Usedi se in razmisli

Ponavadi grem še kar ob normalni uri v posteljo, ker moram vstati, vsaj za nekatere, ob nenormalni uri. Noč ni žvečilni gumi, ki bi se jo dalo raztegniti. Kolikor časa spiš, spiš, potem si pa lahko samo še tečen. Obraz je gladek, če dovolj časa spiš in namesto pol kg pudra čez podočnjake vržeš tista dva prgišča vode, pa si. To velja zame, ženske že vedo pri večjem ali manjšem kemičnem laboratoriju pred ogledalom, kako poteka njihovo jutro. Pa nimam nič proti, lepe ste, ko ste urejene. Samo to me je pa vedno zanimalo kako pogleda tip, ki se zjutraj zbudi ob popolnoma drugačni ženski kot je šel z njo v strastno posteljo. Zvečer umetnina, zjutraj golo platno.

Pri vsej vsakodnevni dobri veri, da bom šel ravno nocoj pravi čas v posteljo, mi to ne uspeva najbolje. Ali je Liga prvakov ali pa internet. Saj se človek prav prilepi za ekran. Samo še vse gole nocojšnjega kroga pogledam, pa grem spat, pred računalnikom pa še to, pa to, pa poglej, ta je spet nekaj objavil/a… Saj imam skoraj kvadratne oči, ko se premikam proti vodoravni podlagi. A glej ga zlomka, naša je zvečer bolj zaspane sorte in je do takrat odspala vsaj že eno kitico. In da jo zbudim? Po horoskopu je škorpjon, a če jo po nesreči zbudim, je pa še kaj iz katerega drugega horoskopa. Zato previdno.

Dokler nisem v spalnici je še vse nekako sprejemljivo tiho. Lahko gori luč po stanovanju, lahko se umijem, celo vodo lahko potegnem v stranišču za seboj. Po stanovanju se lahko sprehajam tudi brez luči, saj kot sem že zadnjič opisal, je pri nas lučk kot na novoletni jelki in imamo še to “srečo “, da je cestna razsvetljava čez cesto točno nasproti dnevne sobe. Tako se nežno, kot da bi imel na nogah vato, začnem pomikati proti občasni delavnici otrok, spalnici. Ker je v njej temno kot v rogu, si včasih pomagam s telefonom, ki mi zjutraj služi kot budilka.

In včeraj zvečer je bil spet tak večer. Priplazim se do postelje v spodnjih gatah in majici. Med posteljo in zidom je malo več prostora kot nočna omarica in to je zelo važen podatek. Nežno dvignem odejo in izpod blazine vzamem pižamo. Ravno ko bi moral videti kaj je kaj, mi ugasne zaslon pri telefonu. Sezujem si natikače, sežem z roko proti kraju, kjer sem nazadnje videl pižamo in potegnem prvi kos oblačila k sebi. Vse sem naredil tako tiho, da še sam sebe nisem slišal.

Saj veste kako je v temi tipati oblačilo kje je luknja za ven ali notri, kje so rokavi, kje so nogavi, mislim, hlačnice? Vse ti je nekam znano, ampak 100% pa nisi prepričan. Ampak, jaz sem obvladal. Začutim, da so tisto, kar držim v roki hlače in se jih veselo lotim oblačiti. V pasu so bile sicer malo ozke, a ponoči so vse krave črne, zato so tudi občutki malo drugačni. Desna noga mi je kar sama smuknila v hlačnico, ki je bila včeraj zvečer malo bolj ohlapna kot ponavadi. Ko pa ji je hotela slediti še leva, se je vse skupaj zakompliciralo. Leva noga ni šla notri.Stal sem na eni nogi kot dedec pri petdesetih v temi in poskušal ugotoviti, kaj se dogaja. Ker pa je bila tema in jaz brez občutka, sem kmalu izgubil ravnotežje in začel poskakovati. Preden sem levo nogo potegnil ven sem že stopil na natikač. Skočil sem z njega proti postelji, a ker nisem hotel zbuditi naše, sem odskočil nazaj. S peto sem priletel ravno na rob petnega dela natikača in to me je zabolelo kot… Skoraj bi zakričal, a se zobje zaradi strahu, da ne bi zbudil levinje, k sreči niso hoteli raztegniti.. Od tam me je odneslo nazaj v zid, kjer sem z glavo treščil naravnost vanj. Pri tem sem videl toliko zvezd, da se je spalnica popolnoma razsvetlila in pri tem končno ugotovil, da tiščim nogi skozi ovratnik v zgornji del pižame. Še dobro, da se nisem pri kriljenju po zraku oprijel zavese, saj bi bil prizor, ko bi bil zavit v zaveso in pogrnjen z garniso, več kot zvezdniški.

