni. Zaradi zunanje lepote.

Vidite, tako je. Človek pogosto sam sebe sodi po zunanjem videzu, da o drugih ljudeh, ki ga vidijo prvič, sploh ne govorimo. Naj bo še tako nadarjen, naj bo še tako sposoben, mnogokrat bo obveljal videz nad notranjim bogastvom. In kako drugače reagiramo, če človeka spoznamo šele po njegovem ” uspehu “. Kar poglejte blog. Da bi mene, tisti ki me poznate v živo, videli na cesti preden bi se predstavil, kaj bi storili? 1,90 velik človek, docent, malo zardel v obraz, ker bi mu bilo malo nerodno in z mojim slavnim noskom, ki bi šel naravnost proti vam, ve bi bile same, rahel mrak… E, neprijetno, kaj? Ko pa bi rekel  samo to, da sem Možakar ( Radirka, še sedaj mi gre na smeh ob najinem predstavljanju ), bi bilo pa vse drugače. To je seveda MOJE mnenje, ki morda drži samo kak odstotek ali pa 99.

Bral sem tudi komentarje pri Orhideji o razliki med narcisoidnostjo in ” normalno ” samohvalo. Po moje je samo ena resnica. Človek je lahko prepričan o svoji super dobroti, a če tega okolica ne potrdi, je to velik nič. Največ so vredni tisti ljudje, ki se svoje dobrote sploh ne zavedajo.

Res se ne znam hvalit. Pišem samo o drugih ljudeh. Očitno ni v meni zame nič takega, kar bi bilo za izpostavit. Morda to, da sem zadovoljen, ko vas nasmejem. Ko je v naši družini jasno vreme tudi po moji zaslugi. Ko me ljudje pogrešajo, če me ne vidijo nekaj časa. Ko me ” povzdigujejo ” zaradi znanja zaradi reševanja križank. Ker znam narediti nekaj reči sam. Ker se delam norca iz smrti ( kot sem že rekel - ona je prva začela ). Ker mi je sin pokazal, da me ima kljub vsem najinim bojem rad. Ker se me mali otroci ne bojijo. Ker sem izredno optimističen človek. Ker se v nesreči ne sesujem. Ker imam še vedno železne živce. Ker se od 7 leta naprej nisem z nikomer stepel. Ker me ljudje, s katerimi sem nekoč delal ( zamenjal sem, hvala bogu, nekaj služb ), vedno z veseljem pozdravijo. Isto velja za sošolce. Ker lahko v glavi izklopim misel na kar koli. Ker se že 15 minut trudim z naštevanjem…

Še enkrat - dober sem samo toliko, kolikor mi vi dovolite da sem.

Sicer ni v moji navadi, a bom vseeno dodal. Ta spis me je moril od četrtka. Ponavadi se mi misel utrne na hitro, tu pa ni in ni šlo. Zato si nisem izbral nobene druge oblike, čeprav me je Kojotkina pripomba o grobu kar mikala. Nisem se pa tudi hotel ponavljati s tem, da bi se skril v kako stvar ali živo bitje. Zato upam, da tisti, ki ste spet pričakovali kaj smešnega, ne boste razočarani. Jaz nisem.

Že dve leti in pol sem na blogu, pa še nikoli nisem zasledil, da bi kdo čisto naravnost pisal o naši tisti najintimnejši stvari, ki jo večinoma skrivamo pred drugimi. Vedno okoli, vedno po obvoznici, nikoli po sredi zadeve. Pa saj to je pa ja nekaj najbolj naravnega, ampak še vedno se vse okoli tega nekako zavija v celofan. No, še jaz se jo vedno lotim, te zadeve na s, z določene distance, ker se nekako ne spodobi. In ker to berejo ljudje, ki jim to morda ne bi bilo všeč. Ker jim nekako smrdi. Drugače pa to intimo vedno nosimo na ustnicah, vedno ko se nam kaj ponesreči ali kaj zalomi, jo znamo prav z užitkom spraviti iz sebe. Sploh v tujem jeziku.

