Usedi se in razmisli

Kar nekaj časa me ni bilo na blog. Pa bo morda še huje. Morda me sploh ne bo več na blog. Urediti moram nekaj stvari doma z našo. Pa še ne vem kako. Ker se z njo ni šaliti. Drugače je ženska na mestu in boljše ni. Do sedaj sem vam vedno povedal kako je pri nas, vam bom pa še danes. 4 leta delim z vami dobro in slabo, zakaj bi se danes obnašal drugače. Vedno sem isti do vas, zato … Naša me je dobila z drugo. Med postnim časom.  Še huje, dobila me je na drugi. Pri delu samem. Jebi ga.

Ne bom se dosti opravičeval. Ne bom niti jokal in iskal tolažbe, čeprav vem, da ste dobri prijatelji. To moram požreti sam, ker sem sam tudi zakuhal. Zato prosim, ne tolažite me, ker boste morda nekomu drugemu s tem delali potuho za drugič. Če je Možakar lahko, potem tudi jaz… Povedal bom samo gola dejstva, brez olepševanja. To moram dati s sebe, ker me lahko drugače požre. Vsak, ki je kaj takega doživljal ve, kako se človek počuti. Tista rdečica, ko sem bil zasačen, vročina, ko mi je teklo po hrbtu, tresoče roke, ko sem planil z nje… to vse ni nič proti notranjemu občutku. Nič.

Stanujem nedaleč od nje. Poznam jo že nekaj let, hodil in vozil sem se mimo nje, a nikoli mi ni posebej padla v oči. Do par dni nazaj. Saj poznate tisti občutek, kot da bi spregledal, zagledal nekaj popolnoma v drugi luči. Kaj je bilo tisto, kar me je potegnilo v to avanturo…, ah, kaj bi lagal. Potreba. Čisto navadna moška potreba po podiranju. Pa sem jo hodil gledati, se smukati okoli nje. Pa če pošteno povem, niti ni kaj posebnega. Nobene posebne lepote, niti mladosti, niti nima lepe drže, kvečjem me je morda pritegnila njena hruškasta postava in njeni ” darovi ” malo višje. Pa sem začel riniti vanjo kot prase v škodo.

Naše ni bilo doma, niti je ni sedaj. Jo razumem. Vsak bi jo, če bi bil v njeni koži. Pa sem skoristil priliko. Šel sem k njej, kar tako mimogrede s traktorjem, in se kar naravnost in očitno trudil, da bi jo podrl. Najprej sploh ni bila za stvar, šle ko sem ji pokazal svojo željo in svoje trdo orodje, je začela popuščati. Potipal sem spodaj in začutil, da se sokovi pretakajo tudi pri njej in najina usoda je bila zapečatena. Padla je dokončno in jaz sem šel nanjo. Tako sem padel notri, da sem pozabil na čas, kdo sem, kaj sem in na to, da je nedaleč od mene traktor, ki ga naša pozna. In taktrat je potrkalo na okno.

Ja, bila je naša. Traktor me je izdal. Videla me je na drugi. Ko sem se ves presenečen obrnil proti oknu, mi je samo pomahala in odšla. K prijateljici. Kam pa greste ženske drugam, da se potožite? K najboljši prijateljici, da potem udrihate čez moške. Sedaj čakam, da pride nazaj in da mi da možnost, da ji razložim. Kaj bomo posadili namesto stare hruške.

Kako lep dan je bil. Ni čudno, da sem se odločil, da napišem blog ravno danes. Morda mi ga bo uspelo vnesti tudi v ta zapis, da bo še komu posijal sonček. Če je kdo za, naj si nadene sončna očala in piči z branjem naprej.

Z našo sva bila ” spet ” v toplicah. Če sem do sedaj samo v obrisih pisal, kje sva bila zadnjih nekaj obiskov, bom sedaj konkreten. Bila sva v Podčetrtku, Terme Olimia. Tam sva bila sedaj menda že šestič zapovrstjo. Morda se bo to zdelo komu dolgočasno, da hodiva vedno na eno in isto mesto, a iskanje prave lokacije je včasih kot iskanje partnerja za skupno življenje. Poskusiš tu, poskusiš tam, ko pa se resnično zaljubiš, vztrajaš. Kako si potem temu zvest je pa že stvar tolmačenja. Relativno zvest enemu kraju se sliši v redu, da si pa zakonskemu partnerju relativno zvest, je pa druga. Ali si, ali nisi. Relativno zvest namreč pomeni, da si ga prevaral vsaj enkrat.

Kaj nama je tako všeč tam? Mnogo stvari. Veste, toplice niso smo pokrita topla voda. Je mnogo spremljevalnih stvari, od dogajanja, ki se tu začne v ranem jutru do 10. ure zvečer. To so igre na bazenu, organizirani pohodi, obiski turističnih kmetij, v bližini je Olimje… Razen, če se nisi odločil, da boš ves čas preležal na ležalniku. Še ko si v bazenu, te razvajajo, kot so nas z glasbo in s TV jem. Jaz sem jo gledal samo dve minuti, je ravno ena ženska rojevala. Poleg nje je stala neka blondinka, menda sestra kričeče porodnice, vsa v transu. Verjetno se je spraševala, ali bo glede na spol otroka sedaj teta ali stric. K dobremu počutju sodijo tudi čudoviti novi prostori, za katere se radi pohvalijo, da so dobili njihovi arhitekti nagrado, 10 savn in pa seveda ljudje, ki so tam zaposleni. Moje skromno mnenje je, da moraš še največ delati prav z njimi. Kaj ti pomaga vse omenjeno, če ti dopust pokvari receptorka, ki jo je tisti dan že tretjič nadrl šef zaradi malenkosti, sobarica, ki ti pospravi sobo po tem, ko ni dobila dva dni dopusta ali maser, ki je še po tednu dni jezen zaradi premajhne plače.

Ko sva se odpravljala tja, sva brez težav spakirala, saj sva takih podvigov že vajena. A glej ga zlomka. Prtljage je bilo skoraj toliko, kot tedaj, ko smo z istim avtom v toplice šli štirje odrasli ljudje. Pa sta prijatelja vedno imela potovalko več kot midva. Saj poznate, eno trenerko za vsak slučaj, pa hlače…, saj sva samo dva, pa zlagati ni treba tako na tesno. Kmalu ne bi videl skozi zadnje steklo. Ampak, dvakrat zavreš, prtljaga popada za sedeži in zrak je čist. Tako smo se, seveda s prijetnim vmesnim postankom, varno in srečno pripeljali do tople vode s poreklom. Tu, k prtljagi sodi še en dodatek. Torba za na kopališče. Ima tudi vaša, tudi če greste na morje, nekaj predalov? V enega daš kopalke, v drugega knjige, križanke in očala, v tretjega sadje, v četrtega pijačo, v največjega kopalne plašče in brisače … in nekaj od teh stvari zaviješ v polivinil vrečke. Čez čas se shladiš in takrat se začne akcija. Pojejo zadrge, saj iskano ni v tem predalu, šumijo vrečke in prebujajo smrčeče mame na ležalniku, ki ti privoščijo ubijalske poglede. Pa se jih ne ustrašiš, ampak šumiš naprej z drugim predalom in drugo vrečko, do končne zmage. Potem se spomniš, da si žejen in sežeš po pijači, a najdeš jabolko, ki ga čez pol ure iščeš spet v napačnem žepu torbe. Komaj se umiriš in začneš uživati pri reševanju križanke, že se od nekje pojavi mama z ogromno torbo in začne prav nadležno peti z zadrgami in šumeti z vrečkami in se za tvoje zgrožene poglede, zakaj ne da miru, sploh ne zmeni.

Na začetku sem malo hvalil toplice, pa ni bilo vse tako v redu. Kot sem že pisal, imajo tudi okrogel zunanji bazen, v katerem so šobe, ki ženejo vodo v krog, ti pa se prepustiš toku in odganjaš stare mame, ki se prepočasi gibljejo v njem. In ko sem prosil za dodatek k temu početju, ga niso imeli. In oni hočejo potem reči, da ustrežejo gostu v vsakem pogledu. To ni res. A veste, da niso imeli smučarskih očal, ki bi jih nujno rabil v tistem snežnem metežu? Kaj pa če bi torpediral katerega od sokopalcev, ki so bolj tipali kot videli, kaj se okoli njih dogaja. In da bi mene kdo potipal…

Naslednji doživljaj sem doživel v ponedeljek. Človek pride iz vode, se stušira, obriše in preobleče, se zvali na ležalnik, počaka, da nehajo šumeti torbe in vrečke, prime v roke križanke in uživa. In tedaj se je zgodilo. Katastrofa. Mene je začel zafrkavati. Mene. In to iz vedrega neba. Brez povoda, brez, da bi me prej opozoril. Sem ga zagrabil, stresel, pritisnil ob koleno, ga porival sem in tja, nazadnje pa iz torbe potegnil drugi svinčnik. Prejšnji je očitno odslužil. Še dobro, da me je to že prej izučilo, drugače bi bil pa tečen.

Pa še nekaj se je dogodilo. Ko plavaš v dvoje po bazenu, ti včasih lahko postane skoraj slabo. Meni je, a še dobro, da je bila ” obala  ” blizu, da sem se lahko oprl nanjo. Na našo ni bilo za računati, ker je bila malo v šoku. Ker sem se tako, sicer potiho, a nečloveško zadrl nanjo. Z nogo me je namreč brcnila ravno v družinske dragulje. Pa ne vem ali je bila to kritika nočnega življenja, ali je hotela tisti večer imeti mir pred menoj ali pa je bila, kot mi je zatrjevala, to res samo nesreča.

Ko sva dala vse te nesreče skozi, seveda poleg lepih trenutkov, sva se odpravila domov. Naša je poklicala taščo, ki je povedala, da je centralna vklopljena in da naju čaka toplo stanovanje. Res je bilo toplo, a ob desetih zvečer je termometer kazal še vedno samo trinajst stopinj. Zato ni čudno, če zjutraj nikakor nisva mogla priti izpod odej in jih vse  prešteti. A veste, da sva pogrešala nekaj litrov tople vode?

Kako malo je včasih treba. Dokler ne poskusiš, ne veš.

Vsi, ki igrate igre na srečo veste, kako je težko kaj zadeti. Včasih traja in traja, pa ne zadaneš niti toliko, da bi si povrnil stroške za srečko. Pa ti pride neki desno levičarski maslar, prvič v življenju kupi srečko ali izpolni loterijski listič in evo, zadetek je tu. Pa kako to on more? Jaz imam vendar sistem. Sistem, ki preverjeno deluje. Ko človeka, ki to pripoveduje vprašaš, koliko je do sedaj zadel, po pravici pove, da morda 100 evrov v vsej svoji hazarderski karieri.

Pa niso vsi taki strokovnjaki. Nekateri igrajo tudi na slepo, brez vsakega občutka za red, od ljudi, ki igrajo na vedno na isto kombinacijo, pa mi je ostal spomin na nek film, ko sta mož in žena igrala na številke njune poroke. In sta nekoč zadela. Pilo, veselilo in plesalo se je dva dni, na loteriji pa se je pokazalo, da je mož namesto 12 napisal 21. Štala s hlevom, vam povem.

