Usedi se in razmisli

Današnji blog se bo morda nekomu zdel zmešano napisan, a kot pri pletenju jopice, kjer sodeluje mnogo klobčičev različnih barv, se smisel pokaže šele na koncu. Tako so se nam nizale zgodbice, s katerimi smo naredili potovanje z mislijo in besedo. In še nekaj. Lahko bi napisal v naslovu asociacija, pa zanalašč nisem.

A ste nekaj opazili? Vsake toliko časa nas mediji zasujejo z novicami, potem pa ni o tisti temi ne duha ne sluha več. Tudi v času kislih kumaric ne. Se spomnite pomorov čebel in vsega rompompoma okoli panjev? Saj čebele še letati niso mogle med vsemi tistimi reporterji. Polni časopisi, pol TV dnevnika… Ne bom sedaj razpredal, ali je zasluga da čebele normalno živijo brez novinarjev to, da kmetje ne škropijo polj ali da pomagajo zdravila, ki jim jih dajejo čebelarji, niti vam ne bom pihal na dušo s tem, da ste morda tudi nekateri med vami s svojimi blogi pritiskali na odgovorne, da se je nekaj premaknilo.

Naš tehnični direktor vedno pravi, da ima vsak bog svojega bogeca, to pomeni, da je vedno še nekdo višji od tebe po rangu. In eden najvišjih v naši firmi je seveda tisti pravi direktor, lastnik, ki grdo gleda ko vranč, sploh ko je treba od sebe dati kaj denarja. Pa ko bi on vedel, kako mi skrbimo zanj. Vsak dan ga pošiljamo na potovanja, no, vsaj na dve, kot je sedaj moderno reči cilju potovanja, destinaciji. Saj veste, tistih nekaj centimetrov pod popkom, cilj pa je odvisen od trenutnega počutja turistične agenta. Ampak, nekaj mu pa moramo priznati. Za novo tehnologijo je pa kar zagret. Vsake toliko časa kupi za nekaj sto tisoč evrov nove opreme, ki jo seveda kmalu pridejo pogledat od blizu in daleč. In takrat direktor cveti, okoli glave ima skoraj tako svetlobo kot polna luna. Ampak samo, če pride kak direktor. Za razne tehnologe se ravno ne puli, da jih bo spremljal po tovarni. Ti še največ hodijo k nam, saj jih zanima kaj je novega na trgu, sploh ker se moda kar naprej spreminja. Kar je bilo še do nedavnega strogo po dolgem, je danes, to je resnica pri nas, popolnoma počez.

V socializmu je bilo za vsakega kakor je bilo. Ne bom sedaj vlekel kakšne barve po blogu, ampak bom povedal, kaj mi je bilo v tistih časih najbolj všeč. Še prej pa uganka. Kaj je to - 50 ljudi, dva mislita na seks, ostali na hrano? To je seveda poroka. Kaj je to - 50 ljudi, pa vsi mislijo na hrano? To je zlata poroka. Kaj je to - 50 ljudi invsi mislijo na seks? Če verjamete ali ne - sindikalni izlet. V mladih letih sem se zaposlil v tovarni, ki je imela okoli 200 ljudi. Vsi smo se poznali med seboj in tudi na avtobusu, ko smo se kam odpravili, smo bili vsi domači. Ponavadi pravim jaz, da kdor se misli zabavati gre na žur, kislice pa ostanejo doma. Tako je bilo na avtobusu vedno veselo, saj sta bila takrat direktor in kurjač samo potnika na izletu. Vsi smo imeli vse s seboj, pilo, jedlo in predvsem pelo se je vso pot. Ljudje so vmes stresali šale in o takem izletu se je še dolgo govorilo. Sploh pa, če se je še kaj šušljalo o kakih nočnih priklopih. In pri naslednjem izletu si moral biti kar hiter s prijavo, da si dobil še sedež na avtobusu. Edina težava je bila v tem, da bi polovica rada sedela na prvem sedežu, polovica pa na zadnjem. Tako sem predlagal, da naj naslednjič najamejo avtobus, ki bo imel samo dve vrsti - prvo in zadnjo. Ko so me vprašali če bi se dalo narediti tak avtobus in kakšno cesto bi rabil sem jim odvrnil, da to pa že ni več moj problem.