Je pa ta naša intima nujna za preživetje človeštva. To je v bistvu nekaj povsem normalnega kot dihati, jesti in piti. Kako so to počeli v pradavnini ne vem točno, se je pa bore malo spremenilo po odkritju oblačil, kakršnih poznamo iz preteklosti do danes. Včasih so to delali svobodno v naravi, dobesedno za vsakim grmom, še nedolgo nazaj se je to delalo tako, da je ženska dvignila krilo, in ker spodaj ni imela spodnjih hlač, je to zadevo samo še olajšalo, moški so pa tako ali tako samo spustili hlače in… Danes pa nekateri sploh ne morejo tega početi drugje kot med štirimi stenami. In higiena nekoč in danes!!! Danes imamo na voljo vode kolikor se nam jo zahoče, včasih pa se po koncu niso niti obrisali. Kako je moralo to ” dišati “? Sem se tu spomnil na tisti vic, ko je moški rekel ženi, da je dobil iz bolnice vabilo, da bo dal pregledati vzorce urina, blata in sperme. Pa je žena rekla da bo najhitreje in najceneje, če po pošti pošlje kar spodnje gate, ki jih ima trenutno na sebi.

Je pa zanimivo tudi to, kako se ljudje obnašamo pri tem početju. Nekateri zahtevajo strašno zasebnost in jih je sram že tega, da so sploh tam in da to počnejo. Ne sme jih zmotiti noben šum, ker se ne morejo sprostiti in je brez veze nadaljevati. Drugim je prav malo mar in to lahko počnejo kjer koli in kadar koli. Celo pri odprtih vratih sredi dneva. Ne moti jih, če kdo sliši njihove vzdihe in premike. Sedaj ne bi šel po stilih in potrebah, a vem da to počnejo čisto vsi. Od kmetov do politikov, to pa počnejo tudi taki ljudje, kot so duhovniki.

Je pa medicina naredila ogromen napredek pri ljudeh, ki ne morejo…. Greš na posvet k zdravniku, ki ti da tabletke ali kaj drugega, ali te celo pošlje na preiskave in ti pomaga če imaš pretrdega ali premehkega. Pa tudi preveliko napenjanje, če ne moreš, ni zdravo. Saj lahko dobiš hemeroide. In zaradi tega lahko trpi vsa družina. Lahko da koga pošlje tudi k psihologu ali pa mu predpiše drugačno prehrano, na primer. Jaz o vsem tem ne vem nič, ker teh problemov še nimam, pa samo ugibam. Zagotovo pa vem, da si ga skoraj vsak moški dobro ogleda in vem da so vseh vrst - dolgi, debeli, tanki, mehki, črni, rjavi …

Ne da bi se hvalil, a jaz to počnem skoraj vsak dan. A za tak tempo in moj užitek rabim pomagalo. Očala. Pa ne za to, da ne bi videl kaj počnem, ampak na školjki vedno rešujem križanke.

Tega bloga v normalnih okoliščinah ne bi nikoli napisal. Ampak, vsaka stvar je enkrat prvič, pa naj bo še ta blog. Nenormalne okoliščine so pa petek, ki ga zaliva dež v nenormalnih količinah, a so vseeno okoli mene sami vedri obrazi in pa uganka prijatelja, ki mi je polepšala dopoldan. Upam, da vam bom dan polepšal tudi jaz s tem zapisom in me ne boste zasuli z žveplom in pepelom.

V nedeljo zvečer bomo namesto Marjana Kralja nastopali mi s svojimi spisi. in v tej smeri bom napisal tudi tale prispevek, da vam dam morda še en napotek, kam greste lahko iskati snov. Morda se kdo ne bo strinjal z menoj in celo prav je tako. Kjer vsi enako mislijo ni idej, ni napredka, ni rezultatov.

Spodnje perilo, natančneje spodnje hlače. Kos perila, ki je z nami najbolj intimen. Lahko se nas dotika tam, kjer je skoraj vsem prepovedano. In obenem vabi, da bi se nas dotikal nekdo, za katerega bi želeli, da se nas bi. Samo v trgovino stopimo ali pa odprimo katalog in pred nami se pokaže vsa človeška inovativnost v oblikovanju razkrivanja pokritega. Lepota, ki jo prekrijemo z ostalimi kosi perila.

