Usedi se in razmisli

Zadnje čase sem bolj malo doma, zato sem tudi bolj malo zaposlen s hišnimi opravili. Delo se kopiči in ko imam čas da bi kaj postoril, se vsuje dež in spet ni nič. A danes je bil lep sončen dan, zato sem zavihal rokave. Tako se temu reče, čeprav sem imel samo neko krpico z globokim kosmatim izrezom na sebi in kratke hlače. Vsakega dela se je treba lotiti zgodaj, zato sem se jaz tega okoli 11 ih dopoldan. Da me ni zeblo. Saj bi se polatil že prej, pa so me sosedove krave s svojim mukanjem na pašniku zbudile prepozno in potem je treba zajtrkovat, pa po nabavi je treba, pa še to in ono je treba, pa kapučin popit, pa obiski…
Dajte mi pomagati. Kako se prav reče - da sem delal kurnik za taščo ali da me je tašča prosila, naj popravim kurnik za kokoši? Nekako mi bolj sede drugo, vsaj po tem kar sem delal. Zob časa ga je že pošteno zglodal in ker v boju s kuno ponavadi podleže kura, sem moral  ukrepati prej.

Takoj sem opazil veliko napako ljudi. Pravijo da so nore krave. Pa ne vem če povsem drži da samo one. Da bi vi videli naše kure. Imamo jih za mrežo, ker pa bi mi bile malo v napoto pri delu, sem jih odprl in poslal v svobodo. Samo obrnil sem se, pa jih že ni bilo več.  Drle so kot da bi odpirali novo trgovino avstrijske firme v Sloveniji in to naravnost na cesto. Pri vsem vrtu in sosedovem travniku so se odločile ravno za cesto. Popustiti sem moral vse orodje in se iz tesarja spremenil v kurjega pastirja, ki je tekel ko zmešan za njimi, saj kure ne obvladajo ravne hoje. Podile so se levo desno, kot da bi šel s petimi ženskami po trgovini s cunjami, jaz pa za njimi. Spotoma so pobirale Dušane in jih veselo kavsale. To sem jim pa rade volje pustil, saj je vranč škodljiv. A kaj so Dušani? Majskim hroščem pravimo pri nas tudi kebri. Na koncu ni pomagalo drugega kot dolga palica, ki jih je nekako usmerila do vrta za hišo. Tam imamo tudi gredo s solato, zato sem jim govoril, da ta ni užitna, pa sem videl v njihovih neumnih očeh da mi ne verjamejo in da bodo šle to preizkusit na lasten kljun. Na pomoč mi je takrat prišla naša, ki je umirila zadevo, saj jih je aretirala. No, zaprla.

Ne bi vam razlagal v kakšnem stanju je bil kurnik, koliko lesa sem moral zamenjat, pa tudi tega ne da sta mi pomagala Alzheimer in Murphy. Čedalje boljši prijatelji postajamo iz dneva v dan. Omenil bi obisk žlahtnika, ki me je dobil ravno, ko sem ležal na novo zabitih deskah, ko sem pribijal zadnji dve. Takoj sva se menila, da bi bilo to dober kujavnik zame, saj je širok skoraj meter in od mene daljši dve pedi. Samo še elektriko napeljem in nad vrata montiram namesto poličke za petelina poličko za TV. Petelina pri nas ne bomo imeli tako ali tako več. Zadnji je bil tako pasji, da smo ga čez nekaj časa arhivirali v zamrzovalno skrinjo.

Ko sem končal in vse pospravil, sva se z našo usedla in rekla par besed o kurniku. Delal sem par ur, porabil nekaj lesa, vmes smo šli kupit tudi bencin za motorko in tako naša navrže, da bi se dalo vprašat koliko jajc bi jaz imel za ta denar. Pa sem rekel, da toliko kot sedaj. Dva.

Veste ženske, kakšni so moški? Samo za eno stvar se jim gre. Pravzaprav dve. Samo še nogomet je včasih močnejši od nas. In tam lahko potrpežljivo čakajo 90 minut da bo padel gol, me bi morale pa takoj. Nobenega potrpljenja, nobene galantnosti in osvajanja kot včasih. Vsi bi samo v maniri mestnega vrveža, to je takoj. In me naj bi čakale kot kure in takoj počepnile pred vsakim petelinom. Pravzaprav, pred vsakim, ki misli da je petelin. Za petelina ni pogoj dober avto, pol kilograma zlata za vratom in najsodobnejši mobitel. A nekateri so si izbrali prav ta način za razkazovanje svojega perja, saj mislijo da je svet poln kur, ki iščejo svetleča zrna.

Ko hodim po mestu, sem rada urejena. Nisem ravno za zadnjo modo, pred njo pa tudi ne. Važen je občutek, zadovoljstvo. In to delam predvsem zaradi sebe. Ne lišpam se za druge ljudi, da bi jim bila všeč. Ker ni boga, ki bi se znal napraviti, da bi bil všeč vsem ljudem. In rada slišim pohvalo, da sem lepo ” zrihtana “. Predvsem iz ženskih ust. Saj veste, da smo ženske med seboj najhujši kritiki. Nihče te ne zna zaradi stila oblačenja bolj popljuvati kot prav ženska. Če ti je povrhu tega še nekdanja prijateljica, s katero si se sporekla in razšla pred časom zaradi kake banalne stvari, je kritika uničujoča kot atomska bomba. Mimogrede, jaz takim nekdanjim prijateljicam, ki vedo vse o meni, pravim moje sovražnice. Saj se delaš da ti ni mar in da razumeš zakaj ti je to rekla, a v srcu te pekli. Pohvala iz moških ust je bolj tako, tako, saj lahko za njo tiči marsikaj. Prijatelj me je nekoč celo vprašal kaj je narobe z nami ženskami. Lepo se napravimo, nase zmečemo kar precej kemije in barve, ko pa nas za to pohvalijo, jih grdo pogledamo. Uboščki, nikoli ne bodo razumeli.