Ampak, roko na srce, večino ljudi, ki zadenejo, čez čas ni več srečnih. Največjo neumnost naredijo tisti ” srednji ” srečneži, ki si kupijo drag avto, ki jim po izteku denarja samo bremeni prazno denarnico. Potem imaš tu še ljudi, ki si oddahnejo, ko so spet revni in imaš bedake, ki se, navajeni kratkotrajnega razkošja, začnejo zadolževati, upajoč na ponoven dobitek. Ampak kaj, ko sreča ponavadi, tako kot pamet, samo pomaha in gre naprej.

V mojem kratkem življenju hazarderja sem zadel trikrat. Pa ne na loteriji. Večkrat sem že omenil, da je moj najljubši hobi reševanje križank. Rešitve sem na uredništva revij poslal menda šestkrat, izžreban sem bil pa, kot sem napisal, trikrat. Ta odstotek me je čisto podrl, zato nisem poslal nobene rešitve več do pred kratkim, ko sem dosegel še boljšega, 100% - nega. Seveda v tem, da nisem bil izžreban. Za nagrado sem takrat dobil eno knjigo z naslovom Pavji ponos, leta 1980 sem med vojaškim dopustom dobil 5000 dinarjev ( lahko izračunate, koliko je to v evrih ), nekaj let kasneje pa še, izraženo v blagu, vrednost treh gorskih koles. Do predvčerajšnjim.

Da kaj zadeneš, moraš imeti srečo, sistem, naključje … ali pa pri tem uporabiti glavo. Jaz sem to zadnje. Pa ni bilo težko, saj za to ne rabiš ne vem kakšne izobrazbe. Biti moraš samo pravi čas na pravem mestu in pravilno ukrepati, pa zadeneš. Jaz sem z glavo v bojler centralne kurjave, ko sem privijal kapljajoč ventil. Tolaži me samo misel, da to ne gre v dohodnino.

Današnji ponedeljek polahko mineva. Zame osebno je to vedno najboljši dan v tednu. Mnogim je najboljši dan petek, a jaz ga ne maram. Za petkom pride vikend, ki ima vedno neprijeten konec - ponedeljek. Komaj mine poldan in nedeljsko kosilo, že se ljudje začnejo ozirati proti službi, začne jih črvičiti po želodcu, zvečer vsi nervozni pripravljajo obleko, ki se jo bodo zjutraj oblekli, z odporom nastavljajo budilke…. Jaz razmišljam drugače, saj ga komaj čakam, ker imam za njim še cel teden in še vikend. Ponedeljek je res zakon, sploh ob štirinajstih nula nula, ko končam službo.

Zanimivo je, kako različne stvari vplivajo na nas. Včasih se v službi pogovarjamo o eni stvari in vedno se najde nekdo, ki je različnega mnenja od ostalih. Enega moti dež, drugega megla, tretji stoka zaradi snega in ledu, pa je vse to le ena stvar - voda. Še mnogo takih primerov bi lahko naštel, a največkrat na naše razpoloženje vpliva ena stvar. Vsi jo poznamo, mnogokrat jo omenjamo, grozno je kadar je prazna, še bolj, ko je polna. Seveda, to je naša ” prijateljica ” lula.

Vsi smo si enotni, da vpliva na naša življenja. Ni potrebno klicati v kup ne vem kakšne znanstvenike, da bi vedeli, da se ji lahko zahvalimo za naš obstoj. Povzoča nam nemalo težav in mnogo ljudi ji je popolnoma podvrženih. Najhuje je, ko začne popolnoma polna vzhajati. Moški tedaj postajajo sitni, nekateri nasilni, ženske pa si pomagajo kakor vedo in znajo. Znano je, da nekatere mlade ženske postanejo mehke, nekatere zavijajo z očmi, nekatere boli glava… Ko pa je prazna, postanejo nekatere starejše srečne, nekatere pa zlobne. Prav tako vpliva na živali, saj se ob njenih dnevih začnejo nenavadno obnašati in znanstveniki si še danes niso edini, kaj vse povzroči s svojo pojavo.

Vsi se strinjamo, da je hujša polna, saj so njene posledice očitne, saj nekateri trpijo zaradi tega celo življenje, ogromno ljudi pa je srečnih, ko se po prazni zavrti ponovni 28 dnevni ciklus. O njej pojejo pesmi, posnetih je bilo že kar precej akcijskih filmov in za to, da bi prišli nanjo, so nekateri pripravljeni ogromno zapraviti. Res obvladuje naše življenje, našo domišljijo in naše počutje. Močnejša je od ljubezni in sovraštva.

Kako jo pa vi vidite? Kako se počutite pod njo in kako bi se na njej? Res bi rad slišal vaše mnenje. Pa ne samo zato, ker je danes moj blog malo čuden, kot da me prenaša okoli.

Pripis: Tisti, ki me še ne pozna dovolj in ki misli, da sem se v zadnji besedi drugega odstavka zmotil, se zelo moti!

 Veste kako je, če ženska moškemu ne da. Tu mislim na delo, vi packi. Tako je, poseda na kavču in gleda TV, v rokah pa mu počiva največje bogastvo tistega trenutka - daljinec. Roka ga ljubeče oklepa, prsti ga nežno božajo, palec pa z nezmotljivostjo robota pritiska na tako dobro poznane tipke. Kako uigran par. Tako zelo, da moški sploh ne dvigne roke in jo skupaj z daljincem ne približa TV - ju, ko zamenja kanal, kot to storijo nekateri začetniki na tem področju. Simfonija povezanosti in sodobne evolucije. To tipkanje s kanala na kanal in nazaj, se utegne občasno ustaviti pri kakem nogometu ali akcijskemu filmu, morda pa tudi na glasbenem kanalu, če slučajno tam plešejo na pol gole tete. Ena od skrajnih možnosti je tudi ta, ko se moški zmoti in izpusti daljinec iz rok, če seveda ni blizu žene ali otrok, da z roko seže po pivu ali arašidih, katerih sledi še dolgo ostanejo vtisnjene v sedežni.

Jaz nisem popolnoma tak. Moj prst obmiruje še na dveh kanalih, kjer seksajo stalno, ne, ne, kjer kažejo razne zanimivosti. Tako sem zadnjič naletel na oddajo, kjer je kazalo, kako so lovili serijske morilce. Ob vsem tem gledanju, kako so iskali sledi za enim od njih in ga na koncu tudi našli, me je stisnilo v želodcu, kot vsake toliko časa, ko se spomnim na svoje žrtve. Vest mi ne da miru, moram se nekomu spovedati, ker že predolgo vse to tiščim v sebi. Vseeno pa sem na nekaj ponosen. Do sedaj imel tako znanje in srečo, da me policija še ni našla.

V tej oddaji se je vse ujemalo z menoj in mojim profilom. Kakšen profil imam, vidim običajno šele na fotografijah, ker se ne morem sam pogledati v ogledalu. Tu gre za psihološki profil. Vse moje žrtve so raztresene v moji okolici, vse so me osebno poznale, mnogo prič me je videlo na kraju zločina, a me ni nihče povezal z zločinom samim. Vedno sem odšel ” nekaznovan ” z mesta dogajanja, nihče me ni nikoli zaslišal, nihče ni s prstom pokazal name.

Kako mi vse to uspe? Berite in učite se. Opisal vam bom en svoj, po mojem mnenju, najboljši zločin. Serijski morilci smo znani po tem, da svoje žrtve in zločine uvrščamo na lestvico najbolj popularnih, najbolj dodelanih dejanj. Tako se o tem spomnim čisto vse podrobnosti.

Zamenjal sem službo, prišel sem v novo okolje, med nove ljudi. Bilo mi je ljubo, saj me ni nihče poznal, nihče me ni mogel povezati s komer koli. Spoznaval sem nove sodelavke in sodelavke, razen ene, s katero sva komunicirala samo preko telefona. Slišala sva se vsak dan, postala sva kolega, a poznala se nisva. Po dveh mesecih sva sklenila, da se spoznava. Povabila me je v svojo pisarno v upravno zgradbo. Spomnim se vhodnih vrat ogromne stavbe, spomnim se stopnišča, točno vam lahko pokažem njeno takratno pisarno, vem, kje je stal fikus… Hodil sem med ljudmi, a nihče ni bil pozoren name, tako da se pozneje nihče ni mogel spomniti, če me je sploh videl. Potrkal sem na vrata in vstopil. Sedela je za pisalno mizo in takoj je vedela, kdo sem. Bila je vitka, visoka, stara okoli 35 let, kratka frizura gladkih las in tanka očala. Nasmehnila sva se drug drugemu, kot da se poznava že leta. Lažen občutek. Vstala je, mi stopila naproti in mi podala roko. Rokovala sva se in se v smehu predstavila drug drugemu. Omenil sem, da mi bo sedaj veliko lažje govoriti z njo, ker si jo bom lažje predstavljal. Ker sem jo videl. In ona pristavi, da sedaj vidim, da ni nič posebnega. Takrat pa… Ne vem, zakaj mi je ob njej kliknilo ” tisto ” v glavi. Poznam tisti nori občutek. Ko se ne znam premagati. Ko mi čez oči pade zastor in ne vem več zase. Potegnil sem pištolo, jo nastavil na čelo in nato ustrelil kapitalnega kozla z eno samo besedo : ” Vidim “.

 Če me bo kdo prijavil, bom tajil do zadnjega.

Nekateri menijo, da je biti bog čisto lahko. Zato to vlogo tudi igrajo. Ker imajo samo določen krog ljudi okoli sebe, ki skrbijo zanj, on pa skrbi, da to vžge pri njih, ti bogovi pa imajo tudi samo določen rok trajanja. Jaz pa sem večen in imam čez vas, nepredvidljive ljudi, planet Zemljo z vsemi pojavi, še nekaj podobnih planetov in celotno vesolje. Včasih, ko imam slab dan, me zvečer prav pošteno bolijo roke od vseh tistih ročic in vzvodov. Še dobro, da imam nekaj pomočnikov in svojih klonov. Klone uporabljam zaradi prevelike zasedenosti pri toliki množici ljudi. Sem en bog, a sem se pustil imenovati pod različnimi imeni in ljudem naročil, kako naj molijo k meni, da jih uslišim. Ali pač ne.