Ko mi je bilo vse jasno, sem slalomsko na tiste pol metra prostora nekako pritancal na sredo spalnice, se slekel iz te svoje mišelovke in se spodobno oblekel. Seveda, oba dela še enkrat, saj sem se oboje navlekel narobe. Z bolečo nogo in glavo sem se kot lopov zavlekel pod odejo in sam sebe klincal, zakaj ne grem spat ob času brez vseh kolobocij, obenem pa hvalil boga in sam sebe, da nisem zbudil naše. Ampak, pri tem obračanju na postelji je počila vzmet, tako da se je zbudila in spet sem jih slišal…

Včasih, posebno še zadnje čase, mi gre pri vseh teh sladkobnih pravljicah prav na bruhanje. Vsi tisti kraljeviči, pa princeske, Sneguljčice…, vse same pocukrane osebe. Še čudno, da kdo ne dobi sladkorne bolezni zaradi njih. Vsi so dobri, pridni, brez plombe v zobeh, skratka, brez ene same samcate napake. In vedno zmagajo. A kjer eden zmaga, ponavadi eden izgubi. In sedaj se sprašujem, zakaj moram v čisto vseh pravljicah, kjer nastopam, izgubiti? Zakaj me vedno prikažejo kot nekaj zlobnega, zloveščega, pa čeprav za to nisem sam nič kriv? Zakaj?

Zakaj so me vtaknili v pravljico o treh prašičkih? Lahko bi se mirno sprehajal po gozdu in delal samo tisto kar znam. Tam pa sem se naprezal in pihal kot neumen, da sem podrl tisti dve kočuri od tistih dveh neumnih pujskov. Šele tretja, zidana hiša, se mi je zoperstavila. Ja, so pa pametni. Prašič lahko zida hišo in jo zavaruje z vrati znamke … ( se še pogajam s proizvajalci za višino honorarja za reklamo ), v katere sam se po scenariju moral zaletavati. Tri dni sem si celil rane in kar je najhuje - kljub volčji lakoti so vsi navijali zanje. Če se že gredo živaloljube, naj bodo enaki za vse, ne pa da otroke že takrat strašijo z menoj.

Pa tista pravljica o sedmih kozličkih je tudi za odstrel. No, saj ne rečem, saj sem jih zlahka pretental in prvi trije so bili še kar užitni. Ampak nadaljevanje. Sedaj se mnogo ljudi prenažira, ko sem moral pa jaz goltati zadnjega, mi ni pa nihče položil roko na ramo in me poslal k psihijatru. Še obsojali so me. Ampak, če bi sedaj dobil k rokam tistega sedmega, tistega tazadnjega, ki je vse izblebetal…

