Usedi se in razmisli

Kako lepo je bilo na tista dva sončna dneva. Prava pomlad, končno malo toplote in suhega vremena. Vse je bibalo od radosti, da nas sonce ni pozabilo. Ptice so žvrgolele, čebelice so se zapodile v cvetje, ljudje v vrtove in njive, skratka, sonce nam je dalo upanje, da prihajajo toplejši dnevi in za njimi poletna vročina. Takrat je vsakemu od nas vsaj malo vroče, če mu že zaradi dela ni nikoli. A meni je bilo do sedaj najbolj vroče zaradi kulture, če smo bolj natančni, zaradi umetnosti.

Ko nanese beseda na vojsko se zgodijo zanimive reči. Moški kar zaživijo in so polni zgodbic in prigod, saj so bili tam po leto in nekaj mesecev in ko jih poslušaš imaš vtis, da nas takrat ne bi premaknila niti atomska bomba. Pri ženskah pa je stvar precej drugačna. Začnejo zavijati z očmi, se dolgočasiti, polahko se združijo v svojo družbo in vse moško hvalisanje ostrane brez občudovalk. Saj sem tudi jaz včasih rad povedal kakšno svojo zgodbico, dokler nisem opazil reakcijo naših deklet. Prav obratno od pričakovanega se je zgodilo. Namesto vtisa smo naredili bedake iz sebe. Zato, drage dame, ne bom vam težil z vojnimi izkušnjami pač pa z umetniškimi.

Skoraj vsi partizanski filmi v nekdanji Jugoslaviji so rabili ogromno statistov. In kje jih lažje dobiš kot če prosiš vojsko za pomoč? Dobiš ljudi kolikor rabiš in za kolikor časa se ti pač zdi potrebno. In tako smo imeli mi to srečo, da se je nek makedonski film, ki je prikazoval dneve pred drugo svetovno vojno in med njo, snemal par kilometrov od naše kasarne. Nabasali so nas v tovornjake in odpeljali na prizorišče. Filmarji so nam povedali kaj bomo delali in nam dali obleke. V prvem prizoru smo se oblekli, kaj lepšega, v civiliste in vsklikali pred neko tovarno. Nato smo se po govoru nekega igralca obrnili proti kameri in peli pesem, za katero, tudi če me tepete, ne vem besedila in ne melodije. Dobro se pa spomnim, da sem bil vedno bolj odzadaj ko je bilo treba kaj prostovoljno narediti in tudi med tem dogajanjem sem bil v zadnji vrsti. A ko smo se obrnili, sem bil pa prvi, prav pred kamero. Ja, kar nekajkrat smo morali ponoviti prizor odhajanja, preden nas je režiser odvadil bolščanja v kamero. A ko smo gledali film - nadaljevanko ob nedeljah zvečer v kasarni sploh nismo slišali ali videli kaj se dogaja, ker je vedno kdo tulil, da je na televiziji in po ekranu kazal kje je.

Spomim se še enega prizora, ki so ga na snemanju morda največkrat ponavljali. Nekateri moji sobojevniki so se oblekli v starojugoslovanske uniforme, maskerji pa so jih porisali kot da so postreljeni. Nad njimi so bile ženske, domačinke, ki so jih kot nas pripeljali iz neke vasi. Sklanjale so se nad ” mrtvece ” in pri tem neutolažljivo jokale. A kaj ko je to jokanje začelo tresti vojake, ki so se začeli smejati, za njimi ženske, potem pa še vsi firbci. Režiser je tulil na nas, na vojake, na ženske, a kaj ko se je po dveh vzdihljajih zgodba ponovila. Šele po nekaj ponovitvah in krajšem odmoru si je revež oddahnil z nekaj metri posnetega materijala.

Sedaj pa k bistvu. Kot veste je bil napad izveden aprila in kot vidite sedaj po vremenu, Nemci niso prišli v kratkih irhovkah, s puško v eni roki in sladoledom v drugi. Ne, kar dobro so bili oblečeni, na glavi pa so imeli čelade. In ves ta nemški vranč so nam pripeljali s kamioni, da se bomo našemili v vojake. Si predstavljate vojaško obleko, ki je ležala v skladišču 35 let? Njen duh, trdoto? Usnjeni jermeni so bili vseh barv, še najbolj pa beli od plesni. A ni bilo druge, pograbili smo vsak svojo in se v tisti poletni popoldanski vročini našemili v Nemce. Uboge kreature. Dali so nam orožje in nas postavili v vrsto, kjer nam je režiser povedal kaj bomo delali. Snemali naj bi napad tankov čez jarke proti nasprotnim vojakom. Ti so bili oblečeni po jugoslovansko in so se nam, Nemcem, prav sladko smejali. Do naslednjega prizora, ko so jih poslali plaziti se v, z vodo dodobra namočeno, blato. Vloga nekega igralca je zahtevala tudi to, da je stopil na nekoga in ga še dodatno do ušes potunkal v blato. Režiser je prav poudaril, da se bo to snemalo samo enkrat in da mora uspeti, ker se terena po prehodu tankov ne bo dalo več popraviti za še eno snemanje.

In smo šli. Brez kakeršne koli vaje smo tekli ob tankih in skakali čez rove. A jaz ne dolgo. Kot sem že omenil, sem bil pri prostovoljcih bolj pri zadnjih, tako sem bil pri zadnjih tudi, ko se je delilo čelade. Vsi so pobrali tiste z zaščitnimi jermeni za teme, le jaz in še par drugih pa smo dobili čiste kahle za na glavo. Sedaj pa pomislite in seštevajte. Najmanj 30 stopinj makedonskega poletja, nemšlo zimsko obleko, pritisk snemanja, da ne bomo kaj zašuštrali in na glavi čelada, ki je imela že ko sem jo pokril 50 stopinj. Ko smo se postavili, je trajalo par minut za namestitev tankov, potem so morali filmarji doseči prave pogoje za snemanje in še preden smo začeli, je od mene vse teklo, tako da so se mi možgani pekli v bučnem olju.

Akcija! Pognali smo se med tanki, za katere niti približno ne vem kje so bili. Pa nisem bil edini, saj sem slišal nekega oficirja po končanem snemanju, ki je rekel drugemu, da je prav malo manjkalo, da ni nekoga povozil tank. Po kakih petdesetih metrih mi je začelo postajati pred očmi kar malo preveč mavričasto, zato sem se vrgel v jarek kot da sem mrtev. Čez dve, tri sekunde je čezme pripeljal tank in od šoka sem se skoraj zaril v zemljo. Odpel sem si čelado in jo zagnal daleč od sebe in prav za en moški spolni organ me je brigalo, če se bo zaradi tega pokvaril ves posnetek.