Od začetka ni bilo tako težko. Bil sem sam in bilo mi je dolgčas. Nato sem ustvaril svetlobo, ker drugače v temi ne bi nič videl. Saj sem bog, a vsega tudi ne zmorem, sploh pa ne v temi. Med drugim tudi ne morem čisto odgovoriti na vprašanje, kdo je ” ustvaril ” mene. Najbolj stvaren odgovor bi bil, da vi sami v svojih glavah, a je to prelahko za razložit. Zato bom to preskočil. No, bila je svetloba in nato sem v šestih dneh ustvaril vse, kot piše v Svetem pismu. Skoraj. Pisatelji so bili ljudje, ki so jim te zgodbe pripovedovali iz ” tretje roke “. Tako mi je pri izdelavi sonca pomagal Lucifer, saj ni tako občutljiv na bolečino kot jaz, ki sem si moral roke hladiti na Veneri, ki ima še sedaj okoli 600 stopinj. Na koncu, ko je naredil še vse zvezde, sem ga kot ljubitelja vročine zaposlil kot kurjača v sredini Zemlje, nek bedak pa je potem napisal, da gre za pekel. Dodal bi še pritožbo čez ljudi, ki se jim kaj poočita, da delajo kako stvar predolgo s tem, da sem jaz cel svet naredil v samo šestih dneh. Ti potem odvrnejo, da ni čudno, če je potem svet tak. To ni samo moja krivda!

Zanimiva je zgodba z živalmi. Ko človek nima predstave, kaj in kako bi naredil živa bitja, jih naredi nekaj vzorčnih modelov iz gline. Nekateri modeli mi niso uspeli najbolje kar se tiče oblike ali pa so mi počili pri sušenju na soncu. Te sem zakopal, da jih ne bi nihče videl, pa se ti sedaj najdejo neki človečki, ki brskajo po zemlji in tem ostankom pravijo dinozavri. Isto je bilo potem z ljudmi in sedaj veselo razpravljajo o neandertalcih, pekinškem človeku, nek študijski primerek lobanje so celo poimenovali Lucy… Za posrat.

Ja, to z ljudmi je bilo pa res zanimivo. Ko mi je končno uspelo narediti všečne živali, sem opazil, da sem naredil samo po en primerek vsake, ki se kot take niso preveč menile ena za drugo. Je bilo kar malo žalostno za gledati, saj sem jaz imel družbo raznih angelov in ostalih preletavčkov. Poprijeli smo za delo, naredili še nekaj parov vsake živali, je pa eden od mojih pomočnikov naredil majčkeno napakico, ki je spremenila vse skupaj. Ko smo delali figure živali iz gline, jih je bilo treba posušiti. Polagali smo jih na sonce, pa se je marsikatera zaradi teže malo sesedla, zato imajo še danes nekatere živali krive noge. Tako je tisti angel malo razmišljal in rešil primer po svoje. Figure je začel natikati na palice in to, da ne bi uničil glave, od zadaj. Kaj naj s temi luknjami? Pa smo potem vse to rešili in vsi presneto dobro veste čemu služijo. Razen na začetku.

Nekdo bi moral vso to čredo živali imeti pod kontrolo, občudovati naravo in v njej uživati. Predlagali so neko univerzalno žival, ki bi bila skupek vsega, a vseeno drugačna. Vi pravite, da posebna. In smo poskušali. Končno se je posrečila neka opica, ki pa je ob snemanju s palic padla na tla in se zarila v zemljo. Stala je na dveh nogah. To! To je bilo nekaj posebnega. Ta dvonožni model smo potem uporabili še pri pticah, ker se dobro obnese. Tudi njemu smo naredili pripadajočo figuro, a ker je bila vmes nedelja, jo je v jutranji ponedeljkovi izmeni naredil neki precej mačkasti angel. Figura je bila podobna, a drugačna. Torej, vidite, tako je bilo. Tisto o rebru, o izdelavi ženske iz edine kosti, ki nima mozga, ne drži. Spet smo imeli kolegije in posvetovanja, ustanovili smo parlamentarne komisije … in ugotovili, za razliko od mnogih politikov, da bomo naredili tudi tako tudi pri drugih živalih. Ko sem jim vdahnil življenje, smo jih imenovali samci in samice, ta dva pa moškega in žensko.

Kot veste, se ni vse gladko izteklo v raju. Zaradi tistega jabolka. Kača je nekako ugotovila, da se da z vsako stvarjo trgovati. Žensko je ” našponala “, da se bo postarala, zredila, dobila gube …, če ne bo pojedla jabolka s tistega drevesa. Bila je dobra agentka, ni kaj, zato bi jaz predlagal, da se kačo ne kaže več kot znak zdravilstva, pač pa kot znak reklame. Pa lepo sem jima naročil, da jih bomo imeli za ozimnico. Ženske, kaj hočemo. Nekaj sem moral narediti, kazen mora biti, če postaviš meje. Zato sem ju postavil za mejo raja. Angeli, ki so bili jezni zaradi jabolk, ker ne bo jabolčnega zavitka in čežane, niso več hoteli delati figuric. Najti sem moral rešitev in skupaj smo jo našli. Zakaj se ne bi živali delale same? Vse so hitro ugotovile za kaj se gre pri tej stvari, le s človekoma je bilo nekaj problemov.

Tako pride Adam do ograje raja in pravi, da je nekaj slišal o reprodukciji. S kom se bo on? Odgovoril sem mu, naj gre do votline… Še preden sem mu povedal nadaljevanje, me je vprašal, kaj je to. Razložil sem mu in nadaljeval, naj tam poišče svojo žensko … Tu me je spet ustavil, pa sem mu razložil, da je to njegova Eva. Nato sem mu dejal, naj gre k njej in naj se ljubi z njo… Tudi tega ni vedel, zato sem mu spet razložil. Končno je zadovoljen odšel, ko sem ga čez 5 minut spet zaslišal, kako me kliče. ” Kaj je spet ? “, sem nejevoljno vprašal. Bog, kaj je to migrena?

Danes me je naša dala ob kosilo. Pa tako dobro je bilo. Na koncu koncev ji pa tudi ne zamerim, celo hvaležen sem ji.

Poznate tisti stavek - danes smo se v službe menili o … ? Jaz sem ga danes spet slišal od naše pri kosilu. Nadaljevanje je bilo o  gorolazstvu. Neka njena sodelavka je šla včeraj na goro čarovnic in bilo je lepo, nepozabno, čudovito …. Skratka, Možakar pojdi še ti, ti ne bo škodilo. Hm, človek včasih ne ve, kaj naj s stavkom ” ti ne bo škodilo ” počne. Nič dosti, za prvo jakostno skupino in dober vmesni čas je bolje vzeti opremo in zakoračiti v sneg. Saj hrib je samo malo bolj strma ravnina, sem se tolažil, ker nisem imel nič kondicije. Po ravnem še gre, a v hrib, sploh snežen, nisem rinil že nekaj mesecev, a sem kmalu ugotovil, da sem tisto, kar sem rekel neki ženski pred časom. Saj poznate tiste mile deklice, ki še muhi ne bi storile nič žalega, ki se držijo kot ” lipov bogec “, ki jim rečemo, da tiha voda bregove dare? No, eni taki sem rekel, da so take kot ona pri seksu kot lokomotive. Težko se zaženejo, potem jih je pa skoraj nemogoče ustavit. Na koncu sva bila oba rdeča, ona takrat, jaz pa danes, ko sem prišel na vrh.

Ko sem se peljal proti gori po našem malem velemestecu, sem opazil dvoje. Prvo je bilo okrasje, ki se ga, poleg obvezne butalske soli, razobesi po naših krajih. Tudi če ga ne bi opazil, bi vedel, da se bliža čas pusta. Mi imamo v genih nekaj takega kot ptice selivke in začnemo ob tem času postajati nemirni. Se ne da opisat, za to moraš biti rojen. Vsako vlakno telesa preveva čas selitve iz normalnega v posvečeno stanje ” kurenta “. To je naš pustni klic, stanje duha in ne pomeni ptujskega kurenta. Je pa nekaj splošno znano. Kljub temu, da je na Ptuju večji karneval, so naše čarovnice, cuprnce, močnejše. V okolici Ptuja in širše je ogromno čarovnic, kar povprašajte ljudi, pri nas so kurenti pa samo v sprevodu na pustno nedeljo.

Druga stvar pa je reklama za tek na smučeh na Blokah, ki bo to nedeljo. Po dolgih letih bo morda snega dovolj, nisem še slišal vremenske napovedi za naprej, da pa je nekaj let vse skupaj odpadalo, so krivi ” tamladi “. Dokler so to ” komandirali ” starejši, je bil tek vsako leto, ko pa so začeli novinci delati poskuse z novim snegom, je začelo pa vse skupaj iti k vranču. Za nov sneg so začeli kupovati razna hibridna semena in semena snega, ki ni primeren za Bloke. Ta se ali ni prijel ali pa se je posušil ali razvodenel. Po nekaj letih brezplodnih poskusov, so lansko leto posejali staro seme snega in uspeh je lepo viden.

Na Slivnico sem šel po ustaljeni poti. Tistim, ki so šli takrat z menoj na vrh, naj povem, da je bila razlika ta, da sem šel sedaj sam in v snegu, po ravnem je bilo z menoj precej več konjev kot dva. Sonce me je prijetno grelo v hrbet, tako da me ni zeblo, a mislim, da ni bilo samo ono krivo za odpeto bundo. Sem pa tja nisem videl nekaj živali, ki se skrivajo po grmovju. Sem se pa iz strahu sklonil na mali jasici. Človek gre ves zamišljen in zasopel proti vrhu, medvedov se sedaj ni bati, pa počneš z mislimi kaj drugega, ko ti na mali jasici meter nad glavo nekaj zašumi in tisto nekaj ti zakrije sonce. Pa je bil samo jadralni padalec. Rabil bi samo kakih 20 metrov dolgo palico, pa bi ga sklatil…

V tej snežni belini sem si nadel sončna očala. Imam samo tista za v avto, tako da so me kljub temu, da sem bil za nazaj tudi v kapi, vsi poznali. Res bo treba imeti za pusta drugo masko. Po hribu navzgor sem se malo zadihal, zato sem se malo ustavil, dvignil očala na čelo in užival v razgledu po grmovju. Ko se je utrip spustil pod 300, morda tudi 200, sem stopil naprej in spustil očala. Čez dva koraka sem bil slep! Nič nisem videl. Ves prestrašen sem dvignil očala in, kakšno olajšanje, spet videl. Po podrobnem ogledu sem ugotovil, da je nanje padlo nekaj bučnega olja, toplota mojega telesa ga je stopila, ko pa sem jih poveznil na nos, je ta sopara zmrznila in jaz sem bil mrzel. Nimam ogrevanih stekel, žal. Še Yugo jih je imel, da ljudi, ki so ga rinili, ni zeblo v roke.

Ne mislite, da sem bil sam na Slivnici. Srečeval sem ljudi na vseh nivojih. Gore. V spominu pa sta mi ostali dve srečanji. Nekje na polovici sta mi nasproti po hribu navzdol pritekli dve sestrici, stari med 35 in 40 let, ki ju dobro poznam. Postavil sem se na stran, dvignil očala, kot  ” It is I, Leclerc “, da sta me poznale tudi onadve in vprašal prvo, če je slučajno pozabila doma ugasniti štedilnik, ker se ji tako mudi. Veste, smilijo se mi ljudje, ki na sprehodu, ali ko gredo na dopust, mislijo. Nekje na pol poti se nekdo spomni in vpraša, če je kdo zaprl plin, vodo …in s tem pokvari dopust sebi in ostalim. Pa ni bilo nič od tega. Prva je sklonjena v dve gubi samo ponavljala ” Kaj je rekel, hahaha “, druga pa je razložila, da res hitita zaradi, za mene že nekaj let neznanega pojma, ker bosta drugače zamudili avtobus.