Vsak pozna vsaj eno zgodbo o naših zdomcih. Veliko jih je odšlo prav čez Lužo in nekaj se jih je tudi vrnilo. Nekaj pa, poznam eno zgodbico, so za pot porabili kar nekaj mesecev. Fant se je odpravil v Ameriko, pa se je v Trstu zapil in prišel brez denarja nazaj domov. Pa ga mati vpraša, zakaj je že doma in ji sin odgovori, da bo treba počakat na novo ladjo, ker so to, staro, črvi požrli. Tistim, ki so se vrnili še pred 2.vojno, so radi prisluhnili mladi in stari, saj so o deželi tam čez krožile marsikatere zgodbice. Od pripovedovalca samega je bilo odvisno kaj jim je povedal. In tako so okoli možakarja iz našega kraja posedli otroci, ki so z odprtimi očmi in še bolj usti, goltali neverjetne zgodbe o dosežkih dežele, kjer je vse veliko in nič nemogoče. Pa se eden od fantičev spomni in ga pobara, kakšne so pa kaj čebele. Velike, tako velike, da med nabirajo z vedri. Fantiči so kar padali po tleh ob fantazijah , ki so se jim ob tem prikazovale pred očmi ob teh besedah. Čez čas pa se enemu praktičnemu fantiču porodi vprašanje - kolikšni pa so panji v Ameriki? Pripovedovalec je bil menda takrat že v drugih mislih, zato je povedal po pravici - tako veliki kot pri nas. E, kako pa gredo čebele notri? Pa je možakar vstal, kar je pomenilo konec pogovora in jim odgovoril - to je pa njihov problem.

Človek se za relaksacijo odloči za večerni sprehod po naravi, pa ga včasih noge vseeno zanesejo v civilizacijo. In potem se dogajajo obiski pri raznih prijateljih in znancih, s katerimi se nismo videli ali slišali že dolga dva dneva. Tudi včeraj zvečer je bilo tako in ta obisk je v meni zbudil ogromno vprašanje o prihodnjih, zelo pomembnih delčkih odnosov v slovenskih družinah.

Prijateljev sosed, s katerim se tudi dobro poznamo, je do včeraj zvečer vedel nekaj, kar jaz nisem. No, sedaj to vem tudi jaz, ker sem ga vprašal. Slučajno sem ga videl pred njegovo hišo, naša je bila že v prijateljevem stanovanju, pa sem sam pohitel k njemu, da mi ne bi ušel.. Pridružila se mu je tudi žena in v pogovoru sta povedala, da prenavljata kuhinjo in me povabila na ogled.

Da vi vidite. Prenovila sta pol stanovanja, saj sta po tleh dala nove ploščice, premaknila sta troje vrat, ki jih morata še vgraditi, kuhinjo pa sta kupila popolnoma na novo. Vse kuhinjske aparate imata že doma, omarice že stojijo na mestu, čaka ju samo še montaža visečih omaric in steklenih polic z vgrajenimi svetilkami ter montaža pulta iz keroka in priključitev lučk na omaricah. Ko bodo na mestu še vsi aparati in napa, bo kuhinja za vikat. To ju bo stalo pravo malo premoženje, a ker sta oba čez 50 je to njuna zadnja kuhinja, ki si jo bosta privoščila. Pa naj se to še tako čudno sliši.

Najbolj sta mi v oči padli dve zadevi. Prva je napa. Njena oblika je skregana z logiko, saj je spodaj, kjer naj bi pobirala soparo in vse ” prijetne ” vonjave pri kuhanju, široka samo nekaj cm in se do vrha razširi na normalno globino. Vse posrka skozi 4 lopute na čelni strani, ki se odpirajo s pritiskom na gumb. Je pa ta oblika zelo priročna, saj si ob normalno široke in nižje postavljene nape kuharice in kuharji razbijajo čelo. Sploh za take kot sem jaz je taka oblika nevarna. Ker mene je včasih, ko še nismo imeli pomivalnega stroja, ko sem občasno pomagal pomivati posodo, vedno bolela glava za kuhinjskim pultom. Zaradi sklonjenosti nad pomivalno korito me je začel boleti križ, pa sem se naslonil z glavo na visečo omarico. Križ je bil rešen, le odtis ročaja omarice na mojem čelu je pričal, da sem bil prisoten pri tem gospodinjskem opravilu.