Tako napravljena in dobre volje sem hodila med izložbami in lokali. Bila sem na lovu za cunjicami, a za to sem morala pregledati vsaj 13 trgovin, da bi kot vedno ugotovila, da mi je še najbolj všeč blago iz prve. Bila sem sama, saj prijateljica ni imela časa. Za oddih sem si privoščila kapučin in ob njem opazovala ljudi na ulici. Rada imam vrvež, zato se vedno usedem tako, da se reka ljudi razliva pred mojimi očmi. Opazujem obraze, hojo, obnašanje, modo… Kar opazim, da me nekaj mizic naprej prav vsiljivo opazuje neki polizani tip. Tak, kot sem ga opisovala na začetku. Polizan petelin. Aha, ljubček, ne boš. Mene že ne. Vedela sem kaj se bo zgodilo, a ne na kakšen način. Pa to ni pomembno, važno se je prilagoditi njegovi taktiki. Pa sva šla v akcijo.

Takoj ko sem vstala, je vstal tudi on. Zapodil se je za mano, a tega nisem videla, se mi je pa zdelo da je tako, ker sem zaslišala neko opravičevanje ženski v katero se je zaletel. Šlo mi je na smeh, a čakala sem kaj bo, ko me bo dohitel. Čez par korakov je že klical za mano z gospodično, da naj se prosim ustavim. Delala sem se, da ne vem koga kličem, dokler me ni prehitel in se postavil predme. Vsa začudena sem se zagledala vanj in nejevoljno prosila za pojasnilo. Pa sem ga takoj dobila. Moški je imel naštudirano taktiko, s katero je sem pa tja verjetno tudi kaj ujel. Veste kaj mi je dejal? Da sem podobna njegovi prijateljici izpred nekaj časa nazaj, za katero je izgubil vsako sled in če grem sedaj z njim na pijačo, da bi bla bla bla… Res je znal saditi rožice.

In jaz? Široko sem odprla oči, se začudila na vse pretege, si ga začela ogledovati z vseh strani in končno vskliknila: ” Ja, pa si res ti! Pa kje se držiš? ” Moškemu se je kar milo storilo, saj si ni mislil, da bo šlo tako zlahka. Sekira mu je padla v največji lonec medu. Potem sem nadaljevala: ” Zakaj se po tistem, kar sva imela, nisi več oglasil? ” Začel mi je nekaj nakladati o službi, o sodobnem načinu življenja in tako naprej. Ženske že vedo kako to gre. Potem sem ga prijela za roko in ga peljala s seboj do najbližje trgovine, kjer sem mu naročila, naj me počaka zunaj, ker ga bom potem peljala predstavit Maksu. Ker se je začudil o katerem Maksu govorim, sem mu odgovorila: ” Najinemu Maksu. Fantek vedno sprašuje po svojem očetu in danes ga bo končno spoznal! “

Trgovina mi ni bila všeč in notri sem bila samo par minut. Pa ni bilo panike, saj moških ponavadi že po parih sekundah ni več.

Kako me vse boli. Glava je težka celo tono in po njej mi potrkavajo vsi zvonovi Slovenije, usta so suha kot prah pred nevihto in nekdo mi je zalepil veke. Če je migrena pol tako huda, uboge ženske. A kdo bo sedaj mislil nanje. Že sama misel na misel mi hoče odpreti glavo.  In ta  neumni mehur.  Kako me tišči na stranišče.  Prekleta pijača.  Le kaj  mi je bilo tega treba? Sploh pa, kje in s kom? Niti malo se ne spomnim in, au, ne, boli, moja glava! Se bom potem spominjal, glava, daj mi mir. Bova potem o tem. Ne vem od kje mi moč, da sem dvignil levo veko. Pa sem takoj zamižal nazaj. Svetloba, pa čeprav še precej nočna, je bila prehuda za moje edino čutilo, ki je trenutno delovalo. Ampak, moral sem, ker mi bo tesnilo na mehurju vsak čas odpovedalo. Vodo sem čutil prav v zobeh. Z milimeter priprtimi očmi, ki so bolj čutile prostor kot videle, sem se dvignil za nekaj centimetrov, pa sem takoj telebnil nazaj na blazino. Kako se mi je vrtelo. Pa ni pomagalo. Klic narave mi je tulil skozi telo in me gnal iz postelje. Da bi se kar v posteljo? Mamljiva ideja, a nisem bil več dovolj pijan. Kaj mi je bilo tega treba! Zbral sem ves pogum in moč in najprej odgrnil posteljo. Ja, res sem moral biti nalit, saj sem spal popolnoma gol. Hlad, ki je objel moje telo mi je dal energijo, da sem se nekako usedel na posteljo. V glavi mi je šumelo, majal sem se sem in tja, a moral sem naprej. Ne vem če sem na poti do stranišča zgrešil vsaj eno omaro, podboj ali vogal, prevrnil sem nekaj, pa ne vem kaj in končno pristal na stranišču. Po žensko, saj nisem mogel stati. In potem sem spustil iz sebe presežek tekočine. Kakšno olajšanje, a nisem nič slišal in olajšanje se je spremenilo nazaj v trpljenje. Takoj sem moral reagirat in ko sem končno z roko našel podaljšek mojega telesa, sem začutil nekaj čudnega. Neko čudno kožo, ki se je na koncu debelila. Kar nekajkrat sem moral trepniti z očmi, da se mi je zbistril pogled do te mere, da sem opazil neko čudno, zelo zatečeno stvar med mojimi nogami. Malo sem jo potegnil in iz nje se je ulilo ogromno vode. Pritisk v mojem telesu, ne pa tudi vrtenje v glavi, je popustil, jaz pa sem tisto dvignil v višino oči. Kondom? Kaj za vraga dela kondom na mojem telesu? Kdo mi ga je nataknil? Uf, že spet se bodo delali norca iz mene. Niti najmanj si ne želim od celega mesta izvedeti, kaj se je prejšnji večer dogajalo z menoj.