Drugo srečanje je sledilo čez 5 minut, ko sem pod košato smreko, ki je imela veje skoraj do tal, videl moškega v rdeči bundi, kako nekaj išče in tepta sneg. Malo sem stopil hitreje, da bi mu morda pomagal, a je še preden sem ga dosegel, kljub temu da me je videl prihajati do in mimo njega, mirno dvignil bundo in potegnil hlače pod kolena. Zavzel je smučarsko držo, proti meni pa je obrnil samo vrh glave, da ga ne bi poznal. Še dobro, da ni kaj drugega. Tudi tam ga ne bi poznal.

Na vrhu me je čakal lep razgled in koča. Res sem bil potreben čaja, saj sem postal žejen, kljub temu, da sem doma po kosilu, ki je izparevalo skozi mišice iz mene, popil skoraj eno bariglo ( po JVKJT -ju )* zelo dolge kave. Pa je bilo hvala bogu zaprto. Da pa bo vsa žlahta na kupu, sem hvala vranču, v šihtovski bundi pozabil denarnico, tako da si ga nisem mogel privoščiti v dolini v lokalu, ki nosi ime najboljšega Rožletovega prijatelja. Ko sem se na hitro preoblačil, naša pravi, da sem mečkal 15 minut, sem jo pozabil predeti.

Prihod domov ni bil nič posebnega, se bom moral hvaliti drugod, sem pa bil zelo hvaležen tistemu, ki je prvi ugotovil, da je topla voda dobra tudi za tuširanje, ne samo za govejo juho.

* JVKJT - Jaz Vem, Kaj Je To, vi pa najdite

Zadeva:     Pritožba proti pritožbi

Sedaj mi je pa polahko dovolj vseh teh pritožb čez mojo malenkost, da naj se umaknem, da naj zapustim svoj položaj. E, pa ne bom! Vztrajala bom do konca do svojega polnega mandata. Sem polnopravna članica četvorne koalicije in kot taka sem upravičena do svojega kosa pogače, do svojih ” pet minut ” slave. Ve se kdo me je spravil na ta vodstveni položaj in kot taka ne morem popustiti zakonu ulice, da bi me odstavili.

Zadnje čase so me polni časopisi, radii in televizijske novice. Kaj jaz morem, če sem tako pomembna, da sem kar naprej na tapeti. Ljudje me imajo večinoma radi, nekateri pa me na moč sovražijo. Zavedam se svoje pomembnosti v naši koaliciji, tega se zavedajo tudi mnogi ljudje, nekateri pa me imajo radi zgolj zaradi mojega videza. Kaj morem pomagati, če sem res lepa. Nekateri gredo celo tako daleč, da si ob pogledu name zaželijo različnih ” radosti “. Pa naj uživajo. Drugi spet komaj čakajo, da ” odcvetim “, da si mi pojavijo gube in da odidem izpred njihovih oči. Ta želja se pojavlja celo tu na blogih, zato to pritožbo na pritožbo sedaj objavljam s pomočjo mojega prijatelja Možakarja na njegovem blogu.

Strašno me moti, ko se ljudje obregajo vame. Za nekatere sem vsega jaz kriva, tudi če zletijo zaradi prevelike hitrosti v zamet. Jezijo se na policiste, če jih kaznujejo zaradi zlizanih gum, če tovornakarje zaradi sneženja izločijo iz prometa ali zaradi alkohola. To zadnje je sedaj izgovor, da so se v tem mrazu poskušali malo ogreti. Zelo redko pa intervjujajo moje prijatelje, moje podpornike, ki me imajo radi. Saj veste, da je samo slaba novica dobra novica. Tem vračam tako, da jih zaposlujem in jim nudim ” določen ” dohodek.

Sedaj pa mi je vsega tega natolcevanja dovolj. Pred novim letom sem se malo umaknila, ker sem mislila, da bo ljudem brez moje prisotnosti lepše. Kot vedno so se našli ljudje, ki so se jezili, ker me ni bilo več opaziti v javnosti. Pomislite, pogrešali so me. A to me ni ganilo. Vzela sem samo zalet, da se takoj po praznikih vrnem na delo vsa spočita in da ljudem pokažem kaj zmorem. Da bodo vedeli, da sem tu in da dobro opravljam svojo funkcijo. Tudi če me imajo potem za ledeno.

Vaša Botra Zima,  l.r.

Biti oženjen je včasih čisto v redu. Se da prestati. Če pretehtaš, je več plusov kot minusov, pa še desna roka toliko ne trpi. V premoč zakonskega življenja govorijo tudi razne statistike, po katerih poročeni moški veliko bolje živimo kot samski. Ženske, ve se morate za svoje statistike pozanimati posebej, jaz nisem ” imel ” časa.

Statistika je čudna stvar. Pravijo, da se laž stopnjuje naprej v večjo laž in nato v statistiko. Da jo nekateri razumejo, študirajo kar nekaj let in na koncu so, sodeč po prejšnjem stavku, magistri ali doktorji laži. Prelivajo številke, ki so jih dobili od vsepovsod, tudi nam ” ljube ” ankete so vmes, iz ene kolone v druge, uporabljajo razne formule, čeprav bi včasih zadostovala za pogled na stvar zdrava kmečka logika, da dobijo tisto, kar ni res. Ampak včasih imamo vseeno vsi neko povprečje, na katerega stavimo, se opiramo ali ga uporabljamo. Tako sem danes jaz po kosilu podrl povprečje od naše.

Najbolj znan primer statistike, ali bolj preprosto povprečja, je hrana. Če revež je zelje, bogataš pa meso, je to v povprečju segedin. Ampak, če mene vprašate, ima revež kljub povprečju na krožniku še vedno samo krompir, bogataš pa je meso brez zelja. Danes je naša za kosilo naredila pravi, a nikakor ne povprečni, segedin, tako imenovano povprečje, in čez čas se mi je ob ustrezni glasbeni spremljavi le-ta podrl.

Zakonsko življenje malokdo povezuje z družino kot skupnostjo z otroki. Skoraj vsi jo najbolj povezujejo s posteljno telovadbo. Ampak, roko na srce, je ta ob spoznavanju drug drugega vse prej kot to. Kje vse človek to ne počne. Dobri so skriti ali na pol skriti prostori, avtomobili, stranišča, garderobe… V naravi se je treba paziti tega, da slučajno ne pride do seksa v troje. Kot je nekoga nekdo ” napičil ” od zadaj. Ogromen obad. Se še spomnite svojih ” začetkov “, vi, ki ste se ljubili že pred poroko? Ko se dva poročita, se vse umiri in to se počne največkrat doma v postelji. Rutina, statistika pa spet beleži upad spolnih odnosov. Mimogrede, a veste, kje najraje to počnejo upokojenci? Na stopnišču v bloku. Če on ne more, pravi - pazi, nekdo gre! In zanimivo, ko dva v ljubljenju ne najdeta več užitkov, jima svetovalci svetujejo točno to, kar delajo pred poroko - raznolikost lokacij. Kot to počnejo mačke. Paziti je treba le, da ti žena ne pade s strehe.

Se pa da marsikaj narediti tudi ob spominjanju preteklih dogodkov. Tako sta se dva na svojo trideseto obletnico poroke odločila, da bosta ponovila svoje poročno potovanje. Spravila sta se v avto in odpeljala. Ko prideta do nekega travnika ob cesti, se žena spomni, da sta se ob njem takrat ljubila. Mož parkira avto in družno izgineta v grmovju. Bilo je lepo kot že dolgo ne. Žena pohvali moža, da se je odlično odrezal in da je pokazal več strasti kot pred tridesetimi leti. Pa ji on odgovori, da to ni bila strast, pač pa električni pastir.

  Tiho, nemo stojim pred krematorijem in gledam vate. V kupček pepela. To je vse, kar je od tebe ostalo. Bil si velik, bil si močan, a priznam, uničili smo te po koščkih. Pobral bom tvoj pepel in te odnesel s seboj …

Vem da je sedaj neprimeren trenutek, a ko slišim za pepel, se vedno spomnim tistega vica, ko je v š hujši zimi kot sedaj, neki mami iz hribov bogu za hrbtom, v bolnici umrl mož. Ko je zvedela za njegovo smrt, je prosila soseda, če bi ji lahko pomagal. To so bili tisti časi, ko so se pri nas pojavile žare, zato ji je sosed predlagal, da naj bi ata sežgali in ga pokopali v žari, saj bi bile s krsto v tisti zimi samo težave. Mama se je čez čas strinjala in sosed je opravil vse v njenem imenu. Preden je nesel žaro k sosedi, se je ustavil doma in z družino so si ogledali čudo od žare. Ker pa nesreča nikoli ne počiva, se je le - ta prevrnila in pepel pokojnika se je posul po tleh. Naj so še tako pometali, pepela je bilo premalo. Ženi se posveti in iz predala za pepel na štedilniku je zagrabila tri pesti pepela in ga dala v žaro. To so takoj odnesli k sosedi, ki je tudi pogledala v žaro svojega moža. ” Ljubi ata, le kaj je ostalo od tebe. Nekaj pesti pepela in lupina od jajca. “

Oprosti, saj me poznaš, nisem se mogel premagati.

Ko smo te pripeljali domov, smo bili vsi srečni. Gledali smo te z vseh strani in celo sosedje so te prišli obiskovat. Bil si tako rekoč kot sin gozda. Vsi so te hvalili, kako si velik, kako si lep. A kmalu se je vse obrnilo. Nismo več mislili samo nate, pač pa tudi nase. Kaj vse smo počeli s teboj. Te premetavali, valili, metali sem in tja, te prevažali, stresali…, a najhuje je bilo, ko smo te peljali cepiti. Drugače si bil prava grča, a tu nisi mogel nič. Po tem cepljenju je vse teklo iz tebe in bilo je strašno. Odstopil ti je del kože in ves si razpokal. Posadili smo te v kot in nihče se ni več zmenil zate. Kot da smo se te naveličali. Bil si tiho, pri miru, da si, so nam povedale samo naše oči. Tako si čakal svoj ” trenutek slave”, ki je prišel včeraj zvečer.

Bil je mrzel večer, megla se je spustila v dolino. Bilo je tako mraz, da je zajec po polju iskal svojo mater, da bi se pogrel pri njej. Prišel sem pote in te odpeljal. Prišel je tvoj čas. Bil si na vrsti. Pri nas si bil več kot dve leti in vsi smo kljub tvoji agoniji upali, da boš vzdržal vsaj še kakšen mesec. A konca se ni dalo preprečiti. Tudi mi ga ne moremo. Za vse pride in je najbolj poštena stvar na svetu. Je del našega življenja, a ljudje se bojijo smrti, zato o njej spletajo različne zgodbe in mistiko. Nič ne pomaga, to je le tolažba za žive.