Druga zadeva, ki mi je padla v oči, pa je okovje, s katerim se odpirajo, predvsem pa zapirajo vrata in predali pri kuhinjski fronti. Saj sem bil navdušen tudi nad vodili kotne omarice, ki ti prinesejo posodo iz najbolj zakotnega mesta, a ” panti ” so bili bolj zanimivi. Fant je doma v tem poklicu in pozna res najnovejše okovje. In še, da ne boste kaj mislili, to okovje poznam tudi jaz, a ne tako sodobnega. Če še tako močno pahneš vrata, ta patent poznate vsi, se bodo par cm pred koncem skoraj zaustavila in se prav mehko zaprla do konca. In to po svoje ni v redu.

Poglejte, da se mož in žena skregata ali pa da je mama jezna na otroke, kaj se dogaja? Po takem ali drugačnem kričanju bo ženska -  kaj? Metala krožnike ob tla? Ne, ker jih mora potem kupit vsaj 3x po šest. Bo metala poceni kitajski jedilni pribor na tla? Ne, ker lahko okruši ploščice, laminat in parket pa znata biti preklemano draga. Je premetavala lonce po štedilniku? Neumno dejanje, saj je sama sebi naredila veliko delo. Torej, kaj ostane ženski? Moški lahko vstane in zaloputne z vrati, saj tu okovje še ni tako daleč kot v kuhinji. Pa ženska, bo lahko zaloputnila z vrati ali predalom kot v dobrih starih časih? Ne bo mogla in zdi se mi, da se bo v slovenskih družinah povečalo število zafrustriranih žensk.

Najprej bi napisal nekaj v opravičilo, ki v bistvu to sploh ni. Zadnje čase sem bolj malo na blogu, tako da bolj malo pišem. To je opravičilo za tiste, ki mislite da sem tako ” fin “, da vas tudi povoham ne. Tisto, kar pa v bistvu sploh ni opravičilo je pa to, da bi lahko napisal kak blog že včeraj, a me je moja fatalka zapeljala peš v naravo za celo nedeljsko popoldne. Pa da ne bo kdo mislil, da sva delala kaj dovoljenega. Ne, ne, samo lešnike sva nabirala. Čisto slučajno sva jih zagledala na vejah, ki so se skoraj šibile pod njimi. Moj bog, toliko lešnikov nisem videl že 20 let. Samo na dveh leskovih grmih sva jih nabrala 4 očiščene litre. Napolnila sva si vse žepe, naša pa je zavezala rokave pri svoji jopici in potem sva napolnila še tiste. Jaz sem svoje hlače popravljal in vlekel navzgor na vsake toliko metrov, saj so časi, ko pri hlačah nisem rabil pasu, že dolgo minili. Kako sladko je bilo zvečer sedeti, treti in seveda uživati v hrustanju lešnikov. Božansko. Tako rekoč, niti pikico mi ni žal, da sem bil zunaj in ne za računalnikom. Noben spis mi ne bi mogel zamenjati včerajšnjega popoldneva. Kaj pravite, bi to koristilo tudi vam? Dajte, zapeljite se do grmovja in poskusite še vi. Saj ( še ) veste, kako se obira lešnike? Ja, biti na dopustu pomeni včasih tudi imeti nič časa. Danes sem po dveh tednih prišel v službo misleč, da bom imel dovolj časa, da bom prebral spise, druge bloge in seveda, celo dopoldne komentiral. Pa ni bilo nič iz tega. Šele sedaj sem prišel malo do sape, ker sem spraviljal stvari v red. Saj sem imel tu svojega zamenjevalca, ki se je prej ” učil ” pol leta, ampak, red mora bit, četudi slab, zato sem porabil toliko časa, da sem spet posel naštimal na svojo frekvenco.

