Usedi se in razmisli

Kam naj se človek te dni skrije pred vročino? Vsi imamo nekako isto misel in željo. Pred štirinajstimi dnevi smo se ozirali v nebo, kdaj bo končno posijalo sonce in nam poklonilo vsaj dve stopinji toplote, sedaj pa se oziramo za senco in kakšno kapljico tekočine. Kje je sedaj tisti dež? Jaz vem. Vsi iz naše podalpske deželice vemo, da imamo plavo morje, ki je prav prijetno za ohladitev, a je tudi slano. Pa ne samo po okusu, pač pa tudi po kolonah in gneči na avtocesti, iskanju parkirnega prostora, zasoljenih cenah goriva in pijač… Vemo pa tudi, da imamo dež vskladiščen v potoke, reke in jezera in to marsikje pred svojim nosom. In tako te dni jaz hodim za svojim nosom, kar mi pravzaprav niti ni težko in se ob popoldnevih namakam v jezeru, ki mu občasno pravim tudi mlakuža. Je neverjetno veliko za ta čas in kljub neurejeni kopalni rivieri s svojo lepoto in raznolikostjo privablja ogromno ljudi, ki ga pridejo bodisi samo pogledat ali se v njega tudi namakat. Kljub njegovi posebnosti je voda dokaj čista, razen na praznik pred dnevi, ko je v njem prišlo do izliva.

 Na jezeru in ob njem ali pa zaradi njega se je zgodilo že marsikaj. Recimo, danes vidiš sem pa tja kako žensko bitje, ki je toliko pogumno, da si sleče zgornji del kopalk in po mojih izkušnjah bi rekel da mlajša kot je bolše je, pred dvesto leti ni bilo pa nič pohujšljivega, če se je slekla cela vas in lovila ribe. Prav tako je množičen tujski turizem pokazal, da se bo treba potruditi z jeziki, saj je bil napotek po vprašanju, kje se zavije na jezero v smislu ” Dvestos metros desnos ” zelo pomanjkliv. In isto se je pokazalo, da bo treba jezike ločit po narodih, saj napotek italijanskemu turistu, ki je ribe lovil v dežju, takrat namreč te ne prijemajo, v smislu ” Kad pada pjova, fiš ne hvata ” ni bil ravno razumevajoče sprejet. Lahko bi vam napisal še mnogo anekdot o turistih, ko sredi poletja iščejo jezero ali sedaj, ko je malo več vode povedo, da ko so bili oni nazadnje na jezeru, je bil jez iz zemlje in skal, ki je sedaj poplavljen, še tu.

 Mnogo turistov pomeni tudi mnogo različnih ljudi in obnašanj. Ne bi sedaj o ljudeh, ki ne spoštujejo ne narave, ne prometnih znakov, ne domačinov. Bi pa rekel nekaj o dveh, ki sta pritegnila mojo pozornost. Veste kako se je lepo stiskati v vodi, sploh če sta prava dva skupaj. Mlado, zaljubljeno… Meni se je zdelo, da se bosta pojedla. No, morda jima bo čez leta žal, da se nista. Naša mi je rekla kaj ” zijam ” vanju, a jaz si ne morem pomagati. Ko greva na morje nekako tretji dan opazim, da je z menoj na plaži. Deformacija s čeljustjo do popka. Na pol gola telesa s tistimi malimi krpicami na sebi. Auuuuuuuuuuuu! In ta mlada dva do prsi v vodi, kaj so delale roke si nisem upal od blizu pogledat, sta se… Ah kaj bi opisoval, ker nisem vsega videl, saj sem se za dve sekundi ozrl drugam, da sem si oči nastavil. Začela sta se čudno ritmično gibati, a po mojih izkušnjah to ni bil ravno ples v tri četrtinskem taktu, da o četvorki sploh ne govorimo. Ta Prvinski nagon so po nasmeških na obrazu opazili tudi drugi okoli ležeči soncopraženci, a se ni nihče pustil motiti, Le čez čas je bilo po miru v vodi opaziti, da je prišlo do onesnaženja. Gibanje v vodi je postalo podobno človeku, ki si skuša na najbolj diskreten način obleči kopalke v vodi.

 Čez čas sta prišla iz onesnažene vode, vsak posebej misleč, da nismo nič opazili. Edina sled so bile vrvice na njegovih kopalkah, ki si jih je zavezoval na poti iz vode in pa njegovo nezainteresirano odgovarjanje na njeno ljubkovanje, ko sta ležala na brisačah.