 Ko smo te položili na žerjavico, si malo zastokal, potem pa junaško izdihnil. Vedel si nekaj stvari, moj dragi kos drevesa, imenovan poleno. Prva stvar je ta, da boš ogrel hišo, kjer živijo Možakarjevi, druga stvar pa je bil davni obet. Ko si bil v gozdu pripet s koreninami, se je okoli tvoje krošnje igral veter in ti govoril in šepetal mnoge stvari. Med drugim ti je obljubil, da ko pride tvoj čas, te bo odpeljal na divji, umazani ples.

 Ti si odplesal, hiša je spet mrzla, zato bom očistil peč in ponovno zakuril. Za tvoje saje pa poskrbim spomladi.

Če berete to pismo, pomeni, da me ni več. Da mi je uspelo. Da sem naredil samomor in končal to svoje ubogo življenje.

Vsak zakaj ima svoj zato. Zakaj sem to storil? Ubil sem se zaradi tistega, kar nekateri nikakor ne morete razumeti, da se da ali da je vredno - zaradi ženske. Morda bi bilo bolje, če bi napisal zaradi nesrečne, neuslišane ljubezni. Ja, močna mora biti ljubezen, da gre človek zaradi nje s tega sveta.

V ta kraj sem prišel pred tedni. Ko sem se pojavil na našem dvorišču in se malo razgledal, sem jo takoj opazil pred njihovo hišo na dvorišču. Lepo sosedo. Takoj bi jo slikal in jo dal v časopis. Ne vem kaj je bilo takega na njej, a vanjo sem se zaljubil na prvi pogled. Gledal sem jo kot začaran, jo najprej skrivaj opazoval, potem pa čedalje bolj očitno strmel proti njej. Pred očmi sem si risal nežne scenarije o najinem srečanju, kako bi jo prižel nase v teh mrzlih dneh. Po glavi so mi hodile tudi bolj ” poredne ” misli, kako bi ji morda odvil šal in odpel kak gumb na njenem plašču … Moje sanje sredi dneva pri odprtih očeh so slikale skupno življenje, otroke in vse ostalo. Mislil sem si, kako bi bila odlična gospodinja, saj je bila te zimske dni vedno z metlo v rokah pred hišo.

Ona pa nič. Ni me marala, saj je bila vedno postavljena tako, da je gledala proč od mene. Ni me ” šmirglala “, kot se temu reče. Nič. Morda ne veste, kako je bilo meni hudo, ko sem prebedel te mrzle noči, ko nisem zaprl očesa. Meni, v najboljših letih, na višku življenja, se je začelo počasi mešati. Ali ona ali nobena. A ona ni bila dosegljiva. Ni marala za me. Zato sem se odločil, da končam to svoje nesrečno življenje.

Oproščam se vsem, ki jih bom s tem dejanjem razžalostil ali užalil, a čez par minut, ko končam s tem pismom in se v mislih še zadnjič poslovim od nje, bom na sence naslonil fen in ga prižgal.

Vaš Snežak

Pred pol ure sva prišla z našo s sprehoda. Sem prijetno utrujen, sem pa že nadomestil izgubljeno energijo z novo. S petimi kot vrisk kislimi pomarančami. Človek najprej pogleda, če niso slučajno celo maskirane limone s kakega vojnega področja, s še kakšno pištolo za pasom. Pa so bile prave, samo z velikimi pečkami oborožene pomaranče. Bile so tudi ravno prav celulitne, zato ni bilo dvoma. Ja kaj, olupil sem jih in jih dal v tak stroj kot ženska - multipraktik. Zato sem jih zmiksal pet, da je bilo vsaj kaj za videti, za popiti za dva pa sploh. Ampak, če ne bi dodal nekaj sladkorja, mi sedaj ne bi šlo na smeh.

Človek se sprehaja v snežni belini, skoraj v deviškem snegu. Sem pa tja deviškost pokrajine zmoti rana v snegu, ki jo je naredil nek mačo s svojim džipom ali traktorjem. Je treba poskusiti, če pelje. Seveda pelje, dokler se kje ne nasede.  Enega takega, v osebi mojega sina, ki niti približno nima džipa, sem vlačil danes iz zameta. On je bil konzerviran v avtu, jaz pa v traktorju, vmes pa je bila močna veriga, ki bi prej počila od smeha, kaj vse sva poskusila za rešitev, kot pa od napora samega. Če človek zna, pač zna. V ovinku je sin tako, za šalo, na gladki cesti potegnil ročno zavoro, zato se je ravno prav zaril v zamet, tako da ni mogel nihče mimo, z enim od sprednjih koles je padel v jarek na začetku njive, da ni mogel ven, s seboj pa je imel malo lopatko za stlačen sneg. Vse se je ujemalo. Najbolj to, da sem šel najprej tja z avtom, a ker nisem imel tam kje obrnit, sem se vzvratno vozil vsaj tristo metrov, da sem šel nato domov po traktor. Še sedaj mi malo zateza vrat. Sin je med tem časom zlomil lopatko, pa kaj nam mar, saj imamo traktor. A kaj, ko so se našemu lahkemu traktorju vrtela kolesa v prazno, ko sem ga poskušal potegniti ven. Prisoten je bil tudi Murphy, ki je poskrbel, da se je avto v sneg zaril ravno tam, kjer ima kljuko za šlepat. Po nekaj poskusih, da bi avtu odtrgal kolo, se je le - ta le premaknil nekaj centimetrov po cesti, ravno dovolj, da sem sedel vanj in ga z guncanjem naprej nazaj spravil iz luknje. Ko je Murphy videl, da mi bo uspelo, se je odstranil, zato sem traktor zgrešil vsaj za pet centimetrov, ko me je vrglo iz luknje nazaj na cesto.

Z našo sva šla, kot sem že omenil, na sprehod in seveda sva šla kot po naključju ravno tam mimo. Vse sem ji razkazal, razložil, saj veste kako to zgleda, ko se petelinimo pred vami, ženskami. V nadaljevanju poti me je od zanosa, kako sem pomagal sinu, prišlo na misel, da bi lahko pomagal tudi komu med vami. Tako, zastonj. Da bi vam nekaj podaril.

Ravno zadnjič sem videl po televiziji prispevek o akciji zbiranja zamaškov, s katerimi so zbrali veliko vsoto denarja in nekemu invalidu omogočili kolikor toliko normalno življenje. Pozdravljam take akcije, čeprav me je nekaj zelo zmotilo. Cena protez. Dve protezi za nogi staneta med 40 do 50 tisoč evri. Če malo poenostavimo, za ta denar dobimo tri dokaj dobre avtomobile. Ker se na proteze ne spoznam, me samo zanima, kaj je na njih tako dragega, avtomatskega, iz posebne kovine, unikatnega …, da ima tako ceno. Saj so še dražje kot Patrije.

Moja dobrota ni tako visoka, niti tako pomembna. Podaril bi vam namreč sneg. Kakor je letos na začetku letina slabo kazala, je sedaj obrodil čez vse meje lopatarske pameti. Pospravljamo in shranjujemo ga kamor ga moremo, čeprav ga imam na sumu, da ga bo zmanjkalo še pred naslednjo žetvijo. Ko sem pred sprehodom gledal vse te s traktorjem narite kupe okoli hiše, sem se med njim spomnil na vas. Zakaj ga ne bi poklonil mojim prijateljem z bloga? Zakaj ne bi na začetku leta naredil nekaj lepega in razveselil ljudi? Danes, v času krize, je takih potez malo in morda bi z njo v ljudeh prebudil majhno lučko dobrodelnosti, ki bi se širila naprej.

S snegom se da početi marsikaj. Z njim bi lahko vi okrasili drevesa, naredili snežaka, se kepali ali koga ribali ali mavžali…, skratka vse tisto, kar se s snegom počne. Na razpolago imam kidanega, spluženega, pod kupi pa tudi povsem arhivskega, tistega, ki je padel najprej. Poleg tega lahko dobite tudi ustekleničenega iz potoka, tistega, ki je padel pred božičem. Imam tudi slovenskega, ki bo morda najbolj zaželen. V njem so zemlja, trava, kamenje in ostala svinjarija in kot tak bi bil dober za na sosedovo dvorišče. Edini pogoj, da ga dobite je ta, da ga pridete iskat k meni domov, ker ga po pošti ne bom pošiljal.

Zato, pridite, ker vi nimate pravega snega, tista obloga v skrinji ali hladilniku namreč tudi ne velja.

Oprosti mi.

Pa tako lepo se je vse skupaj začelo. Na novega leta dan smo se dobili z družbo v znani restavraciji. Sami znanci, sami prijatelji. Poznamo se že skoraj četrt stoletja, pa se še nismo naveličali drug drugega. Vedno smo veseli srečanja z vsakim posebej ali z vsemi skupaj. Obeto se je zanimivo druženje, polno pogovorov in smeha.

Vem, ne bi smel, zato oprosti.

Da boš ti tudi tu, mi je bilo jasno prvi trenutek, ko sem dobil povabilo. Nihče mi ni povedal, nihče namignil, a v sebi sem vedel. Vedno si tam, kjer je dobra družba, ljudje, glasba. Od vaške veselice do baleta. Že dolgo se nisva videla, zato sem težko čakal najinega ponovnega snidenja.

Oprosti mi, prosim.

Ko je zadonela glasba, sem te zagledal na plesišču. Tam najbolj uživaš. In kaj vse so plesalci počeli s teboj. Lepo te je bilo gledati v vseh teh ritmih in slogih, ko te je bilo polno vse plesišče.

Vem, grešil sem, zato oprosti.

Končno. Z našo sva odšla k tebi na plesišče. Priznam, ko sem se stisnil k njej, sem mislil samo nate. Poskušal sem ti slediti po plesišču kolikor se je dalo blizu. In takrat se je zgodilo.

Kriv sem, kriv. Oprosti.

Ne vem, kaj je bilo krivo. Že od mladih nog so me učili, tako ženske kot moški, kako moram ravnati v takih slučajih. A jaz sem zamočil. Je bila kriva najina dolgotrajna odsotnost, glasba, ki me je ob tebi prevzela, rutina z našo …? Ne vem, a grešil sem. Morda so to opazili tudi drugi, a naša vsekakor je. Po toliko letih me ima v mezinčku, pozna mojo držo telesa, pozna vsak moj gib. In tisti njen pogled …

Zato, oprosti mi, moj plesni korak!

Vi ne veste, kako mi gre na jetra, ko kdo pravi, da mu gre kaj na jetra. Saj ljudje sploh ne vedo kako to izgleda. Kar naj se postavijo na moje mesto, pa bodo čisto drugače razmišljali. Sploh pa v teh dneh.