Moje občdovanje Amerike se je sesulo v prah že pred davnimi leti. Saj se morda spomnite filma Top gun? Samopoveličevanje Amerike, njihove moči, predvsem pa posameznika. In to nakladanje mi je odprlo oči, da njihovi filmi po ostalem svetu predvsem reklamirajo njihov edino pravilen način življenja. Po njihovo, seveda. Ampak, nekako ne gre skupaj tisto, kar ponujajo v filmih in kar potem pokažejo v resničnem življenju. Njihova velespoštovana demokracija mi je postala še bolj sumljiva ob prvi izvolitvi Jurija Grma in ob njenem vsiljevanju po arabskih državah. Pravi obraz njihove vojaške moči se kaže sedaj po Arabskem svetu, njihova organizacija samopomoči pa ob orkanu Katarinci.

In kje so mi stopili na žulj? Včeraj sem se za nekaj časa vsedel pred TV in zijal vanj. Par minut sem gledal nek film, ki bi moral imeti posebno oznako. Saj poznate tiste rdeče trikotnike, ki opozarjajo gledajoče, da ta film ni za otroke zaradi nasilja ali seksualnih prizorov. Ta bi moral zaradi svoje sladkobe imeti oznako, da ni primeren za diabetike.V prizoru, ki sem ga gledal, sta se večer pred poroko zunaj dobila oče in hči in na koncu pogovora je po 36 ih letih v tem mestu začelo snežiti. Za zjokat. In naslednji dan sta se dva fanta ponudila, da bosta tistih deset metrov dolgo potko, na kateri je bilo tri centimetre snega, očistila brezplačno! Blagor Ameriki, ki ima tako dobro mladino! Ki dela neverjetne brezplačne usluge.

Si mislim sam pri sebi, kako bi se nekdaj pri nas toliko pozidalo, če ne bi hodili ljudje drug drugemu pomagat in to samo za par piv in malico - kruh, kakšna leva salama in nekaj sira. Pa se ni nihče hvalil s tem, še radi smo šli pomagat. Mimogrede, a veste kakšna razlika je med Slovenijo in jugom? Pri nas so se za praznike vrteli mešalci, na jugu pa odojki. Jaz, ki sem še Titov model, se spomnim kako so še vse premešali na roke z lopatami na tleh. Na tla so nasuli toliko in toliko lopat peska, pesek so posuli s cementom in oboje prevrteli dvakrat ali trikrat z lopatami na suho. Na vrhu kupa so naredili velik graben v katerega so zlili vodo. In spet so pele lopate. Ko je bilo vse dobro zmešano, so to naložili na nosila, ki sta jih nosila dva moška, ki sta vse to stresla na ploščo v prvem ali drugem nadstropju. Kakšna dvigala, samokolnice ali mešalci, da o sodobnih hruškah in črpalkah ne govorimo. Zakaj pa mislite, da so bili nekoč možakarji tako vitki in mišičasti? Zaradi posedanja v avtu, pisarni ali doma gotovo ne.

Prava revolucija je bila, ko so se pojavile samokolnice z zračnico, še bolj pa, ko so prišli na sceno mešalci. Najprej so bili tisti z bencinskim motorjem, nato pa še tisti na elektriko. Vsak od nas, ki smo kdaj pomagali pri betonaži, bi lahko povedal kako zgodbo o zgodah in nezgodah ki so spremljale betonsko veselico. Prevrnjeni mešalci, strjen beton v bobnu, lopata, ki je pretepla marsikoga, ki jo je vtaknil v mešalec in mu jo je le ta iztrgal iz rok in še in še. Jaz vam bom opisal samo eno, ki so mi jo povedali tisti, ki ” naj bi ” bili poleg.

Električni mešalci so bili od začetka v redu, samo kaj ko se je z uporabo zgodilo marsikaj, Najbolj od vsega je bil občutljiv kabel, ki je bil čez čas tako povit z izolirnim trakom, da se ni več videlo originalne barve. In pri približno takem mešalcu, ki obvezno ni smel imeti pokritega motorja, sta delala dva moška. Ker pa nesreča nikoli ne počiva, je enemu v škorenj padlo nekaj peska. Ta čas, ko se mora beton premešati, da je prave gostote da gospod zidar ni imel preglasnih pripomb, si je vzel čas, da zadevo reši. V eni roki je imel lopato, z drugo se je prijel za mešalec in tako dvignil nogo, ki jo začel tresti, da bi mu tisti nadležni pesek padel izza škornja. Njegov sotrpin pri mešalcu ga zagleda kako se trese ob mešalcu, prime lopato in ga z vso močjo vseka po roki in mu jo pri tem zlomi. Ob glasnem kričanju se je nekako razjasnilo, da je možakar mislil, da nesrečneža trese elektrika in da se ne more rešiti ročice mešalca. Ker ga je hotel rešiti kar najhitreje in ob tem ne nastradati tudi sam, je pač uporabil lopato. Ob tem si je mislil da namen posvečuje sredstva, zato pri tem ni bil čisto nič nežen.

Oh, ta dež. Kar naprej pada. In to v aprilu! In kot sem opazil, obstajajo celo ljudje, ki jim je to všeč. Enim je zato ker ga imajo radi, drugim pa zato, ker lahko lenarijo zaradi njega. Tako lenarim tudi jaz in namesto da bi vrtal in zabijal, sedim pred računalnikom in nekako krotim moje pobezljane prste. Pravzaprav ni pravično, da so krivi vsi. Samo dva sta tista, ki sta malo odštekana. In ki sta kriva za vse napisano.

Dopoldne smo imeli nekonstruktivno debato z ljudmi, ki uživajo vneti nikotin. Jaz ne pijem, ne kadim, ne jemljem drog, skratka pazim na svoje zdravje da bom lahko umrl zdrav. Ne, nismo se menili o kajenju, ne o Velikem bratu, ker ga nihče ne gleda, ne o omejitvi hitrosti in novih kaznih, ne o zadnjih modnih smernicah ( s plačo okoli 400 evrov si res neskoncentriran na zadnjo modo ), pač pa o zdravju. Sedaj smo že v tistih letih, ko se ne pogovarjamo več o otrocih, avtih, kdo koga vara in podobno, pač pa o tem kje koga kaj boli. To je debata nas midltajmerjov,  oldtajmerji se pa  pogovarjajo  samo o dveh temah. Prva je ” a se spomniš? “, druga pa ” ti, veš, ta pa ta je umrl - kateri letnik je pa bil? “

Če pogledaš danes okoli sebe je vsepovsod polno stvari, ki nam škodijo, čeprav je najbolj res, da sami sebi povzročamo največjo škodo. Znanstveniki, zdravniki in pa tisti, ki imajo pet minut časa, nas vsak dan bombandirajo, da so odkrili novo snov, ki je škodljiva našemu organizmu. Tudi take so med njimi, ki so do včeraj veljale za popolnoma zdravilne in varne, organizmu nujno potrebne. Saj se človek boji v roke prijeti katero koli stvar. To je bilo izpostavljeno temu škodljivemu procesu, tukaj je ta snov, tam strup, to je anorgansko… Polahko bom začel verjeti, da je tudi prdec zdravju škodljiv. Zaenkrat še ni, ampak vesel ga pa tudi nisem, ko ga dobim pod nos. Četudi je moj, je kar hud, ker ga človek dobi še bio skoncentriranega.