Da pa sem sedaj v takem stanju je pa največ kriva tista mala mula, tista Rdeča kapica. Mar bi pojedel tisto kar je v košari in jo pustil pri miru. A kdo bo jedel neslane jedi in prepečenec, ker je imela babica visok pritisk in sladkorno? Tako mi je zadišalo mlado meso, pa sem šel v akcijo. Ampak, sploh nisem vedel na kaj bom naletel. A vi veste, kako je hudo v enem kosu pojesti starejšo žensko? Vso koščeno, da o celulitu ne govorimo? In higiena pred tolikimi leti? Ja, kar precej vode sem moral popiti, da sem splaknil tisti okus iz žrela. Komaj sem se dobro namestil, je že priletela skozi vrata tista smrklja in me začudeno gledala. Ja, kaj pa je mislila, da je volk preoblečen v babico maneken? Saj to ne vidiš vsak dan, normalno. Še v predvolilnem času ne. Pa sem si mislil, kaj buljiš, sploh ker me je po vsej tisti vodi začelo tiščati v mehurju, začni me po scenariju spraševati kaj je z mojimi ušesi in usti. Ja, saj vem da manjkajo oči, a tu se nekateri delajo norca in so spletli vic, da me je Rdeča kapica vprašala, zakaj imam tako velike oči in jaz naj bi ji odvrnil da zato, ker se ne morem pokakat. Pa je to čisto navadna laž!

Ostalo veste. Dobil me je lovec, rešil tisti dve babnici in mi v trebuh zašil kamne in me vrgel v vodnjak. Pa tudi tega ni naredil temeljito, saj sem preživel. Zebe me kot psa v vodnjaku in po tistih kamnih se mi pošteno dviguje želodec, rigam in pošteno kolcam. Če pa se spomnim še vseh sladkobnih pravljic - se še sprašujete, zakaj mi gre na bruhanje? Ves ta čas čakam tudi na novega, modernejšega pravljičarja, ki me bo rešil iz vodnjaka in napisal, tako, ” našo ” pravljico, kjer bomo mi zmagali.

AuuuuuUUUuuuuuuu!

Komu od nas ne godi pohvala? Ko te nekdo poboža z dobro besedo, ti pa odreagiraš kot pobožana mačka, ki ti zaprede od užitka? Tak sem danes jaz. Vi ne veste, kako mi godi, ker sem bil pohvaljen in to že pred šesto uro zjutraj, ko sem prišel v službo. In to zaradi pozabljivosti. In kdo me je pohvalil? Jaz osebno!

Kot ste verjetno opazili, nimamo več poletja. V petek je bilo skoraj 30 stopinj, od nedelje naprej pa sami vidite kakšno razkošje je v temperaturah. Ta presneti termometer nikakor noče živega srebra dvigniti na spodobno številko za ta čas. Imam sicer neko idejo, ki jo bom poskušal izpeljati, a najprej moram vprašati vas, če imate kako izkušnjo s tem. Če bi jaz recimo zunanji termometer segrel na kakih 25 stopinj in potem živo srebro prelepil s selotejpom, da se ne bi spet spustilo pod 5 stopinj - bi kaj pomagalo? A bi vreme videlo stopinje in se jim prilagodilo? Nekoč sem nekaj takega preizkusil na ženskah v skladišču in nam je bilo kmalu topleje. Ker so tožile, da jih zebe, sem šel do termometra, ki je res kazal neko uboštvo čez ničlo. Pa sem ga prijel in malo popihal vanj in je bilo takoj blizu 20. Ko sem jim to pokazal in jih vprašal, zakaj ob taki vročini jamrajo, sem jim komaj ušel. Segreli smo se pa le, čeprav za nekaj minut.

V ponedeljek zvečer se je pri nas zgodil prelomni dogodek. Naša je začela tožiti, da jo zebe. In dajmo, ljubi Možakar, zakuri peč. Pa sem jo. In zanimivo, ko je bilo malo toplo, ni nihče protestiral. Se mi je pa vseeno malo čudno zdelo, po datumu, 15. septembra. Huh, dolga bo zima. In se o tem človek pogovarja v službi, pa ugotovi, da niti ne bi bilo napačno, če bi si še tu malo postregel. Tako sem odprl radiator in pritajeno pokanje je nakazalo, da se nekaj dogaja. Nekaj prijetnega. Prostor se je prijetno segrel, jaz pa sem užival.