  Sovražimo praznike! Vse se jih veseli, pije se in je kot noro, me pa moramo delati in čistiti za ljudmi. Za nas namreč ni nikoli počitka in za praznike imamo največ dela.  Včasih ni bilo tako, saj se je živelo normalno ob vsakdanji hrani. Bolj bogato se je jedlo in pilo samo ob posebnih priložnostih, posebnih dnevih, sedaj pa so posebni dnevi vsak dan. Ko pa pridejo prazniki, kot te dni, pa človeštvo ponori in se basa s hrano in vase zliva nenormalne količine pijače. Ja, ljudje ste skoraj edina bitja, ki jeste, ko niste lačni, pijete, ko niste žejni, seksali bi pa takrat, ko se partnerju ne da.

 Hudo je danes biti jetra sodobnega človeka. Vsak ve da nas ima, ve da smo dragocena, paziti nas pa ne zna. Kar poglejte današnji večer. Povprečen človek bo pojedel večerjo s svinjskim mesom, na krožniku bo obilo osoljenega pomfrija, popil bo nekaj piva ali vina, dodal košček orehove potice ali čips in smoki. Same dobrote, me naj sedaj iz vsega tega naredimo pa čisto kri? Pa kaj ste normalni? Ni čudno, če marsikatera jetra odpovedo pokorščino in se gredo odpočit na intenzivno nego.

 Sedaj že od malega trenirate jetra za take podvige, a nam daste vseeno premalo časa v evoluciji. Otroke že od malega pitate s hrano, ki niti približno ni ” kompatibilna ” z nami, potem se pa čudite od kod visok pritisk in sladkor v krvi pri njih. Od drugih jeter sem celo slišal, da obstajajo otroci, ki v svojem življenju še niso po grlu spravili požirek navadne vode, ker jim starši dajejo za pit samo sokove in gazirane pijače. Če je voda tako strupena, zakaj si pa po umivanju zob sploh splahnejo le – te z njo? Kar s koka kolo naj si jih, saj ta bojda dobro razžira meso, pa bi tudi tiste ostanke hrane okoli zob po umivanju tudi lahko.

 Ja, danes bo hud večer. Naša kemična tovarna bo delala s polno paro, pri vsem tem pa sploh ne bo miru. Nekateri bodo plesali, nekateri noreli, ti pa potem delaj, če moreš. Pa to se še nekako prenese, dokler se ljudje ne spravijo v vodoraven položaj. Takrat se elektronika proizvodne linije pomeša in zato ni čudno, če se včasih, sploh ob večjih količinah hohohola, pot žolča malce spremeni.

 Vsem, ki še vstrajate pri branju mojega bloga na tej strani sveta, želim obilo zdravja in ljubezni. Če je poleg še kak evro, ne rabimo nič drugega.

 SREČNO!

Ne vem, kaj je bil danes za en dan, a služba se nam je vlekla kot megla po močvirju. Začnemo ob šestih zjutraj in končamo ob dveh popoldan in vsem to ustreza. Domov pridemo dovolj zgodaj popoldne, da nam ostane ogromno dneva do noči. Saj do malice še kar gre, potem pa je s polnim želodcem in morda malo krajšo nočjo, včasih nemogoče nositi težke veke naokoli. Vse pa se je spremenilo okoli dvanajste ure, ko je nekaj strašno zaropotalo. Oba kazalca na uri sta se, ko sta prišla na vrh, zrušila na desno proti eni.

Ko se ti služba, kljub temu da delaš, vleče kar tja v eno, ti pride prav čisto vsaka malenkost, ki razbije monotonost. To je lahko samo čisto navaden napis, ki nastane po naključju, kot se je zgodilo oni dan. V poplavi raznih programov so včasih prodajniki v zadregi, kako nekemu novemu artiklu dati ime, pa so tako izbrali ime izumitelja dinamita Nobela. To ime je pisalo na kosih za nadaljno obdelavo, pri kateri jih je nekaj ostalo. Nekdo je to tudi napisal na paleto in kar naenkrat smo imeli nobel višek.

Včasih je za smeh dovolj ena sama beseda ali stavek. Na tekočem traku v eni od tovarn je stroj sam nakladal elemente ženskega spola na trak, a ker nihče ni popoln, je stroj včasih katerega ” pozabil ” naložiti kateri od žensk in takrat so začele kričati : ” Meni ena manjka! “. Takoj se je oglasil fant pri petinštiridesetih, ki je bil še sam, da njemu tudi. Včasih je padla tudi pripomba, da naj si gre katera od njih kar svojo kupiti, do hujših, ko je kdo ženski ob tem vzkliku svetoval pregled ali celo operacijo.

Vse pa prekaša fant, ki je sicer hodil v posebno šolo, ker se ni mogel učiti, a je presneto bister in odrezav. Dve njegovi besedi sta postali zakon, prva od njiju je štirinajst, druga pa vrata. Prva je nastala čisto slučajno, ko se je pogovarjal o tem, kdaj bo konec službe, da komaj čaka uro dve. Sogovornik se je pošalil, da je enkrat ta dan že bila in to ponoči. Od takrat vedno pravi, malo raztegnjeno, štirinajst, in to vedno pravilno slovensko, kar je nam, ki govorimo številke po domače ( šternajst, ali naprej šesnajst, sednajst in osnajst ), malo čudno zvenelo. In ravno zaradi tega drugačnega, povdarjenega zvena, je ta beseda postala znana in med seboj smo se popravljali, če je kdo rekel dve popoldne. Sploh pa po tistem pripetljaju z direktorjem. Direktor ga je dobil na dvorišču, ko je šel malo pozno z malice. Ker ni bil ravno ” ponižen ” ob srečanju, ga je direktor povabil naslednji dan ob dveh k sebi na razgovor. Seveda ga ni bilo. Ko ga je prišel ves penast osebno vprašat, zakaj ga ni bilo, mu je fant odgovoril da zato ne, ker je takrat spal. Če bi rekel ob štirinajstih, bi prišel, ob dveh ponoči pa nima kaj iskati v podjetju.

Druga beseda so vrata. Fant je delal v oddelku, kjer je bilo dvoje vrat. Pozimi, če je kdo odprl vrata, je ventilacija potegnila mrzel  zrak in on, ki je raje enkrat dvignil 100 kg namesto štirikrat po 25, je bil tega več kot vesel. Tako je na vsakega, ki vrat ni takoj zaprl za seboj, zakričal na ves glas kot jesihar tista njegova VRATA. Ni bilo izjem, tudi takrat ne, ko je direktor pripeljal neko delegacijo mimo njega. Ko so šli nazaj mimo njega, je direktor odprl prva vrata, da je šla delegacija v prostor, jih za njimi zaprl, nato tekel mimo njih do naslednjih vrat, jih spet odprl, počakal da so odšli in jih za njimi zaprl, nato pa spet stekel prednje, da jih je odpeljal naprej.

V to tovarno je nekoč prišel nov šef, ki tega protokola z vrati ni poznal. Ko so ga na začetku vodili po tovarni, so pred njim in za njim odpirali in zapirali vrata. Oni so že vedeli zakaj, on pa je mislil, da so samo tako uslužni. Ko je šel prvič sam, je seveda, nevednež, pustil vrata na stežaj odprta. Ko se je čez čas vračal nazaj, kar je fant komaj čakal, ga je, finega gospoda, pričakal z vprašanjem, če tudi pri svojem Audiju pusti vrata odprta, ko gre iz njega. Kaj mislite, kolikokrat je še pozabil zapreti vrata za seboj?

Pred kratkim pa sem slišal še eno njegovo. Fant je zelo priden, a včasih malo svojeglav, zato ni čudno, če njegov šef od časa do časa malo ponori. Ima pa to navado, da ima kar naprej na ustnicah tiste besede o ženskih spolnih organih, s katerimi je končal enosmerno debato z njim. Ko se šef obrne, da bo odšel, ga je fant vprašal, kaj so to za ene stvari. Ta mu odgovori, ker je fant devičnik, da so to tiste stvari, ki se jih on boji. Pa muodgovori nazaj: ” Kaj pa veš. Morda se mi samo smilijo, ker tako vzdihujejo.”

Veste kako je tisto - človek obrača, računalnik obrne. Obljubil sem vam nadaljevanje mojega opisa obiska toplic in ker obljuba dela dolgega … Ves vesel sem čakal petka, da obljubo izpolnim, ko naj bi dobili drug računalnik. Saj smo ga, takega z zelo čudno masko, skoraj nadrealistično, a sem realno pomislil ob pogledu nanj, da ni važen videz, pač pa delo na njem. Sin je odstranil starega, namestil futurističnega in reklo je bum! In to ravno takrat, ko se je sklonil nanj in bil z ušesom 5 cm od njega. Računalnik ni bil za nobeno rabo več, uho pa. A šele čez nekaj minut in ogromno vrtanja po njem.

Kamor koli se odpraviš, te čaka pakiranje. Za to delo nimam ravno veliko veselja, a sistem, ki ga je vpeljala naša za otroka in mene, da kar vzameš s seboj to tudi imaš, presenetljivo dobro deluje. Tako vsak napravi svoje stvari in jih zapakira po kovčkih, čeprav, priznam, mi potem še malo prišepne, če sem vzel to in to s seboj. Najlažje je, če vse potrebno zapakira partner, ti pa potem samo skačeš po njem, zakaj ni vzel tvoje najljubše brisače, kopalk ali mikice. Da ti potem pozabiš edino stvar, za katero si moral skrbeti, in to je ponavadi prijavnica, je pa tako ali tako spet kriva nasprotna stran. Ponavadi ženska. To je bilo še bolj pomembno v času, ko sem bil jaz majhen in smo hodili na razne izlete ali morje, ko so ženske pripravile tudi hrano za na pot. Že po nekaj kilometrih v natrpanem avtobusu so začeli moški sitnariti in ženske so začele iz mrežastih polic nad našimi glavami vlačiti iz potovalk pohane kure. Mama mi je tudi velikokrat povedala, kako je bilo na prvem izletu po poroki z očetom. Ker je bil star čez 40 let, ko sta se poročila, in je bil ves ta čas navajen skrbeti le zase, je na enem od postankov kupil samo en sendvič. Ki ga ni pojedla ona.

Nimam ravno cestne križarke,  zato smo morali prtljago kar dobro skrčiti na minimum. Štiri odrasle osebe, od tega dva čez meter osemdeset, nimava ravno majhnih mer. Še tangice, če bi jih nosila, bi v potovalki zavzele kar nekaj prepotrebnega prostora. Nobenega razkošja z dvema trenirkama ali podobno. Vse to razumeš šele ob tlačenju prtljage v prtljažnik, ko ti ostane še ena potovalka za na sedež, da o hrani, ki jo moraš še kupiti, ne govorimo. Hišica pač ni hotel, ko ti hrano prinašajo drugi. Ko smo se natlačili  v avto še mi in odpeljali, smo čez nekaj deset kilometrov ugotovili, da smo pozabili nekaj nepomembnih malenkosti, od katerih sta ženski še najbolj pogrešali luknoflik.