Tako je danes sodelavka povedala, da je slišala, da je vino škodljivo. Ne spomnim se ali črno ali belo, ker se na vina ne spoznam, da bi mi šlo v uho. Gre mi sicer v grlo, a bolj poredko. Prav zaradi takih kot sem jaz, propadajo vinogradniki. Sram me je in globoko sklanjam glavo. Koliko vem, so do sedaj zdravniki priporočali po kosilu deciliter vinčka za zdravje. Pa tudi za( ker sem Slovenec ne bom pisal o viskiju ) žganje je veljalo, da je kak centimeter na visoko dobro za redčenje krvi. A kaj ko je velika razlika, če je centimeter v kozarčku ali kopalni kadi. Nekateri pač niso slišali točno za katero mersko enoto se gre. In sedaj udarec, da je vino nevarno zdravju.

Sodelavka je torej slišala, da po vinu lahko dobiš revmo. Po tehtnem premisleku sem dejal, da se v znanstveno poglobitev do nafte ne bom spuščal o razlagi te medicinske novice, da pa laično verjamem vanjo. Ker je velika verjetnost, da res dobiš revmo. Sploh, če zaradi vina obležiš v jarku.

Vsak od nas po svoje skrbi za svoje telo. Nekaterim je pomembno samo da so počesani, nekaterim še to ne, nekateri pa se zaganjajo v prav vsak delček svojega telesa. In kaj vse ne delajo z njim. Ga trpinčijo do onemoglosti, pulijo mu dlake, pilijo, režejo, samo da bo lep. Ob vseh teh mukah? Sicer se da ob vsej tej kemiji potem tudi marsikaj skriti in goljufati oči drugih, saj imajo nekateri, oba spola mislim, pred ogledalom v kopalnici za pol laboratorija stekleničk raznih sestavin. Pri vseh teh nerodnostih je še dobro, da ne pride na obrazu koga pri vseh kemičnih reakcijah do kakšne manjše jedrske eksplozije. Najbolj zanimivo je pa to, da vsaka znanstvena raziskava potrdi to, kar vemo že tisočletja - voda je najboljši kozmetični pripomoček. Je skoraj zastonj, veliko jo je, ima blagodejen vpliv če jo uporabljamo na obeh straneh kože, nima stranskih učinkov… Uporabljajte jo! Če se pa le komu stoži po kemiji se pa lahko umije s klorirano.

Moja higiena je kar v redu, tako da nihče ne viha nosu zaradi mene. No, razen morda, ko za nego določenega dela telesa uporabim fižol. In ta del telesa, ki ga najraje negujem, je moj žulj. Po domače trebuh. Je zahteven, vsaj trikrat na dan ga je treba negovati, poleg tega pa mu privoščim še kakšen prav specialen tretma. Vmes ga je treba tudi vlažiti da ne razpoka. Si predstavljate kaj bi se zgodilo, da se razsuši kot lesen škaf? Kako bi bilo nerodno, če bi mi začel pri kosilu skozi špranje ven siliti krompir? Pa solata? Pa, pa, pa … Grozno. Zato imam vedno v bližini tekočino, tako da ni težav. A vseeno mislim da nekje pušča, saj je treba kar naprej dolivati, pa tudi precej neke vode sili iz mojega telesa. Saj se človek nekako navadi na to, a vseeno, mislite da bi bilo dobro poklicati vodovodarja?

Kemične sestavine najraje jemljem pri naši. Izvrstno obvlada to vrsto kemije in moram reči, da so rezultati kar lepo vidni. Nočem se javno hvaliti z njimi, zato sem ga poskušal včasih zakriti. A dobro blago se samo hvali, zato sem ga nehal potegovati vase, če srečam kakšno mladenko. Zato tudi ne razumem reklam po televiziji, ki ta lepotni organ preganjajo z raznimi čudnimi metodami. Najprej ponujajo vse mogoče priprave za pripravo negovalnih pripomočkov, ki se jih jemlje s krožnika, takoj v naslednji reklami pa ponujajo razne mučilne naprave, da bi zmanjšali njegov obseg. Poleg tega kažejo neke čudne ljudi, koščene, nerazvite, podhranjene, ki se pretezajo na tistih napravah. A ne vidijo, da je to škodljivo?

Resen problem pri meni je samo ta, da ne ” kupujem ” lepotičja samo v eni trgovini. Dopoldne hodim namreč na malico v našo menzo. V enem letu se je ta laboratorij preimenoval kar trikrat, kemiki so ostali pa isti. Zamenjali so samo eno dekle, pa še to je pomivalo posodo. Kako dobro skrbijo za nas sem videl spet danes. Imeli smo nekak golaž, ki ima na jedilniku vsaj osem različnih imen. Glavni kuhar je z zajemalko pobral rjavo vsebino  bolj z vrha kotla in mi jo podal s krožnikom. Ko sem začel jesti sem vedel zakaj. Golaž je bil tako plehek, kot da so notri dali prekuhat nogavice. In on se je bal, da ne bi katero zajel.

Pred kratkim sem bil na našem morju. Ko se spomnim, kako smo se včasih cijazili po vseh tistih cestah in cesticah brez klime v avtu mi ni jasno, kako smo po sedanjih rahločutnih standardih sploh preživeli. In zakaj že sedaj? Saj bi šel raje za 1. maja, a kaj ko ta dan pade ravno na praznik, takrat pa vsi vemo kaj je na cestah.

Kako sem se prvič peljal na morje se ne spomnim, saj sem bil star 5 let, a vem da je bilo z avtobusom. V tistih časih je bilo edino prevozno sredstvo. Tisti stari zaobljeni avtobusi so imeli motor poleg voznika, kar je še dodatno grelo že tako vročo notranjost. Čeprav je od vseh teklo, dobre volje ni manjkalo. Celo pot se je razlegala pesem in smeh, nikogar ni nič motilo. Če se sedaj kam odpravimo z avtobusom, v njem sedimo kot lipovi bogovi ki ne dovolijo, da bi jih kdo vznemirjal.