In potem VODE! Ni bolj življenjske tekočine od nje. Preplavljala je moje telo in me dvigala iz pekla žeje. Še nikoli ni bila tako dobra. Iz pipe se je usipala kot najžlahtnejše bogastvo za moje prepito telo. Privoščil sem jo tudi svojemu obrazu in vratu in priznati moram, da sem se počutil vsaj 3,5% bolje. In sedaj nazaj v posteljo, saj mi je bilo dovolj držanja za lijak, da nisem padel po stranišču. Nazaj grede sem se že bolje znašel, saj sem zadel samo v ena vrata in padel čez tisto, še sedaj ne vem kaj, kar sem prej prevrnil. Zvalil sem se na svojo precej široko posteljo, ki je bila danes zjutraj, ah, kaj zjutraj, bilo je komaj rano jutro, precej čudno oblikovana.

Da vam razložim to s posteljo. V tem stanovanju, ki mi ga je zapustila moja mamica, živim sam. Uh, bila je prava svetnica. Imela je samo mene, nezakonskega sina in imela me je neznansko rada. Jaz sem se to zelo zgodaj naučil obrniti sebi v prid in kmalu je bilo marsikaj po moje. Če ne drugače sem to dosegel s cepetanjem in jokom, metal sem se ob tla in če se je le dalo, pred drugimi ljudmi. Ko sem to odkril pri njej, sem to poskušal tudi pri drugih, a ni vedno vžgalo. Rekli so da sem razvajen. Ampak, postajal sem čedalje bolj nesramen in grob do drugih otrok, dokler me ni neki stric po pravici namahal po riti. Kako grozna izkušnja! Pa ne zaradi tepeža, to bolečino človek kmalu pozabi, ampak zavest, da je je še kdo močnejši od mene, ki si ne pusti ukazovati… In predvsem, da se lahko najde še kdo, ki bo ponovil njegovo potezo.

Puberteta je naredila svoje. Iz pridnih otrok naredi pobaline, pri meni pa je bilo ravno obratno. Postal sem miren fant, s katerim se je moja mami postavljala pred prijateljicami. Sedaj me je ona silila, da naj si kaj zaželim, jaz pa sem si od časa do časa samo to, da bi mi povedala kdo je moj oče. Takrat je zapadla v depresijo in dobila je strašno migreno, tako, kot sem jo jaz omenil na začetku. In ko je od časa do časa popila kak kozarček vina je ugotavljala, da so vso moški prasci ( razen mene, seveda ), ki samo izkoristijo mlado dekle. S svojo vzgojo se je potrudila, da jaz ne bom nikoli takšen. Me je pa nekaj begalo. Vedno je govorila kakšni so moški, po drugi strani pa me je svarila pred ženskami, kakšne v resnici znajo biti. Kaj to pomeni, da smo zelo nevarni drug za drugega? Ampak, vseeno mi je ob prenovi moje sobe kupila širšo posteljo, na kateri bova spala z mojo ženo pod njenim varstvom.

Še vedno živim sam. Nikoli se nisem oženil, pa tudi sedaj po njeni smrti se ne bom. Katera pa bi vzel 46 let starega samca? Saj ne da se žensk bojim, ampak skozi življenje sem srečeval same napačne. Kadar koli sem pripeljal kakšno k nam domov in jo predstavil mamici, se je toliko časa trudila, dokler mi ni odprla oči, da sem tudi jaz sprevidel njene napake. In tako ena za drugo, dokler nisem odkril, da imajo vse ženske napake in da je najbolje, da jih pustim pri miru. In mamica je bila presrečna. No, pa da se pohvalim. Ni vse odkrila samo mamica, tudi jaz sem eno. Preden sem to dekle pripeljal domov, sem jo peljal v kino. Zbral sem en kung - fu film in mislil, da bo navdušena. Pa ni bila ravno, a mislil sem vsaj, da bo za ogled filma poskrbela zame, tako kot mi je vedno govorila mamica, da morajo ženske za moške in nama bo kupila kokice in pijačo. Pa ni bilo nič. Še ravno pravi čas sem to opazil in skočil sam do pulta. Kmalu po začetku filma me je prosila za kokice, pa jih ji nisem hotel dati. Kar naj se nauči za drugič kaj je skrb za moškega. Pa je besno vstala in mi zabrusila, da sinčki edinčki ne znajo deliti in skrbeti za druge. Kako da ne! Z mamico sva si vse delila in za svojo zlato ribico sem znal prav lepo skrbeti. Nekaj minut za njo sem vstal še jaz in odvihral iz dvorane. Nekdo se je zadrl za mano, da naj pohitim in se ji opravičim. Pa ti ljudje sploh nimajo smisla. Za filme. Če človek na začetku zamudi zaplet, cel film ne ve za kaj se gre.

In ta postelja je bila moja prijateljica še za nekaj nadaljnjih jutranjih ur. Dokler ni začela poskakovati. Kaj hudiča? Potres! S široko razprtimi, sedaj bolj bistrimi očmi, sem začel gledati okoli sebe. Svetloba je bila dovolj močna, da sem videl po sobi, a nikjer se ni nič majalo. Kaj pa je bilo potem to? Kaj me je zbudilo? Obrnem se na drugo stran in z roko se dotaknem kopice nagrmadene odeje ob sebi, da jo poravnam. Ampak, bila je trda. Pod njo je nekaj ležalo. Kaj? So me prinesli domov, me slekli, nataknili kondom in mi v posteljo podtaknili kako stvar, da se bodo še bolj delali norca iz mene kot so se že? Veste, imel sem nekaj prijateljev, ki so včasih izkoristili mojo mirnost. Privoščili so si me kot maminega sinčka in največje veselje jim je bilo, če so me napili. Potem so me naslonili na zvonec stanovanja in ušli, da jih ni mamica okregala. Sedaj ko mamice ni bilo več, jih ni nič več zadrževalo. Bruhal sem pa samo trikrat. Dvakrat v postelji in enkrat nasproti vozeči avto skoz okno avtomobila. Tako sem prav s strahom dvignil odejo in pod njo zagledal golo kožo. Bolj ko sem odgribal, bolj sem spoznaval, da ob meni leži gola ženska. Ko sem jo odkril čez glavo, sem z grozo opazil, da je blazino popacala s šminko in maskaro. Kako se to opere? Mamica me je marsikaj naučila, a tega primera pa nisva imela še nikoli, zato bo morda najbolje, da blazino nesem v kemično čistilnico.