Pa včasih ni bilo tako.Iz mladosti se spomnim pripovedovanj, kako so bili nekoč oblečeni in kako so skrbeli za čistočo sebe in perila. Po sedanjih standardih bi ljudi in gate najmanj dva dni namakali preden bi jih umili in oprali. Včasih so ženske imele tri ali štiri spodnje hlače in so se preoblačile po potrebi, morda dvakrat na teden. Moški so bili pa sploh ” nagnjeni ” k čistoči, le za tavelike praznike so se malo bolj zrihtali. Se pa spomnim, ko sem bil še majhen, ko je bil v cerkvi obred umivanja nog. Se je en od moških sezul in dvignil hlačnice, pod njimi pa je imel tiste dolge črtaste gate, ki so imele dve vrvici za zavezat okoli noge. In nihče se ni smejal, ker je bilo to takrat nekaj normalnega. Nekateri še nogovic niso imeli, ampak so noge zavijali v štirikotne kose blaga.

Ja, danes je moda že precej naprej. Od dolgih spodnjih hlač in pa tega, da jih nekatere ženske sploh niso nosile pod krilom, do tangic, ki jih polahko zamenjujejo spet malo daljše hlačnice. Vseskozi se spreminjajo barve, oblike, tudi vici jim sledijo, ena uganka pa ostaja vedno enaka. Katere spodnje hlačke morajo biti večje? Ženske ali moške? Lahko gledate telesno zgradbo, starost, kilograme…, vedno je odgovor enak. Ženske spodnje hlačke. A vas zanima zakaj? Normalno da vas. Zato, ker morajo pokriti celo muco, pri moških pa pokrivajo samo rep.

Preden preidem na glavno temo samo malenkost. Izgleda, da bo kriza na borzah prizadela tudi čokoladno industrijo. Danes sem bil v trgovini in veste kaj sem videl? Zaradi bojazni, da je čez čas ne bo dovolj ali da bo predraga, so v tovarnah pohiteli in trgovcem že sedaj dostavili čokoladnega Miklavža.

Sedaj pa naprej.

Danes dopoldan sem bil na plastični » operaciji » mojega milega obrazčka. Ni bolelo, ni potrebno okrevanje, ne bo nobene brazgotine, pa tudi živčnih travm ne, ker sem bil na vse skupaj dobro psihično pripravljen. Podaljšati sem si namreč dal nos.

 Po dolgem času sem pred pisarnami srečal sodelavca, ki je že kar nekaj časa na bolniški. Ker je bil ravno pri zdravniku v našem velemestecu, se je oglasil še pri nas da nas pozdravi, razložil pa nam je tudi ves potek bolezni in zdravljenja. Pa ne mislite, da je bil to glavni cilj njegovega obiska. Še zdaleč ne! Denar je tisti, ki ga je privabil v naše okrilje. Nekaj je doma računal, da bi se morala neka ničla pojaviti za 3 pri njegovi delovni dobi. In kot takemu staremu borcu naj bi pripadala jubilejna nagrada.

 Ker sva bila pred njegovo dolgo odsotnostjo kar dobra kolega, sem se ponudil, da grem z njim v tajništvo, da še meni izračunajo koliko let delavne dobe imam jaz za seboj. Saj veste, dobro je vedeti. Po poti sva se tudi pogovarjala o starih časih, ko so se v menzi zbrali vsi jubilanti in se slikali z direktorjem. Cele veselice so bile takrat, sedaj moraš pa sam tečnarit, če hočeš kaj dobiti.