 Kje sem jaz že to videl?

Človek gleda ven skozi okno na to aprilsko vreme in si misli svoje. Večina seveda krivi usta navzdol, saj je tega dežja, predvsem pa nizkih temperatur, že zdavnaj preveč. A ne bi to malo preusmerili v Afriko, da napoji žejno zemljo? Ampak, veste, vedno se najdejo tudi taki, ki jim je ta dež všeč. In pa tudi taki, ki vso stvar malo obrnejo in jo vidijo v drugačni luči. Kot naprimer jaz.

Jaz sem večni optimist in pa človek, ki v vsaki slabi stvari najde tudi kaj dobrega. Tako sem tudi v tem vremenu našel veliko pozitivno lastnost. Ne bom govoril o suši, ki je pri vsej tej moči ne bo, ne o pomanjkanju vode, torej fantje, piva bo dovolj, ne o nekdanjih redukcijah elektrike. Se še spomnite, ko smo si svetili s petrolejkami tam okoli leta 75, ko so ob večerih prekinili dovod elektrike, da so prihranili kako tono premoga in kakšen liter vode za jezom? Ampak, pri vsej tej današnji elektriki je pa nekaj zanimivega. Vsi jo potrebujemo več in več, bog ne daj da jo zmanjka, ampak, da si nihče NE DRZNE postaviti v Sloveniji nove elektrarne! Ker je to zločin proti naravi. Ne hidro, ne termo, sploh pa ne veterne. Ampak, elektriko pa vseeno hočemo imeti.

Nizke temperature nas silijo, da smo še vedno toplo oblečeni, v dolgih rokavih in nogavih. In to je dobro za naše notranje in zunanje počutje. A si predstavljate koliko travm bo ob prvem malo toplejšem dnevu, ko se bo treba obleči v oblačila, ki bodo pokazala nekaj več bele kože? Koliko šlavfkov in zunanjih klobasic se bo pokazalo, koliko romantično izpopolnjenih mišic in stegen, da o tistem delu, kjer hrbet izgubi pošteno ime, niti ne govorimo? Ljudje moji, slavimo dež!

Ker pa se lahko na vsako stvar gleda na dva načina, se lahko tudi na to. Jaz imam pred seboj neko stvar, ki mi služi kot streha. To je moj mali trebušček. Saj veste, da ima vsak dober gospodar orodje pod streho. Pa ni od hrane ali od piva, ne, ne. Pa niti od toaletnega papirja ni. To, s toaletnim papirjem, je zgodba o malo bolj ” kalorijsko ” obdarjeni ženski, ki je imela malo manjša prsa. Ko se je pogovarjala z možem kaj ji je za storiti, da bi imela večje, ji je ta svetoval, da naj vzame toaletni papir in se drgne med joški. Na njeno vprašanje, če bo to pomagalo ji je odvrnil da verjetno ji bo, če to sodi po njeni zadnji plati.

Vidite, jaz pa imam svoj trebuh malo večji zaradi seksa. Rečem mu celo seks žulj. Saj veste kaj se zgodi, če človek drži ročaj lopate z golo roko. In na to drage moje dame, ki imate malo bolj okrogle postave, bi se morale ve opirati. Vsakemu, ki se bo obregnil ob vas zaradi kilogramov, bi morale servirati to ugotovitev. Za moške se ve po trebuhu, kateri položaj je največkrat uporabljen, če pa pogledam nekatere ženske se mi pa zdi, da je pri Kamasutri še marsikaj za dopisat.

Vsaka vas ali mesto ima kakšne znane ali manj znane ljudi in tudi naš kraj na obali mlakuže, ki ji občasno rečemo tudi jezero, ni izjema. Tu se je rodilo nekaj pomembnih ljudi, ki jih pozna cela Slovenija, pa tudi nekaj takih, ki jih pozna samo naš kraj. Velikim ljudem pripada čast, da se jih spominjamo, tem malim ljudem pa pripada čast, da še vedno živijo v ustnem izročilu. In danes vam bom napisal zgodbico enega od teh vaških posebnežev, ki je bil čisto normalen družinski oče, a jih je imel toliko za ušesi, da si človek tudi predstavljati ne more.