Ko sem tako buljil v od ličil razmazan obraz nedoločljivo stare ženske, ki ji je iz ust zaudarjalo po pijači kot meni, so se mi začela v poznem jutru porajati razna vprašanja. Tisto o kondomu je bilo rešeno, a tisto, če sem ga pri svoji pijanosti tudi rabil, še ne. Kako ji je ime, kako sva se spoznala, kako sva prišla sem…? Ker pa sem lepo vzgojen moški, bom potrpel do takrat ko se zbudi in…

 Danes popoldan sem bil zaposlen še pa še. Pomagam prijatelju. In ta prijatelj je po svoje prav zanimiv, saj včasih iz sebe zvali prav kakšno močno, življenjsko ali pa smešno. Mimo grede mi je navrgel neko stvar, ki jo bom jaz uporabil. Pa je niti ne bi, ampak me je sailorjeva uganka  nekako pripravila do tega. Plonkam po svoje.
Vsak od nas se boji kakšne stvari, ker pa smo moderni, se danes temu reče fobija, bolj domače pa nočna mora. Nekateri se bojijo pajkov, kač, psov, nekateri prostorov ali teme, nekateri se bojijo biti hipnotizirani… polno nočnih mor. In prijatelj mi je dal idejo, da vas vprašam tole. Katera je nočna mora noči?

Saj je čisto preprosto. Sedaj, ko vem.

Spoštovane in spoštovani.

Zaradi zasedenosti kolovodja tega tedna bodo rezultati zopet objavljeni predčasno.

Zahvaljujem se vam za sodelovanje in v užitek mi je bilo, ker ste uživali tudi vi. Morda se motim, morda je prišlo do pomote, a vsaj videti je bilo tako ob vaših pisarijah in komentarjih.

Preden razglasim novo nosilko štafetne palice ( zaradi mene jo lahko sprejme šele 25. maja ), bi se rad zahvalil vsem, ki ste pridno delili komentarje. Posebno so bile, poleg mene, pridne nekatere punce, ki so obiskale skoraj vse, ne glede iz katere blogosfere kdo prihaja in kaj objavlja.

Ker sam mislim, da gre pri tem spisu predvsem za sodelovanje in ne za tekmovanje, razglašam glavno sodelavko naslednjega spisa in to je po časti, ki mi jo daje žezlo in krona preteklega kroga:

 KOJOTKA

 Čestitamo in streljamo iz vseh topov, da o ognjemetu ne govorimo.

Sedaj pa število komentarjev. Ja, sem jih preštel in takrat, ko sem jaz štel, jih je imela največ Lucija in to 21. Zato Luciji vsa čast in ostale glorije in pa moja zahvala za vse usluge, ki mi jih je storila. Tako imamo znano še naj komentiranko. Ostali rezultati pa - lahko se kdo potrudi in mi jih pripne v komentarje, ne bom jezen, ampak, morda pa se tisti, ki je prejel najmanj komentarjev ob tem včasih ne počuti prav dobro? Naredite kakor vam je drago.

Možakar

A veste, da ste ravno sedaj v veliki nevarnosti. Pred kratkim sem prebral, pa verjetno mnogi med vami tudi, da so znanstveniki v Angliji testirali tipkovnice po pisarnah. In so odkrili, da so Angleži prave packe, saj tipkovnico uporabljajo ne samo za pisanje, pač pa tudi za mizo med malico. Na precej tipkovnicah so odkrili več bakterij kot jih ima povprečno polulana moška straniščna školjka.
Ker pa močno sumim, da niso samo Angleži tako bakteriološko ogroženi, sem za vsak slučaj očistil še svojo tipkovnico in šel še korak dlje. Očistil sem tudi miško. Ne vem kako so lahko ljudje tako polovičarski. Samo tipkovnico? A desna roka pa ni umazana, al kaj? Ampak, doma ni problem očistiti nobene stvari, sploh če si poročen, ta nastane šele v službi. Imam to srečo, da premoremo nakaj razredčila in pa sem pa tja kako krpico. Saj bi bil dober tudi WC papir, a zakaj bi ga jemal, če je razkošje v cunjah. Ne vem pa kako bi očistil tipke v službi brez obojega. Kako bi izgledalo, če bi jih kar take kot so, pomočil v posodo? Sploh, ko bi na mokro tipkovnico spet  priklopil jedrsko centralo? Ko sem to globoko razmislil, sem jo v strahu, da ne bi prišlo do jedrske katastrofe, očistil po ročni metodi.
Vam povem, da razredčilo pomaga. Vsa svinjarija in ves prah sem zdrgnil v trenutku. Miška je bila sicer še nekaj časa lepljiva in je še sedaj kar nekaj čudne razmazane barve, črke in številke na tipkovnici so pa v redu. Vse so čiste. Če bi se še malo potrudil, bi bile pa še bolj. Saj pride na tipkovnici med črkama t in u po vrsti črka z? Vse imam nekako še napisane, le ta mi manjka, ker sem preveril po abecedi.
Dovolj je besed o teh mikroskopskih tipkovničnih živalcah. Sedaj vam bom pisal o večjih. Ne bo besed o mušicah, ki so me zadnjič napadale kot zmešane. Očitno jih privlači moški parfum imenovan ” Možakarjev švic “, saj so se za mano metale kot kakšne frajle v kaki cukrasti reklami. Še ko sem šel malo odtočit za drevo, sem okoli sebe mahal s smrekovo vejico, da sem jih odganjal od vsepovsod. Kaj pa veš, če se kakšna zmoti in pristane na strateškem orožju? No, jaz sem pazil da nisem prekrižal z vejo pot niagarskemu slapu izpod mojega žulja ko sem jih mlatil, saj se ne bi rad odišavil še s kakšnim parfumom. Res ne bom pisal o njih. Niti ne o kukavici. Te dni sem se nekaj vrtel po gozdu in je kar naprej kukala. Pa mi je bilo tega njenega kukanja dovolj in sem ji zakričal kaj me kuka, da naj me raje pride pogledat na odprto. Ne, nič ne bo iz tega, beseda bo namreč sedaj  tekla o učeni govedoreji.