Kot sem rekel se prevoza ne spomnim, se pa spomnim dogodka, ki bi lahko spremenil zgodovino sveta. Belolasi fantiček pri petih letih je bil pravi cartanček in priliznjenec. Zanj so se tete tam prav pulile, katera ga bo pazila. In tako me je ena posadila na blazino in me odvlekla nekaj metrov od obale. Ker pa je ženska multi bitje, to pomeni da lahko dela več stvari hkrati, je poleg tega gledala okoli, se pogovarjala in še kaj. Pa ti po morju pridrvi cunami, ki ga ni čutil nihče razen blazina na kateri sem ležal. In že me ni bilo več. Nad sabo sem videl blazino in pa svoje mehurčke zraka, ki sem jih spuščal iz ust. Vse se mi je zdelo izredno zanimivo in sem ob tem neizmerno užival. Vse skupaj je pokvarila neka roka, ki se je nekako prebila skozi gladino do moje glave in me za lase potegnila ven. Zaradi pokvarjenega užitka sem tulil kot zverina, vsi okoliški firbci pa so mislili da zaradi strahu. Po ne vem katerem psihologu bi me moralo biti od takrat naprej strah vode, pa me še piva ni.

Nekaterih obiskov morja ne pozabiš kar tako. Kot jaz ne tega, ko sva prvo leto hodila z našo. Človek se veseli iti na morje vsako leto, a to naj bi bilo posebno. Naročil sem se za prikolico, vse organiziral, tudi nakupil sem vse večinoma jaz in na dan odhoda tudi vse strpal v stoenko. Pa sem komaj. In smo odrinili z našo, pravzaprav, mojo mamo. S seboj je za družbo vzela še dve prijateljici. Saj sem hotel še nekaj napisati o njihovih letih, pa bom raje tiho, ker sem sedaj pa jaz na njihovem. Naša je morala takrat ostati doma, ker je imela maturo, tako da sem se jaz ubadal s svojimi tremi matronami. Vse so udobno spale v prikolici, jaz, šef, pa v avtu. Ne vem kako sem našel dovolj prostora, a po tem kako so me zjutraj bolele noge bi sklepal, da sem jih imel zataknjene v volan in ob svojem obračanju šofiral celo noč.

Dobro je bilo vsaj to, da sem že prvi dan na plaži našel družbo. Dva fanta, a vsi trije smo se dobro ujeli s tremi luštnimi Štajerkami. Ne, nič ni bilo tistega, ker sem bil jaz na frišno zaljubljen in zvest, eden od tistih dveh fantov si je zbral tisto, ki ni marala zanj, drugi pa je ves čas razlagal da bo v kratkem umrl, a tudi sam ni vedel zakaj. Ko ni imel teh napadov smrti, smo se prav dobro imeli. Hodili smo skupaj plavati in se šli zdravnike. Kaj nisem ravno jaz brcnil v ježka, ki se je držal svetilnika? Po obali se je vlekla krvava sled, pa ni nikogar motila. Veste, takrat še ni bilo adidasa ali kakor se že reče tisti bolezni. Bi se jo pa rad nalezel, ko bom star 90 let. Pravijo, da z njo živiš še vsaj 10 do 15 let. Kako smo tiste bodice pulili ven se nočem spomnit, vem pa da je trajalo kar precej časa. Dva dni sem malo šepal, a če si fant, si fant in malo blefiraš.
Ja, tudi zadnjič sem bil v vodi. Samo malo, ker s seboj nisem imel pri njeni toploti štrikanih kopalk. Pa tudi te ne vem če bi kaj pomagale. Tako vam lahko povem, da je aprilski dotik morja, ki se ti ovije okoli gležnjev, vse prej kot nežen. Slan, mrzel, predvsem pa moker.

Rad imam april. Saj imam vsak mesec po svoje, a sedaj je res lepo. Vsa narava se prebuja, saj dež zaliva, sonce pa vleče rastline za vršičke iz zemlje. In zaradi vsega naštetega sem bil jaz danes dve uri na sprehodu. Seveda ne sam. Sprehajala sva se z našo kosilnico.

Nekateri to kosilnico poznate še od lani. Nizek športni model, vžge od prve če je pri volji in če ima bencin, rdeče črne barve, velik prtljažnik, ogromno obratov, zelo športen hrup in ravno pravšnja hitrost. Ni mi je bilo težko kupit, saj mi je bila takoj všeč, čeprav na ovinkih ni ravno okretna, pa tudi avto sem imel s seboj. Za vsak slučaj. So pa trgovci prefrigani. Da se človek še lažje odloči za nakup ti brez doplačila kot opcijo ponudijo tudi funkcijo košnje trave. In zaradi te opcije nastajajo razne težave.

Ko sem jo napojil, sva se zapodila v travo. Saj nisem tak, da bi v nizkem startu čakal, kdaj bo pognala za tri milimetre, da jo bom spet obdeloval, a pol metra veliko pa spet ne mislim mlatit. Te tri milimetre mi je ” gor metal ” prijatelj, ki je trdil, da je prava košnja tista s koso. In ko si pogledal njegov vrt, je bil res nekaj posebnega. Butalske koprive, ki so zrasle iz posejane soli, so bile prave pritlikavke proti njegovim. Kosa res naredi svoje. Seveda, če jo uporabljaš. Kot kosilnico. Ker res nočem imeti čez par dni prevelike trave, sem lovil vsaj nekaj sončnega vremena. Kosilnica je jamrala, saj je nekaj časa zmagovala ona, nekaj časa krtine, včasih pa tudi jaz, če sem jo pravi čas zagledal in dvignil prednji del v zrak.  Je pa dobro, če takrat, ko je kosilnica v zraku ni nikogar poleg, saj se lahko zgodi, da si mora mora čez čas ostriči samo 18 nohtov ali pa še kakega manj.

Saj jaz bi pokosil isto površino dosti prej, a kaj ko je pri nas tako zagaman teren. Imamo vsaj 37 vogalov in pri njih pride v poštev tudi vzvratna vožnja, da krožne vožnje okoli dreves ne omenjam. Okoli njih sem kosil kot okoli oltarja na Brezjah. Nekatere veje so tako nizke, ker nisem dobro poslušal sadjarskih nasvetov, da se moram dati na kolena in tako loviti kosilnico po vrtu. Izogibati sem se moral hišam, škarpi, drvarnici, trti, potoku…. in psu. Da ne govorim o rožah. Lansko leto sem pokosil vrt, pa me pride naša vprašat, zakaj sem ji pokosil travo. Sumljivo vprašanje. Ali se zafrkava ali kaj drugega. Pa je bilo to. Nasadila je okrasno travo, a trava je trava in hop, pa je ni bilo. Nisem šel nazaj brskat v košaro in lepit travo skupaj, sem pa naslednjič bolj pazil. A vseeno se še zgodi, da kakšna narcisa ne raste več tam kjer je še pred eno uro.