Že zadnjič sem napisal, da tudi jaz nisem popoln. Poleg plomb imam tudi jaz tisto teto na s. In tako sem med malico skočil domov ” na kapučin ” in še na kaj bi, če bi bilo več časa. In tako mi tašča pomoli pod nos dopis s Komunale. Pogodba. Ker res ni mnogo časa ob takih priložnostih, smo jo samo na hitro preleteli in videli, da je to v bistvu pogodba za najem prostora za grob. Najprej vam moram pa seveda povedati, za tiste ki tega še ne veste, da sem se priženil in da je pred časom umrl tast, na katerega so bile narejene vse te stvari. Po njegovi smrti smo naredili vse name in prvi moj komentar je bil, da sem dobil pogodbo za najemnino za bodoče stanovanje.

Ves ta današnji blog pa pišem samo zaradi nejasnosti. Ker sem samo površno vse skupaj prebral bi prosil tiste, ki obvladate zadeve s tega področja, da mi pomagate še pri eni zadevi. Poleg te pogodbe smo dobili še en list, na katerem nas prosijo za meni nerazložljivo stvar. Na listu je namreč vprašalnik z rubrikami, ki zahtevajo ime, priimek, datum rojstva in smrti vseh ” stanovalcev ” groba. Torej, a bodo računali kvadraturo na vse skupaj ali po osebi? Bodo imeli tisti po 18 in tisti nad 65 let starosti kakšen popust? Bodo ženske obravnavane drugače kot moški? Je važno državljanstvo? Je odvisno kaj od same nastanitve - zanima jih, ali pokojni stanujejo v krsti ali v žari. Ker sem res površno pogledal list se bojim še ene stvari. Kaj če je na listu, ki ima kar nekaj rubrik, tudi zahteva za davčno in EMŠO številko pokojnikov? Potem sem pa res v zosu!

Kako sem nervozen, do konca službe je pa še ena ura.

Končno se je začela predvolilna bitka, ki nam bo prinesla mnogo zanimivega. Pustimo končne rezultate, saj nam ti ne  prinesejo nikakršnih ugodnosti. Naj zmagajo eni ali drugi, vedno se bo plačevalo davke. In kot je rekla moja prijateljica je najboljše, da na volitvah zmagajo tisti, za katere nisi volil. Si lahko vsaj jezen nanje. In zame je politike še najbolje zadel Iztok Mlakar v njegovih dveh pesmicah - Politik Gvido in Ivo Balila. Predvsem pa za Slovence velja tisti rek - Dva Slovenca, tri stranke.

Bolj bi namreč omenil televizijska soočenja, ko se bodo kresala mnenja in se bo začelo pranje umazanega perila pred kamerami. Verjetno so nekaj mesecev zbirali podatke eden o drugemu in sedaj jih bodo na veselje gledalcev potegnili kot ase iz rokavov. To bo še zanimivo. In videli bomo ves nivo ljudi, ki nas bodo zastopali. Saj nekatere že poznamo, a vedno znova nas znajo presenetiti. O, saj bodo govorili tudi o tem, kaj nam bo poboljšalo življenje in v mislih na položaje bodo mislili predvsem nase, a glavni bodo nizki udarci.

Pa se jim ni niti za čudit. Saj prihajajo vendar iz širokih ljudskih množic, so eni izmed nas. Zanimivo je namreč, kako nizko se znamo spustiti mi.  Kako znamo v pogovoru  s človekom, ki  je ” nižji  ” od nas  stopiti nekaj klinov kulture pogovora navzdol. Vzemimo recimo snažilko in smetarja. Oba sta lahko še ne vem kako uspešna družinska človeka, boljša gobarja od nas, fotografa, kuharja, urejeno imata hišo in okolico da dol padeš, morda celo blogarja, a mi ju bomo sodili po poklicu. Prav tako se obnašamo do ljudi, ki se nam ne dopadejo. Tu na blogu smo skoraj vsi prijazni z vsakim, ker si nekoga predstavljamo idealnega, če bi se na nas obrnil s kako prošnjo na ulici, bi ga pa ignorirali. Morda bi to naredili celo z menoj, ker tudi jaz nisem idealen. Ne samo da lulam in kakam, ampak imam, če verjamete ali ne, celo plombe po zobeh.