Kdor je prebral moj blog Nevarni poklici mu ne bo težko poznati človeka, o katerem vam bom sedaj govoril. Če ga kdo še ni, naj klikne tu http://garac.tuditi.delo.si/2008/05/08/nevarni-poklici/. Zelo priporočam v branje! Spet bom omenil našega golmana, Kobramena. Pred časom sem šel mimo njegovega gola, kar me ustavi in me vpraša, če poznam ravno telico. Veste kako človeku zastane noga v zraku, možgani se od silnega napora skoraj sesujejo sami vase, čelo je vse v gubah, kot da bi ga povozil tank… Ravna telica? Ob 6. uri zjutraj postavljati človeku taka vprašanja je nečloveško! Možgani so delali sto na uro, saj sem kravo kot kravo dobro poznal, z eno sem šel celo na seks v sosednjo vas, kar sem vam tudi že opisal na blogu tukaj, http://garac.tuditi.delo.si/2007/10/28/spolna-vzgoja/  ( še bolj močno priporočam v branje ), a nikakor nisem v mislih na njej odkril eno samo ravnino. Še tisti otroci, ki poznajo samo vijolično kravo vedo, da je to žival, ki je zaobljena od rogov do mahajočega repa, s katerim se pumpa da priteče mleko iz vimena. Ko sem obdelal in preskeniral celo žival z dlako vred, sem ga za vsak slučaj vprašal, za kaj jo bo rabil. Saj veste, morda imajo na jugu kaj drugače to razdelano kot mi. Imeli smo že primer, ko je šel nekdo od njih domov na dopust in čez nekaj dni so v službo iz juga sprejeli brzojavko, na kateri je pisalo dobesedno - ubio ga konj. Sindikat je kupil venec, delegacija je dobila službeni avto in odpeljali so se, da ga pokropijo. V njegovem kraju so se ustavili v gostilni na eni pijači, da si malo opomorejo in da vprašajo kje pokojni leži. Pa so dobili odgovor da v bolnici, ker ga je brcnil konj. Ni mi znano katero grmovje na poti domov je krasil njihov venec.

In mi je golman pojasnil kaj želi z ravno telico. On živi pri nas že kar nekaj časa, sedaj pa bi rad v Slovenijo pripeljal še družino. Sin je ravno v zadnjem razredu osnovne šole, ker pa bi jih rad dobil sem še pred koncem šolskega leta, razreda ne bo mogel končati. Zato je šel v šolo v kraju kjer trenutno živi in se je poskušal tam zmeniti, da bi sinu nekako napisali, da je zadnji razred dokončal v Sloveniji. V tisti šoli so ga gladko zavrnili, zato je sedaj iskal nekoga, ki pozna RAVNATELJICO iz našega kraja, da bi poskusil še pri njej.

Ne vem kaj delam naroba, a na mojem blogu ne morem spisati povezav do blogov piscev, ki sodelujejo pri tokratnem prostem spisu. Upam, da mi bo to uspelo v komentarjih. Če mi bo, se še enkrat najlepše zahvaljujem Luciji, ker je to storila namesto mene.

Možakar

Včasih človeku ne gre vse po načrtih. Šolaš se za eno stvar, službo dobiš pa v povsem drugačnem poklicu. Da pa je stvar še bolj čudna, še celo v drugem kraju, kilometre in kilometre od doma. In to se je moralo zgoditi ravno meni. Tako sem zapustil rodni kraj, družino, prijatelje in najdragocenejše - dekle. A ni šlo drugače, a oditi sem moral s trebuhom za kruhom. Novi kraj ni bil ravno velik, a imel je tisto, kar pri nas ni bilo mogoče najti - delo zame.
Služba je bila v redu, plača tudi, stanovanje poceni, za pospravljati še preveliko, okolje me je hitro sprejelo, začel sem dobivati prijatelje in znance. In če ne bi bilo dekleta, bi se čedalje bolj poredko odločal za odhode domov. Ne morete verjeti, kako hitro te lahko ljudje ali sprejmejo ali pozabijo. Stari prijatelji, s katerimi sem bil včasih nerazdružljiv, so imeli druge teme, druge skrbi in čedalje manj so bili veseli, ko so me zagledali, obratno pa so me novi vabili v svojo družbo tudi ob vikendih. Človek resnično pride razpet. Najraje bi pripeljal dekle s seboj in pognal korenine v novem okolju, a to še ni bilo mogoče, ker je študirala.

Nekega dne, mislim da je bila sreda, sem šel po nabavi. Pri vhodu v manjšo trgovinico, tako, prijetno, z družinskim navdihom, tako, kjer so se vsi poznali, tako, ki so jih ubili veletrgovski centri, sem jo zagledal. Šla je iz trgovine, v rokah je imela nekaj vrečk in ves galanten sem ji priskočil na pomoč. Mlado dekle, sramežljivo, na pogled taka kot druga. A ko sem ji pridržal vrata, ko me je pogledala v oči in se mi z nasmehom zahvalila… sem bil pečen. Tisti njen pogled…, poln nedolžnosti. Kot bi me hipnotizirala. Stal sem med vrati, gledal za njo, ne vem če mi je iz ust kapljala tudi slina, a vem da sem bil presunjen nad njo. Iz tega bedastega položaja me je zbudila gospa, ki je prišla za njo in se mi je na glas zahvalila za galantnost. Ko sem stopil za pult nisem več točno vedel po kaj sem prišel in z ogromno pomočjo prijazne prodajalke, ki je vedela kaj ponavadi kupujem, mi je nekako uspelo napolniti vrečko. In tako, mimo grede sem vprašal prodajalko, kdo je to dekle, ki sem jo srečal med vrati. Hudomušno se mi je nasmehnila in mi povedala njeno ime, še nekaj žlahte je omenila in da stanuje v sosednji vasi.

