Usedi se in razmisli

Ugotovil sem, da me ni več škoda. Poglejte, kako zanimivo se razvija naše življenje. Ko se rodiš kot otrok, si za starše nekaj neprecenljivega in to traja nekako do pubertete, ko začneš težit tastarim in otresat jezik, a te imajo še vseeno radi. Nato vstopi v tvoje življenje nekdo, ki o tebi sanja z odprtimi očmi sredi belega dneva. Če se iz tega razvije kaj več se, malo bolj pozno kot nekoč, rodijo otroci. Tako v njihovem življenju zopet postaneš nenadomestljiv do nebodijetreba pubertete. Nekaj časa si še dober za denar in prevoze, potem pa še to odpade. Morda te še rabijo pri gradnji ali varovanju vnukov, če si dovolj blizu, drugače pa počasi postajaš neuporaben. Ni te več škoda. In jaz sem to dočakal pri petdesetih!

Že nekajkrat sem omenil, da imamo nekaj gozda in da vse od sekanja do spravila naredimo sami. Tako smo šli tudi tisto soboto s traktorjem v gozd, da bomo po vlaki zvlekli hlodovino do poti. Vlaka je gozdna pot po kateri s traktorjem vlačimo hlodovino. Ta, po kateri sem se vozil jaz 8 ur je vse prej kot pot. Je polna lukenj, kamnov in na dveh delih tako visi, da sem bil s telesom ves naslonjen na levo ali desno stran vozila. Spravite se v avto na makadam z luknjami, pa mi čez 10 minut povejte kako se počuti vaš želodec.

Do konca smo imeli samo še nekaj voženj, za tri ure. Vem, ker sem moral tja ponovno. Utrgala se je veriga pri vitlu, zaradi nje je šel kardanski zglob in smo morali domov. Končali smo letos, čeprav je počila veriga na drugi strani vitla, šla je veriga za pripenjanje hlodov , pri vozu se je utrgalo neko železo in odpovedal je obratomer pri traktorju. Malenkosti, grrr. No in na eni od zadnjih voženj se je zgodilo, da sta me dva velika hloda zrinila z vlake. S sinom sva odpela hlode, a traktor ni hotel nazaj na pot, čedalje bolj je rinil na strmino pod njo. Kot bi storil pri džipu, sva s pletenico pripela neko drevo in zvlekla traktor na pot, a je bil sedaj traktor postavljen počez na pot. Da bi pomagal vitlu, sem še sam na traktorju vozil vzvratno, s posebno stopalko pa sem gnal oba kolesa, da se ne bi vrtelo samo eno. Ker nama ni uspelo, sem pritisnil, vsaj tako sem jaz mislil, na sklopko in zavoro. In tako se je traktor prosto spustil po mali strmini kakih 15 metrov dolgi, proti cesti. Jaz sem pritiskal na ” zavoro ” kot nor in vijugal med drevesi, a sva kar letela proti gozdni cesti, ki je bila vsekana v strmino vsaj en meter pod robom te strmine. Če ste kdaj gledali kako komedijo v kateri drvijo med drevesi po gozdu z avtomobili z ne vem kakšno veliko hitrostjo… je to vse laž. Teh nekaj metrov se je vleklo nekaj minut. Imel sem čas za mislit, čas za zavijanje med drevesi, imel sem čas za reagirat, saj ko sem pripeljal do roba strmine sem traktor naravnal tako, da sva treščila z obema kolesoma naenkrat na cesto na nos in potem še na zadnja kolesa, saj bi se drugače traktor prevrnil. Cesta je bila ravno dovolj široka, da sem nekako varno zavil po njej po klancu navzgor in ko se je traktor ustavil, sem končno ugotovil, da sploh ne stojim na zavori. Dal sem v prvo prestavo in oddirjal nazaj na vlako. Sin je bil ves bled in je kričal, da gre takoj domov, da on se tega ne gre več. Ogledala sva si sledi za traktorjem in tam sem videl, da sem šel nekaj časa po levih dveh, nekaj časa po desnih dveh kolesih. Kot bi nekdo delal ogromne korake po listju. Fanta sem po ogledu nekako pomiril, tako da smo bili v gozdu do končnega poraza z verigami, nato pa smo se odpravili domov. Tresel pa se nisem nič, saj se mi takrat ta vožnja ni zdelo nič posebnega.