 Pa je naša tajnica prijazna punca in mu je takoj izračunala, da bo ta veseli dan nekje konec leta. Pa sem še jaz pristavil svoj lonček, naj še zame pogleda, kdaj bom jaz na vrsti za jubilejno nagrado. Pa je pogledala na seznam za letos, pa na seznam za drugo leto ( kako dobro je včasih, da si na seznamu ), dokler ji ni kapnilo tisto, kar sem jaz že vedel, a vseeno upal… Za jubilejno nagrado se štejejo samo leta, ki si jih preživel ( kako dobra beseda – preživel ) pri zadnjem delodajalcu, vse ostalo ti gre v nič. Prav mi je, kaj pa na vsake toliko časa zamenjam službo!

 Tako je bila operacija neboleča, rezultat se na zunaj niti ne vidi, ampak, nekje notri, tam, čisto pri srcu… Gric, gric, gric…

Nikoli nisem kaj posebej obvladal kemije, razen v drugem letniku srednje šole, ko sem imel popravnega. Takrat sem štel obroče okoli atomov, spajal neverjetne spojine, ki jih morajo še odkriti in računal razne mole. To zadnje mi ni šlo posebej v račun, ker mi ni bilo najprej jasno ali mislijo glasbene mole ali tiste leteče jopcojede iz omare. Ko so se vsaj enemu Kranjcu zjasnila vremena, je naredil popravnega in od takrat kemijo vzel v roke samo še enkrat, da je na višji šoli spackal tisti izpit. Nam je pa tisti tiček od profesorja takoj povedal, da se z njim ne bo za šalit. Povedal je za primer, ko sta prišla k njemu dva na ustni izpit in kemijo fizično mučila do onemoglosti, a ta ni hotela ničesar priznati. Ker mu je bilo te torture kmalu dovolj, ju je prekinil in vprašal, če bosta zadovoljna s šestko. Obema so zasijale oči, iz rok sta spustila mučilno napravo v obliki krede in pritrdilno sta pokimala. Prav, je rekel profesor, vsakemu dam tri.

A včeraj sem spet obnavljal znanje iz kemije. Vsedel sem se v svoj avto in preden sem speljal s parkirišča, sem ga temeljito pregledal. Ker nisem razumel ene kemične reakcije. Nekajkrat sem že napisal, da imamo pri nas razdeljena funkcije. Jaz sem kralj, avto pa je moj suženj in ne obratno. Nikoli še nisem padel pred njim na kolena, če sem opazil oblaček prahu na njem ali bog ne daj praskico. Ne perem in loščim ga vsak dan, mu pa občasno privoščim kako kapljico vode in šampona. Notranjost posesam, preden je v njem za lopato peska ( mislim da malo lažem in pretiravam ) - ko naša znori, da bo vsak čas za lopato peska v njem. In vsake toliko časa kupim nekaj za dišat.

V akciji v tisti avstrijski trgovini, kjer se Slovenci prerivamo za poceni TV ob otvoritvah, sem zadnjič kupil dišave. Tri male stekleničke, kar pomeni, da bomo dišali kar tja v eno. Imeli so samo še eno dišavo, zato sem izbral vonj sadja. Z našo sva to strokovno namontirala, bi pa tu imel eno pripombo. A mislite, da proizvajalci avtomobilov vedo, da imajo držala dišav samo eno vrsto pritrditev? Mislim! Kaj se vse ne zmuišljajo s temi oblikami loput. Potem naj jim dišavarji pa sledijo. Nemogoče!

In sedaj se veselo dišavimo. Tako je vse prepojeno v avtu s tem, da je začela dišava v tej vročini v avtu gniti. Ja, prav ste prebrali. Ko sem hotel speljati ob najhujši oktobrski vročini izprad firme, je vse dišalo po gnilem sadju. Pa se daj, če se moreš. In tu je začela delati moja pozabljena kemija. Predelal sem vse možnost kako bi se lahko dišava pokvarila v steklenički. Po mojem nemogoče, ker je…, brezveze razlagat ker ne vem točno. Da bi se v stiku z zrakom? Tudi težko, pa tudi to pustimo nobelovim nagrajencem. Da bi se reakcija dogajala med sedežem in dišavo? Težko, saj je tudi takrat ni, ko ga spustim na sedežu. Torej je vzrok nekje drugje. In prav sem imel. Profesor kemije bi bil ponosen name.