In ti ljudje, ki se sprehajajo po cesti mimo nas. Človek tudi če noče vidi marsikaj. In se ti oko obesi na ljudi in jih gledaš in se čudiš, kako je danes vse normalno. Videl sem dva zanimiva para. Pomislite, pri nas na vasi. Najprej je prišla soseda, gospa, z mnogo mlajšim fantom. Držala sta se za roke in se sprehajala sredi belega dne. Ona ponosna, srečna, nasmejana, njemu pa je bilo malo nerodno, ko sem ga pogledal. Da bi se vsaj malo izognil mojemu pogledu, je začel njej kazati v potok, kjer naj bi bile ribe. Pa jih ni, verjemite. Blefer mali.  In nedolgo zatem sta prišli še dve ženski. Objeti čez rame, ena je bila prav tečna in je kar naprej poljubljala drugo, ki je očitno uživala. Kam gre ta svet. Sem mislil, da imajo samo v mestih mame sredi dneva čas, da se sprehajajo s svojimi otroci, pa vidim, da je tudi na vasi tako. Ni več kmetij in veliko dela na njih ampak so ljudje po službah in ni velikega števila otrok, zaradi česar so na majhne otroke pazili bratje ali sestre.

Sredi košnje sem dobil obisk in sem vse skupaj popustil. Ko sem prišel nazaj, kosilnica ni hotela več vžgati. Pa sem takoj vedel kaj je narobe. Saj nisem kaj prida mehanik, a vsake toliko časa mi uspe takoj ugotoviti kaj je narobe. Ob popravljanju sem ugotavljal, da če komu rečeš da je kmet, je to v bistvu kompliment. Skoraj vsi mlajši gospodarji imajo srednjo šolo ali še kaj več, poleg tega morajo biti še vremenarji, strojniki, mehaniki, kravji ginekologi…. Jaz kmet v pravem pomenu niti nisem, sem samo voden pod kmetijo, zato to zgoraj navedeno zame ne drži. Aja, pa še strašno dobri očetje so. Kdo med vami bi zaupal 15 letnemu sinu ali celo manj, mašino s 100 konji, vredno 20.000 evrov? No? Ti očetje pa naredijo ravno to. Sine posadijo v traktorje in ti veselo prevažajo po vasi nakladalke, pluge…

A veste kaj je bilo narobe s kosilnico? Zalilo ji je kolesa. Niste še slišali za to okvaro? No, saj ni bilo samo to. Zalilo je tudi ročaj, pokrov, svečko, v glavnem celo kosilnico. Ko sva bila notri se je usul dež in naredil svoje. Iz avta sem vzel tisti WD 40 od zadnjič, malo sem odvijal, malo privijal in spet je ropotalo. Ko sem prišel v hišo, sem si umil roke in sedel za računalnik. A duh po travi je ostal. Menda si bo treba osnažiti tudi nohte.

Morda se ti bo to pismo zdelo čudno. Ker tega nisi navajena, ker te s takimi stvarmi nisem nikoli razvajal. Ampak, nikoli ni prepozno, da nekomu kot si ti, po tolikih letih povem, da ga imam rad po tej poti. Pisma ne bom poslal po pošti, niti zalepil ga ne bom, pustil ga bom tu, odprtega. Morda, nekega dne, ko bom čutil potrebo, ga bom povlekel iz ovojnice in ti ga prebral.

Moja ljubezen do tebe traja že dolgo. Da obstajaš sem vedel že prej, a dokler te nisem prvič zares srečal, me nisi niti zanimala. S teboj sem spregovoril sem pa tja par kratkih besed in to je bilo tudi vse. Bila si mi nekako, ne morem reči brezosebna, a vseeno, nisi mi bila zanimiva. A bolj ko sem te spoznaval, bolj si mi bila všeč. S teboj sem preživljal čedalje več časa, čedalje več sem ti imel za povedati, odgovarjati na tvoja vprašanja. Preko tebe sem odkrival druge svetove, ljudi, zanimivosti. Človek pri petnajstih je po svoje še otrok, a ti si mi pomagala postati pametnejši. Potrpela si in me čakala, ko me je metala puberteta, ker sem se vedno znova vračal k tebi in te nežno vzel v roke. Zaradi tebe sem bežal od učenja in knjig, pri tebi sem našel mir, čeprav priznam, da sem si dostikrat ob tebi razbijal glavo, ker te nisem znal izpolnit. Moja ljubezen do tebe je preživela tudi najino težko ločitev, ko sem moral v vojsko, v povsem drugo okolje, a dobival sem te po delčkih v pošti, zato da sem lažje vzdržal. Ko sem prišel domov sem bil za to bogato nagrajen.

Čez par let pa so se začele dogajati razne spremembe. Res da sem te imel še naprej rad in dala si mi dve bogati nagradi, a v najinem odnosu je prišlo do drugačnosti. Še vedno sem te imel rad ob sebi, kamor koli sem šel sem te vzel s seboj in bil zaradi tega včasih tudi tarča posmeha. A z leti jih je to minilo in polahko sem postal zaradi tebe spoštovan. Za druge si bila velika neznanka, jaz pa sem te čedalje lažje krotil. Najlepše je še vedno s tabo zvečer, ko greš z menoj v posteljo in te nežno božam vodoravno in navpično in najbolj sem srečen, ko te celo izpolnim. Morda slutiš, da ti nisi več edina, da so mi všeč tudi druge. Da, priznam. Nekoč so mi bile všeč Skandinavke, potem Italijanke, sedaj pa imam najrajši take, ki so skrite, pri katerih ne veš kaj te čaka. Take, ki jih začneš osvajati iz sredine. Je kriva moja nora glava, iskanje novih izzivov… ?
Tudi ti nisi taka kot nekoč. Nekoč sem te hodil sam iskat, da si bila potem z menoj. Zaradi tebe sem prebral nekaj knjig, da bi ti lažje prišel bližje. Sedaj pa te morajo včasih celo drugi pripeljati domov. Vsi vedo da si moja, saj ti to tako rekoč piše na čelu. Najraje imaš take z motorji, včasih pa te pripelje celo kdo z avtomobilom. A za to med nama ni potrebno nobenih besed. Tudi taka neznanka mi nisi več kot nekoč. Včasih je potreben trenutek, da te preberem, včasih rabim malo več, da vidim kaj zahteva tvoja stran od mene. A kljub vsemu, rad te imam in vedno se bom vračal k tebi.