Danes zjutraj pa sem doživel presenečenje. Prednje steklo pri avtu sem imel tako zamrznjeno, da sem ga moral strgati, da sem se lahko pripeljal v službo. Pa je kazalo na armaturi 3 stopinje. Tu, v pisarni, pa razkošje. Toplo kot v nebesih, ravno prav. Včeraj sem namreč pozabil zapreti radiator. In sem se zaradi tega sam sebi lepo zahvalil.

Da imamo pri nas na Notranjskem tako mraz ni niti čudno. Živimo blizu Snežnika, Babno polje je pa že tako najhladnejši kraj v Sloveniji. Za ta kraj pravijo, da je pozimi bolje biti v zmrzovalni skrinji kot pa zunaj, saj je zunaj bolj mraz. In še ena zgodbica. Ko naj bi novinarka poklicala čisto na slepo pred leti neko mamco, ko je bilo res svinjsko mraz in jo vprašala, koliko stopinj pod ničlo je, ji ta odgovori, da deset. Ko se novinarka začudi, da samo deset, ko je pa po ostali Sloveniji minus 20 ali še več, ji mamca odgovori, da mora za to pa ven pogledat na termometer. Blizu so tudi Bloke, zibelka smučarije. Tam imajo šest mesecev zimo, šest mesecev pa mraz, koledar je pa tudi posebej prirejen. Tam si meseci sledijo tako - januar, februar, marec, april, april, april…, oktober, november in december.

Vidite, tako je pri nas na Notranjskem z zimo in mrazom. Pa se ne damo. Mi smo žilavi in trpežni. In najboljši jebači v Sloveniji. Pol leta se jebemo z zimo, pol leta pa z drvmi zanjo.

 Človek mora včasih prebrati kakšno stvar, ki mu potem povleče iz naftalina zgodbico iz preteklosti. In to zgodbico, ki vam jo bom sedaj napisal, sem slišal pred parimi leti, zgodila pa se je ohoho nazaj.

To so bili še časi, ko so bili Cigani še cigani in ne Romi in ko so bili policaji še miličniki. Ti miličniki so lahko delali marsikaj, kar sedaj ne smejo, pa tudi ljudje so jih včasih lahko nalomili z dosti manjšimi posledicami kot danes. Cigani so se vozili okoli s svojimi vozovi, miličniki pa so poskušali ustaviti njihove osvajalske pohode po vaških dvoriščih ali borjačih. Pripovedovalec, ki je bil takrat še fantič, je bil skrita priča tega dogodka, znanega predvsem zaradi miličnika, ki je bil menda kriv vsaj za polovico današnjih policijskih vicev.

Skozi vas sta se prav polahko pripeljala dva ciganska vozova, v katera so bili vpreženi tipični ciganski konji, ki se jim je poznalo marsikatero rebro. Moška sta bila za ” volanom “, ženske pa so vsake toliko časa skočile z voza in z dvorišča pobirale kokoši, sadje, zelenjavo in še kaj. Skratka vse, kar ni bilo pribito ali privezano. Oblečene so bile v široka krila, ki so imela z notranje strani prišite velike žepe, v katerih so pristale vse olastninjene reči. Vse je potekalo v tišini, le kaka kokoš se je za trenutek oglasila, a ne za dolgo, če pa je zalajal pes, že ni bilo nikogar, če je gospodar prišel na prag preverit, zakaj se mrcina oglaša.

A je le nekdo opazil, da se povorka pomika z velikim dobičkom po vaseh in je to javil na postajo. Naš slavni miličnik in njegov kolega sta jih prestregla, ravno ko so prišli iz vasi na ravnino. Svoja dva mopeda sta parkirala ob cesti in se napotila proti voznovoma, ki sta se takoj zaustavila. A glej ga zlomka, ravno ko sta prišla do prvega voza, sta se konja ” nenamerno ” splašila in oddirjala nekaj metrov naprej. Cigan ju je ” komaj ” ukrotil, da sta se ustavila. In ravno, ko sta spet junaška miličnika pristopila, da bosta začela postopek, se je zgodba ponovila. In to še nekajkrat. A moj pripovedovalec je opazil nekaj, kar ona dva nista. Takoj, ko je bil zadnji voz vštric z mopedoma, je iz njega skočila ciganka in obema odvila ventilčke in se spet zavihtela na sedež poleg voznika.