Včasih je bil matrejal za strehe samo eden - slama. Nekateri jo še vedno uporabljajo, če drugega ne za polnjenje glave. In ta slama se je začela med obema vojnama umikati strešnikom. Danes na našem koncu težko dobiš mojstra, ki bi znal pokriti streho s slamo, jaz ga sicer poznam, a še ta samo ve, kako se to dela, v tistih časih jih je bilo pa ogromno. Ravno zadnjč mi je razlagal med dežjem ( a ste opazili včerajšnji rekord? Sonce je sijalo dve uri in 47 minut! ) o strehah in o slamnatih kitah, ki so jih spletali mojstri na konceh. Sedaj ti nabijejo pločevino, pa so gotovi. Tako sta dva, recimo jima slamarja, prišla tudi v naš kraj. S seboj sta na ramenih imela vse kar sta rabila. Obešene sta imela torbe z orodjem in hrano in taka hodila po ulicah in se ozirala za delom, kolikor ga je še bilo. Tako ju sreča ta naš domačin, znan zabavljač in ju vpraša kaj delata. Razložila sta mu kdo in kaj sta in da iščeta delo. Ni problema. Reče jima, da ravno on potrebuje dva mojstra za tako delo, ker misli prekriti streho s slamo. Kako so se jima zasvetile oči. Od daleč jima je pokazal hišo, povedal kje je slama, kje so lestve, skratka, čisto vse jima je razložil. Pa še nekaj jima je naročil. Vesta, moj oče, ki je sedaj doma je malo ” krenjen “. Če vama bo kaj rekel ali podil s strehe, ga sploh ne imejta zamar. In sta šla. Res sta našla vse kot jima je bilo rečeno. Postavila sta lestve in začnela razkrivati streho. In ves ta direndaj je vzbudil zanimanje očeta, ki je prišel iz hiše pogledat, kaj se dogaja. Ko ju zagleda kaj počneta je začel vpiti nanju, a mojstra opozorjena na njegovo čudaštvo sta si samo mežikala in razkrivala naprej. Dokler ni prišel orožnik in ju spravil s strehe.

Sledilo je zaslišanje. Povedala sta kaj in kako, da ju je najel domači sin in na kaj ju je opozoril. Kakšen sin, vranča, je bil hud gospodar. Moj sin je na njivi, orje. In sta začela opisovati človeka, ki ju je najel. Še preden sta končala, ju je prekinil orožnik in sam začel opisovati ” osumljenca “. Sedaj se je tudi mojstroma posvetilo, da jih je res vse skupaj naročnik potegnil za nos. Kmalu so ga našli, ga strpali spet za nekaj dni v ječo, mojstra pa sta morala na njegove stroške streho pokriti nazaj.

Pa ga ni dosti ganilo. Čez čas je prišel kot navadno v gostilno. Ljudje so ga vedno vabili v svojo družbo, saj se je vedno kakšne znebil in tisti, ki mu je plačal pijačo, je bil vsaj tisti dan zaščiten pred njim. Pa mu zakliče eden od mize, ko še niti vstopil ni dobro v gostilno, naj se prisede, da se bo spet kaj zlagal. Pa mu na hitro odgovori, da nima časa, ker se je ravnokar pred hotelom kralj Aleksander prevrnil s kočijo.

Tistega večera, ko so osmoljeni firbci prišli nazaj, se je še dolgo pilo in smejalo.

 To je ena od zgodbic, ki naj bi se ” zgodila ” v tej in tej vasi točno temu in temu. In ta človek, ki je imel kmetijo, je kupil novo kravo. Pripelje jo v hlev, jo dobro nahrani, ko pa je bil čas za molžo, je pa od nje zahteval bel rezultat.Tu naj še dodam zgodbico moje sestrične, ki je sedaj stara 55 let. Kot 10 letno dekletce je prišlo k nam, ki smo živeli skoraj med samimi kmeti, na počitnice. Nekoč je zavila v hlev, ravno ko je soseda molzla. Vsa začudena jo je vprašala, če oni tu dobivajo mleko. Ja, je odvrnila soseda, kje ga pa vi? Pa v mlekarni, je odgovorila sestrična. Tisti, ki veste kako se krava pomolze veste, da se tisti, ki molze, vsede poleg krave na dosegu vimena, a kaj, ko je tudi on na dosegu krave. Kaj kmalu po začetku molže se je začela prestopati in nagajati možakarju. A za to je imel rešitev. Morda je še kdo to videl, a nekoč so imeli spleteno pripravo nekako v obliki togih lisic, s katerimi so ” vklenili ” kravo, da se ni premikala. Očitno je bila krava tega navajena, saj se je sama prestopila v lisice.