Ta odnos morda najbolje prikazuje primer nekega direktorja, ki je svoje podrejene na nekem sestanku vprašal, kaj narediš, ko se pogovarjaš s snažilko. Vsi so v en glas trdili, da se moraš spustiti na njen nivo. In jim je razložil, da so vsi padli. Kot sem napisal že zgoraj, so žensko avtomatsko degradirali in s tem najbolj ponižali sebe, ne njo. Namesto da bi jo vzeli za sebi enakega, so padli ( po svojem prepričanju ) niže od nje in zato se morajo taki ljudje dvigniti pri pogovoru na njen nivo. In mi tudi.

Torej, ljudje, dvignite nivo pogovora. In pazite na besede. Ker se sedaj dogaja predvolilna tekma, so se besede podražile, molk je pa še vedno samo zlato.

Ko vse spakiraš, vžgeš avto in zapelješ proti cilju. Misli ti poletijo… v prtljažnik, da nisi česa pozabil. Pol vožnje porabiš za preverjanje seznama, pol pa za ugibanje, kaj nam bodo na poti prinesle pridobitve naših avtocest - beri zastoji in kolone. Ampak, nam je šlo odlično. Švigali smo kot strele, vsaj avto pred nama, ki ga je vozila prijateljica, ki je nenehno vozila v cik caku od ene bele črte do druge. A vseeno, za njenega moža, ki je sedel poleg nje, je najboljša voznica daleč naokoli. Pripeljala nas je varno do Pokljuke, po stari cesti mimo avtoceste, saj smo v prestolnici zavili z nje, tako da smo kosilali v grabnu v gostilni Mlin pod Lescami.

Od vse vožnje po Gorenjski bi omenil le še en pripetljaj. Kot veste vam sedaj mnoga parkirišča zaračunajo postanek na njihovih površinah. In njihove zahteve niso niti malo afriške. Za eno uro te orubijo za dva evra. Bog jih nima rad, hudič jih pa ne mara! Pa kaj ne vedo, da sem moral kupiti avto, ki sem ga moral tudi zavarovati, da sem jih obiskal, kupil sem vinjeto, brez katere se vozi še mnogo voznikov, bencin tudi ni zastonj, da je avto pod garancijo sem moral tudi serviserju odšteti prav lep kupček šelestinčkov… In potem ti ta inkasant, prav lepo se mi je nasmehnil, za uslugo ker sem ga prišel pogledat tako daleč, na koncu reče da sem mu dolžan za ves moj trud in stroške 2 evrota za 1 uro parkiranja. V srce, globoko krvaveče, me je. In ko sem ga še enkrat vprašal, če je res 2 evra, mi je s sladkim nasmeškom dejal da je res 2 okrogla evra. Pa sem mu jih res dal, rekoč, da drugačnih pač nimam. Pa je možakar gledal nekaj časa mene, nekaj časa okrogla kovanca, pa spet mene, ki sem se počasi oddaljeval. Malo sem podvomil vanj in ko sem parkiral sem upal, da ne bo ugotovil da sta ponarejena in da ne bo klical Policije.

Vsi, ki ste bili že kdaj na Pokljuki veste, kakšen narobe slalom je do vrha. Serpentina pri serpentini. Šele na vrhu se malo zravna, pa še to ni omembe vredno. Mi imamo do cilja še nekaj kilometrov gozdne poti, ki se konča recimo 10 minut hoda od koče.  Po tej cesti se ponavadi vozijo s traktorji ali sem pa tja kak izgubljeni džip. A meni vranč letos ni dal miru in sem se odločil poskusiti priti do tja z osebnim avtom. Nekajkrat je prav pošteno kopalo pod kolesi, a mi je uspelo priti na cilj. Ko sem sinovoma razlagal kaj in kako je bilo skoraj nista mogla verjeti, saj dobro poznata to pot. Menda bo še najbolj verodostojen podatek, da je bila naša skoraj ves čas vožnje tiho in da sva bila tam gor edina z vozilom. A vranč ima vedno mlade. Ravno ko sem prišel nekako 10 metrov do konca, sem postal musliman. Kar tako, iz ljubega mira, sem dobil dvojni vid. Levo oko je gledalo normalno, desno pa se je sprehajalo po svoje. Vzemite v eno roko kuli, v drugo pa dolgo palico in obe naenkrat usmerite v isto točko. Tako nekako sta se obnašali moji očesi. Zelo nevzgojeno. Ko sem se ozrl proti naši, sem ugotovil, da imam kar naenkrat po muslimansko dve ženi. Ko sem šel iz avta sem skoraj padel, saj me je močno zanašalo v levo. A vseeno sem, zelo postrani, znosil prtljago v kočo. Namesto da bi po vašem naročilu pozdravljal pokljuške smreke, sem se skoraj objemal z bukvami ob poti, tako me je nosilo.