Vranč je če imaš svoje dekle, potem pa ti je všeč še katera druga. In ko sem jo iskal po vasi, sem imel po svoje slabo vest, po svoje pa sem si želel…, no, saj veste, vsaj tisto, če ne bo kaj več nastalo iz vsega skupaj. Kar nekaj časa je trajalo, da sem jo našel, še več da sem ji prišel toliko blizu, da sem jo ogovoril, jo povabil na kavo. Nedolžno dekle, ki verjetno še ni imelo resnega fanta. Koliko izgovorov, da ima delo, da nima časa, da mora sem ali tja sem moral slišati, a nisem obupal. In vztrajnost se je poplačala. Končno je popustila mojemu teženju in šla sva na pijačo. Beseda nama je stekla, zabavala se je v moji družbi in očarala jo je moja galantnost. Ko sem jo vprašal za naslednjič ni bilo problema.

Takih večerov je bilo še nekaj, dokler jo nekega večera nisem povabil k sebi. Zaupala mi je in šla z menoj. In takrat se je zgodilo. Poljub, še eden in potem sem šel kot prašič v škodo. Rinil sem vanjo, dokler me ne bi ustavila. A me ni. Mogoče me marsikdo ne bo razumel, a za moškega je nekaj posebnega, če je ženski prvi ljubimec. To me je še bolj podžigalo in sam pri sebi sem si govoril, da ji mora to ostati za vedno v spominu. Nič hitenja, nič grobosti, samo nežno. Čeprav ponavadi govorim da moški s polnimi j**** razmišlja drugače kot s praznimi, sem se zadržal. Očitno ji je vse to godilo, saj me ni niti enkrat ustavila ali da bi ji bilo, karkoli sva počela, odveč ali neprijetno.

Ko sva končala, ej, to so bili časi ko smo fantje lahko tolkli podaljške, ne pa kot sedaj ko bi lažje tri v eni noči kot eno trikrat, sem jo nežno objel v postelji. Prižela se je k meni in ves pazljiv sem jo vprašal, če jo je kaj bolelo, saj veste, prvič… Pa se je užaljeno odtrgala od mene, togotno ogrnila z rjuho in vstala iz postelje. Ko sem jo vprašal kaj je narobe, mi je odgovorila: ” Vsi moški ste enaki. Vsi ste prasci. Mislila sem, da si vsaj ti drugačen! ” Na moje vprašanje kaj naj to pomeni, mi je zabrusila: ” Ne vem zakaj me čisto vsak od vas po seksu vpraša če me je kaj bolelo! ”

Ker ni pripomb na rezultate, se po Guštijevem naročilu s prostovoljnim veseljem javljam, da vam očrnonočim naslov novega spisa za ta krog.

Naslov današnjega spisa bo malo drugačen od dosedanjih. Razmišljal sem kako naj ga naslovim in kakšno obrazložitev naj dam. Pa mi je kapnilo. Kaj je dandanes najtežje? Ko se da skoraj vse? Je to morda priznati napako, krivico, ki si jo ti storil drugemu? In zato sem dal temi, ki naj bi se pekla in vrtila ta teden na plošči naših blogov POMOTA.

Dajte, izzivam vas s tem naslovom, da greste vase in morda obrnete zrcalo proti sebi.

In seveda še moj obvezni komentar : niti NE pomislite, da bom jaz pisal o čem podobnem.

Pravila so kot običajno - objava v ponedeljek, 19. maja ob 20. 00, rezultati v četrtek, 22. maja ob 20.00.

Za vsako pomoč in dobronameren komentar obljubim, da ga bom upošteval in se zanj ne bom živciral.

Sedel sem za mizo, jaz, poslednji zemljan, užival morda svojo zadnjo večerjo v tej hiši, ko so se za menoj odprla vrata.

Zbudil sem se v gozdu. Ležal sem ob velikem štoru, med vejami in smrečjem. Prav s težavo sem odprl oči in nekaj časa zaradi silnega glavobola sploh nisem vedel kje sem. Ko sem se skušal premakniti, pobrati na noge, me je vse telo bolelo kot ta bi me povozil tank naprej in nazaj. Z veliko muko sem se postavil na noge in se poskušal spomniti kaj se mi je zgodilo, kaj me je spravilo na tla. Na sebi nisem našel ne bunke, ne krvi, pa tudi orodje okoli mene je bilo čisto. Pogledal sem na uro in ugotovil, da je ura devet, jaz pa sem šel v gozd popoldne po službi. Glava, ki jo je glavobol počasi spuščal iz svojega primeža, je dovolila očem razločen pogled na datum na uri. V gozdu sem ležal tri dni! Kaj se mi je zgodilo? Predvsem pa, zakaj me ni nihče poiskal, saj so vedeli kje sem? Ko sem našel mobilni telefon ni bilo na njem nobenega neodgovorjenega klica. Sedaj me je začelo skrbeti za druge. Poklical sem domov - nič. Pokličem prijatelje, sodelavce - nič. 112, 113, zopet nič. Takoj v avto in domov.