Molža pa ni dolgo gladko potekala. Kmalu ga je začela švrkati z repom. Ne vem če je kdo od vas občutil njegovo moč, a presneto boli, ko te krava zaokroži z njim po obrazu. Možakarju je bilo kmalu dovolj in sklenil je privezati preživahen kravji rep. Ker pa ni imel blizu nobene vrvi, je iz hlač potegnil pas, stopil na stolček točno za kravo in se stegnil do stropa ter nanj privezal rep. Pri tem početju so mu hlače zdrsnile do kolen in v takem položaju ga je dobil sosed, ki je ravno takrat vstopil v hlev. Na njegovo vprašanje kaj dela mu je odvrnil, da bo poseksal kravo, saj če bi mu povedal po pravici, da jo misli pomolzti, mu ne bi verjel!

Čudno, a res nič ne boli. Ko si zapičiš neko idejo v glavo. Naj te prepričujejo naprej in nazaj, levo in desno, pa tudi poševno če želijo, ne boš imel nekoga rad, če si se tako odločil. Nič ti ni naredil, še videl ga nisi, a ga ne maraš. Sploh pa, če kdo to mišljenje deli s teboj.

Da bi imeli pred enajstimi leti pri nas psa, si z našo niti v sanjah nisva želela. Jaz ga nisem imel nikoli, naša pa je imela nekaj izkušenj s tem, ravno toliko, da je bila proti. In sva se branila na vse pretege. Otroka, stara okoli 10 let, sta pritiskala na naju, a ker ni bilo uspeha, sta prešla na drugo fronto - tasta in taščo. Stare mame rade ustrežejo vnukom, sploh če imajo podporo pri starem atu. In ni bilo dolgo, ko se je pri nas pojavilo majhno kosmato bitjece.

Kot se to rado zgodi, sva midva zanj zvedela šele ko sva ga zagledala v škatli, okoli katere so bili zbrani vsi štirje grešniki. Dva proti njim nisva mogla nič, sploh ker nima človek srca, da bi malo kepico, na veliko žalost tisti trenutek s sončno svetlobo ožarjenih očkov, pregnal od doma. Uklonila sva se, a z grožnjo, da če ne bosta skrbela zanj, bo šel od doma. Pa še nekaj sem pristavil in pokimala je tudi naša - pes nima v stanovanju kaj počet! Pa ni minilo ravno mnogo dni, ko sta ga ravno ob pomoči naše, prinesla v stanovanje. Samo da so me dražili. Pa jih je kmalu minilo veselje, saj je v dnevni sobi na parketu naredil lužico. Od takrat do danes mu je zaradi tega uspelo priti samo še dvakrat ali trikrat.

Pes je rasel, jaz pa sem ga imel čedalje raje. Postajala sva čedalje bolj prijateljska eden do drugega, se lovila in preganjala in skupaj tekla vsak večer po par km ( shujšal sem samo jaz ). Vsepovsod nas je spremljal in bil nam je kot družinski član. Tukaj ne bom napisal, da je znal skoraj vse, samo govorit ne. Nekateri pozabljajo, da je človek rabil nekaj tisoč let, da je s tem ko se je igral boga, iz volka naredil dokaj miroljubno žival v več pasmah. Zato je nemogoče, da bi bil pes v dveh, treh letih sposoben čudežev, ki mu jih kdo pripisuje. Z nami je bil očitno zadovoljen tudi on, saj je še vedno pri nas, občasno se izgubi samo za ženitev, če ni seveda priklenjen. Mora biti pa kar dober pri tem početju, saj se že tri sezone od nekod pojavi psička, ki mu ” pade v objem ” znotraj dosega verige. Drugače pa je njegovo največje veselje lovljenje polen ali žogic, če mu jih kdo meče. Tako uživa v tem početju, da takrat, ko skladamo drva, nori po skladovnici in nam puli polena iz rok in jih odnaša nazaj ven. Edina njegova slabost poleg poštarja je jež. Ne vem več kolikokrat sem ponoči vstal in pobral ubogega ježa, da ni oglušel od silnega laježa. Ker ga ne more zagrabiti, od silne togote laja nanj kot zmešan in bi verjetno vanj nažigal do jutra.