Ko so prišli še ostali, so me poslali ležat, če bo kaj bolje. Pa ni bilo nič. Tako sva bila po pol urnem dopustu na Pokljuki prisiljena pobrati prtljago, se usesti v avto in se odpraviti v bolnišnico na pregled. Vse tisto opisovanje poti sem napisal zato, da sedaj tudi jaz lahko pohvalim našo kako dobra voznica je. Menda me ima še vedno rada, saj ji ni bilo vseeno če me je po vseh znakih zadela možganska kap, čeprav me ni glava nič bolela, samo vrtelo se mi je. Ob tem šoku se je morala še spopasti s cesto in prometom do urgence. Jaz sem občasno gledal z enim, nekaj časa z drugim očesom in ji dajal napotke in korajžo.

Brez posledic sva prišla na cilj, a z zelo čudnim rezultatom. Meni se je zdravje popravilo prav tam, kjer je trenutno v Sloveniji vse narobe. Pri Šentviškem predoru. Kar  naenkrat ni bilo več dvojne slike,  imel sem samo eno ženo in en avto in pred menoj ni bilo nujno potrebne šestpasovnice. Tako na urgenci nisem imel kaj pokazati, samo pripovedoval sem jim, kakšno izkušnjo imam za seboj. Pa sem mižal, krilil z rokami, stal na eni nogi…. Nič. Ni vas kap in nimam vam kaj dati. Zmaga je bila naša. Poslali so me še na Očesno kliniko, a tudi tam je bilo vse v redu. Pa to sem jaz vedel že na izhodu iz urgence, ko sem videl neko na pol golo deklino in sem se prav z užitkom ozrl za njo.

In sedaj me pazijo. Nekaj časa se nisem približal internetu, TV tudi nisem gledal, sem pa iz Ljubljane vozil jaz, v nedeljo sva šla na dva dolga sprehoda, v ponedeljek sem šel kupit stiropor, ki sem ga polagal še v torek, v sredo sem pomagal žlahtniku pri postavljanju ostrešja, v četrtek sem bil cel dan na morju… Aja, preden smo šli na morje, sem šel še k svojemu zdravniku. Strašno sem vesel, da sem prav tako izobražen kot on in ostala dva specialista v Ljubljani. Nihče ne ve kaj mi je bilo. Mi je pa vsaj nekaj predpisal. Viski v prahu. Za redčenje krvi. Aspirin 100. Je pa za razliko od tekočega originala na recept, brez plačila in še alkotesta se ne bojim z njim. In še velika razlika je, če rečeš da imaš aspirin v krvi ali viski v riti.

 Danes zjutraj sem na lokalni radijski postaji poslušal horoskop. V njem so mi povedali kaj se mi danes NE bo zgodilo. Jaz namreč v te stvari ne verjamem, ker mi ni jasno kako lahko, po matematičnem izračunu,  napovedo isto stvar pol milijardi ljudi. Itak sem jaz drugače narejen kot drugi in če bi nam napovedali denar na lotu, bi ga jaz zapravil, če bi šef hvalil vse po vrsti bi jih jaz dobil od njega pod nos… Izgleda da sem rojen pod napačno zvezdo. Ma kaj zvezdo, še to ne, ker sem rojen popoldne. Se mi ni ljubilo prej vstat.

Največje razočaranje v napovedovanju prihodnosti sem doživel pred leti, kmalu po letu 91. Takrat so kot gobe po dežju odpirali linije, ki se začnejo z 090. Večina jih je bila namenjena dihalnim vajam, jaz sicer nisem nikoli poklical tja, se je pa menda slišalo iz slušalke precej glasno in globoko dihanje. Menda je bila to linija za astmatike ali nekaj temu podobnega. Kaj pravite, a da je bila to vroča linija s seksom? A ja? Brez veze, jaz to še na televiziji ne gledam. Takoj, ko zagledam in zaslišim to na TV, preklopim. Iz same nevoščljivosti. In itak je v živo boljše. Pa da mi ne bi kdo dodal da je še cenejše kot vroča linija. Niti pod razno ni!