Že v gozdu smo se zmenili, da o tem dogodku ne bomo povedali nikomur, sploh pa ne našima dvema ženskama. Saj veste kako je, ko se človek ustraši za drugega in ga naslednjič ne pusti prav rade volje na kraj ” zločina “. Ko sem šel letos spet tja ni bilo nobenega govorjenja. Sin je prišel za menoj, končala sva nedokončano delo in se odpravila domov. Doma je naši povedal da tja ne gre več in ji opisal kaj se je lani zgodilo. Naša je to sprejela povsem mirno, jaz pa sem mislil kako hudo bo. Zato mislim, da me ni več škoda.

Pred toliko in toliko leti pride k župniku reven bajtar, ki ni imel nič razen velike družine in majhne bajte. V župnišču se potoži, da nima v svoji bajti nič prostora in da tako ne more več živeti. Župnik ga posluša in ga na koncu vpraša, če ima mogoče kravo. Ko mu revež potrdi da jo ima, mu župnik naroči, naj jo da v svojo hišo in naj pride čez 14 dni poročat kako je.

Čez 14 dni pride ubožec ves nesrečen in pove, da je grozno. Župnik ga spet posluša v njegovem jadikovanju in ga vpraša, če ima doma mogoče svinjo. Ima jo, seveda jo ima, v obori se valja po blatu. Župnik mu naroči, da naj še njo spravi v hišo in naj pride čez 14 dni poročat.

Čez tistih 14 dni pride kmet ves razlit in pove, da župnikova metoda ne deluje. Ampak, župniku to nekako ne pride do živega. Vpraša ga še po kurah in na siromakovo grozo mu naroči, naj jih za 14 dni preseli v hišo.

Po teh 14 dneh pride možakar k župniku čisto razlit, z velikimi podočnjaki in skoraj sivimi lasmi. Tako ne gre več. Nimajo kam stopit, nimajo kje spati, nobenega miru ni v hiši. Katastrofa podolgem in počez. Pa mu veli župnik, naj spravi kure s hiše in naj pride povedati kako in kaj. In res, moški pride boljše volje in pravi, da je kar nekaj bolje pri njih. Če je, potem naj še svinjo spravi v njeno blato. Ko spet pride dobre volje k župniku , ki posluša njegovo hvalo o boljšem počutju, mu ta naroči, naj še kravo spravi v hlev in naj čez 14 dni pride povedati kako je sedaj pri njih.

Čez 14 dni pride z njim skoraj vsa družina, ki se župniku klanja skoraj do tal, ker jim je odprl oči kako velika je njihova hiša.

P.s.; Za primerno odškodnino vam lahko posodim 5 kur, za kravo in svinjo pa se znajdite sami.

A ni zanimivo in vsem na blogih znano? Pride čas, ko ne moreš po par dni skupaj spravit skupaj dva pametna stavka v enem tednu in pride čas, ko v enem dnevu dobiš zamisel za sedem blogov. To drugo je trenutno pri meni. Pa se ne bojte, ne bom vse objavil naenkrat. Dober blog je kot dober seks. Že stari Grki so namreč govorili, da je dva do trikrat na teden tisto pravo. In tako je tudi pri meni. A kje? Ja, ugibati pa res ni treba. Zakaj bi bilo pri nas drugače kot pri vas?

Včeraj sem ugotovil, da nisem popoln. Hja, nič novega, to naša ve že dolgih 24 let. Kaj vse sem ji obljubljal in pripovedoval takrat o sebi. In ujela se je na tisto, da znam likati srajco. Saj to je res, likam že likam, samo zlikam bolj slabo in počasi. Ko jo tako poslušam, ko me ” na glas ” opisuje, se mi včasih zdi, da sem kot operacijski sistem Windows. Poln skritih napak. Ne vem, kam je moj programer gledal. Hvala bogu me naša od časa do časa resetira, ko se le prevečkrat izpiše error. To o virusih je pa tako ali tako stara zgodba.