Ne morete si predstavljati občutka, ko prideš domov in je hiša odklenjena, a prazna. Letim k sosedom, pa tudi tam nič. Preiščem celo vas, se z avtom odpeljem naprej, pa nikjer žive duše. Samo nekaj potepuških psov in to je vse. Najbolj pa je bila strašljiva tišina. Nikjer glasu človeka, avta, letala. Saj elektrika je bila, sem in tja kakšen Tv in radijski programi tudi, a nikjer nobenega človeka, nobene novice. Bil sem povsem sam. Grozen občutek, ki te drži za grlo, ko iščeš svoje domače, grozno spoznanje da si sam, ki ti požene srce v gornje vrtljaje, vročica ki te obliva ob drgetanju telesa… Vse to in še več se je dogajalo z menoj, a vseeno me je gnalo neko neobvladljivo upanje, ki človeku ne dovoli obupa, naprej, v novo iskanje, v nov kraj, novo mesto. Morda pa je tam le kdo, ki bi mi povedal, pojasnil, morda srečam koga od domačih.

Nič, popoln nič. Naveličal sem se voziti v avtu po praznih ulicah in se odpravil naprej peš. Tulil in kričal sem kot zmešan, a ni bilo odgovora. Polahko, čeprav si nisem hotel priznati, mi je v podzavest prihajalo spoznanje. Sam. Na vsem ljubem svetu sem sam. Kje so drugi? Mrtvi niso. So jih ugrabili vesoljci? Verjetno. Zakaj niso tudi mene? Je prišlo do napake? Se je motiti tudi marsovsko? Usedel sem se na polico izložbe in zaihtel. Debele moške solze so kapale na pločnik in prav malo mar mi je bilo. Saj me ni nihče videl.

Potem pa kar naenkrat žvenket stekla in alarm. Marsovci so se vrnili! Ko sem se čez par minut vrnil, ni bilo nikjer nobenega. Me je pa zanimalo kaj je povzročilo ta hrup. Kmalu sem našel razbito izložbo trgovine s prestižnimi oblekami in v njej premikanje. Ko sem malo bolj poškilil, sem debelo zinil in čeljust mi je padla do kolen. Notri je bila ženska, ki je iz obešalnikov jemala drage obleke in si jih pomerjala sredi trgovine. Prevzemal me je občutek, pa ne toliko slutnja njene lepote pod perilom, pač pa veselje, da končno vidim živo bitje.

Ne bom vam opisoval kako sem pazil, da je ni zadela kap ko me je zagledala ( omejitev 3000 znakov ), niti kako sva si opisovala prejšnje življenje, vozila vsak dan z drugim prestižnim avtom, stanovala po vilah dokler nisva pojedla vsega užitnega, nosila najboljša oblačila in čevlje….

Čez čas pa mi je postalo vse brez veze. Komu midva vse to uživava, za koga vse to imava, če ne bo nikogar za nama. Vse to bi lahko zapustila otrokom, če bi jih imela. Ko sem ji to predlagal pri kosilu v hiši, ki sva jo mislila naslednji dan zapustititi, je skočila od mize kot da bi jo pičila kača, začela kričati name da se to ne bo nikoli zgodilo, zaloputnila z vrati in odvihrala. In od takrat je minilo dva dni.

Sedel sem za mizo, jaz, poslednji zemljan, užival morda zadnjo večerjo v tej hiši, ko so se za menoj odprla vrata.

Končno sem našel nekaj časa,da sem se usedel pred računalnik. Tako drvim okoli, da me delo komaj dohaja. Danes popoldne sem bil tri ure v gozdu, kjer sem klestil veje. Ja, popolnoma sam. Me ni nič strah. Če bi se oziral na vsak šum in senco, bi bilo edino delo tisto, ki bi ga imela naša z mojimi gatami.  Pa se človek kar utrudi. Sem malo počival prostovoljno, malo pa tudi prisilno ležal, ko sem se prav nič elegantno med vejami pogreznil v kako luknjo in se na vse pretege poskušal postaviti v pravi položaj in pravi nivo.

Delo v gozdu je kar nevarno. Paziti moraš pri delu samem in se ozirati na marsikaj. Že na sami poti v gozd te lahko kaj doleti, kot je danes mene. Če bi se zgodilo kar se ni, bi bili vi brez bloga, jaz pa bi imel razbit avto in srnjakov golaž za večerjo. Na cesto mi je pred avto skočil srnjak in nobeno zaviranje na makadamu z ABS ne bi pomagalo, če bi skočil prepozno. Tako pa je živ in preplašen odpeketal naprej. Ko se je ustavil avto, se je tudi on in me na razdalji približno 22,3 metra gledal z grebena vsaj 10 sekund. Nato sva se odpravila vsak po svojih opravkih.

Na svetu je polno nevarnejših poklicev kot je delo v gozdu. Morda je najnevarnejši ta, ki vam ga bom opisal v tej šali. Pred prvim skokom je inštruktor ponovil vse faze skoka iz letala, tudi to da odpreš rezervno padalo, če se ti ne odpre glavno. Nekega tečajnika je vseeno zanimalo kaj storiš, če se tudi rezervno ne odpre. Inštruktor mu je odvrnil, da takrat pač pokličeš servis.

Ko so skočili se ravno temu tečajniku ni odprlo padalo. Poskusil je z rezervnim, a tudi tu ni bilo uspeha. Kar vidi nekega moškega, ki mu leti naproti. A ste vi s servisa? Moški mu zakriči: “Ne, s kamnoloma! “

Do nedavnega nisem vedel, da imajo tudi naši golmani nevarne pogoje pri delu. Tako pri nas občasno pravimo vratarjem ali portirjem. Zanimiva služba, saj je vsake toliko časa drug golman v hiški, pa tudi vratarja brez jajc smo že imeli. Pa tudi ona ni bila dolgo pri nas.