V soboto sva bila z našo v naravi in to tako, da sva prišla domov v nedeljo. Sva pa vseeno malo hodila okoli avta in naša, ki ima sokolje oči, sploh če se jaz kaj pomažem, je zagledala tri gobice. Jurčki! Veselo jih je utrgala in položila na poličko avtomobila poleg dežnika. Potem se je dogajalo kar pač se je in ob vrnitvi domov sva na gozdne sadeže pozabila. Midva nisva gobarja, nimava kakšnega veselja do tega, a ene dvakrat sva šla v gozd, nabrala nekaj gob, a bolj ko sva jih doma gledala, bolj se nama je zdelo, da so te gobe iz družine za enkratno uporabo. Saj bi se lahko naučila kaj več o gobah, kot sem se jaz pri zemljepisu, da niso finke in danke samo deli telesa, sploh če jih napišeš z veliko začetnico, a če človek nima veselja… Zato sva tistih pet gob vedno neuporabljene vrnila materi naravi.

Pri pregledu avta ob tej ne nebeški dišavi, ko se ti meša vonj sadja z vonjem nečesa gnilega, sem na zadnji polički pod zavihkom dežnika našel tiste tri gobice. Med vožnjo po gozdnih luknjah se je le ta premaknil in pokril gobice, tako da jih nisva opazila. Šele po posredovanju mojega nosu in seveda zlatega sončka se je odkril zaklad, ki je spet romal v nedrje zemlje. Kemija pa v globino pozabe.

Hvala za pijačo, čeprav je nisem potreben. Saj vem, da so vas k meni poslali tisti trije, ki se sedaj sladko smejijo. Vsi me imajo za neumnega, da se mi je obrnilo v glavi. Skratka, vsi pravijo, ker mi ne verjamejo kar sem doživel, da me je leteči krožnik zadel v glavo in da se mi od tega kreše. Pa jim ne zamerim. Saj jim tudi jaz ne bi verjel, če bi mi kaj takega pravili. Tudi za vas ne vem kaj si boste mislili o meni, a ker niste nič krivi, ker niste k meni prišli iz zlobe, vam bom povedal. Pa se potem odločite ali boste verjeli ali ne. Če se boste zaradi tega delali norca iz mene vam pa tudi ne bom zameril.

Tisto kar nihče noče verjeti je to, da so me ugrabili vesoljci. Ma kašen velik leteči krožnik z ne vem koliko lučmi. Saj niso tako neumni kot Američani, ki to kažejo v filmih. Pred toliko in toliko leti, ne bom povedal točno, ker ne boste verjeli, sem šel od dekleta domov, star okoli 24 let. In takrat me je samo streslo in potem se ne spomnim ničesar več, dokler se nisem zbudil v njihovi, recimo ji ladji, ali po naše, v letečem krožniku. Pa nisem bil sam. Kar precej so nas pobrali, moški, ženske, otroci. Takrat sem tudi prvič videl črnega in rdečega človeka, onadva pa belega. Zaprti smo bili v nekakšnih komorah, kjer so nas držali pod kisikom, nam dajali hrani in omogočili tudi tisto, kar ne vidiš v nobenem filmu - zanima me namreč, kako lahko nekoga zvežejo, kot v filmih, za več dni brez da bi šel na stranišče?

Je pa nekaj zanimivo pri vsem tem. Vesoljčke je zanimalo predvsem kako smo narejeni in še bolj kako mislimo. V tem času, ko smo ga prebili v ladji, so na nas opravili mnogo raziskav. Bili so še na začetku, a vseeno so se prej ” pozanimali ” kaj rabimo za preživetje, da jim ne bi cepali kot muhe. Ne vem kako je bilo z njihovimi cenami goriva, a vseeno si niso mogli privoščiti, da bi vsakih par dni leteli nazaj na Zemljo po nove poskusne zajčke, ki bi ta čas pomrli zaradi pomanjkanja najprej kisika, potem pa še vode in hrane. In njihova komunikacija z nami. A mislite, da so govorili po ameriško kot v filmih? Ja pa ja de. Butli Amerikanci. Vsi se naj bi ravnali po njih, celo vesolje se vrti zaradi njih. Ne, bil je neki višji nivo, saj smo jih razumeli vsi, pa tudi nas so oni s pomočjo neke vibracije. Ne znam razložiti, a tako je bilo.