Kako je v toplicah, sem opisal že nekajkrat, zato se ne bom ponavljal. Lahko opišem samo privajanje nanje, saj bi me med postankom v neki restavraciji kmalu opralo. Šel sem v WC in kar naenkrat se je pisoarju zmešalo. Začel je tako hitro točiti vodo, da sem mu s svojo gasilsko cevjo komaj ušel, nato pa sem moral mehur sprazniti v oddaljenem kotu, če nisem hotel pridišati po ” oplemeniteni ” vodi v avto. O toplicah lahko povem še to, da je bilo letos ogromno mladih mamic z malimi otročički, kar človeka zelo veseli. Upam, da bodo zrasli v pokončne ljudi, ki jih ne bo sram da so Slovenci in ne bodo sami sebe zmerjali s slovenceljni ali slovenčki.

Neka dotična blogerica me vedno izziva, da naj napišem kaj o umazanih podrobnostih. No, tokrat bom. Ljudje smo prasci. A zakaj? Ves čas so po vseh prostorih sem in tja tekale snažilke. Pa ne toliko zaradi mokrih ploščic, da ne bi kdo padel, pač pa zaradi smeti, ki jih mi puščamo za seboj. Koliko smeti smo vsak dan pustili za seboj, od plastenk, drobtin, da o ” pozabljenih ” stekleničkah šampona po raznih kotih okoli tušev sploh ne govorim. O drugi umazani podrobnosti sem pisal že zadnjič, da sem bil zaprt. Ko sem šel v savno, sem tam prebral, da se mora človek ob odhodu tuširati 30 sekund, da spere ves strup, ki se ob savnanju izloči. Na meni ga je bilo ob zaprtju toliko, da bi ploščice, če ne bi bile keramične, gotovo pocrkale pod menoj zaradi zastrupitve.

Ko smo bili zadnjič tam, so gradili nov kompleks, ki so mu dali zelo podobno ime, kot ga ima naša Orhideja. Kolega je ” razkiral ” dvajset evrov doplačila, da si je šel to zadevo ogledati na lastne oči in je v njej preživel cel dan, Čez dva dni pa smo izvedeli, da so ogledi, ki trajajo 15 minut, zastonj. Pa smo si šli ogledat to ” modificirano ” Orhidejo še mi. Res je nekaj posebnega, ima ogromno možnosti, seveda z ogromno doplačila, zato sem ugotovil, da v danih okoliščinah ne morem imeti ne ene, ne druge.

Za konec tokratnega opisa vam izdam še en strogo zaupen recept. Mi smo ga uporabili in povem vam, da odlično deluje. Vse pa je odvisno od gostote ljudi na bazenu. Za zajtrk na krožnik stresete ribice iz konzerve, ki jim dodate mazljivi sirček. Vse skupaj pretlačite z vilico, vmes pa dodate skrivno sestavino, katere količina je odvisna od pričakovane gneče na bazenu. To je česen. Po zaužitju tega zvarka se podate na bazen in zaplavate tja, kjer je največ ljudi. Dovolj sta dva kroga in potem imate cel teden prost bazen v vseh smereh, v katere se odločite zaplavati.

Po stari navadi sem vse, kar sem do tu napisal, še enkrat prebra, ker sem mislil končati in ob tem sem opazil, da nisem razložil, kaj je to luknoflik. To bi bila velika napaka, ker bi se še kdo zaradi tega nerviral in ne bi mogel spati ali jesti. Mučiti pa vas jaz nočem. Torej, luknoflik lahko kupite v posebni trgovini, uporabljajo pa ga predvsem ženske, žal tudi naša. Morda ga tudi moški, a jaz tistih čudnih filmov, v katerih bi to kazali, ne gledam. Je približno 30 cm dolg, okrogel, na eni strani ima posebej oblikovano glavico, ravno pravšnjo za držati, na drugi strani pa dlake.Z njimi si potem na zadnji strani glave popravljajo frizuro …

Ta blog bom pisal kar nekaj časa, zato ga prosim preberite polahko in spoštljivo. Prosil bi vas še, da na koncu branja moj trud nagradite vsaj z nasmeškom, ki je lahko tudi tako umeten kot od harmonikaša Miheliča. Tipkanje po tej tipkovnici je precej zamudno, ker je podobno tolčenju po vodni postelji in pa žrebanju lota, saj nikoli ne veš na katero črko na njej boš naletel potem, ko se ti ta po pritisku nanjo čez čas vrne nazaj iz drobovja prenosnika. Ko bo usposobljen prejšnji računalnik, bomo na tega prilepili 10 evrov, da ga bo sploh kdo hotel. A vseeno, kljub težavam, ne morem čakati do takrat, ker me preveč srbijo prsti. Pisati!!! Blog ne bo posebej dolg, se pa v naprej oproščam za napake, ki jih skušam sproti popravljati. Obljubim pa, da bo nadaljevanje o tem, kaj sem doživljal v toplicah.

Ko se že menim o pisanju. Kot vedno, se povsod najdejo čudaki, ki delajo nekaj, kar se drugim ljudem zdi neumno, oni pa v tej neumnosti neizmerno uživajo in iz nje delajo cele doktorate. Pred leti sem naletel na vest, da so se začeli ljudje zabavati s pisanjem. Pa ne tako kot mi, ki pišemo blog. Ne, oni so pisali kakeršen koli stavek nazaj, pa navzdol ali navzgor in kmalu jim to ni bilo dovolj. Začeli so pisati z obema rokama in to različne besede v različnih smereh. Pa sem poskusil tudi sam in povem vam, to sploh ni težko. Pišem istočasno z obema rokama levo, desno, poševno, vsaka roka svoje črke … Za to sploh nisem rabil veliko vaje. Morda zato ne, ker oni za pisanje uporabljajo svinčnike, jaz pa tipkovnico.

Zaradi pokvarjenega računalnika sem resnično jezen. Šel je trdi disk in vse, slike, različni zapisi, podatki, moji shranjeni blogi in drugo, kar je bilo na njem, je šlo v božjo m…, m…, m…, milost. To je pa tisto, ko je dodatna oprema predraga, niti jo ne rabimo, saj se nam kaj takega ne more zgoditi… Po petku ali soboti bom šel v nakupe, do takrat pa bom  vsake toliko časa pogledal pod mizo, če ni vseeno padla kaka kopija dokumenta ali slike. Tako mi iz vse zbirke ostaja samo slika Reksa, ki je prilepljena na blog.

Kot menda že veste, sem bil prejšnji teden na toplem. Tega nisem posebej obelodanjal, da ne bi koga motil s svojim ” zbujanjem pozornosti “, da me ne bo tu. Kot ste morda opazili, sem že nazaj. Bilo je kot vedno lepo, motila me je samo ena malenkost, ki sem jo že odpravil. Tam smo jedli jogurt, ki pospešuje prebavo, istočasno pa smo pili borovničke proti okužbam, ki med drugim tudi zapirajo. Zato ni čudno, da se je moji riti malo zmešalo in se je ob poplavi preveč informacij odločila za močnejšo - bil sem zaprt. S tem smo prihranili pri WC papirju, po drugi strani pa mi je grozila velika nevarnost. Bal sem se, da me ne bo kdo prijavil ministru Erjavcu, saj sem bil pravi pravcati premični plinski terminal. In veste, kako je ta stvar danes občutljiva že za fiksnega, kaj šele zame. Ko plavaš v vodi to še kar gre, saj se duh rahlo porazgubi po površini, če pa že kdo vidi kake mehurčke za teboj mu razložiš, da je to verjetno pobrala voda po poteh čez vroče kamnine, bogate z žveplom. Čisto druga pesem pa bi bila v savni med programom vrtinčenja zraka.

Mnogi poznate savno, v kateri ni niti približno tako kot na slikah za reklamo. V sobi z diskretno svetlobo se zbere skupina okoli dvajsetih povsem golih ljudi, ki si dajo svoje brisače pod telo. Med programom savnamojster na vroče kamne zliva odišavljeno vodo in paro ki nastane, poganja z vrtečo brisačo po savni in po ljudeh. Si predstavljate rezultat, če bi jaz takrat med dišavo jabolka ali avokada spustil v 80 do 90 stopinj vroč zrak svojo, Možakarjevo dišavo gnilega jajca, obogateno z vsemi aromami, ki bi jih pobral po vseh kotih mojega zaprtega črevesa, ki bi jih vročina še potrojila? V sekundi, največ dveh, bi bila v vratih gneča dvajsetih golih teles, ki bi se eden čez drugega kopali na prostost in pri tem hlastali za čistim zrakom.

Madonca, kako sem stiskal rinček …

Ljudje, nekaj me zanima? A se vi kaj igrate? Seveda se ne, saj ste sami odrasli ljudje tu na blogu. To je za otroke in mladino.

Pa res? Kaj pa ste delali s tisto stvarjo v desni roki, ki se ji reče računalniška miška, ta čas po ekranu? Kaj se nič ne igrate z in na internetu? Nobenih kart, igric ali podobnega? Se tudi drugače ne igrate ne z otroci, hišnimi ljubljenčki ali partnerjem? Se ne poigravate z mislimi o tem in onem? Se ne igrate s svojim in življenjem drugih ob raznih neumnih igricah doma ali na cesti? Ko se kje dolgočasite in skušate zapraviti čas? Ko pišete blog? Ko tekmujete ali ste tekmovali v športu ali igrali na inštrument?

Če malo pomislite, se ljudje kar naprej igramo. Začnemo že takoj v otroštvu, se nato malo zresnimo, na stara leta pa spet pospešimo igro, saj naj nam bi šlo takrat spet na otročje. Ni čudno, da se otroci tako razumejo z babicami in dedki. Le da ponavadi babice bolj slabo sodelujejo pri nogometu. Jaz osebno nisem imel mnogo sreče s starimi starši, saj je bila edina igra z njimi grabljenje sena enih in obiskovanje osemdeset in večletnih sovrstnic drugih. To zadnjo staro mamo še vedno vidim, kako sta z eno od prijateljic popoldne sedeli na še toplem zidanem štedilniku in premlevali kdo je včeraj s kom in kaj se je zgodilo pred šestdesetimi leti.

Drugače pa sem imel jaz kar igračasto mladost. Najprej sem se igral z doma narejenimi igračami, ko smo malo odrasli, smo se s pregledovanjem sosedovih živih punčk, potem pa smo spet prešli na manj komplicirane igre. Loki in puščice so bili zakon, vozila, ki jih je poganjala elastika tudi, da o kolesih ne govorim. Ko smo z njimi noreli po makadamu, smo polagali na njem ovinke in sebe. Bilo nas je ravno dovolj, da smo počeli vse mogoče, od neumnosti do pametnih stvari, za katere se sploh ne spomnim, da smo jih. Sedaj smo veliki in se igramo z drugimi stvarmi, le da jim sedaj pravimo hobiji. Mimogrede, a veste, kaj imajo skupnega električni vlakec in ženske prsi? Za tiste, ki tega še ne veste - oboje je za otroke, a s temi stvarmi se najraje igrajo očiji. Ženske itak veste, da moški nikoli ne odrastemo, smo večni otroci in zato nekateri med nami nosijo brade. Da jim ne ustavi šolski avtobus.