Za mojo ljubezen do tebe nisem nikoli porabil veliko denarja. Če sem materialist bi rekel, da sem dal zate več kot sem od tebe dobil. Nikoli nisi zahtevala veliko denarja, bila si skromna, a zato zelo dobra. In zato se te še vedno držim. Ne bom te niti zapustil, niti zamenjal. Ker v današnji poplavi vsakovrstnih stvari je dobro revijo s križankami težko najti.

Nekaj se sestankuje, nekaj se šušlja, novico mi je nekako uspelo ujeti le z levim ušesom in me močno čudi, da to ni še nikjer objavljeno. Če pohitim bom prvi, ki bo objavil to novico. Novico, ki bo marsikoga presenetila in mu pokvarila načrte za naslednje leto. A se bo treba prilagoditi.

Če pogledate okoli sebe najdete polno stvari, ki se po nekom imenujejo. Če ne drugega imamo Kebrov zakon, ki ga veselo kršimo, za kar so zakoni tudi napisani. Če nekaj ni, tega ne moreš kršiti. Našlo bi se polno takih stvari, a ker hitim s tipkanjem, da me kdo ne prehiti in ker moja dva prsta premoreta le nekaj udarcev na minuto, hvala bogu sedaj vsaj ne rabim več psa, da bi mi iskal črke, se bom omejil le na koledar.

Kot vam je znano imamo sedaj koledar, ki ga imenujemo po papežu, ki ima ime po svetniku, ki še sedaj ni prišel v nebesa, to je Gregor nevemkateri. Ker se ni nekaj ujemalo s prejšnjim, ki si ga je dovolil po sebi imenovati Julij Cezar, so ga pač spremenili. Zakaj se imenuje po papežu mi ni niti malo jasno, saj ga ni on sestavil in verjetno niti dosti rabil. Verjetno imajo vsi papeži okoli sebe dosti takih, ki mu sproti povedo kaj in kako je z datumom. Tako mu ni treba pisati 15. 5. ob treh popoldan imam zobarja in 18. 4. ne pozabi plačati položnic.

Letošnje leto je prestopno in kot veste je temu kriv 29. februar. Samo dodatek. Če vas kdo vpraša kateri mesec ima 28 dni mu mirno odgovorite da vsi, a skoraj vsi več. Kako je s tem določanjem imajo nekateri svojo teorijo, resnična pa je ta, da nam pri vrtavkanju okoli sonca hodi v dobro nekaj časa, ki ga potem vsaka štiri leta postrgajo v en dan, a to ne velja za vsa četrta leta. Eno od pravil je to, da je okroglo leto ( 1800, 1900, 2000 .. ) prestopno samo, če je deljivo s 400. Nočem vam težiti naprej, zato bom nehal.

Sedaj pa k jedru novice. Kot veste je letošnje leto nekaj posebnega, saj je bil pust tako zgodaj kot že dolgo ne in spet dolgo ne bo. Povrhu vsega je bil še v prestopnem letu pred 29. februarjem. In ta datum, ta dodatni dan vse podre. Do sedaj, v teh parih stoletjih kaj takega ljudi ni motilo, sedaj pa, ko se sekunda merijo v tisočinkah, se pa vsaka sprememba še kako pozna. Pomislite na vse računalnike po svetu, ki nadzorujejo vse procese in jim je datum in čas nekaj najsvetejšega. Da ne bi prišlo do katastrofe neslutenih razsežnosti so se zbrali znanstveniki iz celega sveta in sedaj so našli rešitev. Rešitev, ki bo spravila v zrak moj domači kraj, seveda poleg Ria de Janeira. Odločili so se namreč, da bodo premaknili pust iz pustnega torka na sredo. Ko bo to prišlo med ljudi…

Vsi govorite o srečanju, na katerega nas je povabila mah, kjer smo se z njo veselili ob izidu njene pesniške zbirke, v samih presežnikih in sedaj bi izkoristil priliko, da se ji še enkrat lepo zahvalim in vas vse skupaj lepo pozdravim. Vse je bilo lepo in prav s strani mah, izkazala se je v vseh pogledih in če kdo rabi organizatorko, jo toplo priporočam, a jaz sem s srečanja odnesel veliko črno piko. Nisem bil povsem zadovoljen. In prav je, da povem zakaj.

Za prevoz so me prosile štiri dame in z veseljem sem jih šel iskat. Zmenjeni smo bili pred Tivolijem, saj bi jih jaz kot velik »poznavalec« Ljubljane drugače težko našel. Ko sem prišel do križišča, sem jih zagledal kako me čakajo. Vse lepotičke, oblečene v črno in kot take so pritegnile mnogo pogledov. Vam povem, da so vsi zavijali v njihovo smer. Sem se že zbal, da bom ob hudi konkurenci tolikih avtomobilov ostal brez njih, a se je izkazalo, da te možakarje bolj zanima hokejska tekma kot te dame. Nimam besed. Aja, kdo da so bile? Ja, tiste ki so bile na srečanju daleč najlepše in najmlajše ( punce, za pijačo se zmenimo kasneje ).

Kar se tiče vožnje nimam pripomb, pa tudi od dam nisem nobene slišal. Tista, ki trenutno dela vozniški izpit, se je usedla zadaj, hvala bogu in se takoj pripela. Najbolj sem se bal, da me bo učila voziti po novih pravilih, kdaj se vklopi smernike, če sem pogledal v vzvratno ogledalo… Pri štirih ženskah se ni bilo bati tišine in res je pogovor takoj stekel, tako da niso imele časa gledati na cesto. Od vse debate se spomnim samo tega, da smo se menili o ženski, ki na blogih laja ( bi predolgo trajalo preden bi vam pojasnil kdo je to ) in pa da sem pozabil doma žličko. Kot sem že večkrat omenil sem bolj sramežljive sorte in vsi na srečanju ste verjetno to tudi opazili. Zato rabim pomoč. S seboj vzamem kavno žličko da se lažje pomešam med množico. Saj sem nekako računal na Vilinčico, da bova zapela Mi se imamo radi in s tem pregnala tremo, a človek nikoli ne ve. Ob vožnji bi omenil še to, da je moje desno koleno kar naprej trzalo proti sopotnici in prav v tem grmu tiči zajec.