Pa tudi njihove raziskave naših teles. Čisto drugače, kot poteka to v naši medicini. Morda se je sedaj kaj spremenilo v teh letih, a bili so res še malo nerodni. Pa ne morem reči, da so se igrali boga. Boga se igramo ljudje s tem, kar delamo na našem planetu. Pa ne samo z gensko spremenjeno hrano in raznimi pasmami goveda za hrano. Kako je zanimivo, da nihče ne pomisli na naše pse, ki smo si jih ” naredili ” povsem zase, za svojo zabavo in užitek.

Predvsem pa jih je zanimalo naše razmišljanje. Vsak človek ima svoje misli, vsak drugačne poglede. In to jih je begalo. Ker je pri njih to čisto drugače. Tam mislijo vsi v smeri njihovega dela, ne pa kot mi, ko se v službi pogovarjamo o domu, doma pa o službi. In ko nekaj delamo v skupini se misli prelivajo, dodajajo ideje, rešujejo problemi. Kako dolgočasno bi bilo pri nas, če bi bilo tako kot pri njih. Pomislite samo na razne firme. Saj ne bi bilo razvoja. Zato je dobro, da je tako kot je, da je razlika. In zaposleni, ki vedno tako razmišlja kot šef, je nesposoben ritoliznik.

Saj je še precej stvari, ki so se dogajale tam gor, a spomnim se predvsem povratka. Ker smo leteli precej hitro po vesolju, se v teh letih, ko nas ni bilo na zemlji, nismo skoraj nič postarali. A doba na zemlji je tekla in ko so me vrnili, sem doživel šok. Ljudi, ki sem jih poznal, ni bilo več, vasi so bile povsem drugačne, tehnologija je povsem spremenila svet, zato ni čudno, da so me imeli za zmešanega, ko nisem vedel ne kod ne kam. Ko pa sem jim povedal še kje sem bil je bil pa sploh smeh. Poprijeti sem moral za delo in se moral v kratkem času prilagoditi, če sem hotel preživeti. Tako sem dočakal starost in ker sem sam se nimam kam dati, pa zvečer malo zavijem za to mizo in prenašam zbadanje ljudi, ki ne bodo nikoli pozabili na mojo nesrečo.

A zakaj da se nisem oženil? Ja, nič ne rečem, saj je bila ena prav navdušena zame in je ni motilo nič na meni, še preseliti se je hotela drugam, da bi imela mir pred ljudmi, pa je nisem hotel. A zakaj? Ja, to je pa malo nerodno. Kot sem že povedal, so bili vesoljčki takrat še malo nerodni in pri eni od raziskav so mi pokvarili spodnjo hidravliko, tako da

Včeraj dopoldan sem spregledal. Po dolgih letih so se mi ponovno odprle oči. Malo čez osem sem se usedel za računalnik, napisal samo en odgovor na komentarje in nato se je zgodilo. Začel sem gledati in opažati svet okoli sebe.

To se mi je zgodilo v službi, zato sem najprej opazil, da bo treba spet umiti tipkovnico. Pa bolj nežno kot zadnjič, saj sem z razredčilom skoraj zbrisal številko 8. Morda bi bilo dobro dobiti kako krpo za monitor, snažilki pa bo treba povedati za tisti dve pajčevini v kotu in umazanem steklu na tretjem oknu zgoraj. Vseeno pa se je kazal skozi okna čudoviti dan, zato sem se odločil, da ga grem opazovat.

Vem da imamo v firmi kar precej zaposlenih, a jih na videz poznam skoraj vse. Po kolikem času sem spet videl znane obraze. Skoraj sem jim dajal roke in podeljeval objeme, saj sem te ljudi nekoč imel zelo rad. Tako sem obhodil skoraj vse prostore po firmi in na enkrat je bilo treba domov.