Ko so se tako pklašili kakih 100 metrov, sta kar naenkrat pobezljala oba vozova in se brez zaustavljanja oddaljevala. Miličnika sta se zapodila proti mopedoma, ki pa sta kazala kaj klavrno podobo s praznimi pnevmatikami. Preden sta spravila vozila v red, se je za vozovoma izgubila vsaka sled.

Danes smo spet imeli za domačo nalogo spis z zgornjim naslovom. In kaj sem napisal jaz? Berite, pa boste videli.

Ležal sem na skali, tak kot me je naredila mati narava in se predajal sončnim žarkom. Ti so greli moje telo in se sprehajali po moji hrbtni tetovaži. Bil sem poln moči, pripravljen na vsako akcijo, čeprav se tega po moji lenobnosti ni dalo sklepati.

In tedaj sem jo začutil. Ne, nisem je ne videl, ne slišal, zaznal sem le njen vonj. Tisti vonj, ki mojemu spolu napolni vse čute, ki povzroči drgetanje mišic, ki dvigne srčni utrip. Sunkovito sem se obrnil v smer vonja in tedaj sem jo zagledal. Njo. Lepotico. Na sebi je imela samo še sled obleke, ki si jo je slekla za sosednjo skalo. Bližala se mi je gracijozno, pri premikanju se je rahlo zvijala levo, desno, ravno toliko, da ti zmeša glavo in tako nežno, da se ti utrga. In dvignil sem se in se ji odpravil nasproti. Ustavila se je in me ocenjevala. Ona, strupena do konca. Njeno dolgo telo, ravno prav zaobleno, mehka koža, kot nova, črne oči in tisti njen prifrknjen nosek. Uh, po telesu so mi gomazele mravlje. In ne boste vrjeli, na hrbtu je imela popolnoma enako tetovažo kot jaz. Do pičice enako. Da se ti odpelje. Najlepše je bilo pa to, da sem ji bil všeč. Ni me zavračala, v bistvu me je z vsem svojim bitjem in obnašanjem vabila k sebi.

In ravno, ko sem se ji želel približati, je od nekod pribrzel mladenič. Nadut, z visoko dvignjeno glavo se je zapodil proti njej. E, ne boš sinko, ona je MOJA! Res da je bil videti močnejši, mišice so mu kar pokale pod kožo, a se ga nisem ustrašil. Izkušnje in pa želja so bili močnejši. Ves sikajoč se je zapodil vame, a jaz sem ga pričakal pripravljen. Metala sva se po tleh, nobeden ni hotel popustiti, dokler ga nisem pritisnil ob tla. Mladenič, ki se mora še dosti naučiti, se je odplazil ves osramočen s prizorišča in jaz, zmagovalec, sem bil še večji kot prej. Kako me je nosilo.

A z ženskami je treba nežno. Približal sem se ji polahko, in začela sva se okušati. Najini telesi sta začeli ples, začeli sta se prepletati na poti do naslade. Da vi vidite, kaj je vse počela z jezikom. Tudi košček mojega dolgega telesa ni spustila. Jaz pa sem jo tačas ljubkoval in raziskoval s svojim. Dovolj razgreta sva se približevala združitvi in… in… in…

O, jebenti, kje pa sem? Zakaj je tako mrzlo? In popolnoma otrpel sem. Uh, vse me veže, vse me stiska. Ja, ni druge, kot da se iz svoje luknje res odpravim na sonce tudi v resničnem stanju, ne le v sanjah. Splezal bom na svojo skalo, se udobno namestil in se grel. Ker mi, modrasi, rabimo toploto, da sploh lahko živimo. In morda se bo res kaj priplazilo izza skale…

Gledam in gledam po blogih, če se je koga dotaknila zadnja novica. Pa nič. Nobene reakcije, nobenega negodovanja. Kaj nihče ne vidi posledic? Kaj sem samo jaz s svojim podjetniškim pogledom usmerjen naprej? Kaj samo jaz vidim, da se da s težavo ljudi ogromno zaslužit?