Ko smo se spoznali in ste ugotovili kdo sem jaz, se je zgodil napad na gospo, ki je kriva za črno piko in za ta blog in pa na mojo malenkost. Vsi, ki vsaj malo spremljate moje bloge, poznate zgodbo o mojem kolenu. In temu občudovanemu kolenu, zaradi katerega se je prelilo mnogo črnila, je bila obljubljena masaža. Človek se ves pripravi, preoblekel sem si celo gate, zlošči si koleno, ga namaže iz zunanje in notranje strani, v avtu sem imel pripravljen še WD 40, če bi kaj cvililo, ona pa nič. Njenega imena ne bom obelodanil, lahko pa napišem v stilu našega poznanega politika – saj vsi vemo katera.V njeni prisotnosti sem si šel celo noge umiti v potoku. Ob vprašanju, če bo kaj z masažo kolena, sem omenil da sem ga že nekaj ponujal med vožnjo, a sem sprejel njeno razlago, da se med vožnjo tega ne dela. Menda lahko prestavna ročica zavzame nenavaden položaj. Ob silnem pritisku množice enega človeka se je le sklonila in me prijela za koleno, reci in piši, samo z dvema prstoma. A to še ni najhujše. Najhujše je to, da je prijela napačnega!!!

Pravijo da je za vse bog trpel, samo za zeta in vojaka ne. Ta dva morata sama. Jaz sem eno že bil, drugo sem pa še. Pri nas takim kot jaz pravimo tudi zetor. Bolje seznanjeni vedo, da je Zetor znamka traktorja, ki ga poganja toliko in toliko konjev, zetor ima pa moč enega samega osla.

Vsak od nas, ki je naredil vsaj en tečaj več od osnovne šole ima svoj poklic. Večina je v njem nesrečnih, nekaj je pa tudi srečnežev. Nekateri so srečni ker delajo ravno tisto za kar so hodili v šole in ker jih to delo veseli, nekateri pa so srečni ravno zaradi tega, za radi česar so drugi nesrečni - zaradi plače. Pa ne bi sedaj o tem, ker ni moj stil, da bi se jaz ali pa kdor koli od vas sedaj razjokal pred računalnikom.

V šoli te naučijo mnogo stvari za poklic, zelo malo pa dobiš znanja za delo okoli doma. Tega dobiš  nekaj doma od staršev, sedaj bodo večinoma vsi znali plužiti po internetu in mešati meglo v Drugem svetu, nekaj se ga pa navadiš pod silo razmer. Mene, kot mestno dete, ni nikoli preveč veselilo početi kaj drugega kot neumnosti. Saj so bili poskusi, ko smo po nekaj minut pomagali sosedom po kmetijah, a so klavrno propadli. Še največ delavnih navad sem dobil pri stari mami, kamor sem osem let hodil med počitnicami za en mesec, pa še tam sem komaj čakal nedelje.

Vse se je spremenilo, ko sem se oženil. Vsega sem se moral lotiti, od kmetijstva do hiše. Znati moraš ogromno poklicev. Kako se vozi traktor in zagrabi vile sem že nekako obvladal, znal sem se tudi iti bikoborca s kravami po hlevu, nisem pa vedel, ali se zidarska kela, ko smo začeli zidati, drži v levi ali desni roki. Saj ne da bi se hvalil, a na koncu sem zidal, polagal ploščice in parket, po ostali hiši napeljal vodo in elektriko, postavil drvarnico… Vse sem se nekako naučil.  Da pa sem pošten do vas in do sebe - ravno natančen pa nisem bil povsod. Saj pamet je hotela, a jo prsti niso dohajali. Videl pa sem, da za vsako delo ni dovolj le en poklic.
Od vsega učenja mi je najbolj ostalo v spominu obrezovanje drevja.  Nisem imel pojma, priznam. In sta se pojavila dva učitelja, tast in njegov prijatelj. Prvo pravilo ki sta mi ga povedala je bilo, da kar koli odrežeš je prav. Na moje vprašanje, če potem odrežem deblo par cm nad zemljo, ni bilo pravega odgovora. Drugo pravilo je bilo, da se vedno odreže spodnjo vejo. Tudi to mi ni bilo čisto jasno, saj ko odrežeš spodnjo vejo, kaj se zgodi? Kar naenkrat postane druga veja spodnja. Zopet je prišlo do zagate, a smo jo pustili stati do naslednjega leta. Nato smo šli med veje. No, jaz, ona dva pa sta ostala spodaj in mi kazala, katero moram odrezati. Dokler sem bil na nizkih drevesih je bilo še v redu, ko pa sem se povzpel s pomočjo gasilske lestve na najvišje veje, se je pa začelo. Ko sem vprašal, katero vejo naj odrežem, sta oba vpila, da tisto. Katero tisto? A to? Ma ne tisto, tisto! In sem prijemal vejo po vejo, a vsaka je bila napačna, ker ni bila tista. Če je bila mogoče za enega tista, pa za drugega ni bila, ker smo vsak po svoje videli obrezovanje. Pa smo vseeno nekako prešli vse faze, saj smo dejali, da se bo drugo leto pokazalo, kaj bo še treba odrezati. Važno je bilo predvsem to, da so na tla letele veje, ne pa jaz.

In to, da za vsako delo rabiš več kot en poklic, sem letos videl pri obrezovanju drevja, tokrat brez pomočnikov. Bil sem namreč obrezovalec in policaj obenem. Saj veste kaj pravi policaj, ko vidi bananin olupek na tleh? Že spet bom padel. In pade.  Jaz pa se videl žago….  In sem se.

A ste že kdaj opazili , kako deluje naš spomin? Ko se pogovarjamo o časih leta in leta nazaj, se nam utrinki trgajo kot snežinke, ki nalahno zametejo poljano spomina. Ko pogledamo fotografijo iz tistega obdobja je pa vse drugače. Takrat pa pride do povodnji, ki nas skoraj zalije s tisočerimi podrobnostmi. Vse si v trenutku živo predstavljamo, vidimo tudi tisto, kar ni na fotografiji a nekako sodi poleg.

Jaz do fotografij nimam kakšnega čustvenega odnosa. Svoje imam spravljene v škatli od čevljev, družinske pa je naša nekako porazdelila po albumih. Je pa res, da jih od časa do časa vzamem v roke in misli mi zaplavajo nazaj od fotografije do fotografije. Nekatere prav rad pogledam, nekatere pa samo preložim. So nam pač bolj drag spomin.

Moje prve fotografije so že prav stare. Niso ravno iz časov pred Kristusom, so pa posnete par tisočletij kasneje. In na tisti, ki mi najprej pride pred oči, sem slikan s svojo prvo ljubeznijo Branko. Star sem bil okoli dve do tri leta, a sem jo imel rad kot velik. Skupaj sva se pazila pri varovalki, oh oprostite, varuški, ki smo ji rekli Stara. To je bilo njeno ime po ptičji samici, da ne bo kdo mislil da je to žalitev. Šele pred par leti sem izvedel njeno pravo ime. Na sliki iz tistega obdobja sem slikan tudi z njeno hčerko. Madonca, tudi danes se ne bi branil slikati z njo pri njenih takratnih letih, saj je bila prava mačka.