Pot do doma je potekala brez težav, prav tako srečanje z našo, sem pa po dolgem času spoznal, da se kosilo lahko poje tudi za mizo, ne samo na tipkovnici. Tako sem opazil, da je naša obesila v jedilnici novo uokvirjeno čipko, da so pri nas stekla čista in da bi bilo treba obrati jabolka, ki se rdečijo z vrta.

Tudi večer je bil drugačen. Skupaj z našo sva gledala TV, kar nisva počela že nekaj časa, pri tem pa sem si spet ogledal dnevno sobo…

Saj vem, da ne verjamete skoraj nič od tega, kar sem zgoraj napisal. Lahko pa verjamete, da nam je neki bagerist pretrgal glavni optični kabel in smo bili do danes ponoči brez povezave. In svet je bil resnično drugačen.

Slovenci smo majhen narod. In svojo samozavest skušamo dvigniti na različne načine. Eden med njimi je tudi učenje tujih jezikov in razkazovanje tega znanja. Če ne gre drugače tudi ostalim Slovencem. V hvaljenju svojega znanja, v razkazovanju v pogovoru in pisanju na različnih področjih ( ja, tudi blog ni imun pred tem ) smo nepremagljivi. Ste že videli kakšen ameriški blog, ki bi imel naslov napisan po slovensko?

Hehe, ne skrbite, ni se mi utrgalo. Samo po svoje razmišljam. Če ljudem to paše, naj pač delajo. Saj se tudi jaz ne držim pravil in norm lepega obnašanja. Že za ta spis vem da ne bo imel samo 3000 znakov, pa še pisati nisem dobro začel. Na srečo ni nihče popoln.

Gremo sedaj naprej po moje. V šolo sem hodil takrat, ko je bil edini svetovni jezik, ki ga je bilo potrebno obvladovati, takrat imenovana srbohrvaščina. Zato nam tudi profesorica angleščine v srednji šoli ni nikoli posebej težila z njo in tako je bilo moje znanje v četrtem letniku malo višje od sedanjega znanja otrok v otroškem vrtcu. Znal sem res malo, še manj pa bi, če bi mi kdo zavezal roke ob telesu. Človek se z leti tako sprakticira, da obvlada govorico rok s kruljenjem v vseh jezikih tega sveta. Ker, slovenščino imamo za najtežji jezik na svetu in ni vranč, da se ne bi dalo vsakemu nekaj dopovedati v manj kompliciranem jeziku od našega. Na koncu pogovora smo bili vedno malo v dvomih. Jaz sem se spraševal, če me bodo roke jutri še tako bolele in sogovornik, če mu to mahanje ne bo povzročilo prehlada. Sem bil pa vseeno ponosen nase, ker sem nekoč rešil neko Angležinjo na morju. V kampu me je vprašala kje je recepcija, pa sem jo prijel za roko in jo brez besed peljal tja.

Med vojno smo bili pod našimi dobrimi prijatelji Italijani. Da se nam ne bi kaj zgodilo, so nas ogradili z žico in vmes postavili vrata, da si ne bi kdo raztrgal zahmašne obleke, če bi pribežal v njihov topli objem. Ampak, hoteli so ( kje si Še en gen? )prepustnice. In po te si moral k nekomu v uniformi. In tako se je nekoč zgodilo, da se je pri neki hiši začela goniti prasica. Nič kaj lepo ime za tako plemenito žival, ki je bolj pametna kot pes, a se ji nihče ne pusti lizati po obrazu. Ker pa je bil njen ljubimec, normalno da prasec, doma za ograjo, je morala gospodinja po dovolilnico, da bi svinjo peljala v greh. Vse so ji naročili in povedali po ” taljansko “, a ko je ženska stopila pred oficirja, ji je vsa pamet ušla. Napisal bom točno tako kot se govori da je v resnici bilo, seveda ne pravopisno ( če to bere kdo in vse nadaljne zapise, ki zna italijansko, naj prosim zamiži na oko in pol ).  Šlo pa naj bi nekako takole - Bondžorno, gospod sinjor. Sem prišla po permeso za našo porko prasico, da bi jo peljala takonare, da bi dobila pikolo bambino.