Ljudje božji, podražila se bo elektrika. To, da se bo podražila ravno pred volitvami ni napaka te vlade niti podtikanje opozicije, pač pa ekonomska potreba. In tega, ljubi moji potrošniki, bo čedalje več. Poglejte nekaj. Kaj storijo okoljevarstveniki, ko se začne govoriti o novi elektrarni? Dvigne se cel halo. Tukaj ne boste gradili, predvsem pa ne te elektrarne. Na Volovji rebri ne bo vetrne elektrarne! Da bi na kaki reki zgradili hidroelektrarno in porušili ekosistem in uničili lepoto reke? Ni šans. Naj samo kdo omeni termoelektrarno, a bog ne daj jedrsko. Saj ga bodo križali. Kaj nas briga, da poraba elektrike raste, ja, tudi zaradi okoljevarstvenikov, ki kupujejo nove in še več električnih uporabnikov. Pri nas elektrarn ne bo. Pa naj elektriko uvozijo. Ampak, veste, ljudje so osveščeni tudi drugod in tudi tam ne bo več elektrarn. In cene bodo šle v nebo.

In na to se sedaj jaz pripravljam. Ko se bo začela šparalizacija, bom jaz v naši hiši odprl muzej. Zanima me, ko vi ponoči vstanete, a sploh rabite prižgati luč v vašem Las Vegasu? Saj vam lučke svetijo od vsepovsod. In požirajo ogromno elektrike in to bo treba počasi začeti ugaševati. Samo ne pri nas.

Moja zamisel je taka. Zaradi jezera je tu okoli ogromno turistov. Ko si ga bodo ogledali, se bodo ustavili pri meni na kakih sendvičih, ja, tudi tu se da zaslužiti in ob njih bodo počakali večer. Ko bodo pokupljene vstopnice za prvi ogled večera, te bodo najdražje, jih bo presenetil senzor, ki bo ob prvih znakih večera prižgal luč. Nato jih bom peljal do vhodnih vrat, kjer pa še nekaj manjka. Nimam namreč domofona, ga bom pa dal v letni plan širitve ponudbe. Ko bom nafutral državo in davkarijo ter turistično agencijo, si pokril vse stroške poslovanja, bo prišla na vrsto tudi širitev. Kupil si bom takega z dvema lučkama, da bo že na vratih ljudi, predvsem mladino, zadel tisti prvi, odločujoči šok navdušenja.

Pot nas bo v popolni temi potem vodila do kurilnice, kjer bodo svetile lučke pri črpalki za centralno in prikazovalnik temperature vode v toplotni črpalki v rdeči svetlobi. Ta menda najbolj pritegne ljudi in če se bo to izkazalo za pravilno, bom v isto barvo prelepil zeleno lučko pri zamrzovalni skrinji. Da vas ne bom dolgočasil, bom opisal samo še pot po dnevnih prostorih. Tam bodo ugasnili naglavne luči, ki si jih bodo nataknili na glavo pred vstopom in občudovali lučke TV, glasbenega stolpa, DVD… V kuhinji bom izklopil elektriko ravno za toliko časa, da bo začela utripati digitalna ura na štedilniku za primerjavo z ničlo na mikrovalovki. Veliko navdušenje bo po mojem izzvala tudi okolica računalnika, ki je vsa v lučkah. Imamo T-2 in kar nekaj porabnikov, tako da je ob računalniku in tiskalniku tu največja poraba brez vezne migajoče osvetljave. V spalnici bi videli dva mobitela, ki se polnita. Saj to ni nič posebnega, a če pomislite, da jih imamo v Sloveniji dva milijona in da se polnijo na vsake štiri dni to pomeni, da se jih vsak dan ” futra ” z elektriko pol milijona. Morda bi zažgalo tudi to, če bi poudaril, da sta prižgana tudi čez noč. V stanovanju bi imeli tudi praktične prikaze, kjer bi obiskovalci menjali pregorele žarnice, ki so dobre za čez dan, z varčnimi za čez noč.