Sedaj, ko sva oba bolj v letih, se z njim najbolj ukvarja tašča in pa mačka. Neverjetno so prijatelji med seboj in se kar naprej iščejo.Zanimiva je mačka, ki kar ponori, ko zagleda psa in nikomur se ne pusti toliko ” obdelati ” kot njemu. Najboljši pa so, ko gredo na sprehod. Spredaj tašča, za njo pes, zadnja pa mačka in v tem gosjem redu se pomikajo po tem božjem svetu.

In kakšen je ta pes?Nekateri ga že poznate. Ime mu je Reks, po tistemu policijskemu psu. Saj bi bil morda Reks tudi, pa ima kartoteko, ker je ukradel klobaso. Po velikosti ni ravno majhen, niti velik, če bi bil na baterije, bi bil na 6 voltov. Je pa prav posebne pasme. To je avtohtona, doma vzgojena pasma mixer brez rodovnika, latinsko pesus koktalius, po domače vaški gonič ali na kratko - mešanec.

Ponavadi ne gledam Tv dnevnika, sploh ne politike, ker sem ponavadi samo jezen. Ampak, te dni se toliko dogaja in to samo slabo, da vržem ta svoj malo dioptrijsko ubogi uč  iz samega živega firbca na ekran. Da se imam potem v službi kaj pogovarjat, da ne izgledam kot iz drugega planeta, ko sodelavci široko razprtih oči opisujejo kaj vse so videli, slišali in prebrali, da o tistih, ki so to slišali še od nekoga drugega, niti ne govorimo.

Glavna tema je vreme. Poplave, neurja, toče. Vsi mi opisujejo avte dvoživke. Ko jih zagrabi voda, ti veselo plavajo po ulicah, kot katamaran za Benetke. Vsa ta moč narave, ki vihti tono težke avte, nas dela resnično majhne. Pa se ne damo, mi smo močnejši. V besedah in opisovanju. Ampak, to vreme ga resnično lomi. Sedaj naj bi bilo poletje. Pa imamo dež na dež in hladna jutra. Ampak, meni to ne pride do živega. Če je poletje, je poletje. Zato hodim zjutraj ob 6. uri v službo v mikici s kratkimi rokavi, poletnih tričetrt hlačah in v natikačih na boso nogo. Mene že ne bodo prepričali.

V naših krajih imamo samo nevihte z nekaj dežja in strelami. Še najhuje je bilo danes ponoči, ko sta bila dva na eni. Pa da ne bo kdo mislil kaj na seks. Le ura je bila 1 in pet minut, ko me je prebudilo treskanje, pa sem šel sklopit vse naprave in povezave. Vse se je treslo in grmelo, nekateri pa so zjutraj poročali, da jim je verjetno presmodilo računalnik kljub temu, da ga je izklapljala cela družina. Čakam na poročila ob kavi in čiku. A ne mojem.
Druga novica poročil so smrti. Teta Smrt kosi v velikem zamahu, če nima celo samohodne kosilnice. Ampak, ljudska pamet vidi v tem tudi dobiček. Pa se nam je med odmorom v službi porodila ideja, da bi se šli konkurenco Žalam in njihovemu krematoriju. Eden od sodelavcev živi bolj na samem na vrhu grička in je predlagal, da bi to naredili pri njem. Ima ogromno drv, zato bi bil sežig bolj bio, veter tudi stalno vleče, tako da z dimnikom ne bi bilo problema. Pa še nekaj zelo pomembnega. Verjetno bi bilo ljudem bolj všeč, če bi jih sežigali na čistem zraku kot pa v zasmojeni megleni Ljubljani.

Ampak, jaz sem hotel imeti tudi nekaj od tega. Zakaj pa ne bi tega naredili pri meni doma. Imam tudi ogromno prostora, piha tudi kar naprej, pa še romantičen sežig bi bil lahko, ker stanujem poleg potoka in bi šum valov prav blagodejno vplival na pokojnika. Poleg tega je blizu tudi odpad za kovine, kjer bi lahko dodatno zaslužili z raznimi protezami in vspodbujevalci.