Kot veste imamo jezero v bližini. In imamo turiste. Zadnjič na srečanju smo ugotavljali, da imamo srečo, da nimamo ne vem kako razvitega turizma, da nam turisti ne zabašejo vsako cesto in ulico našega malega mesta. Pa saj ni problema, smo jih navajeni. Samo malo se človek zapelje v gozd, pa že vidi vsaj dva avtomobila parkirana ob kaki jasi, kjer turisti brezskrbno piknikujejo. Si vi to v Italiji upate? Kako hudiča najdejo vse to, če pa sredi mesta sprašujejo kje je jezero? Tako so pred leti ustavili poleg mojega soseda, ki jih je s tem, da je vlkopil roke, napotil po pravi poti z besedami - dvestos metros desnos!

Nekoč se je zgodilo, da sta dva, verjetno iz istega kraja kot zgornji turisti, spet zašla in se ustavila pri četverici, ki smo bili zbrani ob cesti. Prepeljala sta odcep s tablo 2 x 2 metra, kjer lepo piše kje in kam je treba zaviti, a ona dva kot ( od )cepca sta peljala nekaj kilometrov naprej. Videla sta jezero, ne pa tudi poti do njega. Povedati moram, da sem bil takrat star malo čez dvajset, ostali trije pa krepko čez štirideset. Pa se je začelo ( spet mižite ). Kazala sta na zemljevid in tiščala prst v jezero na karti. Še dobro, da ga nista preluknjala, bi voda še hitreje odtekla. Lago? Ja, tamle je, 200 metrov od nas, kje pa če bit? Ampak, se nam je zdelo, da bi raje prišla bližje k njemu drugače, ne po mokri zemlji. Moja prva misel je bila, da morata nazaj cele 4 km. Kvatro kilometri sem zakričal zmagoslavno in mahal z roko, da morata po poti nazaj. Nihče se ni potem spomnil, kako se reče levo, da bosta potem zavila. Pa sta nam pomagala dobra turista z besedo sinistra. To smo rešili. Ampak, pomemben podatek je ta, kje zaviti. Pri potoku. Aha, akva in vsi štirje smo po zraku delali korito za potok. Še dobro, da nas ni voda odnesla. Vsi sijočih oči smo ugotavljali, da se razumemo. Ampak, potem sem moral zakomplicirati. Dodal sem most čez potok, za katerega po naših prikazovanjih in pantomimi niti Italijana nista našla prevoda. Ko smo že mislili, da je vse padlo v vodo, pa ne od štirih potokov, je naprej stopil možakar, ki je bil večino časa bolj zadaj in po italijansko povedal - kvatro kilometri i prije mosta sinistra.

Ko človek po takih napotkih končno najde jezero, do sedaj niso poročali še o nikomer, ki bi se izgubil pri nas, se odloči včasih za sprehod, fotografiranje, plavanje, veslanje, nekateri pa tudi za ribolov. Neizkušeni kot so, saj ne poznajo terena ne običaja jezera, se včasih dajo tja, kjer jih ne bi nihče pričakoval, ali pa pridejo takrat, ko ribe ne prijemajo. A če plačajo dovolilnico, jim ribiči priskočijo na pomoč. Tako je nekoč nek pomemben ribič videl turista, ki je lovil v rahlem dežju. Ker je vedel, da fant v takem vremenu ne bo nič ujel, je stopil k njemu in mu to tudi povedal. Ko ga je ta po taljansko vprašal kaj mu pripoveduje, je ribič videl, da gre za mednarodni problem, ki ga je treba rešiti v zadovoljstvo vseh, da nas ne bodo vlačili po vseh instancah Evrope. In mu je povedal vse še enkrat po njegovo - Kad pada pjova, fiš ne hvata.