Včeraj sem se polil. Vzel sem čisto, oprano mikico, v njej sem šel na vrt z motorko delat in jo čez pet minut polil. Ves sem bil moker, vse je kapalo od mene. In kot v reklami se mi je naša samo nasmehnila, češ, saj imamo …. pralni prašek. Mikico bom oprala in vsi madeži bodo izginili. Kaj ne bodo, če sem se pa polil z lastnim potom. Rezal sem namreč drva, ki sem jih privlekel z gozda. Pa v tej vročini? Ja, ker drugače nisem mogel prej do njih. Vsak, ki hodi po gozdu ve, da drevesa ne rastejo samo na ravnem in da ceste niso speljane do vsakega drevesa posebej. Po gozdu so speljane gozdne poti imenovane vlake, po katerih se pelješ s traktorjem in te so polne takih in drugačnih skal, pokritih z listjem. Že samo listje drsi pod kolesi, če ga pa še malo pokaplja dež je pa rock’ n’ roll. In sam v gozd ne grem več, zato vedno čakam študenta, da prideta v petek domov, da gremo v soboto v gozd po drva. Pa je bil do sedaj vedno v četrtek ali petek dež, če ga pa slučajno ni bilo, je bila pa kakšna fešta na sporedu. Tako sva šla s sinom po drva na kraj, kamor je rekel da nikoli več ne bo šel. Zakaj, bom opisal v naslednjem blogu, št. 2.

In zakaj režem drva v tej vročini? Kdo pa bo kosil travo poleg vseh vogalov, škarp, potoka, pasje ute in rož še okoli drv? Mi, kosci, že vemo kako to izgleda!

Najbolj mi je ostalo v spominu, ko sta bila otroka še majhna. Imeli smo belo stoenko, avto za vse večne čase. Ker smo šli na morje preko podjetja, smo lahko šli šele v začetku septembra, ker so imele družine s šoloobveznimi otroki prednost pred nami. V enem kampu je bilo 14 (!) prikolic našega podjetja, tako da kamor koli si šel, si srečal koga znanega. Na plaži, trgovini, na sprehodu, v vodi… Celo če si se potopil pod vodo, ti je prekrižal pot nekdo, ki si ga poznal. In da bi se izognili pločevinasti gneči do morja, smo šli po stranpoteh hrvaškega gozda, čez takrat še ne mejni prehod Babno polje naprej čez Prezid do Reke in nato do kampa. Ne vem koliko se vas je peljalo tam, a povem vam, da če je na tej poti 50 metrov ceste brez ovinka, je to dosti. Dovolj zgovorno je že to, da se je kadilo izpod parkljev ubogega srnjaka, ko je speljeval pred nami po cesti, ko smo ga presenetili v enem od strmih ovinkov. Je pa res, da tam srečaš na 10 km poti avto ali dva.

In smo se vozili. Enkrat pravi naša naj ustavim, ker je začel starejši sin spreminjati barvo. To, da mu je rado slabo, sva vedela že od malega, saj je vedel da bo bruhal že ko je videl prižgan avto. Hvala bogu je bila v bližini tekoča voda, da sva ga malo umila in osvežila. Čez čas, ko se je vse umirilo in je avto ostal od znotraj neprebarvan, smo se odpravili naprej. Mlajši sin je bil bolj trdnega želodca, zato se zanj nisva bala. A vseeno sva ga, preden sem speljal, vprašala če je v redu. Je bil. Ne vem če smo prevozili 10 metrov, je že bruhnil po vratih. Res, še dobro da je bila v bližini tekoča voda.
V kampu smo dobili prikolico na dobri lokaciji, blizu stranišč. Da bi bila mera še bolj polna, se je v sosednji dve prikolici naselila češka košarkaška ekipa, ki je prepila in prepela vse noči vsaj do tretje ure zjutraj. Še dobro, kajti zelo bi nas bilo strah, če bi morali ponoči sami v tisti temi na stranišče. Naša je namreč drugi dan skuhala hrenovke, ki so bile, brez laboratorijskih testov potrjeno, pokvarjene. To vem po tem, ker nas je driskalo skoraj do konca morja skoraj vse noči. Zase se spomnim, da sem se do stranišča prebijal kot kakšen specialec v kakšnem filmu, od borovca do borovca. Pri vsakem sem počepnil, počakal da je nevarnost minila in nato spet v kritju noči pritekel do drugega. No, zrak pa ni bil najbolj čist. Kakšna je bila potem moja pot do stranišča si lahko samo mislite, saj nisem še nikoli opazil, da bi toaletni papir visel z dreves.

Vsi neprespani in kemično očiščeni smo šli predčasno domov. Otroka sta se dala eden na sedež, drugi pa na poličko in zaspala sta kot ubita. Ni ju motil noben klanec, ovinek ali moje zaviranje. Niti tam ne, kjer sosedje prirejajo avtomobilistične dirke, kjer je cesta v petih kilometrih en sam klanec in ovinek. Zbudila sta se šele, ko smo prišli v Slovenijo. Doma smo se najedli zdrave kmečke hrane in naužili domače postelje brez čeških uspavank.