Tako sva s sodelavcem nekega lepega dne, morda je padal tudi dež,  ne vem, poklicala na eno od teh agencij. Takrat se še ni vodilo seznamov kdo kam kliče in tako so naši južni bratranci veselo klicali domov, pa žlahto v Nemčijo, pa naši žlahto v Ameriko, mi vroče linije… Ni čudno, če so šla podjetja k vranču. Najprej se je javil on, potem pa še jaz. A sva morala klicati vsak posebej, ker bi se lahko karte narobe zmešale. Oglasil se mi je  ženski glas, za katerega sem mislil, da je sneman ob treh ponoči, saj je ženska komaj vezala črke v besede. Menda s tem nabijajo minute. Ko je le nekako spleteničila vse podatke, se mi je oglasila bolj zgovorna gospa, ki je vzela moje rojstne podatke in ime. Da vi vidite potem. Jaz sem kar rastel. Začela mi je nakladati o mojem poslovnem življenju. Odprl naj bi firmo in v kratkem postal ” močan ” direktor ( če bi prepovedal vročo linijo za zaposlene ). Takrat se za tajkune še ni vedelo. Ker mi dvojčki smo … Opa, gospa, kakšni dvojčki? Jaz sem vendar rojen v znamenju raka. In me ona začne prepričevati, da sem po horoskopu dvojček, saj sem povedal, da sem rojen junija. Ma kakšnega junija gospa, julija sem rekel! Opa, pomota, potem pa začneva znova, z vašimi pravimi podatki.

Pa ni bilo nič. Iz same svete jeze, pa ne zaradi pomote pri mesecu, pač pa ker ne bom direktor, sem prekinil pogovor in nikoli več nisem klical na 090. Če pomislite, en sam mesec pa taka razlika. Če bi se rodil točno en mesec prej, bi bil nedonošen direktor, tako pa sem samo popoln Možakar.

Bližajo se olimpijske igre, spet bo polno športa v zraku. Kar naprej nas bodo zasipali z njim in kamor koli se bo človek obrnil, mu bo v obraz pljusknila vsaj ena novička. Ampak, Slovenci smo narod športnikov, saj imamo pri dveh miljonih skoraj v vsakem športu kakega uspešnega športnika. Človek se včasih vpraša, kdo sploh še dela. A dileme o tem, kateri šport je številka ena v Sloveniji, so deljena. Jaz vem kateri je in tudi sodelujem v njem. Se namreč gonim.

Ravno zadnjič sem bral, da je v Sloveniji najmanj porok v EU. Kaj jih ne bi bilo, saj se splača biti neporočen. Takoj dobiš vrtec, doklade, stanovanje… In posledično je zaradi tega tudi najmanj ločitev. Zakaj se pa ostali ločujejo je pa znano. Zakonolomstvo je glavni razlog. Nekaj časa nazaj sem imel pri sebi šoferja, ki je imel s seboj na vožnji čudovito blondinko. Je res dedec za pogledat ( to mi je povedala sodelavka, ko ga je videla ), ona je bila pa še bolj. Čez kak mesec je prišel sam in ves besen je odložil telefon, ko ga je dama klicala. Na moje vprašanje kaj se godi je odvrnil, da mu tista baba ne da miru. Noče razumeti da je konec, sploh pa sedaj, ko ima majhnega otroka. Koliko pa je star, če smem zvedeti. Dva meseca staro punčko imam.

In tako, sedaj ko se gonim, me pozdravlja ljudi še pa še. Izgleda, da te to naredi prepoznavnega. Jaz imam včasih težave, saj se sedaj skozi okno avtomobila ne vidi dobro kdo je notri in maham kar tako, brez veze vsakemu nazaj, samo da mi ne bi kdo očital. Ja, zafrkavajo me pa tudi. Vedno se najdejo ljudje, ki ti kakšno spustijo.

In naša? Ko pridem domov se obvezno stuširam, da me ne bi izdal vonj. Ženske imate občutljive nosove, sploh pa naša. Veste kako bi bilo hudo, če bi me zavohala?