Naslednjič sem se slikal nekako pri štirih letih. Podrl me je motor in odpeljali so me na slikanje na rentgen. Ampak, ker tiste slike ne štejejo v to kategorijo in jih niti nimam, se ne bom razpisal o njih. Sledijo sem pa tja kakšna otroška, potem pa cel plaz osnovnošolskih. Zanimivo je to, da je bil naš razred vsako leto večji, ker so z nami hodili tudi tisti, ki so s prejšnjim razredom podaljšali pogodbo še za eno leto Za njimi so srednješolske, družba, ljubezni…

Nisem ravno fotograf, a svoj fotoaparat sem dobil pri osemnajstih, bolj za zabavo in učenje fotografiranja. Kasneje sem si kupil ruski fotoaparat, malo boljši, a pri teh aparatih si moral vse narediti ročno od zaslonke, časa, ostrine, občutljivosti filma.. Ne pa kot sedaj pri teh trotel aparatih, ko samo pogledaš in pritisneš. Ljudje kupujejo take z največ opreme, tako da bo vsak čas dodana tudi lopata za pozimi in pa visoko ločljivostjo, slikajo pa večinoma svoje otroke in domače živali.Visoka ločljivost mora biti pa zato, da se na otrokovem obrazu polnem kosmičev vidi tudi tisti pol milimetra velik madež nad levim očesom.

Čeprav so imeli tudi drugi fotoaparate, sem imel v naši družbi jaz poseben status. Ko je namreč prijatelj gradil stanovanje, smo ga na koncu privezali pod pazduhama in ga s škripcem povlekli okoli 8 metrov visoko, da je še s te strani videl kako je zabetonirano. Jaz sem šklocal kot nor. Z vsakim posnetkom sem obrnil film naprej in števec je veselo štel. A pri 36. posnetku se je dalo še fotografirati naprej. Pri nekako 44. posnetku smo ugotovili, da se je strgal film in moj sloves dvornega fotografa je šel po zlu, prijatelj se pa tudi za noben denar ni več pustil potegniti pod nebo. Ta dogodek je imel vsaj eno dobro posledico. Kamor koli smo šli mi ni bilo treba nikamor več vlačiti tisto težko rusko reč.

Pa še to bi dodal. Zame je kot umetniška še vedno najboljša črnobela fotografija. Sploh starih mojstrov, ki so znali z senčenjem in osvetljevanjem, postavljanjem pravih kompozicij ustvariti prave umetniške posnetke. Saj nimam nič proti sodobnim umetnikom, a stari mački so bili dosti boljši fotografi. Če dvomite, poglejte svojo fotografijo izpred dvajsetih let in pa to, posneto pred kratkim. No, na kateri ste videti boljši? So bili mački ali ne?

Sem doma, moral bi delati, moral bi biti na dopustu , pa nisem. Nerazumljivo? Takoj vam pojasnim.

Kot veste, jaz rad, sploh ko imam čas, pišem razne neumnosti, ki mi padejo na pamet. Ampak, ni vedno tako. Včasih je treba tudi kaj narediti, je treba v službo, po opravkih… In takrat ni čas za neumnosti. Tako je bilo tudi včeraj. Kot veste, mi je Mici priporočila, da naj kaj delam, da bo naša zadovoljna in takega nasveta se je treba držat.

Naši črvički so pridni. Pojedli so skoraj ves sneg, zato sem nadaljeval s cepljenjem drv, saj sem imel čudovit dostop do njih. Bilo je sicer še malo vlažno, ravno prav, da sem imel mrzle noge, da se nisem preveč potil. Teh čokov je kot listja in trave in zaradi vremena in ostalih stvari mi nekako ostajajo v dobrem. Ker sem pa spočit, sem se jih lotil cepiti na roke, s sekiro, pa še na zobobol sem pozabil sproti, zaradi katerega sem vzel močno protibolečinsko tableto. Pri tem sem prihranil še nafto in traktor spočil. Čeprav je malo rosilo, sem se vseeno odpravil v težki boj. Čoke, težke po 50 kg, saj imajo ogromen premer in brez ene same grče, sem kar metal po zraku. Pa ni bilo problema, saj so suhi kot poper kar leteli narazen. Tako so suhi, da jih ne bomo niti zložili v drvarnico.

Ampak, ko gre najlepše, se vedno kaj zalomi. Poznate ptico smrdokavro? Lepa pisana ptica. Vedno se med selitvijo ustavi pri nas, saj ji nudimo zastonj prenočišče in samopostrežno prehrano. Tako smo domači, da se nas ne boji več in leta samo nekaj cm mimo nas. To je storila tudi včeraj, ravno ko sem zamahnil s sekiro. Seveda sem se zdrznil in zgrešil čok. Sekira se je odbila, vsaj tako sem jaz misli, od zemlje in zamahnil sem znova. Pa se ni zgodilo nič. Še enkrat sem zamahnil, zopet nič. Pogledam čok, za katerega sem mislil da je ves grčav, pa je bil brez ene same grče. Pogledam sekiro in vidim, da jo pol manjka. Ko se ozrem za odpadlim kosom vidim, da je pod menoj krvavo. Dvignem presekano hlačnico in zagledam globoko rano. Ugotovil sem, da sem se usekal s sekiro, ki se je ob moji kosti odlomila, ker pa sem vzel protibolečinsko tableto vsega tega nisem čutil.

Nekako sem odšepal do hiše, tam pa, o groza, bila je zaklenjena. Nisem mogel ne do telefona, ne do kartice, ne do ključev od avta. Naša je šla v mesto in me pomotoma zaklenila ven. Zavezal sem si rano z robčkom in pozvonil pri sosedovih. Ni jih bilo doma. Tako sem se moral do zdravstvenega doma odpraviti peš s palico, ki sem si jo po poti vsekal v grmovju. Ko sem prišel k svoji zdravnici, me je takoj sprejela, ko pa je videla rano je postala vsa bleda, postalo ji je slabo in s sestro sva jo morala položiti na posteljo, kjer sem jaz prej ležal. Poklicala je rešilca, mi oskrbela rano, zdravnici prinesla kozarec vode in že smo se peljali v belo Ljubljano. Ko sem prišel domov, sem odlomljen kos sekire nesel na odpad za staro železo. Po teži sem zanj dobil skoraj tri evre.
Sedaj sem, kot sem že omenil prej, doma, vzel sem dopust, da bom cepil drva, a sem zaradi poškodbe na bolniški. Tako imam zopet čas za neumnosti. Pisal bom bloge in se nastavljal sončku. Prav toplo je, saj je že april. Katerega aprila smo že danes?