Ta zgodba je stara natančno 4 leta. Vam bo kmalu jasno, zakaj tako točno poznam datum. Takrat je bil ponoči na dolžnosti golman iz neke naše nekdanje jugo republike. Že govoril je bolj slabo slovensko, da o poročilih, ki jih morajo pisati ne govorim. Kot ste verjetno opazili, so sedaj pririli na svet majski hrošči, kebri, kot vsako četrto leto. Ti veselo brenčijo ponoči  in se oprijemajo dreves in papajo liste. Kot magnet pa jih privlači svetloba in okoli naše tovarne je kar nekaj luči, okoli katerih se zbirajo celi roji in zjutraj so po tleh vidni sledovi njihovega disko plesa. Da pa ne bi ljudje hodili po njih, jih je treba odstraniti. In je napisal, da je ponoči šel na obhod, da je opazil in da ni opazil to in to in da je pometal kobre.

A tudi vi dobivate polno pošte o prijateljstvu, ki jo morate vračati nazaj in pošiljati naprej? S tem se krepi prijateljstvo, še bolj pa se polni poštni predal. In če ne pošlješ sporočila naprej in nazaj, nisi pravi prijatelj. Jaz je zadnje čase ne pošiljam in po tem kriteriju naj ne bi bil prijatelj, a ko mine nekaj dni je spet kdo moj prijatelj. Kar se tiče pa tistih obveznih sporočil za pošiljanje naprej, bi moral biti zaradi vseh nesreč, ki bi me morale zadeti, že kdaj konec sveta.

Kako je bilo včasih prijateljstvo enostavno. Ni bilo telefonov, avtomobilov, SMS sporočil, elektronske pošte, smo se pa DRUŽILI osebno, brez posrednikov. Jaz namreč mislim, da nas vsa ta tehnologija dela znance, prijateljstvo pa nas naredi tisto tapravo druženje. Ko vidiš človekove oči, izraz na obrazu, smejalne gubice, ko te kdo lopne po rami… In največ smo se družili prav v mladosti do nekako takrat, ko smo začeli malo bolj konkretno brenčati okoli nasprotnega spola. In ko pogledam nazaj vidim, da so bili med mojimi prijatelji tudi taki, ki so se vedli kot veliki ljudje današnjega časa.

Prvi avto med mojimi prijatelji je imel fant, ki je bil mehanik. Vse na njem je bilo podrejeno temu poklicu. Tudi ko smo mu po nekih težavah s punco pomagali, smo mu razložili po njegovo, da pri ljubezni njegove izkušnje ne veljajo. Dekle ni nov avto v katerega samo vtakneš ključ in se odpelješ. Če ne segreješ mašine, hej! In ker je sam sebi popravljal in nastavljal avto je tudi vedel do kje lahko gre v vožnji z njim. Še sedaj, po skoraj 30 letih vožnje, nima ene prometne nesreče. Je pa bilo velikokrat na meji. Vsi ki smo se vozili z njim smo to vedeli in to pri vožnji z njim vzeli v zakup. Najbolj jaz, ki sem vedno imel to čast da sem sedel spredaj, takrat ko se ni še nikomer sanjalo o varnostnem pasu. Pa ne zaradi tega ker bi bil rad spredaj, ampak ker nihče drug ni hotel in so se vsi zgovarjali, da sem velik in da zadaj zame ni prostora. A enkrat sem se pa le peljal zadaj in neizmerno užival. Na prednjem sedežu se je takrat peljal devičnik, moj sosed, ki je šel prvič z nami. Ker je bil tudi on tako velik kot jaz, sem mu ” rade volje ” odstopil prostor. In od tam sem opazoval, kako je izgubljal nedolžnost. Šoferju ni bilo treba niti pomežiknit, je takoj skapiral kam pes taco moli.

In smo speljali. Fant se je kmalu prijel za ročaj, ki je visel s stropa avtomobila in njegovi členki so postajali čedalje bolj beli, saj je bila vožnja res divja. Kako je obiral ovinke, speljeval, zaviral… Na koncu smo se zapeljali proti gostilni ob mlakuži, ki ji občasno rečemo jezero. A pred to gostilno je bila takoj za koncem asfalta velika in globoka luža, ki so jo poleg blata dodatno začinile še krave, ki so v njej pustile svoje stranske produkte. In v to lužo smo prileteli, dejansko prileteli, saj je bil rob asfalta kar nekaj cm nad njo, in kar naenkrat je sredi sončnega poletnega popoldneva nastala v avtu tema. Zdelo se nam je, da smo dobili čisto vso svinjarijo na avto. Čisto vsa stekla na avtomobilu so bila prelita s tisto smrdečo, na pol črno brozgo. Kot je pozneje povedal fant, se mu je ustavil čas, saj je zanj minila cela večnost, preden je kolega vžgal brisalce, da smo spet lahko vsaj naprej videli kje se vozimo in kje smo. Pri vsej tej nori vožnji do tja bi bili lahko ta čas že v grmovju ali vodi, da o gostinskem vrtu ne govorimo. Lahko bi zasedli kako rezervirano mizo, pa bi bilo morda kaj narobe. Potrebno je bilo kar precej litrov vode, da se je videlo kakšna je originalna barva avtomobila in da se je iz njega videlo modro nebo. Kopilotu bi se še bolj tresle roke, če se ne bi oprijemal kozarca, saj ga je čakala še vožnja domov. To je bila njegova zadnja vožnja na prvem sedežu, saj mi je od takrat naprej spet milostno dovolil sedeti spredaj. Ko smo tisti dan prišli domov, je kot papež pokleknil ob avtomobilu in poljubil mater zemljo v zahvalo da je sploh še živ.

Zakaj pa mislite, da papež poljubi mater zemljo kamor pride? Isti razlog. Vozi se z Alitalia in se mu ob pristanku, kot mojemu prijatelju po tisti vožnji, odvali kamen od srca.

Midva s pokojnim Jožetom, ki bo imel jutri obletnico, imava veliko skupnega. Izpostavil bom pa samo eno. Za njega se ne ve točno kdaj se je rodil, zame pa ne kdaj točno sem začel objavljat na blogu. Ampak, da se ne bo mešal v moje proslavljanje, sem za moj začetek določil današnji dan pred dvema letoma.

Dobri ste, ker ste vzdržali toliko časa z menoj!

Možakar