Ampak, kot me poznate, sem jaz malo drugačen kot drugi. Jaz se gonim sam. Ja, res. Ker če bi se hotel v paru bi moral kupiti večje kolo, tandem.

Vaš
Možakar Kologoni

Ljudje moji, prošnjo imam za vas. Rabim nekaj denarja, da si kupim karto do Amerike. Prišel sem na briljantno idejo, ki je doma ne morem uresničiti. Pa ne samo jaz, cela Slovenija ni sposobna stopiti skupaj in narediti to, kar želim jaz, sploh pa sedaj pred volitvami ne. Amerika pa ima denar in vse ostalo, da uresniči mojo vizijo, predvsem pa so iste pameti kot mi, iz naših krajev, ki ob koncu zime prodajamo pamet v vrečah.

Problem, ki ga hočem rešiti, je sonce. Toliko je govora o tem segrevanju zemlje ( mene pa pred šesto zjutraj na poti v službo v kratkih hlačah mrazi ), da bi si to stvar rad pogledal od blizu. Ne verjamem namreč znanstvenikom. Opazujejo sonce in na podlagi tega so ugotovili, da je temperatura na površini čez 6000 stopinj zaradi kemične rekreacije, ki se ji menda reče fuksija. Bo treba v knjige pogledat, če sem prav napisal. Pa vas sedaj vprašam, kako se lahko to določi od daleč? Brez da bi potipal? Prvo kot prvo, kako sploh lahko gledajo v sonce, če se pa tako blešči? Vsi na pol mižijo in potem naj bi bili rezultati verjetni z odprtimi očmi? In merijo z enotami, ki so zelo vprašljive. Poglejte samo razdaljo. Vstavimo se samo pri milimetru, kje so potem šele kilometri. Če se človek zmoti pri avtocesti za 1 milimeter, ga bodo imeli drugi za norca, če bo to priznal. Če se zmotiš pri izdelavi ure za milimeter, te bodo imeli pa še za večjega. Gremo naprej na maso. Tudi ta mera je vprašljiva, saj se ljudje že dolgo prerekajo, ali je težji kilogram železa ali kilogram perja. Da o času sploh ne govorimo, saj je tudi dolžina minute raztegljiv pojem, sploh če se govori na kateri strani straniščnih vrat si. In jaz naj bi verjel znanstvenikom, ki uporabljajo tako nezanesljive enote? Ne!

Zato rabim Ameriko. Imajo raketne frčoplane, ki te odnesejo kamor hočeš, samo povratek je včasih bolj tvegan. Prepričal bi jih namreč rad, da bi se odpravili na sonce. Tako bi lahko na licu mesta ugotovili stanje in morda še kaj poservisirali in nastavil. Po reakcijah nekaterih je sonce krivo za sedanje stanje in ne ljudje. Vem, pot bi bila dolga in naporna, zato bi dobili mlade navdušence, ki jih tam ne manjka, sploh ker jih ni težko prepričat v napredne in pametne ideje. V Nasi so strokovnjaki, ki bi vse izračunali, saj meni matematika tako visoko ne nese. Saj dva in dva seštejem brez problemov, a ko je treba šteti do 31, mi včasih na koncu denarja ostane še nekaj meseca. Sem pa to poskušal rešiti z našo financarko v službi, pa ni šlo. Ko sem jo vprašal koliko jo ” stane ” ena ničla, me je začudeno pogledala in mi po krajšem premisleku dejala da nič. Ko sem ji dejal, da naj mi jo potem pripiše na koncu cifre pri plači, pa nekako ni bil za to.

Vem da na blogu ne bo dosti denarja, zato je moja kampanja zastavljena širše. Imel bom zborovanja, nastopal bom na radijskih postajah in če bom dovolj prepričljiv morda tudi na TV. Tako bom odgovarjal na vprašanja o podvigu in o naši, domači pameti v vrečah, ki si je vse to izmislila. Me je pa že en lokalni novinar masiral s tem, kako se bo pristalo na soncu, ki bi stopilo vsako stvar, ki bi prišla z njim v stik. E, ljudje moji, tu je skrita vsa genialnost mojega načrta. Do dosega sončne temperatura bi leteli neprekinjeno, od tam naprej, vključno s pristankom, pa samo še ponoči.