Ja, na morju je včasih prav zanimivo, le to ne vem, zakaj se temu reče dopust.

Ljudje smo čedalje bolj obremenjeni. Nekateri s seboj, nekateri s svojimi bližnjimi, s hobiji, ker pa socializma že dolgo ni več, nas je čedalje več tudi s službami. In zaradi teh preobremenitev pride do stresa. Malo jih je, ki tega vsakodnevno ne doživljajo.

 Prav danes sem videl primer človeka, ki je bil pod velikim stresom v službi. Je star že krepko čez 50, ne dela pa nič pomembnega in težkega. Če dobi delo ga naredi, še raje vidi da ga ne dobi. Je dober po srcu in pri jedi. Ve ogromno vicev in kakor hitro katerega novega izve, ga takoj raznese po celi tovarni. Ne ustavi ga niti to, da mu sredi šale poveš konec. On bo to preslišal in ti šalo povedal do konca, ob tem pa se bo prešerno smejal, kot da ti je povedal vic stoletja. 

 Prav težko je verjeti, da je ta človek v službi pod stresom. Pa je. On namreč med malico poje za dva. Kuharice vedo za njegovo volčjo lakoto ( pa sploh ni debel ), zato mu vedno naložijo poln krožnik. Danes je bil za malico ričet s klobaso in kot ponavadi v krožniku ni bilo prostora še za eno žlico. In sedaj si predstavljajte pod kakšnim stresom je bil človek, ki je nesel pladenj tistih 20 metrov od pulta do mize, da mu ne bi kakšen fižol ušel čez rob.

Za mene kot moškega bi bilo kar nekaj stvari o katerih bi lahko pisal, a se bom naslonil na dogodek, ki je verjetno najbolj osrečujoč tudi za marsikatero žensko, če ne celo za vse. Seveda, to je rojstvo otroka. Ampak, ker sem jaz Možakar in sem vedno malček drugačen od drugih, vam bom opisal zadnjih nekaj uric pred tem veličastnim dogodkom. In kot vedno bo čisto vse, kot kadar pišem o sebi, popolnima res.

Ko sva se poročila, tudi tu sem bil malo drugačen, saj sem šel za zeta, sva imela na voljo samo sobo 4 x 4, ki nama je bila od spalnice do nočne delavnice. Samo to. Vse ostalo sva dobila pri tastu in tašči, med drugim tudi ogromno dela na kmetiji. Ampak, človek si vedno hoče pomagati na svoje, da bi bil sam sebi gospodar, zato sva začela zidati stanovanje v prvem nadstropju. Tukaj moram pohvaliti tasta in taščo, saj ni bilo nikakršnih zapletov ne pri prepisih, ne pri delu, ne pri materialu kot je les ali kaj drugega. In čeprav sva imela praktično nič, sva se vseeno odločila za otroka.

Trebušček je pridno rasel, prav tako tudi stanovanje. A preden je bilo končano, smo na tistih 16 kvadratih srečno živeli štirje prebivalci, ki se imenujemo družina. Bolj ko se je bližal čas poroda, bolj smo bili nervozni, a vseeno je morala gradnja napredovati. Ker ni bilo ne vem koliko denarja, sva večino naredila sama z zidarjem ob občasni pomoči sorodnikov, tako da sem vsak večer padal v posteljo kot ubit. No, ne vedno, saj je bil tudi drugi otrok kmalu na poti.

Sedaj pa na zadnji, sobotni večer. Kot ponavadi je bil zidar na delu skoraj do teme. Jaz sem dopoldne delal in ob tem, da sem ” imel ” družino, sem zidal, delal na kmetiji in ob tem še študiral ob delu. Da pa ne bo kdo kaj mislil naj povem, da je naša na ta večer kot še mnogo poprej, umila mešalec in samokolnico, vse orodje in pa pripravila večerjo za vse. Po večerji sem moral še zidarja, ki se ga nam je včasih kar precej nacedil, peljati domov. Se potem čudite, če sem samo zaprl oči in me ni bilo več? In takega me čez malo manj kot eno uro zbudi žena. Popadki, rodila bom. Jaz nisem vedel ne kdo sem, ne kaj sem. Ko vidite tiste filme, ko norijo vsi zmešani v porodnišnico… To podobo si pri nas izbrišite iz glave. Komaj sem se spravil s postelje in od vsega se spomnim samo neke torbe, ki sva jo nesla v avto. Kako sem prevozil tistih 20 km še danes ne vem, vem pa da mi je uspelo.