Včasih pa nas v igro potisne napredna tehnologija. Skoraj vsi imamo napravico, ki jo kar naprej nosimo po rokah in jo kar naprej pogledujemo. Nekateri sploh ne moremo brez nje, saj se počutimo čisto izgubljeni, kot da nam nekaj manjka. Še pred časom so bili brez nje in sedaj se sprašujem, ob vsem tem, kar opažam in slišim danes, kako so sploh živeli brez nje. Tehnologija jo je zmanjšala na minimum, tistih nekaj gumbov in ekranček. Z njo se da početi marsikaj, že pred časom je bila zadnja novica, da se na njej da gledati tudi nekaj TV programov. In ta vranč mi je odpovedal pokorščino. Šla je baterija. V soboto popoldne, ko je tudi pri nas doma zmanjkalo elektrike.

Saj veste, kaj se zgodi v takem primeru. Takoj sem šel na servis, v ponedeljek, ki je obenem tudi trgovina za te stvari. Res imajo veliko ponudbo različnih znamk in oblik. Pa kaj bi pravil, saj vse to poznate, tudi to, da se že od deleč loči, kaj je za ženske in kaj je za moške. Ker ni imel gneče, ups, gužve, je škatlico takoj odprl in zamenjal baterijo. Svoje je odslužila, čeprav samo za leto in pet mesecev. Vem da je malo, a verjetno je bila temu kriva tudi vlaga, ki je nekako prišla notri. Ta povzroča probleme. Že dolgo nazaj sem imel namreč problem s takim črnim mobitelom, ki je bil velik kot opeka, ki si jo moral kupiti od nekaterih fantov po mestih, da nisi bil tepen, če je nisi. Ni hotel delati, ker je bil malo vlažen. Pozabil sem ga na vrtu, obrnjenega s tipkami navzgor in zjutraj se je iz njega samo vlilo, ko sem ga obrnil. Očitno je ponoči malo deževalo. Sedaj je bila kriva zidava in potok, pa se je malo navlažilo vse skupaj. Pa je mojster hitro našel luknjico, jo namazal z neko mastjo, zaprl vse skupaj in mi na mojo željo še nastavil točno uro. Ker sem na to strašno občutljiv. Ekranček, ki je malo razpraskan, sva pustila pri miru, saj je njegova zamenjava brez potrebna zaradi dveh malih praskic.

Pa je bil mojster malo star in zato pozabljiv. Ko sem prišel domov in se ozrl na levo zapestje, sem opazil, da mi je ročno uro nastavil na poletni čas.

Kako hitro je teden naokoli. Malo postoriš tukaj, malo tam, pa je večer. Za njim pride naslednji, ko je sobota že bližja, kot je bila v nedeljo popoldne. Tako po nekaj dneh spet nastopi konec tedna, ki ga je, kot ponavadi, prehitro konec. Je pa v redu, če se ozreš nazaj in ugotoviš, da si v odhajajočem tednu kaj koristnega počel.

Jaz sem, saj ste verjetno nekateri opazili, da me ni bilo nič tukaj. Zaposlen sem bil z raznimi stvarmi, od kurjenja centralne do varjenja za lastne potrebe. To za lastne potrebe ne vzemite dobesedno, saj jaz osebno ne rabim nobenega takega popravila. Nekaj časa sem porabil za nakupe, nekaj za lastno zabavo … Ko tako mislim sam pri sebi, kaj vse sem počel - a veste, da se ne spomnim točno kaj še? Aja, popravljal sem nekaj za seboj. Človek dela neko stvar nekaj let, potem pa to predstavi nekomu, ki ga do sedaj sploh ni poznal in ta mu pokaže polno napak, ki jih je tekom let počel. Šele pri petdesetih ti pokažejo, da si zmotljiv! Vam povem, da me je kar vrglo iz tira. Tako zelo, da zaradi tega nimam veselja za pisanje blogov. Glava je poplnoma prazna in vsaka mala misel, s katero sem nekoč z lahkoto napisal cel blog, mi zamre v glavi kot kadilčev cigaret, preden vstopi v zaprt prostor. A kot vidite danes, se na koncu tunela vseeno kaže lučka, ki obeta še kak blog v naslednjih tridesetih letih.

Ta teden sva bila z našo po dolgem času v prestolnem mestu. Saj bi šel raje na Sejšele ali Havaje, a mi tega trenutne finančne razmere ne dopuščajo, zato bom imel raje Kar ribe. Prednost današnjega časa je ta, da lahko človeku podariš namesto darila vrednostne bone, s katerimi si potem kupi tisto, kar mu je všeč ali kar si želi. Velika ” prednost ” je tudi to, da moraš te bone porabiti samo v tistem trgovskem centru, kjer so bili kupljeni. Tako sva veselo vpregla najinih sto konj pod pločevino na kolesih in odbrzela oddati skrbno potiskan papir. Po poti sva še razmišljala, da pravila morajo biti, a vseeno mi nekako ne gre pod kapo to, da moramo pri skoraj petnajstih stopinjah menjati letne gume za zimske, ki normalno začnejo funkcionirati od sedem stopinj plusa navzdol.

Vsi govorijo o krizi, a tega skoraj ni opaziti, ko kolovratiš po trgovinah. Nekateri kupujejo, nekateri ogledujejo, morda celo sem pa tja kdo cedi sline, ker si ne more privoščiti želenega… Ne vem, a ljudi je bilo ogromno. Z nama vred. A jaz sem moral poleg nakupa tudi na stranišče. Po kosilu si rad privoščim kavo, tako, kot jo ne pije nihče drug in po njej me rado pritisne. Najmanj 4 decilitre vode, nekaj sladkorja in navadna žlička kave. Ko vse to zavre, prilijem še nekaj mleka in uživam prijetno ohlajeno. Kako redka kava je to vam pove že to, da ko grem na malo potrebo, iz mene nikoli ne priteče nič rjavega. Tudi tokrat ne, a mi je v oči padlo nekaj drugega. Vsi pisoarji so imeli mrežico. Najprej sem mislil, da s tem pobirajo ledvične kamne, da ne gredo v odtok, a so mi ženske razložile, da je to zaradi moških prascev, ki mečejo v pisoarje vse, kar imajo po žepih, med zobmi ali v prosti roki. Jaz, nevednež, sem jih potem vprašal, kakšne morajo biti mrežice šele na ženskih straniščih. Zaradi vložkov. Še sedaj ne vem, zakaj so me tako pogledale.

V soboto pa smo zase naredili nekaj dobrega. Kolektivno smo se zmenili, saj smo vsi zelo osveščeni, in se podali na cepljenje proti novi in stari gripi. Naročili smo se že prej in verjetno nas je zaradi tega že takoj pri vratih čakalo prvo cepljenje proti depresiji. Nato so nas posadili po stolih in začeli nositi tisto pravo cepivo. Že prej so bile na mizi ostre špice v kondomih. Tako je tudi prav, da v današnjih časih ne pride do kakšne okužbe. Saj kar naprej trobijo o umivanju rok.

Saj jih poznate, tipe v belem, ko te vprašajo, če te lahko s starim cepivom? Saj je vseeno, samo da deluje, cena je pa verjetno ista. Med seboj smo se med tem časom, ko so nosili vse potrebščine okoli nas, vključno z alkoholom, menili tudi morebitnih stranskih učinkih. Potrdili so nam, da mogoče malo boli glava naslednji dan, nekateri celo bruhajo, in človek pride bolj žejen, a večjih nevarnosti ni, saj je to cepivo zelo preizkušeno. Žal deluje samo en dan, potem pa mora človek iti na novo dozo martinovega cepiva..

Te dni sem bil malo pod povprečjem, lahko bi celo rekel, da sem bil strošek zdravstvene blagajne. A proti temu se ne da nič, ker ko te zagrabi bolezen, je najbolje popustiti kot pred žensko in iti v posteljo. Brez ženske. Je bolje, da jo imaš blizu postelje, da ti nosi čajčke, tablete ter posluša in gleda tvoj smrtni boj, ker je brez gledalstva tvoja predstava pol manj zanimiva. Tako obvladaš prave krike bolečine, teatralno metanje po postelji in milimetrsko natančne boleče premike obraza, ki bi bili v čast vsakemu oskarjevcu. Ženske, ki vse to gledate doma, bi bile lahko odlične filmske ocenjevalke. Sedaj sem že skoraj dober, bolje bi bilo morda, če bi napisal tisto, da meso je slabo, a duh je močan. Zato sem se prejle stuširal in malo nadišavil.

 Položaj v službi se je normaliziral. Izmenjali smo si pomembne informacije o poteku moje nevarne bolezni. Ko sem jim jaz razložil kako je bilo, sem v zameno dobil nekaj napotkov in informacij o še boljši situacijski igri v primeru ponovnega izbruha bolezni, ki ga obvladajo sodelavci. Edina težava v tem je, če bo naša nasedla. Do sedaj še ni. Po bolezni je prišlo na vrsto še ostalo, ki pa ni bilo tako pomembno. Dokler se ni začela ženska populacija pogovarjati o lepem slovenskem običaju, ki je tik pred vrati, to je o noči čarovnic.

 Verjetno vsi veste, kako se je ta lepi narodni običaj prenesel iz našega podeželja v Ameriko. O tem je bilo napisanega že ogromno. Jaz nisem še skoraj rekel o tej temi, sem pa pred časom nekje drugje objavil sliko naših, domačih čarovnic, ki jim pri nas rečemo cuprnce. Včasih so letele nad Slivnico, pred časom pa so prišle malo nižje in marsikatera se je poročila … In kako lahko jaz trdim, da je to prišlo od nas v Ameriko in ne obratno? Ko še ni bilo interneta in teh z žicami prepletenih zadev, smo pri nas mulci rezljali buče takrat, ko so bile zrele ali ko se je nam zdelo in z njimi za zabavo strašili drug drugega. Nihče nam tega ni pokazal na televiziji ali internetu kot sedaj, pa smo vseeno to počeli. Tam pa so iz tega naredili celega vranča na ameriški način in mi, vrli Slovenčki, jih moramo seveda posnemati, tudi če nima z našo zavestjo nič skupnega.

 V tej debati o bučah je k meni prišla sodelavka in me vprašala, ker imamo neko vezo s kmetijstvom, če jih imamo kaj pri nas doma. Malo sem pomislil in ji odvrnil, da jih imamo. Med tednom tri, čez vikend pa od štiri do pet. Ker jo po odgovoru sodeč nisem razumel, je meni, ubogemu na duhu, poskušala dopovedati na drug način. Uporabila je roke, ki jih je sklenila kot v molitev pred seboj v višini njenega trebuha in z njimi nakazala, da drži v njih nekaj okroglega. Tokrat me je vprašala, če pri nas sadimo take buče. Odgovoril sem ji da večkrat, a da se hvala bogu nič ne prime. V smehu se je obrnila in mi odgovorila, da moški vedno mislimo le na eno.

 Le na kaj?