Ampak, se kolega ni dal. Ponudil je tudi raztrosanje pokojnikov po hribu, pri čemer smo se skoraj vsi strinjali, da je takrat dobro stati od vetra. Razumel ni samo en mladinec, ki smo mu razložili, da ima potem lahko tisti ki bi pokojnika raztresel, le tega še po smrti v zobeh. Jaz sem s svojo podjetniško žilico vskočil, da bi pri meni lahko delali tudi to, pa še v potok bi jih lahko stresali. Ker nisva prišla do rešitve, sem predlagal ob splošnem strinjanju naslednje -  kdor bo hotel leteti, ga bo dobil on, kdor bo hotel pa plavati, ga bom pa jaz.

Ljudje moji, ste bili kdaj zaljubljeni? Tako, da bi najraje tulili v luno? Veste, jaz sem bil tak. Okoli sem hodil kot mesečnik in če me ne bi bilo sram, bi bil kot naš pes te dni, ko ga imamo privezanega. Pretuli celo noč, saj se po vasi dogaja tisto, na kar je čakal pol leta. Psičke začnejo prav privlačno dišati in on ne more biti v centru dogajanja. Zapreti ga je treba v garažo, da lahko v miru spimo mi in vsi sosedje v našem koncu, predvsem pa zato, da vemo kje je in da ga ne iščemo po vasi.

Jaz sem bil na boljšem kot naš pes. Nisem bil na verigi, zato sem se lahko prosto gibal, čeprav včasih nisem vedel kje hodim ali kam grem. Pred očmi mi je bila samo en glas, ena podoba, v meni pa globok firbec. Kdo je, kaj je , kako ji je ime, kje stanuje… Nešteto vprašanj. In nato se začne tipanje. Pa da vam povem po pravici, da mi je bilo tisto naslednje tipanje še skoraj bolj všeč.

Pogovor in spet pogovor. Seveda, ko sva ugotovila, da sva si obojestransko všeč. Skozi pogovor se odkrivajo tančice skrivnosti in običajne stvari, ki jih ne ve vsak in pa vsi. S časom se odkrijejo tudi take stvari kot so številka spodnjih gat, kar je zelo dobrodošlo, saj mi jih sedaj kupuje prav naša. Sem sodijo tudi podatki o sorodnikih, ki jih moraš povabiti na poroko do tistih, ki jih lahko samo poznaš. Saj poznate slovensko intrigo med žlahto?

Me pa motijo ljudje, ki o mojem sorodstvu vedo več kot jaz. Vsak ima v svoji okolici človeka, ki pozna vse in ve vse o njih. Jaz se ne zanimam dosti za trenutno najbolj opravljive čenče v svoji okolici in ne poznam prav mnogo ljudi. Imam pa prijateljico, ki je prava specijalistka na tem področju. Ko se srečamo, njena beseda kaj kmalu zaide v te vode, češ, ste slišali to in to. Pri meni nima več veselja, saj sem ji ob vsem nepoznavanju ljudi iz naše občine dejal, da naj drugič s seboj prinese foto album, da bom vedel o kom govori. Omeniti pa moram še sodelavca, ki je o moji žlahti vedel več kot moja mama. Pa se tega skoraj ne da.

Ste se kdaj zalotili v misli, da vi nekomu brezpogojno verjamete, on tebi pa popolnoma nič? Jaz sem se že mnogokrat. Poglejte trgovine in banke. Jaz grem v trgovino kot k svojemu prijatelju. Brez strahu. Vem da bom postrežen, da bom našel tam vse kar rabim, le denar moram dati. Isto je z banko. Ko ji prinesem denar, je vsa srečna. Kaj je pa obratno? Ko jih jaz rabim? Najprej me vsega preslikajo z varnostnimi kamerami, potem pa mi dajo vsaj trinajst pol, na katerih hočejo od mene vse podatke skoraj od spočetja naprej. In z vsako polo, ki jo obrnem na novo, me je bolj strah, da me bodo vprašali še za črtno kodo, čip in sledilno napravo. Si predstavljate, da bi do tega res prišlo? In bi nam po televiziji v reklamah ponujali model Orwell 1984 kot tablete za pomivalni stroj - tri v enem? Saj se počutim kot kriminalec. Pravzaprav, saj me za takega tudi imajo. Še ko zvedo vse o meni, mi ne zaupajo! Pa sem tako pošten.

Da sem pošten vedo tudi oni, a vseeno dodajajo - dokler se megla ne dvigne.