Ko sva se pripeljala pred vrata porodnišnice, naša kar ni hotela iz avta. Saj veste, bilo je prvič in normalno da jo je bilo strah, kar mi je tudi povedala. Prosila je, naj grem z njo vsaj do vrat. Takrat očetje še nismo sodelovali pri porodih kot sedaj. Jaz pa sem ji dejal, da naj gre končno iz avta, ker bi šel jaz rad domov spat.

Groza! Pa tako lepo sliko ste si ustvarili o meni. In kaj je tako lepega na vsem tem? Da me ima naša kljub temu še vedno rada.

Vsak čas bo minilo eno leto, kar smo pri nas kupili nov avto. Pa ne tistega, ki smo si ga želeli, pač pa tistega, za katerega smo zbrali malo premalo denarja. Hvala bogu da imamo taščo upokojenko, saj si drugače ne bi imeli od koga sposoditi denar za zavarovanje in bencin.

Če se tako vzame, je avto še skoraj nov, še v otroškem obdobju. Ima tudi še kakšno otroško bolezen, hvaležen sem mu lahko samo še to, da ni začel dobivati zob, bo pa njega čez nekaj let začel dobivati zob časa. To vem iz izkušenj, saj se jaz na avto ponavadi zelo navežem in ga menjam šele takrat, ko se njegova starost meri po dve številki skupaj. Zanj skrbim bolj tako, tako, saj avto kot tak ni zame noben fetiš, ne mečem se ob tla zaradi pikice na havbi in mi je vseeno, če se nanj zalepijo tri mušice namesto samo ene. Je pa še nekaj. Za našo ne bi nikoli asfaltirali dvorišča tako kot smo ga zanj. Dobi dovolj goriva, sem pa tja tudi vodo in nekaj šampona. In tu se začne problem.

Sedaj moram malo preklopiti. Kot veste živim daleč od civilizacije na vasi in to na njenem obrobju, kjer se začnejo njive.Nimamo skoraj nobenega prometa razen poletnega hrumenja traktorjev, ki pa je že skoraj končano. Tako uživamo v miru in tišini, ki jo oplemenitijo ptice s svojimi preleti in jutranjim petjem. Jaz sem navdušen nad njimi, čeprav jih ne ločim čisto po vseh pasmah in sem vesel za vsako gnezdo, ki ga opazim v našem sadovnjaku. A bog ne daj na naši hiši! Pozimi jim natrosim sončničnih semen in takrat opazim vso zimsko raznolikost ptic iz vseh grmov v naši bližnji in daljni okolici. Občudujem jih sedaj v njihovih vratolomnih akrobacijah, ko lovijo hrano za mladiče, malo manj pa, ko nam kljuvajo tisto malo češenj, ki nam jih je naklonilo spomladi tako v cvetočo belino odeto drevo.

In sedaj bom vse skupaj združil. Zanima me namreč, kako za vranča se mora moja ljubljena ptica, takoj ko operem avto, iz nizkega preleta usrati ravno na vetrobransko steklo? Pa na vrata, havbo in nenazadnje na vratno kljuko? No, kako?

Prejle sem bil z družbo na kavi, čeprav je v službi ne pijem. Imajo tak instant, da se začnem po petnajstih minutah tresti kot šiba na vodi. Posedemo se ven na klopco za kadilce, pa sem tudi tu izjema, ker ne kadim. Se splača malo potrpeti ali pa se usesti nekako z vetrom. A kaj ko kot zanalašč veter sodeluje z Murphyem in mi ves dim tišči pod nos.

Naša tovarna gre v korak s časom. Imamo zaposlene nekdanje južne brate, jaz jim po razpadu Jugoslavije pravim bratranci, sedaj pa so prišli tudi delavci iz Evrope. Tako se zbere pisana druščina ljudi, ki se včasih pogovarja po skupinicah, včasih pa vsi vsekamo isto temo. Ker smo bili prejle skupaj sami moški, je debata nanesla na preteklo nogometno prvenstvo. Primerjali so svoje plače s plačami nogometašev in če pustimo ob strani vso politiko in zgodovino, smo prišli do te ugotovitve - kdo je največji zaslužkar v nogometu? Ne boste verjeli, to so Črnogorci. Ker se jim ne ljubi poditi za žogami, so le te prerezali na pol in jih prodali Albancem za čepice.