Vsaka razstava pa mora imeti vrhunec. In jaz bom imel kar dva. Gledam po stanovanju, kje bi postavil vitrino. Stati bi morala v kakem bolj nezanimivem prostoru, recimo v shrambi. Morala bi biti dobro osvetljena, saj bo v njej pod neprebojnim steklom razstavljena zadnja položnica za elektriko, ki bo verjetno izzvala mnogo vzdihov in padanja v nezavest. Glavna atrakcija pa bi bila ta, da bi ljudje ostrmeli, ko bi se pokazala lučka, ko bi odprl vrata hladilnika.

Imel sem neke obveznosti in potem še težave z internetom, tako da sem šele sedaj lahko napisal ta spis. Pozna se mu, da bolj na hitro, zato bodite prosim milostni danes z menoj.

Po moje je slava zelo pokvarljiva zadeva. Manj kot jo je, boljše je. Pa se ne pokvari sama ampak človeka, ki si jo ne zna pravilno dozirati. Kar poglejte razne znorele umetnike in športnike po svetu, pa tudi ti pri nas doma niso nobene izjeme, kaj vse počnejo ko so in da bi bili slavni. In slavo jim damo mi, od nas so odvisni. Kaj pomaga še tako dobremu glasbeniku, pevcu… njegov dar, če ga nihče ne opazi, če ga nihče ne kupi. Da si slaven ljudje pokažejo s tem, da pridejo tja zaradi tebe. In jaz mislim zase, čeprav nočem bit slaven, da bom dočakal svojih 5 minut slave. Ma, še več kot pet minut. Odvisno od dolžine mojega pogreba.

Jaz nisem slaven. Niti nočem biti. Raje sem človek, ki ima rad svoj mir. Si predstavljate, da izstopite iz hiše, pa se za vami vsuje 30 fotografov in ne vem koliko reporterjev, ki ti pod nos molijo vsak svoj mikrofon in kričijo razna vprašanja? Ko nisi nikjer v miru, da ne bi ljudje zijali vate in kazali za tabo s prstom, izza vsakega vogala pa bi ti molili listek za avtogram. Klinc gleda tako življenje. Jaz bi se nanj težko navadil. Morda prej na denar, ki ga slava prinaša.

Ampak, ljudje smo pač različni in nekaterim to paše. Kar poglejte sedaj volitve. A mislite da se za to potegujejo za stolčke, da bodo skrbeli za nas? Figo freško in to veliko. Ljudje so tako umahnjeni na funkcije, da se cufajo tudi za predsednike hišnih svetov, tam kjer so še.Vse za slavo in glorijo položaja.

Nekaj pa je na tem. Geni so tisti, ki skrbijo za to, da kdo hoče biti slaven in kdo ne. Ampak, do kje nazaj je treba po poti družinskega drevesa, kje se je zalomilo, da jaz nočem biti slaven? Poznam svoje in stare starše in nihče ravno ne izstopa. Ampak, nekje se je veja razdelila, da je recimo eden od mojih pra pra pra …. sorodnikov nagnjen k čaščenju samega sebe in potem je to lasnost prenaša naprej. Najbolje morda, da grem do Adama in Eve. Verjetno se je vse podrlo, ko je Eva zapeljala Adama z jabolkom. Kolikokrat sem se že spraševal, kako drugače bi bilo vse na svetu, če bi takrat Eva namesto jabolka Adamu dala češpljo.

Danes ponoči sem bolj slabo spal. Postelja se kar nikakor ni hotela prilagoditi mojemu teleščku. Premetaval in vrtil sem se kot odojek na električnem žaru. Pa ne da nisem bil nič utrujen, saj sem v soboto spet nabiral lešnike in to pot s taščo. Menda sem včeraj popoldan malo preveč in prekasno jedel. In tako sem na mestu, kjer preživimo tretjino svojega življenja, gledal nekaj časa v strop, nekaj časa v blazino. Potem pa se mi je utrnila pametna misel, seveda prosto po Možakarju.

Postelja je zelo pomembna. Že od začetka življenja naprej. Tu se namreč naredi ogromno zemljančkov. No, ni ravno pogoj za prvega, ta se raje napravi kje drugje. Veste, sta šla dva mlada v naravo. Sta se začela nekaj božat in kot piše Tedi, tudi dotikat in to tudi tam, kjer je ponavadi v publiki nedostojno. Ampak, punco je bilo še vseeno malo sram in se je bala radovednih pogledov, zato sta splezala kar pod avto. Pa se zasliši za njima eno vprašanje domačega kmeta, kaj neki delata. Mladenič mu, ne da bi dvignil glavo pri zelo pomembnem opravilu odgovori, da popravljata zavore. In jima kmet odgovori da to delata zelo slabo, ker je njun avto zapičen v grmovje pod senožetjo.

Pa tudi njena kvaliteta in oblika je važna, da o posteljnini ne govorimo. Obema se mora dopasti da uživata v njej, v njej mora biti tudi pravi partner, dovolj trda in široka in mora biti dovolj trdna. Ne samo zaradi skakanja otrok. Ne vem kako lahko nekdo telovadi ponoči ob tem, da postelja pod njim poje cik, cik, cik….

Ko sem tako premišljeval o vsem kar nas čaka v postelji sem se odločil, da midva nikoli ne bova imela vodne postelje. Morda se motim, ampak trenutno sem proti temu. Poglejte dva razloga, zakaj tako premišljujuem. Prvi. Vzemimo položaj številka dva pri seksu. Položaj ena je zame najbolj naraven in ga uporabljamo vse živali, razen žensk. To je od odzadaj. Saj vem da se po Kamasutri položaji morda številčijo drugače, a ker jo nisem nikoli prakticiral, sem v tem neveden. Gledal sem slike v tisti knjigi, a bi ji sedaj pri svojih petdesetih dal raje naslov v jeziku naših južnih bratrancev - Kamo sutra? Res ne vem, če bi se lahko zjutraj naslednjega dne spravil pokonci pri vseh tistih zvijanjih vseh petih udov. Še za na stranišče ne bi bil dober. Torej, položaj ena na ena. In ko pride do potresa in do popotresnega vala, ki se odbije od obale in prihrumi nazaj kot cunami do epicentra ravno v trenutku, ko nastopi erupcija vulkana in človek vklopi rikverc… Področje pod vulkanom se dvigne in prehiti tvoj rikverc, pa si v riti. Lahko tudi dobesedno, a jaz bolj mislim na to, da bi lahko vulkan svoje seme raztresel tam kjer ni treba. Pa bi bil spet jok in stok.

Drugi vzrok, ki ni tako življensko pomemben, je pa zelo nevaren, je pa fizikalne narave. Da opišem tri dejavnike. Vodna postelja, naša, ki je velika nekaj čez 160 cm in težka okoli 60 kg in jaz pri skoraj 1, 90 m in pri 97 kilogramih. Naša mi včasih pove, da se premetavam po postelji tudi takrat, ko za to ne vem, ko spim kot top. In si sedaj zamislite, da bi se kot v takih trenutkih usedel in se nato z vsemi svojimi kilogrami vrgel na posteljo. Našo bi kot perešček dvignilo v zrak kot na katapultu in jo odložilo z vsem bumom in treskom in s tem povezanim kričanjem v garderobni omari ob njeni postelji. In tako petkrat na noč.

Zato, vidite, mi reklame za vodno posteljo ne pridejo do živega.